Duševno zdravje je opredeljeno kot pozitiven odnos do sebe in drugih, uspešno soočanje z izzivi, pozitivna samopodoba, visoko samospoštovanje, občutek moči, optimizem in sposobnost soočanja s težavami (9). Na otrokovo duševno zdravje vplivajo telesni, psihološki, družinski in socialni vplivi. Za otrokovo duševno zdravje je – še bolj kot pri odraslih – odločilno tudi njegovo telesno zdravstveno stanje in počutje. Pozorni pa moramo biti na varovalne dejavnike, značilne za posameznega otroka, ki zmanjšujejo možnost razvoja duševnih motenj, ga ščitijo pred učinkom škodljivih zunanjih dejavnikov in večajo njegovo odpornost pri obvladovanju akutnih in kroničnih stresnih obremenitev (1).
Na duševno zdravje otrok in mladostnikov je pomembno vplivala tudi bolezen covid-19. Bolezen, ki je povzročila svetovno pandemijo, povzroča nov koronavirus SARS-CoV-2. V Sloveniji je bolezen doslej potekala v več valovih. Izrazitejši valovi potekajo predvidoma jeseni in pozimi, kot je značilno tudi za druga obolenja dihal, in zato bo tudi to jesen treba ukrepe po potrebi smiselno uvajati (10).
Za lažje razumevanje članka je pomembno, da razumemo naslednje pojme. Epidemija je stanje, ko neka nalezljiva bolezen povzroči stanje, ki po številu okuženih ali zbolelih oseb ali velikosti prizadetega območja pomembno presega običajno stanje. Pandemija je epidemija, ki globalno zajame večje geografsko področje in tako prizadene precejšen delež svetovnega prebivalstva. Izolacija (osamitev) je ukrep, ki nam ga odredi izbrani zdravnik, ko smo okuženi s SARS-CoV-2. To pomeni, da ne smemo zapuščati doma, da moramo omejiti stike z ostalimi osebami in upoštevati pravila za preprečevanje širjenja bolezni. Karantena pa je ukrep, ki ga dobimo, če smo bili v stiku z nekom, ki je zbolel s SARS-CoV-2 (oba pojma veljata tudi za ostale resne nalezljive bolezni) v času, ko je bila ta oseba kužna (10).
VPLIV COVID-19 NA DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV
Pandemija, povzročena z virusom covid-19, je povzročila ekonomsko, zdravstveno in socialno negotovost. Zaradi svojih razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki ena najranljivejših skupin, pri kateri se bodo posledice epidemije in spremljajočih ukrepov lahko kazale še dlje časa. Omejevalni ukrepi so bistveno posegli v najpomembnejše dele njihovega življenja – vključevanje v vrstniške skupine, učenje in igro. Prehod iz fizične oblike pouka je zmotil njihovo življenje in posledično tudi življenje družin ter tako povzročil velik dejavnik tveganja za poslabšanje duševnega zdravja otrok. Otroci in njihove družine so si morali začeti deliti omejen prostor v domovih, spopadali so se z omejenimi sredstvi, primorani so bili spremeniti svojo dnevno rutino, da so se lahko prilagodili vsem novim spremembam (2, 3, 8).
Duševne motnje so vodilni vzrok prizadetosti otrok in mladostnikov po svetu. Okoli 15 % otrok in mladostnikov po svetu trpi zaradi ene od duševnih motenj. Približno 50 % le-teh prvič prizadene otroka okoli 14. leta. Če motnje ne prepoznamo in zdravimo, je lahko otrokov duševni razvoj močno prizadet. Duševne motnje lahko prizadenejo otroka v katerikoli fazi odraščanja, najbolj značilno pa nanje vplivajo v obdobju adolescence. Depresija je ena od najpogostejših, ki prizadene otroke in mladostnike (2).
V kriznih obdobjih, kar epidemija covida-19 zagotovo je, se otroci in mladostniki na strese, ki jih doživljajo, odzivajo zelo različno. Posledice na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja ter vsakdanjih rutin se lahko pokažejo hitro ali pa z zamikom in trajajo različno dolgo (3).
Odzivi otrok in mladostnikov so odvisni tako od njihove starosti kot od tega, kako razumejo situacijo, koliko, katere in kako kakovostne informacije o dogajanju imajo na razpolago, od njihovih preteklih izkušenj, siceršnjega stila in strategij odzivanja v stresnih situacijah, podpore domačega okolja in drugih dejavnikov. V času epidemije je povsem pričakovano, da so zaskrbljeni ali prestrašeni, da čutijo jezo zaradi omejevalnih ukrepov, da se njihovo vedenje spremeni in imajo težave pri samostojnem opravljanju dejavnosti, ki so jih prej morda že obvladovali (2, 3).
V Mednarodni federaciji društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca navajajo, da ljudje ob neposredni ali posredni izpostavljenosti epidemiji kažemo celo vrsto odzivov, kot je strah pred okužbo, smrtjo in izgubo bližnjih, pogosta je zaskrbljenost pred izgubo dobrin, pomembnih za življenje, pojavljajo se izogibalna vedenja in strahovi pred ločitvijo od ljudi in izolacijo, zaznamovanjem s strani okolice in podobno. Vse to lahko spremljajo občutki anksioznosti, brezizhodnosti, dolgočasja, osamljenosti in depresivnosti ter panični napadi. Običajni odzivi na stres v času epidemije in prilagajanja na omejitve, ki jih prinašajo ukrepi, vključujejo razmišljanje in zaskrbljenost glede lastnega zdravja, zdravja bližnjih, strahove, izogibanja, težave s spanjem, pa tudi telesne simptome v obliki bolečin. Nekateri otroci izražajo stisko predvsem s čustvenimi, drugi spet s telesnimi simptomi ali bolj s spremenjenim vedenjem, pri večini pa se največkrat kaže kombinacija teh treh znakov doživljanja stiske (2, 3).
Med pandemijo so bili otroci, mladostniki in njihove družine izpostavljeni direktnim in indirektnim faktorjem, ki bi lahko povzročili stres ali čustveno nestabilnost. Tedni, ki so jih preživeli v izolaciji doma, so privedli do različnih situacij. Veliko družin se je soočalo s finančno stisko zaradi izgube služb, v nekaterih družinah so trpeli zaradi pomankanja financ za osnovne potrebe, kot je npr. prehrana, ker so bili sicer otroci preskrbljeni s prehrano v izobraževalnih ustanovah. Velik vpliv pa so imele na družine tudi okužbe doma, soočanje s smrtjo ipd. Učenje na daljavo je s seboj pripeljalo potrebo po tehnološki preskrbljenosti na domu, kar je nekatere družine še dodatno finančno obremenilo. Tako so se vsi družinski člani, vsak zaradi svoje situacije, spopadali z anksioznostjo, v veliko družinah pa se je stres še povečal zaradi ekonomskih pritiskov (2, 8).
Za ranljive otroke in mladostnike, ki so že pred epidemijo imeli težave na področju čustvovanja, razpoloženja, vedenja, učenja in odnosov z drugimi ali pa živijo v neugodnih okoljih oz. odnosih, so bile razmere v epidemiji lahko izjemno huda obremenitev, ki je pogosto niso zmogli sami obvladovati. Šolske rutine so pomemben mehanizem, s pomočjo katerega otroci in mladostniki s težavami na področju duševnega zdravja lažje obvladujejo svoje življenje. Ko so bili vrtci in šole zaprti, so otroci in mladostniki tako lahko izgubili enega od pomembnih virov podpore in pomoči. Raziskave kažejo, da neugodne posledice na področju duševnega zdravja lahko vztrajajo še mesece dolgo po koncu tovrstnih ukrepov (3, 8).
Posebej pozorni moramo biti na to, da se v družinah, kjer tudi starši doživljajo pomembne strese ali travmatske simptome, funkcioniranje otrok še poslabša. Dvojno obremenjeni so bili otroci iz družin, v katerih je že pred epidemijo obstajalo nasilje, otroci v ločenih družinah zaradi zapletov ob izvajanju stikov, otroci staršev, ki težko nadzorujejo svoje čustvene odzive in imajo že v običajnih pogojih šibke starševske veščine, otroci v zelo zaprtih družinah s šibko socialno podporo, v družinah z bolnim družinskim članom, z revščino in s socialno izključenostjo. Pogosto lahko kombinacija množičnih sprememb in prilagajanja nanje v družinah z omejenim življenjskim prostorom, izgubo službe, duševnimi boleznimi v družini ali pa celo v enostarševskih družinah vodi v nasilje in zlorabo otrok, kar se je je začelo dogajati tudi v obdobju pandemije zaradi covida-19 (3, 8).
KAKO PREPOZNATI STISKO PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH
Otroci in mladostniki se na stres odzivajo različno, odvisno od njihove starosti, osebnostnih lastnosti in stila soočanja s težavami. Med vedenjskimi in čustvenimi znaki stiske so pogoste predvsem težave s koncentracijo in z osredotočanjem, hitre spremembe v razpoloženju, jokavost, agresivni izbruhi in vedenjske težave, pretirana odvisnost od drugih, izguba zanimanja za dejavnosti in zavračanje sodelovanja, grizenje nohtov, praskanje in podobna, na telo usmerjena vedenja, odmikanje od socialnih stikov ter odklanjanje šole. Nekateri otroci se na stisko odzovejo s telesnimi težavami, kot so pomanjkanje oz. povečanje teka, težave z odvajanjem in s spanjem, bolečine v trebuhu ali glavoboli, utrujenost (3).
POGOVOR Z OTROKOM
Socialna izolacija, bombardiranje z negativnimi novicami o razsežnostih okužb in izguba najbližjih lahko izzovejo tesnobo v vseh nas. Posebej dovzetni so otroci, ki vsrkajo stres in skrbi glede vsega, kar slišijo od staršev, vrstnikov, poročil in drugih odraslih. Izjemnega pomena je torej, kako jim pomagamo razložiti, razumeti in »prefiltrirati« vse informacije ter jih pomiriti, da so na varnem in da je zanje poskrbljeno.
Majhni otroci (pred 6. letom starosti) ne potrebujejo podrobnejših informacij glede virusa, saj so še premajhni, da bi to lahko razumeli. Razlage o virusu naj bodo zanje enostavne in kratke. Obstajata dva načina, kako se o tem pogovoriti, npr.: »Obstajajo novi bacili/virusi, zaradi katerih nekateri ljudje zbolijo. Mi pomagamo in ostajamo zdravi, tako da ostajamo doma, in na ta način ne širimo bacilov/virusov med druge ljudi. Zdravi bomo ostali tudi tako, da si bomo pogosto umivali roke, kašljali samo v rokav in se pozdravljali z dotikanjem komolcev (ne več z rokovanjem).« Drugi način, kako to sporočiti, je lahko tudi: »Slišal si že za tisto besedo koronavirus, ki pomeni gripo ali večji prehlad. Veliko ljudi se je že okužilo, ampak ta virus ne škoduje otrokom in večini odraslih. Lahko poskrbimo, da še drugi ne zbolijo, tako da si pogosto umivamo roke in se držimo stran od prijateljev. Za nekaj časa ne bomo mogli obiskati babice in dedka, ker ju ne želimo okužiti. Žalostni smo, ker ju ne moremo videti, ampak lahko z njima klepetamo preko video sporočil in jima tako sporočimo, da ju imamo radi.«
Starejši, šoloobvezni otroci so v primerjavi z mlajšimi po vsej verjetnosti večkrat slišali besedo »koronavirus«. Namesto ene velike diskusije poskušamo z njimi imeti več majhnih pogovorov, lahko med igro ali večerjo. Preverimo, če so že slišali za koronavirus, kaj so slišali o njem oziroma kaj o tem že vedo. To lahko pomaga voditi pogovor z njimi, obenem pa s tem preverimo tudi, katere informacije so napačne, in jih lahko popravimo. Ko bodo spraševali o virusu ali socialni izolaciji, si vzemimo čas in jim razložimo, kaj se dogaja, kako se virus širi in kako lahko preprečimo okužbo ter zagotovimo varnost za vse s tem, da ostanemo doma. Spodbujamo jih, da nas sprašujejo in izrazijo svoje skrbi ali občutke osamljenosti in tesnobe (5, 6).
INTERVENCIJE ZA ZMANJŠANJE PSIHOLOŠKIH STRESORJEV
Dobro počutje staršev in skrbnikov lahko direktno vpliva na duševno zdravje otrok. Na prvem mestu so ukrepi, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) za zajezitev okužbe s covidom-19: upoštevanje socialne izolacije in izogibanje tesnega stika, predvsem z osebami, pri katerih se prezentirajo respiratorni simptomi; vzdrževanje dobre higiene z rednim umivanjem in razkuževanjem rok ter uporabo zaščitne opreme; omejeno spremljanje novic in socialnih medijev, saj nas bombardiranje z novicami o pandemiji le dodatno vznemirja.
Prav tako kot vsi preventivni ukrepi za vzdrževanje telesnega zdravja so pomembna tudi priporočila za produktivno preživljanje časa v izolaciji in tudi na splošno, s katerimi lahko pozitivno vplivamo na svoje duševno zdravje. Koristno je načrtovati, kako bomo preživljali svoj čas, ustvarimo lahko dnevno rutino in ji sledimo. Rutina in predvidljivost sta med najbolj pomirjujočimi stvarmi tako za otroke kot za odrasle. Pomagata nam vzdrževati občutek reda in smisla ter nadzora nad situacijo. V rutino vključimo dnevne aktivnosti, kot so delo, učenje, telesna vadba in skrb za zdravo prehrano. Učenci in dijaki naj v času izolacije v skladu z navodili učiteljev opravljajo šolsko delo, najbolje kar po svojem običajnem šolskem urniku. Telesna dejavnost nas zelo učinkovito varuje pred tesnobo in motnjami razpoloženja, posebej pomembna je za otroke, ki potrebujejo še več gibanja kot odrasli. Ključnega pomena pa je tudi vzdrževanje stikov s svojimi najbližjimi preko telekomunikacijskih sredstev tudi v času izolacije. Uporabljamo lahko telefonske pogovore, sms sporočila, video klice in konference ter družabna omrežja, da ostanemo povezani. Povežimo se z ljudmi, ki so v podobni situaciji. Tukaj velja poudariti, da se izogibamo komentarjem na portalih, objavam sovražno razpoloženih in kritizirajočih posameznikov, teorijam zarote o izvoru virusa ipd. (6,7).
Starši, izobraževalne in zdravstvene ustanove lahko uporabijo tudi smernice Psihološke prve pomoči (PFA) za pomoč otroku z duševno stisko. Smernice so zasnovane tako, da nudijo psihološko pomoč preživelim epidemije ali druge katastrofe, zmanjšajo akutni distres in ocenijo potrebo po nadaljnji psihiatrični obravnavi (2).
ZAKLJUČEK
Pandemija covida-19 je povzročila ekonomsko, socialno in zdravstveno negotovost po celem svetu. Vzela je življenja milijonov ljudi, pomembno pa je prizadela tudi duševno zdravje. Najbolj ranljivo populacijo predstavljajo otroci in mladostniki, ki so v fazi odraščanja najbolj dovzetni za zunanje dejavnike, ki lahko povzročijo duševno motnjo. S socialno izolacijo smo jih odrezali od vrstnikov ter jim onemogočili normalno šolanje in igro. V številnih družinah se spopadajo s finančno krizo zaradi izgube službe, spet drugod beležijo povečano nasilje zaradi več preživetega časa skupaj. Otroci se spoprijemajo tudi z bolnimi bližnjimi ali so zaradi covida-19 že koga izgubili, kar lahko vodi v strah pred okužbo in pretirano navezanost na starše/skrbnike. Raziskave kažejo, da naj bi kot posledica pandemije otroci in mladostniki potrebovali pomoč predvsem zaradi razvite (oz. poslabšanja) depresije, anksioznosti in posttravmatske stresne motnje. S strpnostjo, iskrenim pogovorom, zdravim načinom življenja, vzdrževanjem stikov z najbližjimi, mehanizmi spoprijemanja in morebitno dodatno pomočjo jim lahko pomagamo navigirati to stresno obdobje ter s tem pomembno zmanjšamo verjetnost za razvoj duševne motnje kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo, kako pomemben je pomen družine in prave komunikacije v njej na razvoj otrok in mladostnikov. V stresnih obdobjih je pozitivno spodbujanje s strani družine in okolja, v katerem živijo, ključno pri preprečevanju duševnih motenj.
študentka 6. letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru
