Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Pri veliki večini ljudi s previsokim tlakom vzroka ne poznamo. Govorimo o primarni oziroma esencialni arterijski hipertenziji. Dednost je zelo pomembna, bolezen pa se razvije zaradi učinkovanja dejavnikov tveganja iz okolja. V manjši meri je visok krvni tlak posledica obolenja žlez z notranjim izločanjem, ledvic, povzročajo ga lahko nekatera zdravila in drugi farmacevtski pripravki. V teh primerih govorimo o sekundarni arterijski hipertenziji. Tveganje za nastanek bolezni se povečuje s starostjo, moški pa so bolj ogroženi od žensk. 1

Visok krvni tlak kot dejavnik tveganja


Krvni tlak je tlak, s katerim kri pritiska na steno žile, v kateri teče. Višina je odvisna predvsem od zmogljivosti srčne črpalke in od morebitnih bolezenskih sprememb ožilja. Izmerjeni krvni tlak vedno izrazimo z dvema številoma: sistolični ( "zgornji") krvni tlak izmerimo tedaj, ko srce ob utripu iztisne kri v ožilje, diastolični ("spodnji") pa tedaj, ko srčna mišica počiva. Izrazimo ga v mm živega srebra. Optimalni krvni tlak je 120/80 mmHg. O visokem tlaku ali arterijski hipertenziji govorimo, kadar je le- ta višji kot 140/90 mmHg, bodisi da gre za višje vrednosti le sistoličnega krvnega tlaka, le diastoličnega krvnega tlaka ali pa za zvišanje obeh. Govorimo o blago zvišanem krvnem tlaku (140/90 mmHg do 145/99 mmHg), o zmerno zvišanem krvnem tlaku (160/100 mmHg do 179/109 mmHg) in hudi arterijski hipertenziji (več kot 180/110 mmHg).

DEJAVNIK TVEGANJA

Visok krvni tlak ali arterijska hipertenzija sprva večinoma ne povzroča nobenih težav. Bolniki včasih navajajo zatilne glavobole v jutranjem času, utrujenost, krvavitve iz nosu itd. Vendar so vse te težave neznačilne in se lahko pojavljajo tudi pri drugih boleznih. Bolnika največkrat prizadanejo okvare srca, možganov, ledvic, žil zaradi visokega krvnega tlaka. Omenjene organe okvarjajo tudi druge bolezni (npr. sladkorna bolezen, povečana koncentracija holesterola) in drugi dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni (prevelika telesna teža, nezdravo življenje, kajenje itd). Tveganje za srčno-žilne bolezni je večje ob prisotnosti več dejavnikov tveganja. Zato je treba pri ljudeh z visokim tlakom ugotoviti tudi morebitne druge dejavnike tveganja in jih odpraviti. Le tako bo posameznikovo življenje daljše, bolj kakovostno, verjetnost za možgansko kap in srčni infarkt, najpogostejša smrti, bo bistveno manjša. Tudi če (še) ni prisotnih dejavnikov tveganja, je treba upoštevati načela zdravega življenja, opisana v nadaljevanju.
Pri veliki večini ljudi, s previsokim tlakom, vzroka ne poznamo. Govorimo o primarni oziroma esencialni arterijski hipertenziji. Dednost je zelo pomembna, bolezen pa se razvije zaradi učinkovanja dejavnikov tveganja iz okolja. To so predvsem: čezmerna telesna teža, čezmerno uživanje soli, čezmerno pitje alkoholnih pijač, nezadostna telesna dejavnost in izpostavljenost škodljivim stresom.
Visok tlak je pogosto družinska tradicija (sorodniki imajo/so imeli visok krvni tlak). Tveganje za nastanek bolezni se povečuje s starostjo, moški pa so bolj ogroženi od žensk.
V manjši meri (pri slabih 10% bolnikov z visokim krvnim tlakom) je visok krvni tlak posledica obolenja žlez z notranjim izločanjem (ščitnica, nadledvična žleza) ter ledvic, zožitev ledvičnih arterij itd. Visok krvni tlak povzročajo lahko tudi nekatera zdravila in drugi farmacevtski pripravki (kontracepcijske tablete). V teh primerih govorimo o sekundarni arterijski hipertenziji. Po odstranitvi vzroka (ozdravljenju) se krvni tlak normalizira.

KAKO MERIMO KRVNI TLAK?

Običajno ga merimo z živosrebrnim sfigmomanometrom, manometrom na pero ali z elektronskimi merilci. Postopek je z vsemi podoben. Najprej določimo približno vrednost sistoličnega krvnega tlaka. Med napihovanjem manšete tipamo pulz arterije v komolčni kotanji in ko pulz izgine, je to približna vrednost sistoličnega krvnega tlaka. Hitro spustimo zrak iz manšete in počakamo minuto ali dve, da se roka normalno prekrvi (pri predolgo »zažeti« roki bomo izmerili lažno višji krvni tlak). Manšeto ponovno napihnemo nad približno vrednost sistoličnega krvnega tlaka, zmerno pritisnemo zvon fonendoskopa (slušalk) nad pulz arterije v komolčni kotanji in med počasnim spuščanjem zraka iz manšete (približno 2 mm Hg v sekundi ) poslušamo tone. Ko zaslišimo prvi ton, ga odčitamo kot sistolični krvni tlak, ko pa tonov ob nadaljnjem spuščanju zraka iz manšete ne slišimo več, odčitamo zadnji slišni ton kot diastolični krvni tlak. Pri elektronskih merilcih, te uporabljamo čedalje pogosteje, ker so zanesljivi in enostavni za uporabo, slušalk ne potrebujemo. Čedalje pogosteje jih uporabljajo za samomeritve doma. Pri bolnikih z nerednim srčnim utripom (srčna aritmija) elektronski merilci včasih ne morejo izmeriti krvnega tlaka. Pred nakupom aparata za merjenje krvnega tlaka se posvetujte z zdravnikom ali medicinsko sestro. Vsi aparati, ki so na voljo pa tudi niso enako dobri. Upoštevajte, da so aparati z manšeto, ki jo ovijemo okrog zapestja nezanesljivi, še bolj tisti za prst. Aparati z manšeto okrog nadlahti pa so primerni in nekatere priporočamo tudi na Kliničnem oddelku za hipertenzijo v Bolnici dr. Petra Držaja v Ljubljani. Pri vsakem merjenju moramo upoštevati tole:

  • krvni tlak ni vedno enak na obeh rokah – zato ga merimo na roki, na kateri je višji;
  • manšeta mora biti primerna za obseg nadlahti (s preširoko bomo dobili lažno nižji krvni tlak, s preozko višjega). Standardna manšeta, s katero so opremljeni aparati, je primerna za obsege nadlahti od 24 do 34 cm; krvni tlak praviloma merimo sede, sladkorni in omotični bolniki pa stoje;
  • roka, na kateri merimo krvni tlak, naj sproščeno počiva na trdi podlagi v višini srca;
  • aparat naj bo v višini oči, da se izognemo napaki pri odčitavanju;
  • pred meritvijo je primeren petminutni počitek;
  • alkohol in kajenje zvišujeta krvni tlak;
  • meritev ponovimo dva do trikrat z nekajminutnimi presledki (normalna prekrvitev roke ), izračunamo povprečje meritev in zabeležimo kot srednjo vrednost.

Zapis meritve je pomemben tako za bolnika, kot za zdravnika, saj pravilno izmerjen krvni tlak potrjuje učinkovitost zdravljenja arterijske hipertenzije. Poleg sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka naj vsebuje datum in uro meritve, vrsto merilnika, širino manšete, na kateri roki je bila meritev opravljena in preiskovančev položaj med meritvijo.Tako zapisano meritev bo lahko zdravnik primerjal s svojo in jo ustrezno ovrednotil.

KDAJ NAJ MERIMO?

Svetujemo zjutraj, ko je običajno najvišji. Bolnik naj ne bo suženj merilnika. Priporočamo meritve ob vztrajanju slabega počutja, omotici, glavobolu, razbijanju srca.

SAMOPOMOČ

Za človeka, pri katerem ugotovimo visok krvni tlak, je verjetno najtežje spoznanje, da je njegova bolezen kronična, da bo potrebno dosmrtno zdravljenje Sicer se pri prisotnosti dejavnikov tveganja raje izogibamo besedi zdravljenje. Pogosto namreč dejavnikov tveganja ne moremo pozdraviti (odpraviti), lahko pa jih učinkovito kontroliramo in obvladamo. Dejavnikom tveganja in z njimi hipertenziji se najbolj učinkovito postavimo po robu z zdravim življenjem. Zavedati se moramo tehle dejstev:

  • Kajenje podvoji tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in verjetnost, da boste umrli pred upokojitvijo je velika.
  • Tveganje narašča sorazmerno s količino dnevno popitega alkohola.
  • Shujšajte z ustrezno prehrano. Izogibajte se živil z nasičenimi maščobami, ki so tudi visoko kalorična (maslo, polnomastno mleko, sir), ocvrtih jedi, slaščic. Večkrat si privoščite ribe, perutnino, svežo zelenjavo, posneto mleko, margarino!
  • Nekateri bolniki z visokim krvnim tlakom so zelo občutljivi za sol. Zato jim svetujemo omejeno uživanje kuhinjske soli (do 5 g kavna žlička na dan). Okus popravite z drugimi začimbami in uporabljajte nadomestke soli.
  • Za telesno dejavnost skrbite vsaj 2 do 3-krat na teden po eno uro. Vsaj 20 minut naj bo tako intenzivna, da se zadihate in oznojite. Koristne so predvsem aerobne telesne dejavnosti: hoja, kolesarjenje, plavanje, tek na smučeh, smučanje, lahen tek in podobno
ZDRAVILA

Če se bo zdravnik odločil za zdravila, s katerim bo krvni tlak spet normalen (pod 130/85 mmHg), je treba upoštevati navodila. Zdravljenje je praviloma dosmrtno, zato je treba izbrati zdravilo, ki nima stranskih učinkov ali zelo malo. Pogosto je treba pred dokončno presojo, ali je zdravilo učinkovito in ali so morebitne nevšečnosti res posledica stranski učinkov zdravila, jemati zdravila več mesecev. Zato je treba biti vztrajen in zdravniku sporočiti vse morebitne težave in nevšečnosti, četudi se na prvi pogled zdi, da niso povezane z jemanjem zdravil.
Zdravnik se bo po tehtnem premisleku odločil za zdravilo, ki bo za vas najboljše. Če se ne bo tlak uredil, bo zamenjal zdravilo, morda predpisal drugo ali celo tretje. Zdravilo, ki je učinkovito pri vas, je morda povsem neučinkovito pri vašem partnerju, znancu, sorodniku. Z rednim jemanjem zdravil bomo krvni tlak vzdrževali v normalnem območju, zato jemanja zdravil ne smemo prekiniti, sicer se bo tlak takoj ponovno zvišal. Pri veliki večini bolnikov je moč najti ustrezno zdravilo ali kombinacijo dveh ali več zdravil. Z njimi bo krvni tlak dobro uravnan, da bo tveganje za možgansko kap in srčni infarkt manjše.

doc. dr. Rok Accetto, dr. med.
Ana Marija Klasinc, VMS
Klinični oddelek za hipertenzijo
Bolnica dr. Petra Držaja