Vsaka težnja ali sredstvo za obvladovanje drugega človeka, zato da bi uveljavili svojo voljo in ga nadvladali, je nasilje. Nasilje pomeni omejevanje, prikrajšanje, ustvarjanje psihične ali fizične škode, bolečin, trpljenja, ki je povezano s tem, da bi si pridobili osebno, premoženjsko, politično ali kakšno drugo korist. Vedno pa gre za škodljivo in boleče delovanje, ki telesno, duševno in socialno prizadene žrtev.
VRSTE NASILJA
Nasilja je več vrst. Lahko ga izvaja posameznik nad posameznikom ali skupino, lahko je nasilna določena skupina, lahko pa nasilje izvajajo tudi institucije. Ko gre za nasilnega posameznika, smo si psihologi enotni v tem, da njegovim nasilnim dejanjem botrujejo trije dejavniki. To so: dednost, okolje in samodejavnost. Močno impulziven temperament, negativni vzorci vedenja iz okolja in dovzetnost za nasilna vedenja sodijo med tiste ogrožajoče kazalce, ki lahko v nespodbudnih situacijah privedejo do nasilnih dejanj. Vsi trije dejavniki namreč soodločajo o tem, ali bo človek svojo agresivnost sprostil na tak način, da bo z njo ustvarjalen, dejaven in konstruktiven, ali pa jo bo izražal tako, da se bo izživljal nad drugimi ali samim seboj. Posebno pozornost namenja psihologija nasilju, ki je v praksi med najbolj prikritimi, a še zdaleč ne tudi med najbolj redkimi - nasilju v družini. Nasilje v družini je namreč tista vrsta nasilja, ki na posameznika vpliva izrazito travmatično, še zlasti v primerih, ko so ga deležni najmlajši člani družine. Pri tem ni toliko pomembno, ali se nasilje izvaja neposredno nad otroki ali ne, temveč je travmatična že sama izkušnja nasilnega izživljanja enega partnerja nad drugim.
NASILJE PARTNERJA NAD PARTNERKO
Čeprav nasilja ženske nad moškim ne gre prezreti, pa je vendarle prevladujoči tip nasilja v partnerskih odnosih tisti, kjer so nasilneži moški, žrtve pa ženske.
Statistični podatki kažejo, da je vsakih 7 do 15 sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok poškodb žensk v starosti od 15 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike v Sloveniji kažejo, da so v 99 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški. Pri nasilju partnerja nad partnerico gre vedno za spolno določeno vlogo moškega kot nasilneža in ženske kot žrtve. Zanj je značilno, da se z leti skupnega partnerskega življenja še stopnjuje in da poleg fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja vsebuje tudi ekonomsko izkoriščanje, izolacijo ter številne druge psihološke nadzorovalne mehanizme. Partnerka nasilnemu partnerju težko ubeži, tudi če ga zapusti. Raziskave namreč kažejo, da se nasilje v primeru, ko ženska želi zapustiti moškega, običajno stopnjuje. Tako je ženska, ki želi zapustiti nasilnega partnerja, v kar za 75 odstotkov večji nevarnosti, da jo nasilnež ubije, kot če ostane.
PSIHOLOŠKA RAZLAGA
V psihologiji poznamo več razlag nasilja partnerja nad partnerico, ki se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Ena se nanaša na t. i. pojav socialne pravičnosti, ki zajema potrebo po verovanju v pravični svet. Tako naj bi imele tiste ženske, ki se znajdejo v vlogi žrtve, močneje ukoreninjeno prepričanje, da živijo takšno življenje, kot si ga zaslužijo. In da imajo takšnega partnerja, ki z njimi ravna tako, kot si zaslužijo. Zaupanje v pravični svet torej predpostavlja odgovornost žrtve, saj, če je svet zaznavan kot relativno pravičen, je torej žrtev tista, ki je naredila nekaj narobe, in si zato zasluži, da je »kaznovana«.
Druga razlaga zajema pojav t. i. travmatične vezi, ki odgovarja predvsem na vprašanje, zakaj ženska vztraja v nasilnem razmerju. Raziskave so pokazale, da je travmatična vez močna čustvena navezanost med nasilnežem in žrtvijo, v kateri ženska, ki je dolgoletno izpostavljena nasilju, vidi nasilneža kot vsemogočnega in verjame, da brez njega ne more živeti. Na tak način dobi nasilnež popolno kontrolo nad njenim denarjem, varnostjo in srečo, tako da žrtvi ne ostane drugega, kot da mu ustreže in si tako zagotovi najnujnejše za preživetje. V primeru upiranja se namreč poveča verjetnost, da bo še bolj fizično zlorabljena.
OTROCI IN NASILJE
Nasilje v družini vpliva na otroke še posebno travmatično. Otroci ne postanejo žrtve nasilja le, če jih starši fizično ali psihično zlorabljajo, temveč so žrtve tudi, če prisostvujejo nasilju med staršema.
Prikrita, a psihološko zelo nevarna oblika nasilja nad otroki so grožnje (običajno) partnerja z odtegnitvijo otrok od njihove matere oziroma »uporaba otrok«, kot tudi imenujemo tovrstno obliko nasilja. Nasilnež materi grozi, da bo odpeljal otroke, jo čustveno izsiljuje, prepira se z otroki, otroke čustveno zlorablja, ponižuje partnerko preko otrok, odklanja srečanja z otroki, zato da bi prizadel partnerko, itd.
Vzorci nasilnega vedenja, ki so jim otroci priče v lastni družini, se prenašajo tudi navzven, na odnose z drugimi osebami in se koreninijo tudi v kasnejših življenjskih obdobjih. Ker jim je nasilno vedenje prevladujoča vedenjska oblika, se otroci iz nasilnih družin nehote in nevede tudi v vrtcu in šoli postavljajo v eno od vlog, ki so jim priča doma – v vlogo nasilneža ali v vlogo žrtve. Na osnovi takšnih utrjenih vedenjskih vzorcev soustvarjajo tudi nasilne odnose v družini, ki jo sami osnujejo. Raziskave so pokazale, da je kar 90 odstotkov oseb, ki so v lastni družini bodisi nasilneži bodisi žrtve, prisostvovalo kontinuiranemu nasilju v družini, ko so bile še otroci.
Spodbudno družinsko ozračje in ustrezni vzgojni slogi so ključnega pomena za razvoj otrokove samopodobe, to je predstave, ki jo na osnovi stališč, mnenj, prepričanj in verovanj oblikuje o sebi. Če se otrok v družini srečuje s stališči in mnenji, ki tolerirajo ali celo zagovarjajo ali spodbujajo nasilje, si bo prvino nasilja vtisnil tudi v svojo predstavo o sebi. Tako bo zanj povsem sprejemljivo, da bo tudi sam nasilen, ali pa bo pristajal na vlogo žrtve v nasilnih dejanjih v odnosih do drugih. Ker takšno vedenje v resnici ne ustreza niti njemu niti okolju, v katerem živi, ne bo pa ga zmogel spremeniti, bo nezavedno postopno nižal svojo samopodobo in si ustvaril mnenje o sebi, da kot človek ni v redu, da je to, kar počne, narobe in da je s tem sam slab, pokvarjen itd. Posameznik, ki je v lastni družini priča nasilnim dejanjem, bo tako že kot otrok razvijal nerealno in nizko samopodobo. Ne bo se cenil, spoštoval in vrednotil do mere, ki bi bila zanj psihično zdrava in bi ugodno vplivala na njegovo psihično dobro počutje. Krog vpetosti v samozaničevanje in zaničevanje drugih se bo tako z nasilnimi dejanji dokončno sklenil.
Te ugotovitve potrjuje tudi raziskava, ki smo jo leta 2003 objavili v knjigi Bivanja samopodobe, v kateri smo ugotovili, da imajo ženske, ki so doživljale partnerjevo nasilje, bistveno nižje izražen tisti del samopodobe, ki se nanaša na njihov vrednostni odnos do sebe. Ženske, ki so bile žrtve partnerjevega nasilja, so pogosteje kot druge menile, da so same krive, da jih partner pretepa, da se ne potrudijo dovolj v njunem razmerju, da niso vredne drugačnega odnosa, da ne bi nikoli mogle najti boljšega partnerja itd.
Otroci, ki so žrtve nasilja ali nasilju v družini prisostvujejo, so bolj kot drugi podvrženi tveganjem, da razvijejo nizko samopodobo, nizko samospoštovanje, občutke nemoči, nizko samozaupanje in zaupanje v druge, pogosteje kot drugi otroci doživljajo občutja žalosti, osamljenosti, izoliranosti, sramu in gnusa, razvijejo pa tudi občutke nemoči, brezupa in ponižanosti. Psihološka obravnava otrok, ki so žrtve nasilja v družini se v prvi vrsti osredotoča na razvijanje njihovih občutkov kompetentnosti, samospoštovanja in oblikovanja realne in pozitivne samopodobe. Najpomembneje pa je, da čim bolj zgodaj v otrokovem življenju pristojne službe odkrijejo morebitna znamenja izpostavljenosti nasilju.
ALI OBSTAJA PSIHOLOŠKI PROFIL NASILNEŽA?
Psihologi po svetu so si edini v ugotovitvi, da je skupina oseb, ki izvajajo nasilje v svoji družini, izrazito heterogena skupina. Domala vsak nasilnež ima svoje individualne potrebe in vzgibe, ki jih je treba kompleksno zajeti v slehernem načrtovanju psihološke obravnave in svetovanja. Kljub vsemu pa obstajajo nekateri dejavniki, ki jih bolj kot druge lahko uvrstimo med dejavnike tveganja za nasilna dejanja v družini.
Na prvem mestu je prav gotovo prisostvovanje nasilnim družinskim dogodkom v otroštvu. Vzporedno z njim je pri nasilnih osebah prepoznati tudi drug dejavnik tveganja, ki se nanaša na odklone v navezanosti do drugih. V psihologiji poznamo in preučujemo pojav navezanosti, ki ima različne oblike, in le ena izmed njih je tista, ki vodi do zrelih, stabilnih in zadovoljujočih odnosov v odraslosti. Pri družinskih nasilnežih je tovrstne navezanosti najmanj. Tretji dejavnik se nanaša na osebnostne lastnosti, kot so na primer pretirana ljubosumnost, visoka stopnja medosebne odvisnosti, povečano doživljanje in izražanje jeze, pomanjkanje empatije, samozaničevanje in zaničevanje družinskih članov, nagnjenost k sadizmu itd.
Tudi pretirano pitje alkohola se uvršča med dejavnike tveganja za nasilna družinska dejanja. Raziskave kažejo, da je kar 62 odstotkov oseb pod močnim vplivom alkohola, ko se izživljajo nad svojimi družinskimi člani. Skoraj polovica izmed njih (48 odstotkov) je kroničnih alkoholikov. Ko je torej v družinsko nasilje vpleten še alkoholizem, je treba še posebno skrbno načrtovati posamezne oblike in faze psihološke obravnave in svetovanja.
»ZDRAVILO« PROTI NASILJU
Najboljše »zdravilo« proti nasilju v družini je seveda dobra preventiva, tako na individualni in medosebni kot na družbeni ravni. Tako posameznik kot družba se morata zavedati, da je mogoče nasilna dejanja že v kali zatreti. Ozaveščanje mladih ljudi, ko vstopajo v partnerska razmerja, materinske in očetovske šole oziroma šole za starše, vzgojne vsebine v vrtcih in šolah, vse to so lahko učinkovita pomagala, ki ljudem omogočajo, da se bolje spoznajo. Bolje spoznajo svojega partnerja ali partnerko, bolj se zavedajo svojih odgovornosti, ki jih prinašata partnersko in starševsko razmerje, kar vse skupaj vodi do tega, da se bolj zavedajo nevarnosti morebitnih nasilnih dejanj. Z drugimi besedami: nikoli ni premalo vsebin, ki podpirajo nenasilje. Če v družini nasilje že obstaja, niti kot svojci niti kot strokovnjaki ne smemo ostati križem rok. V Sloveniji je na primer dobro razvit model t. i. varnih hiš, kamor se lahko za največ leto dni zatečejo ženske, ki so živele z nasilnim partnerjem. Ni malo niti telefonskih posvetovalnic, kjer se lahko povsem anonimno s svetovalci pogovarjajo žrtve ali storilci nasilnih dejanj. Ne smemo namreč pozabiti, da potrebujejo socialno in psihološko obravnavo ne le žrtve, temveč tudi storilci nasilnih dejanj. Običajno se tudi oni znajdejo v enakem začaranem krogu vpetosti v nasilna dejanja, iz katerega sami ne najdejo poti. Ko so v nasilna dejanja vpleteni tudi otroci, je potrebno še toliko več strokovne podpore. Na prvem mestu so prav gotovo pediatri, saj spremljajo otrokov razvoj že od njegovega rojstva dalje. Pediater je tisti strokovni profil, ki največ prispeva k zgodnjemu odkrivanju nasilja oziroma dejavnikov tveganja za izpostavljenost nasilju in sooblikuje tim strokovnjakov, ki bodo celovito pomagali otroku, ki je postal žrtev nasilja.
Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
