Vzgojitelj predšolskih otrok skrbi za celosten razvoj otroka. Ustvarja in zagotavlja možnosti za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Razvija otrokovo samostojnost, samoiniciativnost, radovednost, komunikacijo, sposobnost razmišljanja, ustvarjalnega izražanja in pozitivno podobo o sebi. Delo vzgojitelja obsega pripravo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela, delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja v vrtcu. Vzgojitelj spremlja razvoj otrok in skrbi za ugodno socialno ozračje. Vzgojitelj predšolskih otrok odločilno vpliva na otrokov osebnostni razvoj, saj se otrok z njim istoveti in ga posnema. Zato mora imeti dobro strokovno in splošno izobrazbo, ustrezne sposobnosti, posluh, gibalne in ročne spretnosti in osebnostne lastnosti. Za uspešno opravljanje poklica vzgojitelja predšolskih otrok je potrebno veselje do dela z otroki, znanje s področja komunikacij in obvladovanje socialnih veščin. Pomembna je vzgojiteljeva motiviranost za vzgojno delo, ki temelji na ljubezni in veselju do dela z otroki.
Vzgojitelj dejavnost z otroki načrtuje na podlagi poznavanja in razumevanja njihovega razvoja ter njihovih potreb. Izbira ustrezne metode in oblike dela. Proces v skupini vodi, nadzira in pripravlja didaktične igre. Spremlja otrokov razvoj, zna opaziti morebitne motnje v razvoju ter se o tem posvetuje s starši. Pri delu pomaga pomočnik/ pomočnica vzgojiteljice, katera jih tudi strokovno vodi. Vzgojitelj vodi individualne razgovore s starši, roditeljske sestanke in skrbi za reden pretok informacij. Se strokovno izpopolnjuje in sodeluje pri skupnih nalogah vrtca. Vzgojiteljeva naloga je pomembna, saj predstavlja pomemben mejnik v otrokovemu razvoju. Če se pomočnik vzgojitelja želi zaposliti v zasebnih vrtcih je zanj dovolj le tečaj, če pa se želi zaposliti v javnih vrtcih pa mora imeli srednješolski program, predšolska vzgoja ter končan 4. letnik ali zaključen 4. letnik gimnazije in tečaj. Vzgojitelj pa mora imeti opravljen univerzitetni program prve stopnje po programu predšolska vzgoja. Takrat dobi naziv, diplomirana vzgojiteljica ali vzgojiteljica predšolskih otrok.
O MOTIVACIJI
Motivacija je duševni proces, ki s pomočjo različnih motivov ali teženj, ki so lahko potrebe, vrednote, želje, ideali ali nagoni, vodi vedenje ljudi in jih usmerja k določenim ciljem. Znanstveniki motivacijo definirajo kot splošno pripravljenost do neke izvedbe.
Beseda motivacija izhaja iz besede motiv (latinsko movere), kar pomeni gibati se. Pri motivaciji v psihološkem smislu pa gre za vztrajno vedenjsko težnjo, ki jo človek skuša doseči. Človek mora biti najprej motiviran notranje, nato pa pride do motivacije z zunanjimi dejavniki.
Motivacijski procesi potekajo zavedno ali nezavedno in sicer, ko se v človeku sproži neka potreba, ki jo moramo zadovoljiti. Za učenje potrebujemo motivacijo. Ko se učimo in nas neka stvar zanima, se o njej pozanimamo, razmislimo in si jo poskušamo zapomniti tisto, kar se nam zdi pomembno. Pri tem smo zelo vztrajni in navadno nam to tudi uspe. Pravijo, da smo pri tem motivirani. Če pa učenje nečesa, za kar mislimo da ne bomo zmogli ali bi zahtevalo preveč napora, sploh ne lotimo ali pa svoj namen hitro opustimo, takrat pravimo, da nam zmanjka motivacije za vztrajanje na učni poti in premagovanju ovir.
Nanut Planinšekova in Škorjanc Braicova navajata: „Ko se poruši notranje ravnotežje, težimo po homeostatičnem principu k ponovni vzpostavitvi tega ravnotežja. Osnova te aktivnosti je potreba, ki se,ko je dovolj velika, pojavi v zavesti kot občutek neugodja, primanjkljaja. Naloga občutka je torej, da se z njim zavedamo potrebe. Hkrati pa ta neprijetna duševna napetost, občutek primanjkljaja, vzbudi v nas željo po ponovni vzpostavitvi ravnotežja. Želja vzpodbudi našo aktivnost in jo usmeri k cilju. To pa omogoči ponovno vzpostavitev homeostaze.“
Motivacija učiteljev pomeni razumeti, kaj jih spodbuja in žene k dobremu delu. Rezultati pri tem pa so dobro in kakovostno delo. Za motivacijo sta značilna dva pomena. Motivacija kot eno od strategij managementa ter motivacija iz psihološkega koncepta, ki se nanaša na notranje mentalno stanje. Motivacijo pri zaposlenih lahko povečamo z oblikovanjem dela, pri tem povečamo delavne rezultate delavcev in njihovo zadovoljstvo. Delavni rezultati in zadovoljstvo pa pozitivno spodbujata drug drugo.
Želja po učenju je prisotna še pred rojstvom. Ker je otrokov svet nenadoma napolnjen z novimi stvarmi za prikaz, slišanje, vonj, okus in dotik, se razvije refleksivno vedenje, da sprejema nove informacije. Refleksi se razvijejo, da bi otroku pomagali prilagajanju na okolje. So pomembni dokazi za razvoj motivacije. Zgodnja leta otrokovega življenja so zelo pomembna v procesu vseživljenjskega učenja in izobraževanje posameznika. To obdobje zagotavlja temelj otrokom, da razvijejo nekatere svoje sposobnosti. Po mnenju strokovnjakov ga je potrebno kar najbolje izkoristiti, saj gre za obdobje, ki ga bo težko »dohiteti«. Vsak otrok je posameznik z edinstvenimi talenti, sposobnostmi, motivacijo in načinom učenja.
POMEN GIBANJA OTROK
Predšolska doba je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Gibanje v predšolski dobi je za otroke ključnega pomena za gibalni in funkcionalni razvoj. Organizem otrok je takrat izpostavljen vplivom okolja.
Gibanje vpliva na vsa področja razvoja otrok: spoznavni, socialni razvoj, razvoj govora, osebnosti. Pri gibanju se razvija šest gibalnih sposobnosti: moč, koordinacija, gibljivost, mišična vzdržljivost, hitrost in ravnotežje. Vpliva na hitrost odzivanja, zbranost, samospoštovanje, samozavest. Večina otrok se z veseljem vključuje v vodene in spontane športne dejavnosti. Starši otroka lahko spodbujajo, spremljajo njegov telesni razvoj ter se z njim zabajo ob športnih aktivnostih.
Šport je zelo koristen za otroke: z igranjem športa otroci razvijajo fizične sposobnosti, uresničujejo, ustvarjajo nove prijatelje, se zabavajo, se učijo, postajajo člani ekipe, izboljšajo samozavest itd. Lahko rečemo, da je šport zagotovo najpomembnejši prispevek k izboljšanju telesnega in duševnega razvoja otrok. Z igranjem športa otrok ne bo samo fizično, ampak bo tudi mentalno močnejši. S pomočjo športa se bo naučil, kako premagati vse ovire in izzive, ki mu bodo morebiti prišli na pot.
Puhar poudarja, da je predšolsko obdobje temeljno pri gibalnem razvoju. Gibalni razvoj je pri otroku pomemben predvsem v prvih letih otrokovega življenja. Razvoj poteka preko igre, skozi katere se uči premagovati ovire. Gibanje skozi igro je lahko tudi poučno, če jo vzgojitelj organizira tako, da jo povezuje z področji razvoja. Glede na pomen, ki ga ima gibanje v razvoju, je pomembno, da otroku že v otroštvu ustvarimo pozitiven odnos do gibalnih dejavnosti, saj ima gibanje pomembno vlogo pri socialnem in emocionalnem razvoju. Otrok z gibanjem spoznava svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, razvija svoje telesne spretnosti in sposobnosti, hkrati pa se veseli svojega uspeha in gradi zaupanje vase. Z gibanjem otrok spoznava svet okoli sebe, ter ga dojema in raziskuje. Dobiva občutek za prostor in čas.
Kot ugotavljata Carlton in Winsler so v največji meri matere tiste, ki spodbujajo otroke h gibanju, da to postane njihova navada. Vendar so za dobre navade krivi prav vsi, ki otroku dajejo usmeritve h gibanju. Po raziskavi so odgovorne matere bolj zaslužne za zdravje in gibanje otrok kot tiste, ki se za tovrstne stvari niso zanimale.
Pri vodenju gibanja ima zelo veliko vlogo in pomen vaditelj. Njegova naloga je, da načrtuje, vodi in usmerja vadbo, uresničuje zastavljene cilje, poskrbi za pripomočke ter animira in zabava otroke. Poskrbeti mora za dobro počutje otrok, varnost in pripadnost. Če je vaditelj dobro usposobljen in vadbo dobro opravlja, otroci z veseljem prihajajo na vadbo, mu zaupajo in ga upoštevajo.
Raziskava o motivaciji dijakinj za gibanje otrok
V raziskavi, ki smo jo izvedli med dijakinjami srednje vzgojiteljske šole v Novem mestu, smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali so dijakinje motivirane za gibanje otrok. Uporabili smo strukturirani anketni vprašalnik, ki je zajemal 11 trditev. Predhodno smo vprašalnik testirali in ga prilagodili na način, da je bil prijazen do anketirancev. V mesecu aprilu 2018 smo izvedli anketiranje med dijakinjami srednje vzgojiteljske šole Novo mesto. Anketiranje je bilo prostovoljno, izvedeno s pomočjo programa 1ka. Dijakinje smo k sodelovanju pozvali preko socialnega omrežja Facebook. Pridobili smo 71 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov, ki smo jih obdelali s pomočjo analize podatkov v programu Excel.
Na anketo je odgovorilo 11 dijakinj prvega letnika srednje vzgojiteljske šole, 10 dijakinj drugega letnika, 38 dijakinj tretjega letnika in 12 dijakinj, ki srednjo vzgojiteljsko šolo zaključujejo.
54 dijakinj, kar predstavlja 76 % dijakinj meni, da so srednjo šolo za pridobitev poklica izbrale pravilno. 86 % jih veseli delo z otroki. Malo manj (80 %) jih je motiviranih za delo z otroki. Skoraj vse anketirane dijakinje (70) jih meni, da je gibanje (šport otrok) zelo pomembno pri njihovem razvoju. Delež dijakinj, ki bi želele otroke motivirati za gibanje v vrtcu, je 64 %. 93 % anketirank je mnenja, da imajo največjo vlogo pri razvoju gibalnih spretnosti starši in vzgojitelji. Dijakinje so povsem enotnega mnenja, da je potrebno otroke motivirati tudi za jezik, umetnost, družbo in naravo. Za gibanje bi vse dijakinje motivirale otroke z igro. Nekaj manj (73 %) bi jih motiviralo za gibanje z lutkami. 61 % bi otroke motiviralo za gibanje s pogovorom, pripovedovanjem. 90 % vprašanih dijakinj bi otroke motiviralo za gibanje s praktičnim delom.
UGOTOVITVE
Hribernikova je v svoji raziskavi ugotovila, da se vzgojitelji v slovenskih vrtcih poslužujejo vseh metod pri motivaciji otrok. Največkrat uporabijo metodo razgovora (pogovora) in sicer na vseh področjih: gibanje, jezik, umetnost, družba in narava. Na področju gibanja uporabljajo vse metode, kar je pozitivno. Največkrat uporabljajo metodo praktičnega dela in igre. Preko igre lahko otrok pridobiva nove spretnosti, osvaja nova pravila in pridobiva nova znanja. Pri motivaciji za gibanje je prišla do podobnih zaključkov kot jih je prinesla naša raziskava. Otroke naj bi motivirali za gibanje preko igre. Brumec (2013) je v svoji raziskavi ugotovila, da imajo otroci najraje lovljenje v začetnem delu in poligon v glavnem delu ure gibanja.
Kot lahko razberemo iz naših rezultatov, je večina dijakinj izbrala srednjo šolo z željo opravljati poklic pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Velika večina je mnenja, da je gibanje za otroka pomembno in uporabile bi različne načine, da bi otroka motivirale za gibanje. Poleg tega poudarjajo tudi motiviranje otrok za jezik, umetnost, družbo in naravo. Rezultati, ki smo jih dobili, so torej zelo podobni rezultatom raziskav naših predhodnic.
Otroci so od svojega rojstva naprej pripravljeni na sprejemanje sveta in učenje. Kako in kaj se učijo, je močno odvisno od vplivov, ki jih dobijo iz okolja. Vzgojitelji in pedagogi v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole morajo biti dobri vaditelji, usmerjevalci, predstavniki in pobudniki gibanja majhnih otrok. Tako kot imajo otroci interes igranja, morajo pridobiti tudi interes za gibanje. Vzgojitelji in učitelji morajo imeti dobro predznanje o gibanju, ki ga prenašajo na mlajše. S svojimi načini izvajanja lahko otroke pritegnejo k vadbi, da jo le-ti vzljubijo in gojijo tudi v nadaljnjih letih. Zato je zelo pomembno, da vzgojitelj odigra svojo vlogo in v otroku vzgoji željo po gibanju.
