Motnje hranjenja so duševne motnje, za katere je značilen nenormalen, spremenjen odnos do hrane. So zunanji odraz bolnikovega notranjega trpljenja, čustvenih težav in nizke samopodobe. Med motnje hranjenja uvrščamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in nove oblike motenj hranjenja: ortoreksija nervoza, bigoreksija nervoza … Motnje hranjenja so izjemno odporne na zdravljenje, ključni so lastna motivacija, ustrezna psihiatrična pomoč in spodbudno socialno okolje, pri čemer ima pomembno vlogo družina. Eating disorders are mental disorders involving abnormal, irregular attitudes to food. They are an external reflection of the patient`s inner distress, emotional problems and low self-esteem. Types of eating disorders include anorexia nervosa, bulimia nervosa, compulsive eating disorder, and certain other more recently defined eating disorders, such as orthorexia nervosa and bigorexia nervosa. Eating disorders are difficult to treat as the treatment largely depends on the patient`s self-motivation, adequate psychiatric treatment and their social environment, where family plays an important role. 6

Motnje hranjenja


Ključna dejavnika za zdravje vsakega posameznika sta njegov način življenja in prehrana. Zato je pomembno, da vsak posameznik uživa zdravo, raznovrstno in uravnoteženo prehrano.
Glede na to, kakšnega izvora in katera hranila prevladujejo v njih, živila delimo v več skupin: škrobna živila, zelenjava, sadje, meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki ter maščobna živila. Pomembno je, da na svoj krožnik vključimo živila iz vseh skupin, saj s tem vnesemo tudi vsa potrebna hranila. Škrobna živila naj predstavljajo okrog 25 % krožnika. Živila iz bele moke poskušamo nadomestiti s takšnimi, ki vsebujejo polnovredna žita. Zelenjava in sadje predstavljata vir zaščitnih snovi in vlaknin. Dnevna priporočena količina zaužite zelenjave je med 250 in 400 g ter sadja med 150 in 250 g. Pomembno je, da uživamo sezonsko in lokalno zelenjavo in sadje, saj lahko zaradi dolgotrajnega transporta ali skladiščenja pride do osiromašenja hranilnosti. Rdeče meso vključimo na jedilnik dva do trikrat tedensko, perutnino pa enkrat do trikrat, uživanje rib je priporočeno dvakrat na teden. Vsaj enkrat na teden naj bo meso zamenjano z rastlinskimi viri beljakovin (npr. fižolom). Predelanim mesnim izdelkom se raje izognimo. Za mleko se priporoča zaužitje 4 do 6 dcl mleka oz. ustrezne zamenjave (npr. jogurt) dnevno. Maščobe uživamo zmerno, predvsem rastlinske, živalskim se poskušamo izogibati. Posebej moramo biti pozorni na t. i. trans maščobe, ki jih najdemo v slaščicah in prigrizkih. Pri prehrani ne smemo pozabiti, da se moramo izogibati pretirano slani hrani (dnevno priporočilo zaužite soli je 5 g) in zaužiti dovolj tekočine (okrog 2 l z vključeno tekočino v hrani). Pri prehranjevanju nismo pozorni le na pestrost, ampak tudi na pravilno energijsko sestavo. Količina zaužitih kalorij je odvisna od energijskih potreb vsakega posameznika oz. njegove starosti, spola, telesne aktivnosti …

MOTNJE HRANJENJA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH

Hrana nima le preživitvenega pomena, ampak tudi psihološkega. Uživanje hrane je eno izmed prvih doživetij po rojstvu, ki prinaša ugodje in užitek. Hrana postane simbol ugodja, saj se v podzavesti poveže s sprejetostjo, ljubeznijo, varnostjo, srečo … Ko govorimo o normalnem prehranjevanju, imamo v mislih uživanje razumnih količin hrane, brez obdobij odtegnitve hrane ali obremenjenosti s težo. Sprejemljivo je razumno hujšanje. Nenormalno hranjenje pa je nenavadno uživanje hrane, abstinenca od hrane ali preobilno hranjenje. Motnje prehranjevanja niso nujno znak duševne motnje, so nekakšna predstopnja motenj hranjenja, vendar ni nujno, da se vanje razvijejo.
Motnje hranjenja so duševne motnje, za katere je značilen drugačen odnos so hrane. So posledica hude duševne in čustvene vznemirjenosti in odklanjanja samega sebe. Povedano drugače, bolnik z motnjami hranjenja izraža svoje emocionalne probleme in notranje trpljenje z nenormalnim odnosom do hrane in njenega uživanja. Posamezniki imajo izjemno nizko samopodobo, počutijo se grdi, neuspešni, nesposobni ... Motnje hranjenja so pomemben javnozdravstveni problem. Prisotne so pri 3 do 4 % populacije mlajših žensk, od tega jih 0,5 % boleha za anoreksijo nervozo, 2 do 3 % pa za bulimijo nervozo. Motnje hranjenja sicer prizadenejo trikrat več deklic kot dečkov, kasneje v adolescenci je razmerje 9 : 1. Anoreksija nervoza je pri deklicah v adolescenci duševna motnja z najvišjo smrtnostjo. Med motnje prehranjevanja uvrščamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in nove oblike motenj hranjenja: ortoreksija nervoza, bigoreksija nervoza (nujnost po zelo mišičastem telesu, navadno pri moških v poznem mladostništvu ali zgodnji odraslosti).

ANOREKSIJA NERVOZA

Anoreksija nervoza je duševna motnja, za katero je značilna namerno, zavestno znižanje telesne mase za več kot 15 % od tiste, ki bi ustrezala posameznikovi starosti in telesni višini. Najpogostejša je pri deklicah v puberteti in mlajših ženskah, redko jo srečamo pri odraščajočih fantih. Osebe, ki zbolijo za anoreksijo, so navadno perfekcionistične, redoljubne, visoko storilne … Posamezniki s to motnjo imajo močan strah pred debelostjo, ki ne izgine ali se zmanjša niti po hujšanju. Počutijo se prekomerno težki, čeprav so lahko že podhranjeni; pravimo, da imajo moteno predstavo o lastnem telesu. Veliko bolnikov z anoreksijo nervozo razvije različne oblike kompulzivnega vedenja, kot so pretirano umivanje rok, obsedenost s pripravo hrane, kot tudi zloraba drog in alkohola. Ženske navadno izgubijo menstruacijo, moški imajo znižan libido (pride do obsežne endokrine motnje na osi hipotalamus–hipofiza–spolne žleze). Lahko se pojavijo tudi drugi znaki: nižja telesna temperatura, povečana poraščenost pri ženskah, upočasnjeno dihanje, edemi … Gre za motnjo, ki se pričenja postopoma in se stopnjuje. Navadno se prične pojavljati na prehodu iz otroštva v pubertetništvo (med 8. in 12. letom starosti), traja lahko tudi več let, da oseba z anoreksijo poišče pomoč. Vzrok zanjo sta najpogosteje slaba samopodoba in samospoštovanje. Navadno se začne blago: mladostnik prične hujšati. S padanjem teže se počuti vse bolje, misli, da je okolica pozorna nanj, ga opazi, zato se počuti močnega in pridobi na samozavesti … Temu začetnemu obdobju rečemo »medeni meseci«. Hujšanje postane njigov nov način življenja, tako da se s hujšanjem ne ustavi in pride do točke, ko ugotovi, da nima nadzora nad situacijo. Govorimo o fazi dekompenzacije. Oseba z izgubo nadzora dobi občutek neuspešnosti in krivde ter ima nižjo samopodobo in samospoštovanje, kot ju je imela pred hujšanjem.
Poznamo dva podtipa anoreksije: restriktivni (posamezniki vzdržujejo nizko telesno maso z odklanjanjem vse hrane, ogljikovih hidratov ali hrane, za katero so mnenja, da je visoko kalorična, obenem so zelo telesno aktivni), ki predstavlja četrtino vseh primerov, in purgativni (posamezniki vzdržujejo težo s pomočjo bruhanja ter jemanja odvajal in diuretikov), ki predstavlja preostale primere anoreksije. Potrebna je psihoterapevtska obravnava in zdravljenje telesnih motenj, ki so posledica duševne motnje. Zdravljenje je dolgotrajno, navadno zelo zahtevno, saj pacienti velikokrat odklanjajo pomoč. Pomembna je lastna motivacija pacienta in sodelovanje vse družine. Smrtnost je med 9 in 25 %.

BULIMIJA NERVOZA

Za bulimijo nervozo je značilno, da imajo bolniki kratke faze obilnega prenajedanja (volčja lakota), ki jim sledi zavestno bruhanje zaužite hrane (oz. drugi neustrezni načini zmanjševanja telesne mase: zloraba odvajal in diuretikov, snovi za zmanjševanje teka, stradanje …). Te epizode se morajo pojavljati vsaj dvakrat tedensko (sicer so navadno zelo pogoste, tudi večkrat na dan), vsaj tri mesece zaporedoma. Posamezniki veliko razmišljajo o prehrani in hrepenijo po hranjenju, hkrati je prisoten velik strah pred debelostjo in zmotno prepričanje, da so debeli. Imajo tudi občutek, da so izgubili nadzor nad hranjenjem. Prav tako se navadno pojavi na prehodu iz pubertete v odraslost (med 16. in 20. letom), pogosteje pri dekletih kot pri fantih. Pri osebah z bulimijo sta pogostejši depresija in anksioznost.
Osebe imajo navadno normalno ali celo nekoliko povišano telesno težo. Prav zaradi tega je bulimijo nekoliko težje prepoznati. V obdobjih volčje lakote namreč zaužijejo veliko hrane, ki je velikokrat visokokalorična (maščobe, ogljikovi hidrati). Prenajedanja se bolniki sramujejo, ga praviloma izvajajo na samem in ne prenehajo, dokler ne čutijo bolečin v želodcu. Epizodi prenajedanja sledi občutek krivde in vedenjski vzorci za znižanje teže. Pri osebah se lahko pojavijo telesne posledice: poškodbe zobne sklenine, otekle slinavke, poškodbe požiralnika, motnje elektrolitov, prebavne težave …
Ločimo dva tipa bulimije: purgativni (prenajedanju sledi bruhanje, jemanje odvajal ali diuretikov), ki predstavlja tri četrtine primerov, in nepurgativni (prenajedanju sledi stradanje ali povečana telesna aktivnost), ki predstavlja četrtino primerov. Zdravljenje obsega psihoterapijo s prehranskim svetovanjem, ki je usmerjeno v redno prehranjevanje s primerno količino ogljikovih hidratov v obroku. Po izkušnjah učinkuje antidepresiv fluoksetin (60 mg/dan).

ORTOREKSIJA NERVOZA

Ortoreksija nervoza je patološka obsedenost z biološko čisto hrano, ki vodi v izrazite prehrambne omejitve. Navadno se pojavlja pri ženskah, in sicer v pozni mladosti in zgodnji odraslosti. Bolniki čutijo potrebo po nadzoru urnika hranjenja, načrtovanju jedilnikov, preštevanju kalorij ... Veliko časa razmišljajo o zdravi prehrani. Določena živila etiketirajo kot strupena. Pretirano razmišljanje in načrtovanje začne sčasoma ovirati njihovo vsakodnevno življenje in način delovanja. Bolniki zaradi izogibanja druženju ob morebitni nezdravi prehrani velikokrat izgubijo socialne odnose in imajo čustvene motnje, npr. depresivno in anksiozno počutje.
Ortoreksijo sicer navadno omenjamo v zvezi z anoreksijo in bulimijo, vendar pa se za razliko od teh motenj bolniki z ortoreksijo ne počutijo prekomerno prehranjeni, nimajo strahu pred debelostjo, niti nenormalne želje po suhi postavi. Ortoreksija ni tako nevarna kot anoreksija in bulimija, saj ni prisotna potreba po zmanjšanju telesne teže, zato zdravje teh bolnikov ni ogroženo, temveč le njihov način življenja in socialna mreža. In medtem ko se navadno bolniki z anoreksijo in bulimijo svoje bolezni sramujejo, bolniki z ortoreksijo zaradi vsesplošnega promoviranja zdravega načina življenja svojega vedenja ne skrivajo in včasih celo drugim vsiljujejo svoje navade. Zdravljenje ortoreksije navadno poteka ambulantno, redkeje, če traja več kot pol leta, pa je potrebna hospitalizacija. Navadno se zdravi več let.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Kompulzivno prenajedanje se navadno prične v zgodnji ali srednji odraslosti. Porazdelitev je po spolu enaka. Posamezniki imajo občutek pomanjkanja nadzora nad lastnim življenjem, navadno imajo nizko samopodobo in samospoštovanje. Osebe s to motnjo se prenajedajo s hrano in čutijo, da so izgubile nadzor nad lastnim hranjenjem. Prenajedanju ne sledijo bruhanje, hujšanje, uporaba odvajal ali telesna aktivnost, zato so te osebe navadno prekomerno prehranjene. Pri mladostnikih povečana telesna teža negativno vpliva na zunanjo podobo, to pa na nižje samospoštovanje in samovrednotenje. Mladostniki se zato pogosto izogibajo socialnim stikom, se izolirajo. Z umikom postanejo še bolj nezadovoljni, razočarani. Čustvena praznina jih sili v prenajedanje in preidejo v začarani krog, ki ga moramo s psihološko podporo prekiniti.

VLOGA DRUŽINE PRI ZDRAVLJENJU MOTENJ HRANJENJA

Družina je temeljna enota družbe, ki je izjemnega pomena za otrokov razvoj. V družini pridobimo tudi prehranjevalne navade ter odnos do hrane in lastnega telesa. Pri otrocih in mladostnikih z motnjami hranjenja igra pomembno vlogo pri zdravljenju. Za družinske člane oseb z motnjami hranjenja je pomembno, da sprva sprejmejo dejstvo, da je njihov bližnji bolan. Ključno je, da starši razumejo, da motnja hranjenja ne pomeni le težav s hrano in hranjenjem, temveč da se težave skrivajo v travmah iz otroštva, odnosih v družini, nizkem samospoštovanju … Starši morajo biti sodelovalni in enotni, ne smejo prelagati krivde drug na drugega ali iskati zunanjega krivca. Priporoča se, da se v zdravljenja bolnika z motnjami hranjenja vključi tudi družina. Družinska terapija se je, predvsem pri bulimiji nervozi, izkazala za učinkovitejšo od individualne terapije. Namen ni le spremeniti prehranjevalne navade, odnos do hrane in lastnega telesa, ampak tudi iskanje vzrokov za nastanek motnje znotraj družine, učenje reševanja konfliktov, učenje pravilne komunikacije … To je lahko za starše precej naporno, lahko doživljajo različne stiske, žalost in nemoč, zato jih je treba ustrezno podučiti. Največji stres starši doživijo prav ob prvem srečanju z motnjo, nato se velikokrat v družinah ozdravelih otrok in mladostnikov vzdušje izboljša, starši pa se zbližajo,

Enej Vidovič
študent 4. letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru
Literatura
  1. Božeglav, A. Prehranske motnje in ortoreksija v povezavi s fitnesom. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016. Colja, B. Vpliv in vloga družine pri mladostnikih z motnjami hranjenja. Diplomsko delo, Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2013.
  2. Kržišnik, C. Pediatrija. Ljubljana: DZS, 2014.
  3. Poličnik, R. Zdrava prehrana, Priročnik za izvajalce v zdravstvenih domovih. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2018.
  4. Pregelj, P in sod. Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 2013.
  5. Rožman, A. Starševsko prepoznavanje otrokove ranjenosti ter preprečevanja razvoja in zdravljenje motnje hranjenja. Didakta, 2014, letn. 24, št. 173, str. 42–49.
  6. Tasman, A. Psychiary. Chichester; Hoboken (NJ): Wiley-Blackwell, cop. 2008.
  7. Tomori, M. in Ziherl, S. Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta, 1999.
  8. Smernice zdrave prehrane [Internet]. Prehrana.si [citirano: 8. 10. 2022]. Dosegljivo na: https://www.prehrana.si/moja-prehrana/odrasli
Banner Pulz

Več revij