Srčno - žilna obolenja

V Evropi in po svetu so srčno-žilna obolenja še vedno med poglavitnimi vzroki za smrt. Srčno-žilna obolenja predstavljajo 45 % vseh smrti v Evropi, v Evropski uniji pa 37 % (SZO – Svetovna zdravstvena organizacija). Glede na statistiko NIJZ v Sloveniji 38 % ljudi umre zaradi srčno-žilnih obolenj (srčni infarkt, možganska kap, odpoved srca in drugo). Glede na spol pa v vseh regijah v Sloveniji moški pogosteje umirajo za srčno-žilnimi obolenji kot ženske.
Srčno-žilna obolenja so bolezni, ki prizadenejo srce in krvne žile. Srčno-žilna obolenja obsegajo številne bolezni, med katerimi so najpogostejša ishemična bolezen srca ali srčni infarkt, srčno popuščanje, bolezni srčnih zaklopk in motnje srčnega ritma ter bolezni možganskega žilja. Ena izmed izredno pomembnih je tudi arterijska hipertenzija ali zvišan krvni tlak, ki pa je tudi eden izmed dejavnikov za razvoj srčno-žilnih bolezni.
Po podatkih SZO je mogoče 80 % prezgodnjih bolezni srca in možganov preprečiti. Pri preprečevanju pojava omenjenih bolezni je pomemben zdrav življenjski slog. Za doseganje le tega je izredno pomembna uravnotežena prehrana, redna telesna aktivnost, izogibanje številnim razvadam (alkohol, tobak …) in, kolikor je mogoče, tudi stresu. Telesna dejavnost je kakršnokoli telesno gibanje, ki ga ustvarijo skeletne mišice in pri katerem je porabljena energija nad ravnjo mirovanja. Poznamo več vrst telesne dejavnosti, kot so telesna vadba, šport in dnevne aktivnosti (hoja, tek, plavanje, joga, kolesarjenje, vrtnarjenje in podobno). Leta 2016 je bilo približno 56 % prebivalcev Slovenije primerno telesno dejavnih v skladu s priporočili za telesno dejavnost za krepitev zdravja odraslih SZO (NIJZ – Zdravstveni statistični letopis Slovenije 2018). Delež telesno dejavnih je bil nekoliko višji pri moških kot pri ženskah. Telesna dejavnost posameznikov je v veliki meri odvisna od socialno- ekonomskih razmer. Redna telesna dejavnost ima številne pozitivne učinke na zdravje, ki se kažejo na različnih nivojih. Izboljša se delovanje srčno-žilnega sistema in znižajo krvni tlak, holesterol, maščobe in krvni sladkor ter izboljšajo dihalna funkcija, telesna zmogljivost, duševno zdravje … Z redno telesno dejavnostjo tako preprečujemo nastanek kroničnih bolezni (srčno-žilna obolenja, diabetes, debelost …) in tudi vplivamo na vzdrževanje ali izboljšanje stanja po prebolelih boleznih. Ne glede na to, da je vadba za srčno-žilne bolnike varna in koristna, pa jo odsvetujemo bolnikom z nestabilno srčnomišično ishemijo, s hudimi motnjami ritma, z napredovalim srčnim popuščanjem, hudo okvaro srčnih zaklopk, pri določenih bolnikih s prirojenimi srčnimi hibami in ob pojavu akutnih bolezni. Telesno dejavnost prekinite oziroma sploh ne pričnite, če nastopi: bolečina za prsnico, dušenje oziroma huda zadihanost, hitro ali neenakomerno utripanje srca, visok krvni tlak že v mirovanju, vrtoglavica ali slabost, prevelika utrujenost, zvišana telesna temperatura, novonastale bolečine, neorientiranost.

PRIMARNA IN SEKUNDARNA PREVENTIVA

Z vidika srčno-žilnih obolenj telesno dejavnost razdelimo na primarno in sekundarno preventivo.
Za krepitev zdravja (primarna preventiva) je za zdravo osebo priporočeno (priporočila SZO), da se ukvarja z zmerno intenzivno aerobno vadbo 150 minut na teden ali z visoko intenzivno aerobno vadbo 75 minut na teden. Zdrave osebe lahko vadbo tudi stopnjujejo, in sicer do 300 minut zmerne in 150 minut visoke intenzivne aerobne vadbe na teden (1, 7). Zmerno intenzivna vadba je tista oblika vadbe, pri kateri se nam poveča srčni utrip in se nekoliko zadihamo. Visoko intenzivna vadba je vadba, pri kateri se zasopemo, oznojimo in se nam pospeši presnova (7). Poleg aerobne vadbe izvajamo tudi vadbo za mišično moč in vadbo za gibljivost. Priporočljivo je, da aerobna vadba poteka večkrat tedensko (4–5-krat) vendar naj traja vsaj 10 minut nepretrgoma. Vadba naj bo sestavljena iz vaj za ogrevanje, aerobnega dela in vaj za ohlajanje. Cilj sekundarne preventive je zmanjšati napredovanje srčno-žilnega obolenja ter obvladovanje obstoječe bolezni srca in ožilja.

SRČNI INFARKT

Srčni infarkt je odmrtje celic v srčni mišici, ker zaradi prekinjenega dotoka krvi ne prejmejo dovolj kisika. Med najpogostejše dejavnike tveganja sodijo dednost, stres, visok krvni tlak, povišane vrednosti holesterola, trigliceridov, povišan srčni utrip, sladkorna bolezen, kajenje, nezdrava prehrana, prekomerna telesna teža in telesna nedejavnost. Srčni infarkt se ponavadi začne z nenadno bolečino v prsih. Bolečina je v veliki večini spontana, neodvisna od napora, položaja telesa, dihanja ali kašljanja. Običajno se pojavi za prsnico in se tipično širi v levo ramo in roko do komolca, zapestja ali celo prstov. Poleg bolečine se pojavijo slabost, bruhanje, znojenje, občutek dušenja, nereden srčni utrip ali motnja zavesti. Pri sladkornih bolnikih, starostnikih in ženskah ni nujno, da se bolečina pojavi, ali pa je njen potek atipičen. Pri srčnem infarktu je izredno pomembna čimprejšnja intervencija, ustrezna obravnava in zdravljenje, kajti največ srčne mišice odmre v prvih urah po nastopu simptomov. Ko je bolnik ustrezno obravnavan in stabilen, se lahko vključi v celostno vseživljenjsko rehabilitacijo. Celostna rehabilitacija zajema različna področja od ocenjevanja ogroženosti, redno telesno vadbo, obvladovanje dejavnikov tveganja, zdravljenje z zdravili, izobraževanje in psihosocialno podporo.

REHABILITACIJA

Postinfarktno rehabilitacijo razdelimo na tri faze: zgodnja ali bolnišnična rehabilitacija, nadaljevalna ali ambulantna rehabilitacija in vseživljenjska rehabilitacija. Pred vsako vrsto rehabilitacije je treba bolnika oceniti in vadbo prilagoditi glede na njegove zmožnosti in stanje. Vadbo načrtujemo skupaj z bolnikom. Prva faza oz. bolnišnična rehabilitacija se prične ob prihodu v bolnišnico in opravljenih preiskavah, pri katerih se jasno vidi stopnja okvare srca. Cilj prve faze rehabilitacije je zgodnja mobilizacija – gre za preprečevanje posledic nemobilnosti ob zdravljenju akutne ali kronične bolezni. Praviloma traja nekaj dni, lahko pa tudi do nekaj tednov. Rehabilitacijo izvaja za to usposobljeni fizioterapevt. Ko pristopimo do bolnika, najprej naredimo oceno funkcionalnega stanja in respiratorne funkcije. Na podlagi ocene in na podlagi stopnje rehabilitacije, ki jo določi zdravnik, pričnemo s telesno vadbo nizke stopnje intenzivnosti, ki vključuje telesne vaje večjih mišičnih skupin, postopno mobilizacijo od hoje po sobi, hoje po hodniku do hoje po stopnicah ter dihalne vaje. Pred in po telesni vadbi fizioterapevt izmeri srčni utrip in krvni tlak, da se oceni, kako srce odgovori na dovoljeni napor. Vadba mora biti varna in učinkovita. Poleg telesne vadbe je izredno pomembna tudi zdravstvena vzgoja bolnika, kajti vsi bolniki niso vključeni v nadaljnjo rehabilitacijo. Bolnika poučimo o učinkih redne telesne vadbe, stopnjah in vrstah telesne vadbe ter o kontraindikacijah za vadbo.
Po zaključeni bolnišnični rehabilitaciji se bolniki lahko vključijo v ambulantno rehabilitacijo. Ta trenutno poteka v UKC Ljubljana, UKC Maribor, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Celju, Izoli, Ptuju, Topolščici in Šmarjeških Toplicah. Na Jesenicah in v Novi Gorici pa je v fazi načrtovanja (12). Rehabilitacija poteka pod strokovno nadzorovanim medicinskim vodstvom ter zagotavlja varno in učinkovito okrevanje. Najbolj učinkovita je, kadar traja tri mesece trikrat na teden.
Tretje obdobje je vseživljenjska rehabilitacija, ki se začne, ko je bolnik stabilen, diagnostika zaključena, dejavniki tveganja obvladani, zdravljenje pa vzpostavljeno do ravni kronične terapije. Bolniki jo lahko izvajajo sami v domačem okolju ali v koronarnih klubih in društvih, kjer poteka vadba v skupini pod strokovnim vodstvom (3). Po srčnem infarktu se pri telesni dejavnosti upošteva načelo zmernosti s postopnim podaljševanjem in večanjem obremenitve med vadbenim procesom. Najbolj učinkovita in varna vadba za srčno žilne bolnike je aerobna vadba. Aerobni del predstavlja temelj vadbe. Priporoča se 150 minut na teden zmerne telesne dejavnosti v območju 65–75 % maksimalne srčne frekvence ali 75 minut bolj intenzivne oz. živahne (12). Telesno dejavnost poskušajte vključiti v svoje vsakodnevno življenje. Poleg aerobne vadbe so izredno pomembne tudi vaje za krepitev mišic in povečanje gibljivosti sklepov. Vaje za krepitev izvajajte 2–3-krat na teden (13, 14). Upoštevajte načelo postopnega povečevanja obremenitve. Ko z lahkoto izvedete 12–15 ponovitev, lahko povečate obremenitev (14). Vključene naj bodo vse večje mišične skupine. Vaje za gibljivost oz. raztezne vaje izvajate 2–3-krat na teden, 10–15 ponovitev (14). Ustrezno intenzivnost vadbe lahko posameznik na najlažji način določi z odstotkom maksimalne srčne frekvence, ki jo dobimo po naslednji formuli:

Hrmax= 220 - leta

Natančnejši objektivni podatek, ki nam predstavlja vodilo za predpis jakosti telesne vadbe, se določi na podlagi obremenitvenega testiranja, ki ga opravi zdravnik.

SRČNO POPUŠČANJE

Srčno popuščanje je bolezensko stanje, pri katerem je oslabljeno delovanje srčne mišice. Srčna mišica ne zmore več učinkovito črpati krvi po telesu. Posledično pride do zastajanja tekočin predvsem v predelu nog in trebuha ter v pljučih in žilah. Zaradi slabše prekrvavitve so prizadeti številni organi in tkiva. Težave se kažejo predvsem v zmanjšani telesni zmogljivosti, najprej ob večjih telesnih naporih (hoja v hrib, po stopnicah), kasneje pri vsakodnevnih aktivnostih, v končni fazi pa že v mirovanju. Bolniki imajo težave z dihanjem, prisotna je dispnea (kratka, hitra sapa). Zaradi tega pogosto spijo z vzdignjenim vzglavjem. Glavni vzroki srčnega popuščanja so: preboleli srčni infarkt (odvisno od obsežnosti infarkta, večji ko je, večja je možnost razvoja srčnega popuščanja), virusne okužbe srčne mišice (miokarditis), dolgotrajno povišan krvni tlak, bolezni srčnih zaklopk, dolgotrajno prekomerno uživanje alkohola ali zloraba drog, stanje po porodu, neznani vzroki in prirojene srčne anomalije.
Srčno popuščanje razdelimo v 4 NYHA (New York Heart Association) razrede:

Tabela 1: Razredi srčnega popuščanja

Za bolnike s srčnim popuščanjem se je nekdaj predvidevalo, da jim telesna vadba škoduje, zato so jim zdravniki svetovali počitek. Z leti pa so ugotovili, da je tudi za te bolnike ustrezna telesna vadba izredno učinkovita, saj jim prinaša mnoge pozitivne učinke na telo. Danes telesna vadba poleg ostalih načinov zdravljenja srčnega popuščanja predstavlja pomemben del obravnave takih bolnikov. V vadbo so vključeni stabilni kompenzirani bolniki v NYHA funkcijskih razredih I-III. Kadar pa imajo bolniki težave z dihanjem že v mirovanju, so prisotne otekline ali imajo motnje ritma, se priporoča mirovanje, dokler z zdravljenjem ne dosežejo izboljšanja. Intenzivnost vadbe je prilagojena glede na posameznikovo zmogljivost, izmerjeno pri obremenitvenem testiranju. Pri manj zmogljivih osebah se priporoča manj intenzivna vadba večkrat dnevno po 15 minut. Pri bolj zmogljivih vadba lahko poteka dalj časa z večjo intenzivnostjo. Intenzivnost vadbe naj bo med 40–80 % maksimalne srčne frekvence. Trajanje vadbe in pogostost povečujemo glede na simptome in klinični status (5).
Gibanje je za človeka izredno pomembno, saj ima številne pozitivne učinke na telesni in duševni ravni. Srčnožilni bolniki se morajo zavedati pomembnosti rednega gibanja. Za učinkovito in varno vadbo morajo biti ozaveščeni o svoji bolezni, kontraindikacijah in previdnostnih ukrepih pri vadbi, vrstah in načinih telesne vadbe, pogostosti in intenzivnosti vadbe, učinkih vadbe in možnostih. Priporočila jim poleg zdravnika posreduje tudi fizioterapevt, ki ima dodatna znanja s področja srčno-žilne rehabilitacije in je v proces rehabilitacije vključen na vseh nivojih zdravstvenega varstva.