Razumevanje mobilnosti po spolu

Tudi prostor je spolno določen. Spomnimo se samo najpogostejšega primera iz vsakdanjega življenja, ko dekletom zaradi varnosti odsvetujemo, da hodijo zunaj ponoči. Ali pa tistega iz knjig o bontonu, da ženska v spremstvu moškega ne sme vstopiti prva v restavracijo in da je dolžnost moškega, da v neznanem okolju prevzame pokroviteljstvo. To sta samo dva značilna primera restriktivne rabe javnega prostora za ženske. Raba javnih prostorov iz perspektive spola v zgornjih primerih opisuje stičišče med dvema na videz nepovezanima področjema: prostorskim načrtovanjem in varnostjo. Prostorsko načrtovanje mest je zelo povezano z varnostjo, funkcionalnostjo in ženskami, še posebej če vemo, da je v nekaterih mestih javna razsvetljava slaba, da javni prevoz, kolesarske steze in pešpoti niso varne, ipd. Dostop do urbanih javnih prostorov pa je odvisen tudi od drugih dejavnikov, npr. družbenega razreda, izobrazbe, zaposlenosti oz. brezposelnosti, rase, ekonomske blaginje oz. revščine.
Spolna določenost prostora je vedno manj stvar prostorskih metafor, saj je o tem narejenih že precej konkretnih analiz iz različnih kulturnih okolij. Toda kljub temu za večino sveta lahko rečemo, da prostorsko planiranje šele v zadnjem času poskuša povečevati tudi kvaliteto življenja žensk. Znano je, da se je od konca 19. stoletja pa tja do začetka druge svetovne vojne znatno povečala prisotnost žensk v javnih prostorih. Toda razen v redkih izjemnih primerih so ženske imele le malo moči, da bi vplivale na prostorske politike, saj za to niso imele niti politične niti ekonomske moči.

DRUŽBENE RAZLIKE

Razumevanje mobilnosti v javnih prostorih iz perspektive spola se nanaša na družbene razlike med moškimi in ženskami. Mobilnost je določena z vlogami, aktivnostmi in obnašanjem, ki so družbeno pripisane moškim ali ženskam v javnem in zasebnem življenju, zato je kulturno specifična in se spreminja v prostoru in času. Razumevanje načinov mobilnosti po spolu lahko pomaga pri prostorskem načrtovanju, ki do nedavnega ni veliko upoštevalo, da javne prostore uporabljajo različne skupine ljudi: moški ali ženske, starejši ali mladi, gibalno ovirani, priseljenci, ljudje iz različnih družbenih skupin ipd. Poznavanje konkretnih načinov mobilnosti teh skupin pomaga odpravljati neenakosti v javnem prometu ali dostopu do drugih javnih dobrin. Raziskave načinov mobilnosti pa pomagajo pri politikah enakosti med spoloma in s tem povečujejo kvaliteto življenja deprivilegiranih skupin.
Ena od metod, s pomočjo katere ugotavljamo mobilnost v javnih prostorih iz perspektive spola je mapiranje lokacij, ki jih pretežno uporabljajo moški in ženske in ugotavljanje načinov dostopa do teh lokacij. Metodo so razvili v mednarodnem partnerstvu in so jo uporabili v Berlinu (Podstdamerplatz), Barceloni, Gradcu, Salzburgu in v manjšem mestu na avstrijskem Štajerskem, v Judenburgu. Mapiranje je potekalo s pomočjo vprašalnikov o dnevnih poteh moških in žensk. V ta namen so sodelujoči v raziskavi en teden opisovali kje, ob katerih urah in kako se premikajo od doma do službe in nazaj, ali pa so na posebni spletni strani označili svoje dnevne poti.

RAZLIČNA UPORABA JAVNIH PROSTOROV

Kot so raziskovalci pričakovali, ženske in moški različno uporabljajo javne prostore. To je pokazal tudi virtualni načrt mesta Judenburg. Katere ulice, trge, zgradbe in cone bolj uporabljajo ženske in katere moški, so leta 2007 ugotavljali z intervjuji z 259 meščani in meščankami v okviru projekta »Gender Walk«, leta 2008 pa še na vzorcu 1650 ljudi iz Gradca. Ugotovili so, da se v središču mesta gibljejo pretežno ženske, njihove poti so pestre in kompleksnejše kot pri moških, saj so njihovi cilji pogosto šole, vrtci, prodajalne in nakupovalna središča. Vpadnice, ceste v industrijskih conah, bencinske črpalke, pa tudi restavracije, teniška igrišča in kopališča so se izkazali za območja, v katerih prevladujejo moški. Na »moške cilje« je pogosto mogoče priti samo z avtom.
Razlike so se pokazale tudi glede na starost. Mlade ženske v starosti od 21 do 40 let se več zadržujejo v supermarketih, na igriščih, na poteh v šole in vrtce, kar je včasih povezano tudi s težavami oz. neustreznimi dostopi do avtobusov (otroški vozički). Tako je tipičen dan zaposlene ženske predstavljal pot od doma do vrtca ali šole, pot v službo, pot nazaj po otroka, dom, otroško igrišče, trgovino, dom. Dnevne lokacije žensk od 41 do 60 let so bile večinoma skoncentrirane na plačano delo in krajše obiske malih trgovin ter butikov v središču mesta. Ženske nad 61 let pa so pretežno obiskovale lekarne, pokopališča, parke in kavarne, v katerih se srečujejo ljudje iz te starostne skupine. Razdalje, ki so jih dnevno prehodile starejše ženske, so se skrajšale.
Poti moških v Judenburgu so bile v času raziskave pretežno skoncentrirane na pot od doma do delovnega mesta, lokacije povezane z delom in na obiskovanje prostočasnih aktivnosti. V starosti nad 61 let sta bili opazni dve značilnosti: periferne poti je zamenjala mobilnost znotraj mesta (pretežno ženska mobilnost) in pretežno ženske lokacije kot so supermarketi, lekarne, pokopališča, ki so postale frekventnejše tudi pri populaciji moških nad 61 let.

SPOLNE RAZLIKE OBSTAJAJO

Spolne razlike so se pokazale v tem, da moški obiskujejo pretežno lokacije, kjer lahko komunicirajo z drugimi ljudmi, medtem ko ženske obiskujejo tišje prostore, kjer ni nujno, da bodo vzpostavile kakršnokoli komunikacijo.
Ta spolna struktura obiskovanja javnih prostorov je povezana z družbenimi vlogami in nalogami žensk in moških in kaže, da spola še vedno ne uživata enako rezultatov družbenega razvoja in da njune družbene vloge še vedno niso enako vrednotene. Zato bi morale prostorske politike integrirati tudi vidik enakosti spolov v načrtovanje, odločanje, izvajanje in ovrednotenje prostorskih usmeritev ter ukrepov oz. upoštevati specifični položaj obeh spolov. Tudi prostorske politike in ukrepe je namreč možno in potrebno oblikovati tako, da odpravljajo neenakosti in prispevajo k spodbujanju enakosti spolov. Prostorsko načrtovanje je namreč vse bolj interdisciplinarno, deloma že upošteva družbeno vlogo žensk, zaradi katere imajo drugačne potrebe kot moški. Zagotavljanje vidika enakosti spolov v prostorskem planiranju pomeni upoštevanje širših pogledov, kar dviguje kvaliteto življenja. Šele ko bodo vse skupine prebivalstva imele največ petminutni dostop do javnega potniškega prometa, ko bo center mesta vsem dostopen v pol ure, ko bo razvito sklenjeno omrežje kolesarskih poti, ko bodo območja zelenih površin, območja družbene infrastrukture in dostop do potrebnih vsakodnevnih storitev enakomerno razporejene, bo to spodbudno vplivalo na življenja vseh struktur ljudi.