V ustni votlini lahko vidimo trda ustna tkiva, zobe, in mehka ustna tkiva, to so jezik, dlesni, sluznica ustnega dna, sluznica na trdem in mehkem nebu in lična sluznica.Sem sodita tudi zgornja in spodnja ustnica, ki zapirata ali odpirata pot v ustno votlino. Poleg zob je najpomembnejši organ v ustih jezik. Na njem vidimo konico, hrbet in zadnji del, ki prehaja v požiralnik. Sestavljajo ga številne mišice zato je gibljiv in dobro prekrvavljen. Na njegovem hrbtu so posebne specializirane celice, ki sestavljajo okušalni organ. Poleg okušalne naloge je jezik tudi glavno orodje pri pripravi hrane za žvečenje. Pomembna je tudi njegova tudi vodilna vloga pri tvorbi besed in govora.
Pod jezikom je ustno dno, prekrito z močno propustno sluznico. Iz ustnega dna preko izvodil izteka slina iz parnih žlez, ki se nahajajo pod jezikom in pod spodnjo čeljustnico. Največja žleza slinavka je parna obušesna žleza, ta ima izvodilo v lični sluznici, največkrat v predelu zgornjih prvih kočnikov. Slina je ključnega pomena za zdravje trdih in mehkih tkiv v ustni votlini, saj skrbi, da je ustna votlina vlažna. Vsebuje encime za razgradnjo hrane in obrambne snovi, ki učinkovito preprečujejo, da bi se številni mikroorganizmi ki v ustih tvorijo ustno floro, prekomerno razmnožili in povzročili vnetje mehkih tkiv ali pa zobno gnilobo. Kako zelo pomembna je slina za zobno in ustno zdravje, vidimo takrat, ko je izločanje sline zmanjšano ali celo prekinjeno. Zelo poraste zobna gniloba, agresivna postanejo vnetja obzobnih tkiv, usta pričnejo boleti in peči.
Sluznica trdega neba je rožnata in nepremična, ko preide v mehko nebo, ki se konča z jezičkom, pa postane premična in bolj rdeča. Lična sluznica je zdrava rožnate barve in je elastična ter prilagojena zadrževanju hrane in pritiskanju grižljajev nazaj proti zobem.
KDAJ K ZOBOZDRAVNIKU
Zobobol že dolgo ni več edini vzrok obiska pri zobozdravniku. Ohraniti zdrave zobe in obzobna tkiva je želja vse več ljudi, zato obiščejo svojega zobozdravnika tudi takrat, ko jih v ustih še nič ne boli. Zobozdravnik natančno pregleda pacienta in mu pojasni stanje v njegovih ustih. Kadar odkrije kakršne koli bolezenske spremembe v ustni votlini, mora s tem seznaniti pacienta. Razloži mu ,diagnozo bolezni npr. zobno gnilobo, parodontalno bolezen, spremembe na ustni sluznici, pomanjkljivo zobovje. Predlaga mu zdravljenje, pojasni, zakaj je treba kak zob odstraniti iz ust, in ga seznani z možnimi rešitvami njegove bolezni. Če sam ni povsem prepričan v diagnozo, mora za nasvet povprašati še drugega zobozdravnika ali pa pacienta z napotnico napoti k ustreznemu specialistu. Pojasnilna dolžnost je temelj sodobnega komuniciranja med pacientom in zobozdravnikom.
Pacient ima pravico pridobiti dodatno mnenje drugih strokovnjakov in si izbrati za njega najugodnejši način zdravljenja. Poseg lahko tudi odkloni, a potem ga zobozdravnik ni dolžan zdraviti tako, kot zahteva pacient.
Prav to, da pacient ne upošteva predloga zobozdravnika in ne sodeluje v posameznih fazah zdravljenja, je tehten razlog, da zobozdravnik sam zahteva dodatno mnenje od ustreznega zobozdravnika-specialista.
V veliko pomoč pri dogovarjanju o zdravljenju so modeli, slike, zloženke in drug, predvsem slikovni material, ki ga zobozdravnik lahko uporabi pri razlagi zobnih in ustnih bolezni ter pri prikazu vseh možnosti zdravljenja in zobnoprotetične rehabilitacije. Tudi vedno več zobozdravnikov v Sloveniji uporablja pri tem intraoralne kamere, s katerimi lahko pacientu na ekranu prikažejo bolezenske spremembe v ustih.
PARODONTALNA BOLEZEN
Že med porodom prodrejo v ustno votlino otroka nekateri mikroorganizmi, ki se po izraščanju zob še namnožijo. Ta množica mikroorganizmov v ustih, med katerimi so bakterije, glivice, virusi, celo praživali, tvori ustno floro, ki sama po sebi še ni nevarna za zobno in ustno zdravje, saj živi v ravnotežju in ena vrsta pazi na drugo, da se preveč ne namnoži. Za hrano uporabljajo predvsem ostanke hrane, ki se po vsaki jedi zadržujejo predvsem v medzobnih prostorih. Če je ostankov preveč in so predolgo v ustih, je hrane toliko, da se mnoge, predvsem bakterijske vrste močno razmnože. Tedaj postanejo nevarne in nekatere povzročajo vnetja. Ostanke hrane, prepojene s slino in še z nekaterimi drugimi snovmi, ki se prilepijo na zobne površine pa tudi na površine zobnih protetičnih nadomestkov, imenujemo bakterijski plak. Ta je glavni krivec za vnetja obzobnih tkiv. Organizem se brani in pri tem se tvorijo vnetne snovi, ki so tako učinkovite, da poleg bakterij poškodujejo tudi dlesen in nato predvsem obzobno kost.
Vnetje je na začetku omejeno le na dlesen. Dlesen oteče, postane temno rdeča in na dotik ali ob ščetkanju zakrvavi. To stanje zobozdravniki označujemo kot gingivitis. Glavna pomoč pri zdravljenju gingivitisa je največkrat že natančnejša ustna higiena in uporaba antiseptičnih ustnih vod. Opustitev ustne higiene bi bila velika napaka.V tem primeru se namreč vnetje razširi še na obzobno kost. Ta se zaradi snovi, ki se sproščajo med vnetnim procesom, raztaplja in zob polagoma izgublja oporo. Prične se majati, in če vnetja pravočasno in pravilno ne zdravimo, tudi izpade.
VZROKI
Ker so vzrok za parodontalne bolezni največkrat bakterije, ki so jih strokovnjaki že dovolj natančno prepoznali, je glavna obramba pred njimi to, da jim preprečimo čezmerno razmnožitev. Ne moremo sicer doseči, da bi bila ustna votlina brez njih, lahko pa zmanjšamo njihovo število. To lahko dosežemo z rednim in s pravilnim čiščenjem zob, medzobnih prostorov in drugih delov v ustih. To mora narediti vsak sam in le občasno priskoči na pomoč strokovnjak.
Zdravje zob, obzobnih tkiv in sluznice ustne votline je zelo pomemben del našega zdravja, zato je skrb za vzdrževanje ustnega in zobnega zdravja nujna.
A tudi redni in pravilni negi navkljub je zelo pomembno, da vsak odrasli vsaj dvakrat na leto obišče svojega zobozdravnika. Strokovnjak lahko ob natančnem pregledu odkrije preslabo očiščena mesta, odstrani zaapnene mehke obloge oziroma zobni kamen, ki nastane tako, da se na neočiščene ostanke hrane nalagajo nekatere mineralne snovi, ki so raztopljene v slini. Zobozdravnik ob pregledu ponovno pojasni pomen pravilnega ščetkanja, svetuje pomagala za zobno zdravje in ob hudih vnetjih predpiše zdravila. To fazo zdravljenja parodontalne bolezni imenujemo profesionalno čiščenje mehkih in trdih zobnih oblog ter luščenje in glajenje zobnih korenin.
Posebno pazljiv mora biti zobozdravnik, ko s pacientom načrtuje in predlaga možnosti, kako nadomestiti manjkajoče zobe. Če so obzobna tkiva, predvsem to velja za obzobno kost, že močno prizadeta, jih mora včasih zdraviti specialist parodontolog, ki lahko s posebnimi operativnimi tehnikami in materiali nadomesti že raztopljeno kost okoli zoba in ga s tem ohrani v ustih.
Vedno več je dokazov, da lahko nezdravljena parodontalna bolezen vpliva tudi na splošno zdravje. Znanstvene raziskave potrjujejo povezanost med nezdravljeno parodontalno boleznijo in boleznimi žilja, poslabšanje bolezni pri sladkornih bolnikih, zmanjšano težo novorojencev pri materah s to boleznijo in povezanost še z nekaterimi drugimi bolezenskimi sindromi.
Za nekatere oblike parodontalne bolezni so v zadnjem času ugotovili, da so dedne. Te oblike potekajo še hitreje in jih zato imenujemo agresivne oblike. Zelo pomembno jih je odkriti čim hitreje. Prav zato so občasni obiski zobozdravnika zelo koristni in smiselni.
Višji svetnik, Zdravstveni dom Ljubljana
