Sladkorna bolezen, ki jo v strokovni literaturi poimenujemo s tujko “diabetes mellitus”, ali pogovorno zgolj diabetes, je skupina med seboj po nastanku in poteku različnih kroničnih presnovnih bolezni, ki jim je skupna povišana koncentracija glukoze v krvi, laično povišan sladkor v krvi (1). Nivo glukoze v krvi je pri zdravem človeku skrbno uravnavan in ne sme biti previsok, saj to vodi v številne zaplete. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v Sloveniji, pa tudi v svetu sladkorna bolezen v porastu, najverjetneje ob velikem presejanju populacije na sladkorno bolezen ter demografskih spremembah prebivalstva (staranje, daljša življenjska doba, povečan delež prebivalstva z dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni – debelost, pomanjkanje fizične aktivnosti). Za sladkorno bolezen v večjem deležu obolevajo moški, prav tako je pojavnost sladkorne bolezni večja v vzhodnem delu države (2). Sladkorna bolezen zajema več tipov bolezni (3). Trije glavni tipi sladkorne bolezni so sladkorna bolezen tipa 1, sladkorna bolezen tipa 2 in gestacijski diabetes, to je diabetes v nosečnosti. Kadar diagnoze sladkorne bolezni še ne moremo postaviti, sladkor pa je v krvi na tešče ali po obroku povišan, govorimo odnosno o mejni bazalni glikemiji (MBG) oziroma moteni toleranci glukoze (MTG), prej znani tudi kot obliki prediabetesa (4). Sladkorna bolezen tipa 1 se običajno pojavi pri otrocih in mladostnikih. V telesu pride do avtoimunske reakcije, katere posledica je relativno hitro uničenje celic beta v trebušni slinavki, kjer nastaja inzulin, zato pride do absolutnega pomanjkanja inzulina v telesu. Za zdravljenje tega tipa sladkorne bolezni je nujno potreben inzulin (5). Tip 2, ki je najpogostejši tip diabetesa, saj ga ima večina ljudi z diabetesom, se pojavlja pri starejših osebah in je največkrat povezan prekomerno telesno težo. Zaradi naraščanja debelosti pri mlajših se vedno več diabetesa tipa 2 pojavlja tudi pri otrocih in mladostnikih. Pri tem tipu diabetesa telo proizvaja inzulin, vendar ga ne proizvaja dovolj, in/ali pa inzulina telo ne more uporabiti (3). O gestacijskem diabetesu govorimo, kadar se povišan krvni sladkor prvič pojavi v nosečnosti (1). Običajno bolezen po koncu nosečnosti izgine, poveča pa se tveganje za nastanek diabetesa kasneje v življenju (5). Poleg tega poznamo še druge manj pogoste oblike sladkorne bolezni, kot so: sekundarni diabetes, ali diabetes povzročen z drugimi boleznimi (npr. kronično vnetje trebušne slinavke, cistična fibroza), latentni avtoimuni diabetes odraslih (LADA – počasi nastajajoča oblika diabetesa tipa 1, ki se pojavlja v odrasli dobi), MODY (maturity-onset diabetes of the young, ki je povzročen z genetsko napako na beta celicah trebušne slinavke, kjer nastaja inzulin) ter druge genetske bolezni in sindromi (3).
O PRESNOVI
Naše telo hrano prebavi oziroma razgradi na osnovnejše gradnike, med drugim ogljikove hidrate. Osnovni ogljikovi hidrati so tudi sladkorji, med njimi je najosnovnejša glukoza, ki jo telo lahko uporabi v celicah za tvorbo energije. Kadar se po zaužitem obroku nivo glukoze v krvi dvigne, je to signal za trebušno slinavko, ki proizvaja hormon inzulin, da poveča njegovo izločanje v kri. Inzulin deluje tako, da v tkivih olajša prehod glukoze iz krvi v celice, kjer se le-ta uporabi za energijo (5). Nekatere celice, kot so možganske celice ali eritrociti, prevzamejo glukozo brez pomoči inzulina. Pri sladkorni bolezni pride do pomanjkanja inzulina, ali pa inzulin, ki ga telo izloča, ne deluje prav. Pri tipu 1 je inzulina absolutno premalo, pri tipu 2 pa se izloča inzulin, ampak telo nanj ne odgovori dobro. To imenujemo inzulinska rezistenca. Sprva telo proizvaja več inzulina, sčasoma pa se zmožnost proizvajanja inzulina zmanjša in je inzulina premalo (3). Med obroki nivo sladkorja pade, s tem se izločanje inzulina zmanjša. Nivo glukoze v krvi ostane konstanten z razgradnjo glikogena iz jeter oziroma maščob, ki se razgradijo do glukoze. Kadar pride do presežka sladkorja v krvi, ga telo shrani v obliki maščob, ki se nato nabirajo okrog trebuha ali jeter (3).
ZNAKI SLADKORNE BOLEZNI
Prvi simptomi in znaki pojava sladkorne bolezni so odvisni od tega, kako povišan je sladkor v krvi (6). Pri diabetesu tipa 1 se simptomi in znaki lahko pojavijo hitro, v nekaj tednih ali celo nekaj dneh. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 prvi simptomi nastopijo v daljšem časovnem obdobju, največkrat šele po nekaj letih bolezni. To pomeni, da imajo mnogi že zaplete sladkorne bolezni (glejte spodaj), ko je bolezen šele odkrita (3; 6). Simptomi in znaki so najpogosteje: žeja, povečano izločanje urina, hujšanje, povečana lakota, utrujenost, meglen vid, pogostejše okužbe, slabše celjenje ran, mravljinci ali top občutek v prstih (3; 5; 6). Praviloma se simptomi sladkorne bolezni ob ustrezni terapiji in spremembi življenjskega sloga umirijo. V kolikor je kljub temu nivo sladkorja previsok, se simptomi ponovno pojavijo (3).
DIAGNOSTIKA DIABETESA
Zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni se v zdravstvenih domovih izvaja s presejanjem populacije v ambulantah družinske medicine, kjer diplomirana medicinska sestra na preventivni pregled vabi vse ljudi starejše od 30 let (7). Prav tako lahko sladkorno bolezen odkrijemo ciljano pri tistih, ki so zanjo bolj ogroženi, pa se preventivnega pregleda niso udeležili, a imajo zgoraj navedene simptome. Lahko pa je sladkorna bolezen odkrita naključno ob drugih pregledih v ambulanti družinske medicine ali drugih ambulantah (7). Diagnozo v ambulanti potrdimo s tremi standardnimi testi: merjenje glukoze v krvi na tešče brez vnosa hrane vsaj 8 ur, oralni glukozni tolerančni test (OGTT) s 75 g glukoze raztopljene v vodi in merjenje glikiranega hemoglobina (to je hemoglobina, na katerega je vezana glukoza) (7). Prav tako se odvzame tudi urin na prisotnost glukoze in ketonov v urinu. S preiskavo urina pridobimo tudi osnovne informacije glede možne okvare ledvic. O sladkorni bolezni govorimo, kadar je izmerjena glukoza na tešče ≥ 7,0 mmol/l ali glukoza v plazmi 2 uri po začetku OGTT ≥ 11,1 mmol/l ali vrednost HbA1c ≥ 6,5 % ali simptomi sladkorne bolezni in naključno kadarkoli ne glede na del dneva izmerjena glukoza ≥ 11,1 mmol/l.
ZDRAVLJENJE DIABETESA TIPA 2 IN POMEN OPOLNOMOČENJA
Pri postavitvi diagnoze diabetes je v začetku ključno svetovanje o zdravem načinu življenja, pomenu opustitve kajenja, pravilnem prehranjevanju, pomenu zmanjšanja telesne teže, redni telesni aktivnosti ter ukrepih ob možnih zapletih tako sladkorne bolezni kot njenega zdravljenja. Vsi ti ukrepi omogočajo, da je sladkorna bolezen kar najbolj urejena in marsikateri človek z diabetesom tipa 2 tako za zdravljenje sladkorne bolezni ne potrebuje zdravil. Kadar ukrepi sami niso dovolj, zdravnik za zdravljenje glede na starost, pridružene bolezni in življenjski slog predpiše eno zdravilo (ali več) za zdravljenje diabetesa. Nekateri ljudje z diabetesom tipa 2 za nadzor nad sladkorno boleznijo potrebujejo terapijo z inzulinom, lahko v kombinaciji z zdravili (3). Za zdravljenje diabetesa tipa 1 je nujno potreben inzulin. Pri gestacijskem diabetesu glukozo v krvi znižujemo z ustrezno prehrano in ustrezno telesno vadbo, če to ni dovolj, je prav tako potrebno zdravljenje z inzulinom (8). Ob zdravljenju sladkorne bolezni je pomembno, da sta poleg urejenega nivoja sladkorja v krvi urejen tudi krvi tlak in holesterol (3). Glavni namen zdravljenja sladkorne bolezni je tako ohranjanje primernega nivoja glukoze v krvi, zmanjšanje možnosti pojava zapletov sladkorne bolezni s spremembo življenjskega sloga in opustitvijo škodljivih razvad ter zgodnje zaznavanje in zdravljenje možnih zapletov sladkorne bolezni (3). Urejenost sladkorne bolezni zdravnik redno spremlja s pregledom glukoze v krvi, ki pove trenutni sladkor v krvi, kako urejena je sladkorna bolezen preko daljšega časovnega obdobja, pa z merjenjem glikiranega hemoglobina (HbA1c). Prav tako je priporočljivo, da se zdravniku pokažejo meritve glukoze opravljene doma (4). Človek s sladkorno boleznijo se mora zavedati, da lahko z vseživljenjskim upoštevanjem ukrepov za nadzor nad diabetesom in dobrim poznavanjem svoje bolezni še vedno živi aktivno in polno življenje. Imeti sladkorno bolezen ne pomeni, da se bo moral povsem odpovedati najljubši hrani. Smiselno je doma večkrat izvajati meritve sladkorja in vedeti, kako posamezna sestava obrokov in različne oblike fizične aktivnosti vplivajo na krvni sladkor. Človek s sladkorno boleznijo se mora zavedati pomembnosti rednega jemanja zdravil za sladkorno bolezen in morebitnih drugih zdravil za zdravljenje krvnega tlaka in holesterola ter rednih kontrolnih pregledov pri zdravniku, ki vodi njegov diabetes (9).
ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI
Zgodnje odkrivanja zapletov je ob postavitvi diagnoze, potem pa enkrat na leto oziroma na dve leti je človek s sladkorno boleznijo poslan na pregled očesnega ozadja. Prav tako praviloma enkrat letno izvajamo pregled nog za odkrivanje morebitnih zapletov sladkorne bolezni na živčnem sistemu. Praviloma enkrat letno je človek s sladkorno boleznijo napoten v laboratorij z namenom preverjanja njegove ledvične funkcije in ustreznosti nivoja holesterola (7). Sladkorna bolezen vpliva na čisto vse organske sisteme v telesu. Neobvladani simptomi lahko pripeljejo do takojšnjih in poznejših zapletov.
Kadar je raven glukoze v krvi previsoka, inzulina pa je premalo ali je odgovor na inzulin neustrezen, se v več dneh in tednih razvijejo zgodnji simptomi in znaki, kot so: žeja, večja frekvenca odvajanja urina, glavobol, motnje vida in utrujenost. Poznejši znaki so: sladkast vonj zadaha, slabost in/ali bruhanje, težko dihanje, suha usta, šibkost, koma, bolečine v trebuhu. Meritev glukoze v krvi pokaže višjo vrednost, glukoza je prisotna tudi v urinu. Kadar pride to tega, je pomembno, da se opravi profil meritev glukoze v krvi, svetujemo uživanje manj hrane, uživanje zadostne količine vode v skladu z morebitnimi omejitvami glede soobstoječega srčnega popuščanja, fizično aktivnost in, če je sladkorna bolezen zdravljena z inzulinom, povečanje odmerka inzulina. V primeru vztrajanja tega stanja je nujna kontrola pri zdravniku, ki vodi diabetes, še posebej, če se ob visoki vrednosti glukoze pojavi tudi zadah po sadju (3; 7)
Možen zaplet pri sladkorni bolezni je tudi hipoglikemija. Spodnja meja normalne koncentracije glukoze na tešče je 3,6 mmol/l, pri sladkorni bolezni; sploh pri zdravilih, ki lahko povzročijo hipoglikemijo, pa je meja višja: 3,9 mmol/l. Za hipoglikemijo je značilna t.i. Whipplova triada: 1) izmerjena nizka koncentracija glukoze v krvi, 2) simptomi in znaki nizke koncentracije glukoze v krvi ter 3) popravek simptomov po zaužitju ogljikovih hidratov.
Spoznamo jo po simptomih in znakih ter potrdimo z meritvijo glukoze v krvi: hitro utripanje srca, palpitacije, utrujenost, bleda koža, tremor, nervoznost, potenje, lakota, mravljinci po telesu, nemir, razdraženost, zmedenost, nenormalno vedenje, ki spominja na intoksiciranje, nezmožnost opraviti že manjša opravila, motnje vida, epileptični napad, izguba zavesti.
Do prekinitve simptomov pride po zaužitju ogljikovih hidratov. Pogosto je iatrogena, torej jo povzročimo sami ob prevelikem vnosu nekaterih zdravil za zdravljenje hiperglikemije oziroma inzulina ter hkratnem zmanjšanju vnosa hranil in/ali povečani fizični aktivnosti. Z edukacijo jo lahko uspešno preprečimo in s tem zmanjšamo pogosto prisoten strah pred hipoglikemijo. Ob korekciji hipoglikemije poskušamo tudi preprečevati čezmeren popravek hipoglikemije, ker vodi v hiperglikemijo in porast telesne mase (7). Druga nujna stanja pri povišanem sladkorju so diabetična ketoacidoza (DKA) in hiperosmolarni hiperglikemični sindrom (HHS). Poenostavljeno DKA nastane, ko telo nima dovolj inzulina za zadosten vstop glukoze v celice, s tem celice nimajo dovolj energije, energija je pridobljena z razgradnjo maščob v telesu, ob tem nastajajo ketoni, ki so v visokih vrednostih toksični – pride do povečanje kislosti v telesu, stanje lahko v nadaljevanju vodi tudi do kome in smrti. Razlogi za DKA so nizek nivo inzulina, v primeru da ni zunanjega vnosa ali kadar drugi razlogi preprečijo delovanje inzulina. Pojavlja se pri tipu 1 in tipu 2 sladkorne bolezni. V telesu nastajajo ketoni, pristen je povišan krvni sladkor. Simptomi in znaki so: žeja oziroma suha usta, pogosto uriniranje, utrujenost, slabost, bruhanje, suha/pordela koža, nezmožnost koncentracije, zmedenost, težave z dihanjem in sladek vonj v izdihu. Za HHS je značilno, da je nivo glukoze v krvi visok, običajno nad 33mmol/l. V telesu je inzulin prisoten, zato ketoni ne nastajajo, a ga je premalo, oziroma ne deluje pravilno - telo ne more uporabiti glukoze ali maščob. Pojavi se pri diabetesu tipa 2, ki je slabše urejen, lahko pa je tudi prvi znak novoodkritega diabetesa. Vodi v ekstremno visoke vrednosti glukoze v krvi in tudi smrt. Do HHS pride ob okužbah, kot so pljučnica, vnetja seči in sepsa, lahko tudi zaradi zdravil, vključno z nekaterimi psihiatričnimi zdravili in diuretiki, ki lahko povzročijo dehidracijo, ter ob opuščanju terapije za sladkorno bolezen. Lahko pa nastopijo tudi druga internistična stanja in bolezni, ki povišajo nivo glukoze v krvi povzročijo povišanje glukoze in posledično HHS. Nekateri simptomi in znaki so: suha usta, šibek in hiter pulz, nekoliko povišana temperatura, lahko glavobol, slabost, bruhanje, tudi epileptični napad, motnja zavesti, prehodna paraliza, značilen je tudi visok nivo glukoze v krvi, nad 33 mmol/l. Nujno je zdravljenje v bolnišnici (5).
Pri sladkorni bolezni, še posebej pri neurejeni in/ali dolgo trajajoči, lahko pride do kroničnih zapletov, saj sladkorna bolezen vpliva na večino organskih sistemov: bolezni srca in ožilja, slaba cirkulacija predvsem okončin, izguba občutka na nogah – polinevropatije, ki lahko privedejo do razjed predvsem na nogah, kjer je največji pritisk na čevelj, druge nevropatije, izguba vida (retinopatije, slepota, katarakta), poslabšanje ledvične funkcije, debelost, amputacija okončin, večja dovzetnost in hujši potek okužb. Sladkorni bolnik mora nujno obiskati zdravnika, kadar opaža spremembe v urejenosti sladkorja, bodisi manjše, bodisi večje vrednosti sladkorja v krvi. Hkrati pa je nujno poiskati medicinsko pomoč, kadar pride do bolečin v prsnem košu, težav z dihanjem, več dni trajajoče vročine, hudem glavobolu, senzoričnih ali motoričnih motenj polovice telesa, epileptičnega napada ali izgube zavesti (3). Nujna stanja lahko preprečimo, tako da poznamo možne zaplete sladkorne bolezni, se držimo načrta zdravljenja, ki ga je predpisal zdravnik oziroma diabetolog, uživamo zdrave in redne obroke, ki so polnovredni, omejimo vnos sladkih pijač in alkohola, zgodaj zdravimo morebitne okužbe in skrbimo za redno telesno aktivnost (3; 5). Smiselno je, da človek s sladkorno boleznijo pove prijateljem in znancem, da ima diabetes in da pri sebi nosi opozorilno kartico z napisano diagnozo. Diagnoza diabetesa in njegovo vodenje je lahko za človeka zelo stresno. Poudariti je treba, da osebe s sladkorno boleznijo niso same, jim ponuditi možnost srečevanja z ljudmi s podobnimi diagnozami in jim dati vedeti, da se s težavami vedno lahko obrnejo na svojega zdravnika (9).
Zdravstveni dom Ljubljana
