Alergija - epidemija 21. stoletja

V stanovanjih imamo vse več snovi, ki so možni alergeni, to so tudi živali kot hišni ljubljenčki. Učinkovito tesnjena okna onemogočajo izmenjavo zraka v prostorih, kar je idealno za pršice in plesni, ki jim je všeč tudi sestava sodobnih stenskih premazov. Okna za načrtno zračenje odpiramo premalo pogosto. Na Papui Novi Gvineji niso poznali alergije na pršice, ko pa so pričeli uporabljati žimnice, so se razbohotile pršice in alergija nanje. Oblačila so iz novih sintetičnih in bioloških materialov, kozmetika in čistila vsebujejo nesluteno veliko alergenov. Hrana in pijača sta industrijske pridelave, pri tem so uporabili biotehnološke postopke, v njih pa so alergene komponente. Srednja in starejša populacija uživa številna zdravila, ki so možni alergeni oz. vir preobčutljivosti. Poleg bivalnega okolja ima veliko vlogo tudi zunanje okolje, polucija zraka, gostota avtomobilskega in letalskega prometa, vremenske spremembe. Na izpušne pline in izpuhe dimnikov se »lepijo« delci cvetnega prahu, spore plesni, industrijski izpuhi, mi pa hitimo in vdihavamo. Na eni strani živimo v dobrih higienskih razmerah, dejansko okolje pa prinaša nevidne škodljivosti. O higienski teoriji ni popolnoma enotnih mnenj, dejstvo pa je, da imajo otroci in odrasli iz kmečkega okolja manj alergij kot tisti iz mesta, kajti imunski sistem v sterilnem okolju je ohranil svoje potenciale odzivanja na alergene. V preprostejšem okolju pa je bilo dovolj zaposlitve in izčrpavanja tega sistema z biološkimi materiali in bakterijskimi endotoksini, tako da imunski sistem ni več sposoben specifičnega vzburjenja zaradi alergenov, pelodov, pršic, plesni.
In še zelo pomemben dejavnik: naš organizem se v sodobni dirki za uspehom, zaslužkom, v soočanju s socialnimi in sociološkimi problemi, z nepravilnim ritmom dela, počitka in rekreacije drugače odziva, kot se je pred leti v mirnejših okoliščinah. V poklicnem okolju pa se človek srečuje z znanimi in manj poznanimi alergeni, ki povzročajo poklicne alergijske bolezni.

DIFERENCIALNA DIAGNOZA ALERGIJ

Številni pojavi so podobni alergijam, vendar prave alergije ne dokažemo. Gre za procese, v katerih se v telesu sprošča histamin in pri tem so simptomi podobni alergiji. Govorimo o psevdoalergiji ali intoleranci – neprenašanju določenih snovi. Najbolj poznane so histaminska intoleranca, laktozna in fruktozna intoleranca, intoleranca za določene aditive, konzervanse v hrani in zdravilih. Pri teh je alergološka diagnostika negativna, saj organizem na te snovi ni razvil protiteles ali vzburljivih imunskih celic. Pojave intolerance dokažemo z ustreznimi testi v klinični alergologiji, nakar se problem zelo enostavno reši: odsvetujemo uživanje take snovi in svetujemo, kaj je dovoljeno.
Bolj zapleten je problem tistih preobčutljivosti – alergij, ki jih ne označuje sproščanje histamina in potekajo dolgotrajneje, simptomi se pojavijo šele nekaj dni po vstopu alergena. Spet druge zelo nevarne preobčutljivosti potekajo s tvorbo nevarnih imunskih kompleksov (skupkov alergenov + protiteles), ki nenadno lahko povzroče nevaren šok, kar je na srečo redko. In nenazadnje, simptomi preobčutljivosti, podobni alergiji, nastopajo tudi pri avtoimunih boleznih, ki se lahko manifestirajo na koži, ožilju, notranjih organih.

POMEN RAZISKAV IN IZOBRAŽEVANJA

Izjemnega pomena je analiziranje pojavnosti alergij v danem okolju, kar opravljamo v kliničnih ustanovah za to področje. Sem spadajo epidemiološke analize o alergijskih boleznih, analize o alergenih v danih okoljih. Zelo pomembne so nove metode laboratorijske diagnostike alergij, določitve dejansko kritičnega alergena pri posameznem bolniku. Sodoben laboratorij omogoča tudi spremljanje uspešnosti zdravljenja. Pove nam lahko, ali smo uspeli doseči umirjenje alergijskega vzburjenja pri bolniku. Proučuje tudi vlogo podedovanih dejavnikov, ki so podlaga alergijskemu odzivanju. Laboratorij pomaga razločevati med alergijo, intoleranco, alergijo takojšnjega in kasnega tipa odzivanja, odkrivati avtoimune procese. Klinična alergologija je napredovala do današnje stopnje zaradi nenehnega izobraževanja, specializacije za to področje, uvajanja novih diagnostičnih metod, ki danes razločujejo alergene že do molekularne specifičnosti. V terapijo se uvajajo že prečiščene in biosintetično pridobljene molekule alergenskih komponent in ne le npr. celotno pelodno zrno. To so rekombinantni alergeni. Klinične in raziskovalne ustanove smo povezane z razvitimi centri v svetu in izmenjujemo izkušnje. Klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik je to področje razvijala nad 25 let, zelo pospešeno pa zadnjih 15 let. Hkrati s strokovnim napredkom je skrbela tudi za izobraževanje strokovnih kadrov, zdravnikov, medicinskih sester, strokovnjakov v laboratoriju. Podobno kot za specialiste alergologe si prizadevamo tudi za izobraževanje družinskih zdravnikov za to področje. Tako oboji in povezano gojimo enotno strokovno prakso v obravnavi alergij.

STALIŠČA DO KOMPLEMENTARNIH IN ALTERNATIVNIH METOD (KAM)

Kar 40 -70 % bolnikov z alergijami skuša reševati svoj alergijski problem z metodami KAM, največkrat so to različni naravni produkti, dihalne in razgibalne vaje in tudi nepreverjene fizikalne metode. Alergologi smo najbolj zaskrbljeni nad metodami diagnostike s KAM, saj tako nastajajo napačne diagnoze, spregledajo se nevarna stanja, ki brez klinične obravnave in specifičnega zdravljenja lahko ogrožajo življenje. Določene metode alergika celo senzibilizirajo za nove alergije, vnemar pa puščajo kritičen problem anafilaktičnega šoka, ki lahko nastane zaradi same metode KAM ali pa zaradi neodkritega dejanskega kritičnega alergena za bolnika. V klinične ambulante za alergijske bolezni se javljajo tudi bolniki, ki so določeno obdobje že izvajali metode KAM, potrošili nemalo denarja, alergijska bolezen pa kaže kar naprej neprijeten obraz z aktivnimi težavami in nevarnimi zapleti. Klinična alergologija skuša izobraževati, ponujati strokovno obravnavo, pri čemer se ne zoperstavlja uporabi nekaterih dopolnilnih metod v manj intenzivnih primerih alergij.

Elementi obravnave alergijskega problema. V klinični alergološki praksi neredko zmanjkuje časa za dosledno izpolnitev nujnih 10 stopenj obravnave alergijskega bolnika. Te stopnje so:
1.Pogovor-anamneza o bolnikovih težavah, dogodkih, tudi o morebitni rabi KAM, o alergoloških testih v preteklosti
2.Dokumentiranje težav in simptomov po kliničnem pregledu
3.Zapis sedanjega zdravstvenega stanja, alergijskih znakov
4.Zapis bolnikovih pričakovanj, predlogov, razpoznave problema
5.Analiza dosedanjih medicinskih obravnav, terapije
6.Določitev načrta diagnostičnih preiskav in prihodnjih kontrol
7.Predstavitev možnosti prihodnjih posvetov
8.Pričakovanje rezultatov obravnave
9.Napoved prihodnjih posvetov, dopolnitev obravnave
10.Seznanitev z novostmi v svetu za to strokovno področje

POTREBA PO ALERGOLOŠKEM SVETOVANJU

Ob najsodobnejših možnostih v obravnavi alergijskih bolezni ni na razpolago dovolj sistematiziranega časa za razlage in svetovanja bolniku, kako živeti, delati, se zdraviti, čemu se nepreklicno izogibati, da simptomov ne bo. V 15 minutah klinične obravnave bolnika z alergijo je to nemogoče. Z rezultati preiskav se pokažejo tudi nova dejstva in potreben je ponoven pogovor. Bolnikov organizem se tudi nenehno spreminja v svojem nevro-psiho-endokrino-imunološkem ravnotežju in enkrat določena strategija preprečevanja alergije ne velja za daljše obdobje. Pridobiti bomo morali več časa in priložnosti za periodična svetovanja bolnikom z alergijami. Strokovnega pogovora z alergologom, ki združuje sodobna znanja, ne more nadomestiti nobena aparatura.