Zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja zahteva prizadevanje na fizičnem, psihičnem in socialnem področju zdravja. Medicinska sestra, ki se odloči za delo z osebami z motnjami hranjenja, mora sprva razviti veliko mero pristne empatije (vživljanje v drugega), varne čustvene razdalje in potrpežljivosti, kajti koraki pri zdravljenju oseb z motnjami hranjenja so majhni in včasih celo dlje časa neopazni. Razumeti mora svoja pričakovanja in cilje (postaviti si mora realna pričakovanja), imeti posluh za čustveno doživljanje, hkrati pa razumeti bolnikovo vedenje in izkušnje. Bolnika ne sme obsojati, zato je prvi pogoj, da zatre negativna prepričanja o motnjah hranjenja. Šele tako mu lahko uspešno pomaga.
Medicinska sestra mora k bolniku pristopiti z veliko mero razumevanja za stisko, prijaznosti, topline, pozornosti, spoštljivosti, sprejemanja drugačnosti in hkrati odločnosti, vztrajnosti, doslednosti. Prav odločnost medicinske sestre je poglavitnega pomena, kajti le-ta v bolnikih vzbudi občutek varnosti. Bolniki preverjajo trdnost, neomajnost in vztrajnost medicinske sestre in s tem razvijajo lastno neodvisnost in odgovornost.
Medicinska sestra mora bolniku zagotoviti varno, podporno in strukturirano (postavljati mora meje) okolje. V pogovoru ga mora motivirati, spodbujati, razbremenjevati, mu pomagati in ga spodbujati pri vseh življenjskih aktivnostih. To čustveno zahtevno delo zahteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje, prisotnost. Le tako si lahko pridobi bolnikovo zaupanje za sodelovanje med zdravljenjem.
Vsi bolniki se niso pripravljeni spoprijeti s težko potjo k ozdravitvi, pa tudi bolnikovi cilji niso vedno skladni s tem, kar medicinska sestra meni, da je zanj dobro. Kljub temu ga mora nenehno spodbujati in njegovih odločitev ne sme obsojati. Prepričevanje bolnika o nasprotnem nima pozitivnega učinka, učinkovito je le spodbujanje posameznikove odgovornosti in sprejemanja posledic lastnih odločitev. Bolnik bo med zdravljenjem bolj zavzet, če bo verjel v korist sprememb. Vloga medicinske sestre ni v tem, da bolnika prisili k opustitvi njegovih prehranjevalnih navad in ga nadzira, ampak da mu pomaga pri odločitvi, kako in kdaj je pripravljen navade opustiti. Pri celostni obravnavi bolnika z motnjami hranjenja je nujno sodelovati z bolnikovimi svojci; vključujemo jih v zdravstveno vzgojo. Imajo pomembno vlogo pri spreminjanju osebe z motnjami hranjenja, saj jo spodbujajo in podpirajo med zdravljenjem.
NOSILKA ZDRAVSTVENE VZGOJE
Zdravstvena vzgoja je nujna sestavina zdravstvene nege bolnika z motnjami hranjenja, ki se je medicinska sestra loteva z bolnikom. V okviru izobraževalne skupine obravnava področja, na katerih se pojavljajo motnje, in spodbuja uporabo tehnik za samopomoč. Zaradi bolnikove bolezni se pojavijo težave in motnje predvsem pri prehranjevanju, izločanju, ravnotežju med spanjem, počitkom in dejavnostjo, pri izražanju čustev in potreb, odnosu do svojega telesa, pri skrbi za urejenost. Bolnik je aktiven član v procesu zdravstvene nege, zato medicinska sestra z njim načrtuje postopke. Upošteva posameznikove potrebe, želje in mnenja, spoštuje njegovo avtonomnost.
Vloga medicinske sestre se spreminja, kakor se spreminjajo faze zdravljenja. V začetni simptomatski fazi ima poglavitno vlogo pri zdravstveno vzgojnem delu in pomoči pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, odnosa do telesne teže, obnovitvi fizičnega zdravja. V zaključni reintegracijski fazi pa bolnike spodbuja k načrtovanju prihodnosti.
Hranjenje
Zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre pri hranjenju je izjemno težavno, kajti hrana je za osebe, ki imajo motnje hranjenja, edino področje moči in nadzora. Ob sprejemu medicinska sestra ugotovi bolnikove prehranjevalne navade in z njim naredi prehranjevalni načrt. Bolnika spodbuja k rednim obrokom, petkrat na dan, ob določenih urah, ki trajajo omejeno od 20 do 30 minut. Odsvetuje hranjenje izven rednih obrokov. Osebe, ki odklanjajo hrano, medicinska sestra postopoma, iz dneva v dan, spodbuja k povečevanju količine in raznovrstnosti hrane. O količini hrane odloča bolnik (pomembno se je ne prerekati o hrani), medicinska sestra pa ga ob tem podpira in spodbuja k pravilni izbiri uravnotežene hrane. Spodbuja ga tudi k pisanju dnevnika zaužite hrane, vanj beleži tudi dejavnost in občutke. Medicinska sestra upošteva bolnikove želje (obrok je lahko vegetarijanski; bolniku lahko ponudi možnost neuživanja treh vrst hrane, ki jih ne mara, razen če niso iz glavnih skupin živil). Bolnika spodbuja, da ob hranjenju komunicira s sobolniki o vsakdanjih, prijetnih stvareh, da hrani ne posveča preveč pozornosti. Spodbuja ga, da se pred obrokom in po njem sprosti in da pri hranjenju ne hiti. Pri izobraževalni skupini poudarja pomen ustrezne, uravnotežene prehrane in obravnava posledice neustreznih prehranjevalnih navad (učinek na fizično, psihično in socialno zdravje). Bolnike uči o pomenu “stop tehnike”, katere namen je ustaviti željo po prenajedanju. Le-to ob sprejemu določi bolnik z oddelčnim zdravnikom. “Stop tehnika” mora biti vedno enaka po vsebini in trajanju (primer: recitiranje pesmi, trije globoki vdihi, trije ploski dlani ob dlan itd.). Medicinska sestra jo lahko izvede z bolnikom in ga spodbuja pri spreminjanju škodljivih navad.
Izločanje
Pri osebah z motnjami hranjenja je zaradi neurejenega in neprimernega prehranjevanja pogosto moten reden vzorec odvajanja. Medicinska sestra svetuje o hrani, ki ugodno učinkuje na odvajanje, o masaži trebušnega dela, o negativnih učinkih odvajal, o zdravem gibanju.
Osebe z motnjami hranjenja imajo največkrat porušeno ravnovesje med počitkom in dejavnostjo. Umikajo se v svoj svet, ko so brezvoljne, ali si ne dovolijo počitka in so večino časa pretirano dejavne. Medicinska sestra spodbuja k sodelovanju pri dnevnih dejavnostih, učenju zdravega odnosa do gibanja, omogočanju počitka po obrokih, spodbujanju sproščanja pred spanjem. Zdravstveno vzgojno delo v okviru izobraževalne skupine pa obsega učenje o pomenu spanja za dobro psihofizično počutje.
ODNOS DO TELESA
Osebe z motnjami hranjenja imajo izkrivljeno podobo o lastnem telesu. Bojijo se dviga telesne teže, večino časa se ukvarjajo le z lastno podobo. Medicinska sestra meri telesno težo dvakrat na teden (po dogovoru na enoti za zdravljenje motenj hranjenja). V izobraževalni skupini obravnava odnos do telesne teže, telesa, uči, kako poslušati svoje telo, pomaga pri vzpostavljanju stika s seboj. Bolnikom, ki so ob dviganju telesne teže večkrat prestrašeni, jezni, daje oporo.
Skrb za osebno higieno in urejenost
Pomanjkanje volje pri osebi z motnjami hranjenja moti skrb za urejenost. Medicinska sestra spodbujanja, napeljuje na pogovor o vplivu urejenosti na človekovo dobro počutje, samospoštovanje. Nekatere osebe z motnjami hranjenja čas za osebno higieno (prhanje) izrabijo za zadovoljitev potrebe po bruhanju po večjih obrokih. V takšnem primeru se mora medicinska sestra pogovoriti in pomagati pri izvajanju “stop tehnike”. Ob tem se z bolnikom pogovori o vzroku, ki je privedel do potrebe po bruhanju.
Družabno življenje
Med bivanjem v bolnišnici imajo bolniki z motnjami hranjenja v popoldanskem času možnost samostojnega preživljanja prostega časa. Medicinska sestra jih spodbuja k skupnim dejavnostim, kot so obiski kina, gledališča, koncertov, muzejev, izleti v naravo. Ob koncu tedna imajo bolniki dovoljen izhod domov, njegov namen je ohranjanje stikov s svojci, reševanje problemov, ki izvirajo iz domačega okolja.
Izražanje čustev in potreb
Bolniki z motnjami hranjenja poskušajo čustva, občutke zatirati, zato mora medicinska sestra zagotoviti varno okolje in bolnike spodbujati k njihovemu izražanju.
Omeniti moramo tudi vlogo medicinske sestre pri srečevanju z bolnikom z motnjami hranjenja, ki ima indeks telesne mase pod 13, ob tem pa ima vse telesne izvide v mejah normale. Tak bolnik je vključen v intenzivni program psihiatrične obravnave motenj hranjenja. Medicinska sestra ga spremlja 24 ur na dan, da vsak trenutek ve, kaj se z njim dogaja. Ves čas in povsod je ob njem, v bolniški sobi, v jedilnici, in v zunanjem okolju. Bolnika spodbuja pri hranjenju, mu daje oporo, z njim izvaja izbrano “stop tehniko”. Pri tako nizki telesni teži je treba vsak dan meriti telesno težo in spremljati vitalne funkcije (merjenje krvnega pritiska, pulza, telesne temperature, beleženje zaužite hrane, tekočine in izločanja).
ČUSTVENA NAPORNOST DELA
Pri srečevanju z bolniki z motnjami hranjenja medicinska sestra poleg hvaležnosti in spoštovanja večkrat naleti na odpor, sovraštvo, nesodelovanje, jezo in pasivno agresijo; vse to priča o čustveno izjemno zahtevnem in odgovornem delu.
Poleg tega osebe z motnjami hranjenja večkrat niso pripravljene na spremembe, niso odločene opustiti nezdrave prehranjevalne navade, kajti motnje hranjenja imajo v njihovem življenju nek namen, težave imajo z opredelitvijo problema in vzroka bolezni, faze bolezni se menjavajo (anoreksija nervoza in bulimija nervoza), bolezen se pogosto ponavlja. Medicinska sestra se izjemno trudi, velikokrat pa je učinek zanemarljiv ali ga sploh ni. Stalno je pod velikim pritiskom, kajti ves čas mora biti na voljo, hkrati pa mora biti spontana in profesionalna.
Zato je pri srečevanju z osebami z motnjami hranjenja velik problem sindrom izgorevanja. Da pa bi bil ta problem čim manjši, je potrebno trdno sodelovanje v stalnem multidisciplinarnem timu, ki ima znanje, pristope in spretnosti, potrebne za srečevanje z osebami z motnjami hranjenja. Pomembni so jasni dogovori, enotno, odločno, vztrajno delovanje in sprotno reševanje problemov. V veliko pomoč je tudi redna supervizija.
Zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja je eno zahtevnejših področij v zdravstveni negi, hkrati pa čustveno naporno delo, ki od človeka zahteva velik del sebe.
Toda kljub temu je medicinska sestra priča številnim ozdravitvam, zato je zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja ena najbolj poplačanih v zdravstvu. To pa je za medicinsko sestro lahko velik izziv.
Psihiatrična klinika Ljubljana
