Zdravnik kirurg na vojaški misiji

Kot zdravnik kirurg in obenem pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske sem deloval v XIV. kontingentu Slovenske vojske na vojaški misiji ISAF v Afganistanu. Vojna kirurgija in vojna medicina se tako v organizaciji kot v doktrini nekoliko razlikujeta od mirnodobne medicine. Izredno pomembna sta dobra priprava in načrtovanje dela zdravstvene enote že pred odhodom na misijo. Vojaška zdravstvena služba pred odhodom na misijo opravi zdravniške preglede vseh pripadnikov kontingenta. Grobo okolje, povsem drugačne klimatske razmere, posebni pogoji dela (vojne razmere) zahtevajo dobro psihofizično pripravo vojakov in temu primeren temeljit zdravniški pregled.
Za delovanje zdravstvene enote je potrebno načrtovati vsebino in količino potrebne opreme in zdravil za delovanje na vojnem območju. Oskrba z zdravili in sanitetnim materialom je pogosto motena ali celo onemogočena. Vloga vojaškega zdravnika je večplastna. Vojaški zdravnik mora poznati značilnosti bolezi, ki se pojavljajo na območju delovanja misije, poznati mora mehanizme in zdravljenje strelnih in ostalih vojnih poškodb, skrbeti mora za dobro psihofizično stanje pripadnikov kontingenta, pogosto je zdravnik kirurg v vlogi poveljnika vojaške zdravstvene enote. Poleg medicinskih znanj mora zdravnik imeti opravljena vsaj temeljna vojaška usposabljanja in preizkuse ravnanja z orožjem. Poznati mora taktiko reševanja v vojnih razmerah, taktiko reševanja s helikopterji. Posebno pomembno je poznavanje in organiziranje dela zdravstvene enote v primeru več žrtev hkrati – »mass call«.

Primarni nivo zdravstvene oskrbe – Role 1

Kot poveljnik medicinske enote zdravnik aktivno sodeluje pri načrtovanju in izvajanju vojaških nalog. Glavna naloga na misiji je bila zagotoviti zdravstveno oskrbo za pripadnike XIV. kontingenta ISAF. Medicinsko enoto na primarnem nivoju imenujemo v vojaškem žargonu imenujemo ROLE 1, sestavljajo jo zdravnik, med. tehnik in dva bojna bolničarja, z delovanjem mora pričeti v najkrajšem možnem času. Oprema in sredstva so skrbno načrtovani pred misijo, zdravstvena ekipa pa se mora ves čas prilagajati novonastalim razmeram in potrebam. Na primarnem nivoju je vojaška zdravstvena enota dolžna zagotoviti nujno medicinsko pomoč, oživljanje in stabilizacijo poškodovanih in obolelih ter pripravo na morebitno evakuacijo. Brezpogojno je na razpolago vsem pripadnikom bojnih enot.
Pomanjkanje opreme nikakor ne more biti izgovor za slabo medicino.
Zaradi grobih klimatskih razmer v Afganistanu, kjer temperaturna nihanja dosegajo intervale od -10 stopinj Celzija do +20 stopinj Celzija v istem dnevu in do 45 stopinj Celzija v poletnih mesecih, izredno suhega zraka, velike količine prahu v zraku in visoke obremenjenosti s hrupom smo obravnavali predvsem obolenja zgornjih dihalnih poti, alergijska obolenja, obolenja oči in ušes. Pogosta so bila obolenja povezana s stresom.
Obravnava obolenj vojakov na misiji in vojnem območju ima posebnost glede opredeljevanja trajanja bolezni in ocene zmožnosti vojaka za opravljanje nalog. Izguba vojaka zaradi obolevnosti lahko na določenih nalogah ogrozi varnost celotnega kontingenta. Posebno zahtevno mesto pri obravnavi obolelih ima odločitev o evakuaciji in morebitni prekinitvi misije pripadnikov kontingenta.
Nekatera obolenja, ki v mirnodobnem času ne zahtevajo posebne pozornosti, lahko v vojnih razmerah pomenijo zelo zahtevno obravnavo, npr. zobobol lahko v odsotnosti zobozdravnika pomeni velik logistični izziv – evakuacijo do možnosti zobozdravstvene oskrbe. Zdravstvena služba mora spremljati in se ustrezno odzvati ob morebitnem pojavu nalezljivih bolezni in zastrupitvi s hrano.

Sekundarni nivo zdravstvene oskrbe na bojišču – enota nujne kirurške pomoči (Forward Surgical Team)

Kot kirurg travmatolog sem imel možnost delovati v okviru ameriške poljske bolnišnice. Bolnišnica je bila postavljena kot šotorski modularni sistem. Bolnišnico označuje hitra postavitev, velika mobilnost, zmožnost operativne oskrbe desetih poškodovancev dnevno ali 30 poškodovancev v 72 urah. V bolnišnični strukturi delujejo 3 kirurgi (2 splošna in 1 travmatolog), 2 anestezista ter tehniki in bolničarji. Izvajali smo kirurške postopke po načelih ATLS (Advanced Trauma Life Support) in v primeru vojnih poškodb izključno principe kirurškega nadzorovanja škode – DCS (Damage Control Surgery) na dveh operacijskih mizah hkrati.
Nekaj težav je sprva bilo s komunikacijo in poimenovanjem kirurških inštrumentov. Drugačno kot v mirnodobni kirurgiji je sledenje operiranih bolnikov in zgodnje odpuščanje operirancev. Po načelih vojne kirurgije moramo vse operirane poškodovance odpustiti ali premestiti v 24 urah, kajti tovrstna kirurška ekipa in celotna poljska boljnišnica je namenjena oskrbi poškodovanih z bojišča. Razmere se lahko hitro spremenijo in poljska bolnišnica mora biti ves čas pripravljena na sprejem več poškodovanih hkrati.
Najpogostejše vojne poškodbe so strelne rane in hkratne amputacije več udov s pridruženimi opeklinami. Posebnega pomena je za kirurga poznavanje razvrščanja poškodovanih glede na težo poškodb – triaža. Za razliko od mirnodobnih razmer vojna kirurgija dopušča kategorijo poškodb, ki niso združljive z možnostjo oskrbe in preživetjem. Ranjenim s tovrstnimi poškodbami omogočimo, da dostojno umrejo. Varnostne razmere so dopuščale občasno kirurško oskrbo nujnih in nekaterih najpogostejših obolenj lokalnega prebivalstva, s čimer smo si pridobili zaupanje in s tem izboljšali varnostne razmere. Pri lokalnem prebivalstvu smo poleg vojnih poškodb operativno večinoma zdravili dimeljske kile, zlome dolgih kosti in nekatere vrste tumorjev.
Pridobljene izkušnje tako na primarnem nivoju zdravstvene oskrbe kot v poljski bolnišnici na neposrednem vojnem območju imajo posebno težo v času vedno pogostejših izrednih razmer ali zaradi naravnih in masovnih nesreč, družbenih konfliktov in grozečih terorističnih napadov. Medicinska služba v izrednih razmerah zahteva drugačno organizacijo in logistično podporo. Smo v Sloveniji dovolj pripravljeni?