Pnevmokokne okužbe in terapija – učinkovitost zdravljenja je odgovornost vseh nas

Kmalu po tem, ko je Louis Pasteur leta 1881 prvič izoliral bakterijo Streptococcus pneumoniae, je postala prepoznavna kot glavni vzrok za pljučnico in številne druge okužbe pri ljudeh. Kljub temu da je veljala kot pomemben človeški patogen, so možnosti za zdravljenje te okužbe ostale omejene, smrtnost zaradi pnevmokokne pljučnice pa je bila v predantibakterijski dobi skoraj 33 %. K zmanjšanju smrtnosti je močno pripomogel razvoj novih razredov antibakterijskih zdravil v naslednjih stoletjih. Dve pomembnejši odkritji sta bili leta 1928 – odkritje penicilina, do katerega je Alexander Fleming prišel pomotoma, ter leta 1937 – odkritje sulfonamidov, ki so se kot eni izmed prvih uporabljali za zdravljenje bakterijskih okužb, med njimi tudi streptokokno pljučnico, ki so jo uspešno zdravili leta 1940 pri Winstonu Churchillu. Kasneje so jih zaradi različnih stranskih učinkov in razvoja rezistence nadomestili penicilini. Nadaljnje raziskave so vodile do večjega razumevanja molekularne sestave pnevmokokov in znanstvenih utemeljitev zdravljenja, kar je pripeljalo do še večje učinkovitosti zdravil in splošnega zmanjšanja smrtnosti.

DANES OKUŽBE S PNEVMOKOKI ZDRAVIMO PREDVSEM S PENICILINSKIMI ANTIBIOTIKI

Antibiotiki so zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje bakterijskih okužb. Delujejo tako, da ubijejo ali preprečijo razmnoževanje bakterij. Določen antibiotik lahko učinkuje proti eni ali več bakterijskih vrstam, zato ni vsak primeren za zdravljenje vsake okužbe.
Uporabljajo se v obliki peroralnih pripravkov, kot so tablete, kapsule ali tekočina, kateri so namenjeni za zdravljenje večine vrst blagih do zmernih okužb v telesu. Za kožne okužbe so namenjeni predvsem lokalni antibiotiki, za resnejše okužbe pa so rezervirani parenteralni pripravki, ki se lahko dajejo v obliki injekcije ali infuzije s pomočjo kapljic neposredno v kri.
Poznamo več sto različnih tipov antibiotikov, ki jih lahko v splošnem razdelimo na manjše skupine.

Izbira pravega antibiotika pri terapiji je odvisna tudi od invazivnosti pnevmokokne okužbe.

NEINVAZIVNE OKUŽBE

To so bronhitis, vnetje srednjega ušesa ali sinusov, so običajno blage in izzvenijo same od sebe, brez potrebe po zdravljenju. Običajno svetujemo počitek, tekočine in zdravila proti bolečinam, kot je paracetamol.
Bolniki si simptome lahko lajšajo tudi z nekaterimi domačimi naravnimi pripravki ter si tako dvignejo raven udobja in izboljšajo okrevanje.

Nekatere ostale snovi, ki se lahko uporabljajo za lajšanje splošnih simptomov, so tudi česen, olje čajevca, kajenski poper in med, vendar je treba poudariti, da nobena od zgoraj naštetih snovi ne bo zdravila in ne pozdravila pljučnice ali katerekoli z njo povezane bolezni. Dokler so simptomi blagi, lahko le prispevajo k splošnemu boljšemu počutju.

INVAZIVNE OKUŽBE

V primeru resnejših težav z dihanjem in bolečinami v prsnem kosu mora pacient za diagnozo in zdravljenje nujno poiskati zdravniško pomoč. Pljučnica je vnetna pljučna motnja zaradi okužbe dihalnih poti in je resno, lahko tudi življenjsko nevarno stanje, katerega domača zdravila ne bodo ne zdravila ne ozdravila. Bolj invazivne vrste pnevmokoknih okužb (poleg pljučnice tudi sepsa, meningitis, okužbe kosti in sklepov), zdravimo z antibiotiki doma ali v bolnišnici, kjer se antibiotiki v telo aplicirajo parenteralno (injekcije, infuzije) ob možnem sočasnem prejemanju tekočine za rehidracijo ter kisika za lažje dihanje. Za oceno resnosti primera pljučnice se uporabljajo naslednji kriteriji:

• duševna zmedenost,
• hitro dihanje (več kot 30 na minuto),
• nizek krvni tlak,
• starost nad 65 let.

Če ni prisoten noben izmed njih, so tveganja za zaplete majhna, zato se pacient lahko običajno zdravi doma. 1 do 2 pomenita srednje tveganje za nastanek zapletov, zato je potreben strokoven pregled in ocena s strani strokovnjaka. V primeru, da ima pacient 3 ali več znakov, je tveganje veliko, zato je običajno sprejet v bolnišnico na nujno zdravljenje. Sprejem v bolnišnico je priporočljiv tudi za katerokoli vrsto invazivne pnevmokokne okužbe, ki se je razvila pri dojenčku ali otroku, mlajšemu od dveh let, ter vsi primeri suma na meningitis. Za uspešno zdravljenje pnevmokoknih okužb je najpomembnejša njihova pravočasna prepoznava, kar najbolj velja za pnevmokokni meningitis.

ZA USPEŠNO ZDRAVLJENJE JE KLJUČNEGA POMENA DOBRO INFORMIRAN BOLNIK

Pomembno je, da se antibiotiki jemljejo le, ko jih pacient potrebuje, saj v nasprotnem primeru lahko bakterije v telesu postanejo odporne, kar pomeni, da antibiotiki ob naslednji uporabi ne bodo več delovali. To ogroža pacienta in njegovo družino. Za varno uporabo je nujno upoštevanje navodil zdravnika ali farmacevta. Ključno je, da se dokonča predpisana kura antibiotikov, tudi če se je zdravstveno stanje že izboljšalo. V nasprotnem primeru se lahko pljučnica vrne. Če pacient pozabi vzeti odmerek, ga vzame takoj, ko je mogoče, in nato nadaljuje s kuro po predpisu. Nikoli pa se ne sme vzeti dvojne doze z namenom nadomestitve zamujene, saj je tako večje tveganje za neželene učinke, kot so bolečine v želodcu, driska, slabo počutje ter tudi alergijske reakcije. V primeru pomotoma zaužite večje količine antibiotika se je treba čim prej posvetovati s svojim zdravnikom. Nekateri antibiotiki niso primerni za ljudi z določenimi zdravstvenimi težavami ali za noseče ali doječe ženske. Lahko pride tudi do nepredvidljivih reakcij z drugimi zdravili, kot so peroralne kontracepcijske tabletke in alkohol. Pomembno je, da se natančno prebere navodilo, ki je priloženo zdravilu, in se o morebitnih težavah pogovori s farmacevtom ali zdravnikom splošne prakse.

REZISTENCA – VELIK JAVNOZDRAVSTVENI PROBLEM?

Obsežen pritisk antibakterijskih zdravil v kombinaciji s sposobnostjo pnevmokoka, da prilagodi svojo obrambo nenehno spreminjajočemu se protimikrobnemu okolju, je v zadnjih 20–30 letih privedel do postopnega povečevanja odpornosti na zdravila S. pneumoniae, kar predstavlja velik javnozdravstveni problem. Čeprav je bil pnevmokok v štiridesetih letih enakomerno dovzeten za penicilin, je bilo do konca leta 1980 skoraj 44 % izolatov odpornih proti njemu. Odpornost ali rezistenca bakterij na antibiotike je pojav, ko antibiotik izgubi sposobnost uničenja ali preprečevanja razmnoževanja bakterije. Do tega pojava pride zaradi mutacij genov bakterij, k čemur pa v največji meri prispeva čezmerna in neustrezna uporaba antibiotikov. Rezistenca bakterij predstavlja velik problem, saj je za doseganje zadostne učinkovitosti treba predpisovati druge, ki so lahko dražji in imajo več neželenih učinkov. Pojavljajo se lahko sevi bakterij, odporni proti vse več antibiotikov, kar bi nas lahko vrnilo v obdobje brez antibiotikov. To bi pomenilo, da bi bili posegi, kot so presaditve organov, kemoterapija, intenzivno zdravljenje in drugi, zaradi velike možnosti za infekcijo z rezistentnimi bakterijami izjemno nevarni. Ker je bilo v zadnjih letih razvitih le malo novih antibiotikov, je problem rezistence bakterij velika grožnja za javno zdravje. Zato je treba pri njihovi uporabi dosledno upoštevati navodila, pridobljena od zdravnika in farmacevta.

BOLJE PREVENTIVA KOT KURATIVA

Učinkovit način preprečevanja pnevmokoknih okužb predstavlja cepljenje, s katerim naj bi po zdaj dostopnih podatkih pri odraslih preprečili kar dve tretjini tovrstnih obolenj. Pljučnice, pri katerih v statistiko niso všteta obolenja, do katerih pride med zdravljenjem v bolnišnici, naj bi po podatkih študije, pred tremi leti objavljene v evropski strokovni reviji za interno medicino, samo v Evropi povzročile stroške v višini več kot deset milijard evrov – s cepljenjem pa bi na letni ravni lahko preprečili več kot 200.000 tovrstnih diagnoz. Učinkovitost cepiva se od bolezni do bolezni razlikuje, na splošno pa imajo cepljeni dojenčki za vsaj polovico manj pnevmokoknih bolezni kot necepljeni, zato je cepljenje za majhne otroke zelo priporočljivo, saj so poleg starostnikov in kroničnih bolnikov zaradi slabšega imunskega sistema bolj dovzetni za okužbe s pnevmokoki. Pnevmokokna pljučnica ostaja enako resna grožnja starejšim kot v času Louisa Pasteurja, vendar pa nam v zadnjih 100 letih razvoj močnih protibakterijskih zdravil in strategij cepljenja pomaga zmagovati v nenehnih bitkah proti tej bolezni. Sorazmerno novo pojavljanje odpornosti na zdravila, zlasti na penicilin, zahteva, da zdravniki razumejo regionalne vzorce odpornosti, prepoznajo posamezne dejavnike tveganja in upoštevajo priporočene pristope k empiričnemu zdravljenju.
Zaustavljanje širjenja odpornih bakterij in ohranitev učinkovitosti antibiotikov pa je odgovornost vseh nas in je odvisna od pravilne in odgovorne rabe antibiotikov ter preventivne zaščite vedno, ko je to mogoče. Le tako se bo verjetnost uspešnega zdravljenja ter izkoreninjenje pnevmokokov povečala.