Sonaravni razvoj je sposobnost sedanje generacije, da zadovoljuje svoje potrebe, ne da bi ogrožala zmožnost bodočih generacij, da zadovoljujejo svoje. Sonaravno kmetijstvo pomeni pridelavo hrane brez ali s čim manjšim onesnaževanjem narave, s smotrno rabo naravnih virov. Najbolj sonaravna oblika takšnega kmetijstva je ekološko kmetijstvo. V Sloveniji je uveljavljeno integrirano, pa tudi v klasično kmetijstvo se vedno bolj uvajajo elementi sonaravnosti. Sonaravnost je edini trajni način kmetijstva in zagotavljanja zdrave hrane. 2

V zdravem okolju lahko pridelamo zdravo hrano


Napredku tehnike je sledil tudi napredek v kmetijstvu in tako je v zadnjih desetletjih v razvitih državah prišlo do izobilja hrane. Toda za to izobilje plačujemo precej visoko ceno. Nekvalitetna in morda tudi nezdrava hrana, nezmožnost zagotoviti prehransko varnost po celem svetu, vse več prehranskih škandalov in trajne posledice za okolje našo družbo vse bolj silijo v nov premislek, kakšno kmetijstvo in posledično kakšno hrano želimo in potrebujemo. Zdravje, ki je največja vrednota, se namreč prične pri zdravi hrani. Ekonomski oziroma gospodarski model nenehne rasti se vse bolj kaže kot dolgoročno nevzdržen. V primeru nadaljevanja sedanjih prebivalstvenih in gospodarskih trendov naj bi se v 21. stoletju svetovno prebivalstvo podvojilo, gospodarska dejavnost pa povečala za pet- do desetkrat, česar planet ne bi prenesel. Sprememba miselnosti je torej nujna.
Svetovna komisija za okolje in razvoj pri Organizaciji združenih narodov (OZN) je že pred leti sonaravni razvoj definirala kot sposobnost sedanje generacije, da zadovoljuje svoje potrebe, ne da bi ogrožala zmožnost bodočih generacij, da zadovoljujejo svoje. Ta definicija zajema vse vidike družbe: gospodarsko, socialno in okoljsko blaginjo. Na okoljskem področju trajnostni razvoj pomeni organizacijo gospodarstva, infrastrukture, poselitve in način življenja v okviru nosilne sposobnosti okolja in naravnih virov. Vso sonaravnost lahko prevedemo na enostavno dejstvo: okolja ne smemo obremeniti bolj, kot to lahko prenese brez škode.

SONARAVNO UREJANJE PODEŽELSKEGA PROSTORA

V nasprotju s klasičnim pristopom pri sonaravnem urejanju upoštevamo vse vidike podeželja. Nič več ni strogega ločevanja prostora po funkcijah. Ne načrtujemo samo urbanih, torej mestnih površin, na eni, in kmetijskih površin na drugi strani. Podeželje je prostor z mnogimi funkcijami, med katerimi je kmetijstvo pomembna, a še zdaleč ne edina. Zato ne poskušamo urediti samo čim več kmetijskih površin, ampak ohranjati tudi čim več narave: posamična drevesa, gozdičke, grmovje, žive meje, mlake, vodotoke, ki niso zabetonirani, ampak čim bolj naravni. Na ta način preprečujemo erozijo tal, občutljivost na sušo in preprečujemo izginjanje rastlinskih in živalskih vrst. Čeprav na videz manj učinkovito na tak način dolgoročno izboljšujemo tudi kmetijsko sposobnost območja. Živali na polju – divje živali, koristne žuželke, deževniki ... – niso več nadloga, ampak koristne živali, ki obogatijo ekosistem. S tem se ohranja biotska raznovrstnost, ki je bistvena za stabilnost ekosistema. Načrtujemo in urejamo tudi prostor za vse druge funkcije, npr. turizem, rekreacijo. Tako se na podeželju vzpostavi ravnotežje med naravo in človekovimi dejavnostmi, prav tako pa ravnotežje med različnimi človekovimi potrebami.

KMETIJSTVO IN SONARAVNOST

V zmešnjavi pojmov sonaravno, ekološko, biološko ipd. poskusimo najprej pojasniti, kaj je kaj. Kmet je pravzaprav vsakdo, ki se ukvarja s kmetovanjem, čeprav vrtičkarjev, ki se s kmetovanjem ukvarjajo na zelo majhnih površinah in le za svoje potrebe, ne štejemo zraven. Kmet se s kmetovanjem lahko ukvarja le za lastne potrebe, lahko pa pridelke tudi prodaja. Če je to njegov vir preživljanja, je poklicni kmet. Kmetija je vsako kmetijsko gospodarstvo, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Vsaka kmetija mora biti vpisana v Register kmetijskih gospodarstev. Država je kot minimalno velikost določila 0,3 hektarja obdelovalnih površin. V Sloveniji jih je še okrog 65.000. Kmetija je torej prostor, na katerem kmetujemo. Temelj vsakega kmetijstva je zemlja. Je največje in najpomembnejše bogastvo.
Intenzivno kmetijstvo, ki ga imenujemo tudi konvencionalno ali klasično, se razume kot način kmetovanja, kjer ni omejitev oziroma kjer je dovoljeno vse, kar povečuje in izboljšuje pridelek. To vključuje mineralna gnojila, škropiva, nove, z žlahtnjenjem izboljšane sorte poljščin. Tradicionalne pasme živali so zamenjane z visoko proizvodnimi pasmami. Z intenziviranjem smo v preteklih sto letih dosegli ogromen napredek na področju pridelave hrane. Pridelki so se pri nekaterih poljščinah podeseterili. Značilnost intenzivnega kmetijstva so velika vlaganja v pridelavo. Tako se za pridelavo hrane porabi kar desetkrat toliko energije, kot jo s hrano pridobimo.
Uvedba načel trajnosti v konvencionalno kmetovanje pomeni prehod na sonaravno kmetovanje, ki dolgoročno ne dela škode okolju in vključuje le materiale, ki jih je mogoče vključiti v osnovni krog kroženja organskih snovi. Sonaravno kmetovanje temelji na naravi prijaznih pridelovalnih postopkih z uporabo obnovljivih virov in vključuje tudi socialne in etične vidike. Poseben poudarek je zato pri reji živali, ki mora biti prilagojena in v skladu s standardi dobrega počutja živali. Zaželene so avtohtone pasme živali, tradicionalne sorte rastlin, ki pa so marsikje že izginile. Bistvena je sprememba načina razmišljanja – narave ne izkoriščamo, temveč kmetujemo v ravnotežju z njo. Ne spreminjamo narave, ampak se ji skušamo prilagoditi.

INTEGRIRANO KMETOVANJE

V Sloveniji se je uveljavila posebna oblika kmetovanja, t.i. integrirano kmetijstvo. To je pravzaprav konvencionalno kmetijstvo, pri katerem se strožje upoštevajo nekateri standardi: strožja omejitev vnosa dušika, uporaba sredstev za varstvo rastlin je omejena na najnujnejšo količino, ki omogoča nadzor nad škodljivci in boleznimi, obvezno pa je tudi mehansko zatiranje plevelov in škodljivcev. Integrirana pridelava je mišljena kot prehodna stopnja za ekološko kmetijstvo in je slovenska posebnost, ki pa je predvidoma po letu 2013 Evropska unija ne bo več podpirala. Že okrog 25 % njiv se v Sloveniji obdeluje na integriran način. Večina sadja in zelenjave je v Sloveniji pridelana na integriran način.

EKOLOŠKO KMETOVANJE

Ekološko kmetijstvo, ki ga v angleško govorečih deželah imenujejo tudi organsko kmetijstvo, v nemško in francosko govorečih deželah pa biološko kmetijstvo, je posebna oblika sonaravnega kmetovanja, ki skoraj v celoti izključuje umetna gnojila, pesticide, rastne regulatorje, aditive za živali. Prepovedana je uporaba gensko spremenjenih organizmov. Kmetovanje temelji na živalim ustrezni reji in krmljenju, kolobarjenju, zaprtem kroženju hranil, gnojilih živalskega in rastlinskega izvora, uporabi okolju prilagojenih rastlinskih vrst, sort in pasem, izboljšani rodnosti tal s povečevanjem vsebnosti humusa in živih organizmov. Na ta način se ustvari stabilnejši ekosistem, ščitijo se naravni viri, obremenitev okolja pa je minimalna. Je, strogo gledano, edina prava oblika sonaravnega kmetijstva. Izpusti CO2 so za 40-60 % manjši kot pri konvencionalni pridelavi. Ekološki kmet mora imeti več razumevanja in znanja za pravilno kmetovanje po ekoloških smernicah.
V Sloveniji je trenutno manj kot 4 odstotke ekoloških kmetij, v Avstriji pa je ekoloških kmetij kar desetina. Ekološko kmetijstvo je v Sloveniji dobilo zagon v zadnjih 15 letih. Leta 1997 je bilo ustanovljeno prvo združenje ekoloških kmetov v Sloveniji, leta 1999 pa je bila ustanovljena Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije. Kmetije, ki so vpisane v register ekoloških kmetij, imajo certifikat, ki zagotavlja pristnost in neoporečnost pridelkov. Slovenska posebnost ekoloških kmetij je velik delež travinja (85 % površin), kar je posledica tega, da je veliko ekoloških kmetij na območjih, kjer so pogoji za intenzivno kmetijstvo zelo slabi in se nikoli ni kmetovalo intenzivno. Za take kmetije je prehod v ekološko kmetijstvo skoraj le še formalnost.
Med posebnimi oblikami sonaravnega kmetovanja omenimo še permakulturo in biodinamično kmetovanje. Permakultura je sistem kmetovanja na načelih ekološkega kmetovanja in z minimalno ali nikakršno obdelavo, torej po načelu: kar narava da. Biološko dinamično kmetovanje poleg zavračanja vsega industrijskega (mineralna gnojila, škropiva), upoštevanja načel ekološkega kmetijstva in priprave lastnih pripravkov za škropljenje upošteva tudi naravne cikle in kozmične sile. Biodinamika je nastala že leta 1924 kot eden prvih odgovorov na vse bolj intenzivno kmetovanje. Ni zgolj način kmetovanja, ampak tudi filozofski pogled na svet in vesolje.

SLOVENIJA IN SONARAVNOST

Zavedanje o pomembnosti sonaravnega razvoja se počasi uveljavlja tudi na državni ravni. Tako je država že leta 1993 sprejela Zakon o varovanju okolja, leta 1999 pa prvi Nacionalni program varstva okolja, ki ga je leta 2006 dopolnila. Sprejet je bil tudi Nacionalni strateški načrt razvoja podeželja 2007-2013; tretji pomemben dokument pa je Akcijski načrt za dolgoročni razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji, ki do leta 2015 predvideva:

  • 15 % ekoloških kmetij, 20 % ekoloških zemljišč, 10 % hrane ekološkega izvora,
  • povečanje ponudbe kakovostne in lokalno pridelane hrane,
  • povečanje njene porabe, še posebej v javnih ustanovah,
  • spodbujanje oblikovanja kratkih oskrbnih verig.

Usmeritve in strategije iz teh dokumentov se uvajajo v zakonih in podzakonskih aktih, na primer v Zakonu o kmetijstvu, Zakonu o urejanju prostora.

EVROPSKA UNIJA IN SONARAVNOST

Skupna kmetijska politika Evropske unije (SKP) je nastala pred dobrimi 50 leti, v senci spomina na pomanjkanje v letih po drugi svetovni vojni. Cilji SKP so bili povečanje proizvodnje, kmetijskega dohodka, intenzivnosti pridelave, stabiliziranje trgov. Po mnogih pretresih v evropskem kmetijstvu in reformah je danes SKP drugačna in zasleduje drugačne cilje. V zadnjih 20 letih delež denarja, ki ga EU namenja za kmetijstvo, pada in dosega le še 40 % skupnega proračuna, znotraj tega deleža pa je vedno večji del namenjen razvoju podeželja in vedno manjši neposredni podpori kmeta. Tudi ta podpora pa je vse bolj zeleno obarvana. Potrebno je povedati, da v Evropski uniji tudi v konvencionalnem kmetijstvu že dolgo ni dovoljeno vse. EU (in Slovenija kot njen del) na eni strani z vse strožjimi okoljskimi predpisi, na drugi pa z usmerjeno politiko neposrednih plačil kmetijstvo, usmerja v smer sonaravnosti. Finančne podpore kmetom so vse manj vezane na proizvodnjo, vse bolj pa se podpira družbeno želene aktivnosti (dodatne zahteve za kmetijska gospodarstva glede zaščite okolja, reje živali) in razvoj podeželja. Če je kmet prej prejemal subvencije za proizvode, zdaj prejme del plačil (t.i. plačilne pravice) neodvisno od proizvodnje. Drugi sklop plačil kmetom so izravnalna plačila za območja z omejujočimi dejavniki za kmetovanje (OMD). Tretji sklop plačil pa je KOP, kmetijsko-okoljski program. Kmet, vključen v KOP, mora izpolnjevati dodatne zahteve in opravljati dodatne storitve, za katere prejme plačilo. Primeri ukrepov KOP so: kolobarjenje, reja avtohtonih (domačih) sort rastlin in živali, sonaravna reja živali, ozelenitev njivskih površin ... V KOP spadata tudi ukrepa ekološko in integrirano kmetijstvo, za oba so finančne spodbude višje.

POTROŠNIK IN SONARAVNO KMETIJSTVO

Hrana, pridelana v Sloveniji, je zdrava in varna, saj je pridelava nadzorovana in omejena s številnimi predpisi. Sistem sledljivosti omogoča, da vsak kupljen kos mesa zasledujemo do rejca, ki je vzredil žival, poreklo pa mora biti označeno tudi na vseh drugih živilih. Toda ozaveščen potrošnik ima pravico in možnost zahtevati več. Kako? Kupujemo lokalne pridelke, po možnosti od znanih pridelovalcev, izkoriščamo neposredne poti prodaje. Potrošniku v pomoč so tudi blagovne znamke: BIODAR je kolektivna znamka za živila, ki so pridelana ali predelana po standardih za ekološko kmetovanje Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije. Biodinamične kmetije povezuje znamka DEMETER, integrirano kmetijstvo pa ima več oznak; poleg uradne državne oznake Integrirani se uporablja še znak pikapolonice za integrirano pridelavo zelenjave in znak siničke za integrirano pridelavo sadja.
Še najbolj so prepoznavni ekološki pridelki. Večina se še vedno proda na domu ali na tržnici, nekaj v trgovinah z zdravo prehrano, le malo pa v trgovskih verigah, čeprav se tudi v nakupovalnih centrih pojavljajo police z ekološkimi živili. Stroka še ni enotna, ali je ekološko pridelana hrana boljša od konvencionalno pridelane, prav gotovo pa s tako hrano delate uslugo okolju in zanamcem, izognete pa se tudi ostankom pesticidov v hrani.

SLOVENIJA IN SONARAVNO KMETIJSTVO

Kako nam gre v Sloveniji? Niti ne tako slabo. Podatki kažejo, da se je poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih skoraj prepolovila, z 2.031 ton v letu 1992 na 1.134 ton v letu 2010. V letu 2010 je skupna poraba FFS znašala 5,7 kg na hektar, kar je najmanj v celotnem obdobju spremljanja porabe FFS. Poraba mineralnih gnojil se je v Sloveniji v letih 1992-2010 zmanjšala za 30,6 %. Zmanjšujejo se tudi presežki dušika. Dolgoročno se zmanjšujejo tudi izpusti amoniaka in metana.
Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, so se po letu 1999 močno povečale in so v letu 2010 obsegale že skoraj polovico vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Obremenitev površin z živino je stabilna in se je celo nekoliko zmanjšala. V celoti gledano se kmetijstvo v Sloveniji odmika od intenzivnega proti večji sonaravnosti.
Žal pa še naprej izgubljamo obdelovalno zemljo. Gozd zarašča obdelovalne površine na območjih, s katerih se prebivalstvo izseljuje in kmetov že skoraj ni več; Industrijske cone, ceste in stanovanjska naselja pa požirajo najboljšo obdelovalno zemljo. Pri urejanju okolja bo nujno potrebno omejiti rast naselij. Kar 13 % vsega območja Slovenije smo v zadnjih 50 letih izgubili zaradi razpršene gradnje in gradnje infrastrukture! Še 16 % izgube predstavlja zaraščanje z gozdom. Od dobre polovice vsega ozemlja nam je ostala le še četrtina, ki ga lahko imenujemo podeželje. Uvedbo visokih odškodnin za spremembo namembnosti zemljišč, ki je burila duhove nedavno tega, moramo razumeti kot obupan poskus zajezitve pozidave.

PRVI SRAMEŽLJIVI KORAKI

Na naši kmetiji smo na pot v sonaravnost naredili šele prve sramežljive korake. Zmanjšujemo porabo mineralnih gnojil, gnojimo zgolj po potrebah; Manj je škropljenj, več mehanskih obdelav. Njive čez zimo ozelenjujemo, pridelujemo več različnih poljščin. Robovi njiv so neobdelani ali pokošeni samo enkrat letno, da nudijo zatočišče poljskim živalim. Kmetujemo manj intenzivno in bolj učinkovito. Naslednji korak je sonaravna reja živali, ta pa je povezan z veliko investicijo v hlev. Žal je o sonaravnosti veliko lažje govoriti, kot pa jo izvajati, saj se v praksi hitro pokažejo omejitve in težave. Vsaka kmetija je sistem zase, z lastnimi prednostmi in omejitvami. Toda pot je začrtana in od nje ni odstopanja. Sonaravno kmetovanje je namreč na dolgi rok edini sprejemljivi način kmetovanja.

Peter Vernekar, univ. dipl. ing. agr.
Banner Pulz

Več revij