Neželeni učinki ionizirajočega sevanja na koži

Koža, kot največji organ človeškega telesa, predstavlja ključno pregrado med telesom in zunanjim okoljem ter opravlja številne vitalne funkcije. Sestavljena je iz treh osnovnih plasti: epidermisa, dermisa in podkožja oz. hipodermisa. Epidermis oz. zunanjo plast sestavlja več plasti celic, ki tvorijo zaščitno pregrado. Te plasti celic ne le ščitijo telo pred mikroorganizmi, ampak tudi uravnavajo izgubo vode ter delujejo kot prva obrambna linija kože. Dermis, ki leži pod epidermisom, vsebuje živčne končiče, krvne žile, žlezne strukture in vlakna, ki dajejo koži elastičnost, moč in omogočajo občutek dotika. Podkožje ali hipodermis pa vsebuje maščobno tkivo, ki deluje kot izolator, hkrati pa shranjuje energijo ter pomaga pri regulaciji telesne temperature.

RADIOLOŠKI POSEGI IN NJIHOV VPLIV NA KOŽO

Radiološki posegi so ključni diagnostični in terapevtski postopki v medicini, pri katerih se uporablja ionizirajoče sevanje za diagnosticiranje in zdravljenje številnih bolezni. Med najpogostejšimi radiološkimi postopki so rentgenski posnetki (RTG), računalniška tomografija (CT), radioterapija (RT) in druge metode, ki temeljijo na uporabi ionizirajočega sevanja. Ionizirajoče sevanje je oblika visoko-energijskega sevanja, ki ima dovolj energije, da odstrani elektrone iz atomov in tako ustvari ione, kar lahko povzroči biološke spremembe v tkivih. Pri izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju lahko koža, zlasti epidermis in dermis, utrpi različne poškodbe. Rentgensko sevanje in sevanje, ki se uporablja pri radioterapiji, lahko vplivata na celične strukture v epidermisu, ki so odgovorne za obnovo in regeneracijo kože. To lahko povzroči opekline, rdečico, suhost kože in celo nastanek razjed na površini kože. Vpliv sevanja na dermis lahko povzroči poškodbe žilnih struktur, kar pa lahko vodi v vnetje, oteklino in bolečino.
Rentgenski žarki, uporabljeni pri rentgenskih posnetkih in CT, imajo dovolj energije, da vplivajo na površinske plasti kože. Pogosta izpostavljenost takšnemu sevanju lahko povzroči rdečico, suhost in opekline kože na območju, ki je bilo temu sevanju izpostavljeno. Pri radioterapiji se visoka doza sevanja usmeri v zdravljenje rakavih celic. Kljub uspešnosti terapije pri zdravljenju tumorjev pa lahko to sevanje poškoduje kožo na območju, ki je bilo tarča zdravljenja. Poškodbe kože pri radioterapiji se lahko kažejo kot rdečina, oteklina, bolečina, luščenje kože ter nastanek manjših in obsežnejših razjed. Pomembno je poudariti, da se učinki sevanja na kožo razlikujejo glede na vrsto sevanja, trajanje izpostavljenosti, občutljivost posameznika in območje, ki je bilo tarča sevanja. Zato je nujno izvajati ustrezne preventivne ukrepe in zagotavljati primerno nego kože, da se zmanjša tveganje za poškodbe zaradi ionizirajočega sevanja.

Neželeni učinki ionizirajočega sevanja na koži

Radiodermatitis

Radiodermatitis oz. radiacijski dermatitis je pogost neželeni učinek radioterapije in prizadene veliko večino bolnikov. Poznamo akutno in kronično obliko, ki se kažeta v različnih kožnih spremembah. Akutni radiacijski dermatitis se pojavi v 90 dneh po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, medtem ko se lahko kronična oblika razvije mesece ali leta po zdravljenju in je povezana z odmerki sevanja med 2 in 50 greji (Gy). Prvi odmerek sevanja povzroči akutno poškodbo bazalnih keratinocitov, medtem ko se s trajanjem izpostavljenosti sevanju proces nadaljuje ter povzroča strukturne spremembe v koži in vezivnem tkivu. Klinične manifestacije akutnega radiacijskega dermatitisa segajo od eritema do luščenja in ulceroznih sprememb, ki se običajno pojavijo 1–2 tedna po koncu radioterapije in se razrešijo 2–4 tedne po koncu zdravljenja. Kronični radiacijski dermatitis kaže spremembe v številu celic, vezivnem tkivu in pigmentaciji kože, ki se klinično kažejo z različnimi kožnimi spremembami ter poškodbami krvnih žil, kar povečuje tveganje za razjede, rane in nekrozo kože.
Pojav in resnost kroničnega radiacijskega dermatitisa sta odvisna od več dejavnikov, vključno z odmerki sevanja, območjem zdravljenja, vrsto radioterapije ter sočasnim zdravljenjem in genetskimi dejavniki. Pomembno je izvajanje preventivnih ukrepov, kot so ustrezna higiena kože, zaščita pred poškodbami, izogibanje sončni svetlobi in uporaba vlažilcev za zmanjšanje poškodb celic. Zdravljenje radiacijskega dermatitisa vključuje različne metode glede na resnost, vključno z uporabo hidrogelov, kirurškimi posegi ter laserskimi terapijami za zdravljenje kožnih sprememb in težav z žilami.

Fibroza kože

Fibroza kože je patološko stanje, ki ga zaznamuje prekomerno kopičenje vezivnega tkiva, kar povzroči odebelitev, izgubo elastičnosti in omejitev funkcionalnosti kože. Radiacijsko povzročena fibroza (RIF) je pozni učinek ionizirajoče radioterapije in se lahko pojavi 4–12 mesecev po radioterapiji v koži, podkožnem tkivu in drugih organih, izpostavljenih sevanju (odmerek sevanja > 50 Gy). Patogenetski mehanizem RIF je podoben procesu celjenja ran, saj ionizirajoče sevanje povzroči poškodbe DNK ter spodbudi tvorbo reaktivnih kisikovih in dušikovih spojin, kar stimulira vnetne in fibrotične procese v koži. Klinična predstavitev RIF na koži se lahko kaže z odebelitvijo in skrčenjem kože, limfedemom, omejenimi gibi, nekrozo in razjedami. Trenutne možnosti zdravljenja RIF vključujejo lokalna in peroralna zdravila ter fizikalno terapijo. Mehanska masaža prizadetega območja lahko učinkovito zmanjša tkivno fibrozo, kar zmanjšuje bolečino, srbenje in odebelitev kože. Peroralno uživanje antioksidantov, kot je alfa-tokoferol (vitamin E), lahko pomaga zaščititi celice pred poškodbami DNK, povzročenimi s sevanjem. Podobno lahko pentoksifilin, hemoreološko sredstvo, učinkovito zavira razmnoževanje fibroblastov. Med drugimi terapevtskimi sredstvi, ki se preučujejo za zdravljenje RIF, so še hiperbarična terapija s kisikom, uporaba encima superoksid dismutaza (SOD), zdravljenje z interferonom gama (IFNγ) in laserska terapija s presaditvijo epidermalnih celic.

Morfeja

Morfeja, ki je povzročena s sevanjem (RIM), je redek zaplet radioterapije, ki pogosto ostane neprepoznan. To vnetno stanje povzroča nenormalno odlaganje kolagena v usnjici. Patogeneza RIM ni popolnoma jasna, vendar se predvideva, da lahko sevanje spodbudi proizvodnjo citokinov, ki sprožijo fibroblastno aktivnost, kolagensko sintezo in posledično fibrozo. RIM se razlikuje od prej omenjene pogoste posledice sevanja, imenovane RIF, v tem, da RIF običajno prizadene predhodno obsevane predele, medtem ko je za RIM značilen vnetni infiltrat, ki sicer pri RIF ni prisoten, in se lahko razvije tudi na drugih predelih kože. Zdravljenje RIM je pogosto izziv, saj se lahko odpornost proti imunosupresivnim zdravilom kaže tudi pri blažjih primerih, kjer se nato priporočajo fototerapija in lokalna zdravila, kot so takrolimus ter steroidi s kalcipotriolom in imikvimodom. V težjih primerih se uporabljajo sistemski terapevtski pristopi, vključno s sistemskimi kortikosteroidi in metotreksatom, ki je citostatik in imunosupresiv.

Kožni tumorji

Dolgotrajne raziskave so potrdile tesno povezavo med ionizirajočim sevanjem in kožnimi tumorji. Med najpogostejše spada bazalnocelični karcinom (BCC), ki sicer redko metastazira, njegovo zdravljenje pa se prilagaja glede na vrsto in lokacijo lezije. Pomembni dejavniki tveganja pri BCC vključujejo dodatno izpostavljenost soncu in z njim povezanim ultravijoličnim (UV) sevanjem, občutljivost kože ter izpostavljenost UV ali ionizirajočemu sevanju v mladosti. Prav tako lahko pride do razvoja ploščatoceličnega karcinoma (SCC). Tako SCC kot tudi BCC sta dve vrsti kožnih rakov. BCC izvira iz bazalnih celic kože, ki so prisotne v zunanjem sloju kože in so odgovorne za njeno obnovo, SCC pa izvira iz ploščatih celic, ki tvorijo večino zgornjega sloja kože, imenovanega epidermis, in so vpletene v zaščito telesa pred okoljskimi vplivi. Ploščatocelični karcinom (SCC) in bazalnocelični karcinom (BCC) sta dve vrsti kožnih rakov. BCC je običajno manj agresiven in se redko širi (metastazira) v druge dele telesa, medtem ko je SCC bolj nagnjen k metastaziranju. Pri SCC, ki nastane kot posledica radioterapije, je latentno obdobje razvoja približno 20 let, kar pomeni, da lahko mineta tudi dobri dve desetletji od izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju do pojava SCC.
Žilne novotvorbe, kot so kožni angiosarkomi, se lahko pojavijo leta po radioterapiji in imajo slabo prognozo, zato praviloma zahtevajo obsežno kirurško odstranitev. Pravočasna diagnoza je pri tem ključnega pomena. Zdravljenje običajno vključuje kirurške posege ali kemoterapijo. Redko se kot posledica radioterapije pojavijo tudi druge maligne kožne neoplazme, kot so Kaposijev sarkom, karcinom Merklovih celic in maligni melanom.

TAKOJŠNJI IN DOLGOROČNI UKREPI NA KOŽI PO IZPOSTAVLJENOSTI IONIZIRAJOČEMU SEVANJU

Takoj po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju je ključno, da posameznik poskrbi za čistočo in zdravje svoje kože. Pomembno je, da se izogiba agresivnim dražljajem, kot so trdi detergenti in vroča voda, ki bi lahko dražili ali poškodovali že tako občutljivo kožo. Uporaba nealkoholnih vlažilcev je priporočljiva, saj ti pomagajo ohranjati vlažnost kože, ki je pogosto dehidrirana zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. Prav tako je ključnega pomena, da se izogne direktnemu izpostavljanju soncu, saj je koža po sevanju bolj občutljiva na UV-žarke. Uporaba zaščite pred soncem je nujna, saj ta ukrep zmanjšuje tveganje za dodatno poškodbo kože zaradi sončnih žarkov ne glede na letni čas.
Po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju je vsekakor smiselno nadaljevati z ustrezno nego in opazovanjem kože. Redno pregledovanje kože za morebitne spremembe ali pojav novih kožnih tvorb ter pojav draženja, srbečice in luščenja je ključno. Poleg tega je priporočljivo izogibanje parfumiranim izdelkom in nekaterim vrstam oblačil, ki lahko dražijo ali povzročajo trenje ob koži, saj se koža po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju običajno odziva bolj občutljivo na takšne dražljaje. Z omenjenimi ukrepi se zmanjša možnost nadaljnjih poškodb, hkrati pa pripomore k regeneraciji kože po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju.

Primer akutnega zapleta po izpostavljenosti visokemu odmerku ionizirajočega sevanja

Akutni radiacijski sindrom (ARS), znan tudi kot sevalna bolezen ali sevalna zastrupitev, predstavlja skupek simptomov, ki nastanejo po izpostavljenosti visokim količinam ionizirajočega sevanja v kratkem časovnem obdobju. Simptomi se lahko razvijejo v eni uri po izpostavljenosti in lahko trajajo tudi več mesecev. ARS lahko nastane po odmerku sevanja, ki presega 0,7 Gy v nekaj minutah. Ta vrsta sevanja lahko izvira naključno ali namerno iz virov, kot so jedrski reaktorji, ciklotroni in naprave za zdravljenje raka, ali preko jedrskega orožja. Razdeljen je na tri glavne oblike – sindrom kostnega mozga, prebavil in nevrovaskularni sindrom –, pri čemer se slednji pojavi pri odmerkih, ki presegajo 50 Gy. ARS prizadene predvsem hitro delujoče celice, kar lahko pri visokih odmerkih povzroči nepopravljive poškodbe DNK.
Zdravljenje ARS vključuje podporno oskrbo, kot so transfuzije krvi in antibiotiki, ter druge ukrepe, ki spodbujajo tvorbo krvnih celic, v končni fazi tudi presaditev krvotvornih matičnih celic. Odstraniti je treba radioaktivni material na koži ali drugod v telesu, priporoča se tudi kalijev jodid v primeru vdihavanja ali zaužitja radioaktivnega joda. ARS je na splošno redko bolezensko stanje, vendar lahko ob masovnih jedrskih nesrečah hkrati prizadene številne ljudi, predvsem v primerih, kot so bili atomski bombardiranji Hirošime in Nagasakija ter katastrofa v Černobilu. Pomembno je še razlikovati ARS od sindroma kroničnega sevanja, ki se razvije po dolgotrajni izpostavljenosti manjšim odmerkom sevanja. Prav tako lahko zgodnji simptomi ARS, ki se pojavijo pri nižjih odmerkih sevanja, pogosto spominjajo na simptome drugih bolezni in sami po sebi nujno ne nakazujejo na ARS.

DUŠEVNA PODPORA BOLNIKOM IN NJIHOVIM SVOJCEM

Duševna podpora bolnikom in njihovim svojcem je izjemnega pomena, saj se poleg telesnih sprememb, s katerimi se bolniki soočajo, pogosto pojavljajo tudi duševne stiske. Kožne spremembe, ki nastanejo po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, lahko močno vplivajo na samopodobo posameznikov. Občutki povečanega stresa, anksioznosti in depresivno razpoloženje so tako pogoste reakcije, s katerimi se srečujejo. Zato je nujno zagotoviti čustveno in psihično podporo tako bolnikom kot njihovim svojcem. Predvsem sta spodbujanje odprtih pogovorov ter ustvarjanje varnega in razumevajočega okolja ključna koraka v procesu oskrbe posameznikov, ki se soočajo s kožnimi spremembami po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. Bolnikom in njihovim svojcem je treba ponuditi priložnost, da lahko svobodno izrazijo svoje občutke, strahove in skrbi.
Iskanje pomoči pri strokovnjakih, kot so psihiatri in klinični psihologi, je prav tako izjemnega pomena. Ti strokovnjaki imajo namreč potrebno znanje in izkušnje, da lahko nudijo primerno podporo, pomagajo pri obvladovanju stresa ter spodbujajo pri boljšem obvladovanju čustvenih in drugih duševnih stisk. S pomočjo celostnega pristopa, ki vključuje tako skrb za telo in kožo po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju kot tudi psihosocialno podporo, je mogoče učinkovito obvladovati neželene učinke po izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. S tem bolniki ohranjajo svoje splošno zdravje, izboljšajo počutje in lažje premagujejo težave, s katerimi se srečujejo v procesu diagnostike ali zdravljenja.