Dvanajst let že živim v Berlinu, zato bom pri svojem razmišljanju o nasilju v družini izhajal iz tega okolja, vključil pa bom tudi Hamburg in Hannover, kamor hodim na pastoralni obisk enkrat na mesec za dva dni. Ne bom se spuščal v raziskave drugih na tem področju, pač pa bom izhajal izključno iz lastnih izkušenj. To je tako občutljiva tema, da si nikoli nisem mislil, da bi lahko kdaj o tem pisal. Ker pa je prostor odmaknjen in prizadeti nepoznani, sem vabilo k sodelovanju sprejel.
Ko slišimo besedo družina, nas vedno preplavi dober občutek in mislimo si: »Tu je vse v najlepšem redu, vsak se doma čuti najbolj varnega. To je zavetje »sreče«. Pa ni vedno tako. Nerazumljivo se zdi, kako se v tej osnovni celici družbe lahko zgodijo tako hude stvari, kot so: nasilje, pretep, izgon, zlorabe vseh vrst, od pedofilije do posilstva in tako dalje. Ker sem duhovnik tako za Slovence kakor tudi za Nemce in druge, ki živijo v Berlinu, imam izkušnje iz teh okolij.
V slovenskih družinah je nasilja kakršnekoli oblike zelo malo. Včasih slišiš otroka, ko staršem ali komu drugemu reče: »Samo ne sili me, ne dovolim, da me zlorabljaš!«, vendar ostane vedno le pri besedah. Otrok tudi ne pretepajo. So izjeme, ko kdaj pade kaka zaušnica, ni pa resnejših posledic. Samo nekaj primerov poznam, ko so otroci zaradi nerazumevanja s starši odšli na urad za mlade in si tam poiskali zavetje, dokler se niso uredile razmere doma. Vendar so se pozneje vsi vrnili k staršem.
Pri domačinih, Nemcih, so stvari drugačne. Pri njih se mladi ponavadi že dokaj zgodaj odselijo v svoje stanovanje. Otroci so zelo pogosto izpostavljeni nasilju in zlorabi vseh vrst. Pred kratkim je bilo po radiu, ko je tekla razprava o otrocih in njihovi zaščiti rečeno, da je vsak šesti otrok v Nemčiji spolno zlorabljen. Tudi sam sem doživel, da so nekateri otroci prihajali k verouku z nekim posebnim strahom, ki si ga nisem znal takoj razložiti. Nisem drezal vanje, naj se odprejo in povejo, kaj jih teži, a sem sčasoma, po daljšem pogovoru odkril, da se bojijo govoriti o tem, kar se jim je zgodilo doma. Ko so starši takega otroka zvedeli, da je spregovoril o svojih težavah, so ga vzeli iz veroučne šole, da se ne bi razvedelo.
VZGOJA
Veliko staršev vzgaja otroke za uresničitev tega, česar sami niso zmogli. Silijo jih v nemogoče: ne smejo sami gledati televizije, ne smejo imeti računalnika, po šoli ne smejo nikamor, niti na dvorišče ne, vse pa lahko vpričo staršev ali z njimi. Pa tudi pri tem niso vedno enotni in ti otroci zelo trpijo in si ne upajo nikomur nič reči. Počasi pride vse na dan; potem jih starši pretepajo, jim grozijo, jih zapirajo same v prostore … V šoli ne smejo na skupne prireditve ali izlete … Takšni otroci potem izkoristijo vsak trenutek svobode in delajo v očeh drugih neumnosti … Če se odprejo in o tem spregovorijo, se zelo grdo izražajo o svojih starših ali tistih, ki jim kratijo osnovne pravice otroka. Take družine imajo ponavadi tudi hišne živali, ki pa uživajo več pozornosti in svobode kot njihov otrok. Veliko primerov je, ko starši skrbijo za živali, otrok pa se zdravi v psihiatrični kliniki. Vse te zgodbe se žalostno končajo: otroci bodisi pobegnejo od doma ali pa jih vzame pod okrilje zavod za zaščito otrok; včasih končajo na ulici med narkomani in drugimi odvisniki.
PRIMER
Opisal bom le en primer, kaj se zgodi, če otrok izve, da je nezaželen, da mora postati to, kar ni uspelo staršem: glasbenik, plesalec, igralec … Nekaj časa gre s silo, ko pa otrok pride k sebi in dobi dovolj moči, začne po svoje vračati staršem. Poišče si okolje v katerem bo lahko uresničil svoje ideale: sekta, brezdomci, druge skrajne organizacije, kjer je doma predvsem nasilje. Ta otrok je postajal fant in hotel se je maščevati. Stopil je v satansko sekto in začel z negativnimi prijemi vplivati na starša. V začetku se niti nista zavedala, kaj se dogaja. Najprej je spravil v norišnico mamo, potem pa še očeta, v želji, da se polasti prihrankov pridnih staršev. Nihče več jima ni mogel pomagati, ker sta na eni strani ohranila starševsko ljubezen do otroka, na drugi strani pa sta bila psihično tako strta, da nista slišala nobenega nasveta več. Socialno zavarovanje jima je ponudilo najboljšo podporo in pomoč, a se nista pobrala. Tu se je vključila država, zasegla premoženje in zdaj razočarani sin brez staršev in premoženja sameva in čaka na svojo usodo. Ko hodim po ustanovah, ki skrbijo za take ljudi, so si skoraj vse zgodbe podobne.
Veliko nasilja je tudi med otroki in mladimi. V njegovo preprečevanje se zadnje čase vlaga veliko truda, a je včasih vse le Sizifovo delo, ker ne pride do sodelovanja vseh vpletenih. Temu je namenjenih veliko času primernih programov. Tako so vpeljali več kulturno – športno - zabavnih programov na ključnih točkah mesta, kjer je sicer veliko nasilja, in za zdaj to čudežno deluje. Seveda je to le kapljica v morje, je pa začetek. Tudi moje pisanje je bolj poročilo o povprečnem stanju v velikih nemških mestih, kjer jaz delujem: Berlin, Hamburg in Hannover.
duhovnik
