Preobremenitveni sindromi gibal

Razumljivo je, da vse ni tako idealno, kakor so vzvišeni naši cilji in ideali. V sklopu najrazličnejših zvrsti športne aktivnosti in rekreacije se tako posamezniki kakor zdravstvena služba srečujemo tudi z negativnimi učinki športne aktivnosti, tako imenovano »kolateralno škodo«. Običajno takrat govorimo o poškodbah in okvarah, ki jih prinaša takšna aktivnost, pa naj si bo rekreativne ali tekmovalne narave. Stvari so dokaj jasne, kadar gre za akutne poškodbe, ki se zgodijo v določenem omejenem časovnem obdobju z znanim mehanizmom in krajem poškodbe. Povsem drugačna pa je situacija pri tako imenovanih preobremenitvah gibalnega sistema, kjer se bolezenske spremembe v samem začetku dogajajo običajno skoraj neopazno, očitni simptomi z vsemi neugodnimi posledicami za športnika pa se pojavijo sorazmerno pozno v obdobju izvajanja športne aktivnosti. Srečujemo se s kar nekaj tipičnimi značilnostmi razvoja preobremenitve gibal, od katerih so najbolj pogoste: postopen in nezaznaven začetek okvare, težave so običajno povezane s tipično aktivnostjo, športniki pogosto banalizirajo začetne znake in jih pripisujejo neogretosti, pretiravanju v obremenitvi in neugodnim zunanjim vplivom. Običajno nadaljujejo s športno aktivnostjo, saj težave v začetku niso hude in nimajo značilnosti poškodbe. Objektivizacija bolezenskega dogajanja je zahtevna, s tem pa tudi postavitev natančne diagnoze in ustrezno zdravljenje. Težave, ki jih povezujemo s preobremenitvenimi sindromi, se začenjajo zdraviti razmeroma pozno (skoraj nikoli ob samem nastanku), s tem pa že na začetku pomembno zmanjšamo možnost dobre in hitre sanacije bolezenskega stanja. Pogosto so ti znaki razmeroma neizraziti, le občasno prisotni ter podrejeni veliki želji športnika in okolice po doseganju želenih športnih rezultatov. Sanacija takih okvar pa zahteva poleg natančne diagnoze in čimprejšnjega začetka zdravljenja predvsem čas, v katerem je organizem sposoben obnoviti prizadeto tkivo in popraviti nastalo škodo.

Kaj se torej dogaja pri razvoju preobremenitvenega sindroma gibal?
Na gibalne strukture: mišice, kite, vezi, hrustanec, kosti, živčevje in žile med športno aktivnostjo neprestano delujejo mikrotravme in mikrostresi, ki so posledica najrazličnejših vzrokov. Te delimo na zunanje in notranje. Najpomembnejši zunanji vzroki za nastanek preobremenitvenih bolečinskih sindromov gibal so:

• nepravilnosti v procesu treninga:
  • priprava športnika,
  • športna tehnika,
  • hitre spremembe v intenziteti treninga,
  • menjava terena / neustrezen teren;
• prepogoste preobremenitve gibalnih sklopov v zelo kratkem časovnem razdobju, ko organizmu med enim in drugim treningom ne uspe izločiti škodljivih snovi, nastalih med presnovo, in obnoviti tkiva;
• prevelike sile, ki delujejo na gibala;
• neustrezni klimatski pogoji;
• neustrezna oprema.

Za razvoj preobremenitvenega sindroma gibal so izjemno pomembni tudi notranji vzroki, ki so pri športniku lahko prirojeni ali pridobljeni. To so največkrat prirojene nepravilnosti v zgradbi telesa, še pogosteje pa deformacije gibal, ki se razvijejo v času rasti. Te spremembe v gradnji in strukturi gibal pokažejo zobe šele pod izjemnimi ali dolgo ponavljajočimi se obremenitvami v obliki preobremenitvenih bolečinskih sindromov. V športu sta izjemno pomembni fizična pa tudi psihična dovzetnost za določeno športno zvrst; prva se nanaša na telesno zgradbo in strukturo ter pomeni enega od temeljnih pogojev za doseganje dobrih rezultatov. To je na primer ključni vzrok za prevlado tekačev na dolge proge iz srednje in severne Afrike ter šprinterjev afroameriškega porekla. Za nekatere športne panoge je mikrostruktura mišic, kit in vezi ključnega pomena, prav tako pa tudi telesna rast in teža ter notranje razmerje le-teh. Izredno pomembna je tudi sposobnost notranjih organov za razgradnjo škodljivih presnovkov, ki nastajajo pri športnih aktivnostih in jih organizem mora izločiti. Pomembno vlogo imata starost in spol športnika, kakor tudi morebitne deformacije gibal, ki so posledica prebolelih poškodb gibalnega sistema. Skratka, cela gora zelo pomembnih vzrokov, ki jih je treba odkriti, natančno analizirati in postopno odpravljati. Celoten proces odpravljanja tako zunanjih kot notranjih vzrokov za nastanek preobremenitvenih okvar gibal je običajno zamuden in zahteva timsko delo usmerjenih specialistov, ki vodijo športno aktivnost, jo analizirajo in zaznavajo napake v tej dejavnosti ter jih postopno odpravljajo; to so trenerji, fizioterapevti, maserji, zdravniki, analitiki gibalnih sposobnosti in drugi. Do največjih težav običajno pride, ko je diagnoza že postavljena in se športnik sooči s svojim problemom in z možnostjo njegove sanacije, kar pa zahteva svoj čas. Le v primeru, če pojav športne preobremenitve ujamemo v prvih tednih, je mogoča razmeroma hitra sanacija, pod pogojem, da ga dobro analiziramo in takoj privedemo na zdravljenje. Kasnejša sanacija zahteva tudi večmesečno izvajanje terapevtskih ukrepov.

Kaj se dejansko dogaja v mišicah, tetivah, vezeh, hrustancu in kosteh?
Ob normalni športni obremenitvi se športnikov organizem prilagodi na stres s povečanjem mišic, ojačano kolagensko strukturo tetiv in vezi, lokalno se poveča kostna gostota. Skratka, sposobnost za normalno obvladovanje stresa se postopno utrjuje.
Preobremenitev pa lahko namesto prilagoditve na stres v preobremenjenih tkivih povzroči bolezenski odziv z začetno motnjo prehrane in preskrbe tkiv s kisikom, posledično pride do povečanja produktov presnove, aseptičnega vnetja in sekundarnega širjenja krvnih žil. Na tej stopnji je proces še popravljiv, z ustreznimi terapevtskimi ukrepi in predvsem počitkom ga je mogoče preusmeriti in tkivo obnoviti. Kadar pa je ta prag prekoračen, se pojavi tako imenovana metaplazija tkiva. V narastiščih tetiv in v mišicah se pojavijo celice, ki tvorijo brazgotinsko tkivo, nalaganje kalcija, zakostenitve na narastiščih tetiv in v njih samih, kakor tudi v mišicah. Celoten proces se od prve do končne stopnje dogodi nekako v obdobju od 6 do 8 tednov. Končna posledica je slabšanje mišično-tkivnih struktur hrustanca in kosti, ki niso več sposobne v celoti prenašati obremenitev in se navzven odzovejo z bolečinami in oteklinami ter dodatnimi poškodbami in okvarami, kot so raztrganine tetiv, mišic, vezi in stresni zlomi kosti. Razpon bolezenskega dogajanja je zelo širok, temu primerno pa je tudi zapleten in podaljšan proces zdravljenja. Najbolj izstopajoča skupna značilnost razvoja preobremenitvenega sindroma je pojavnost bolečine in motena funkcija dela gibalnega sistema. Največkrat so prizadeta narastišča posameznih mišic in nekatere tetive ter njihove ovojnice. Najpogosteje se to pojavi v področju ramena, komolca, kolka, kolena, stopala in Ahilove tetive ter ledvene hrbtenice. Tipična lokacija za pojavnost stresnih zlomov je v predelu ledveno-križnega prehoda hrbtenice, na vratu stegnenice, golenici, stopalnicah. Vendar moramo vedeti, da lahko do preobremenitve pride v vsaki mišični skupini oziroma njenem mišično-tetivnem prehodu ali narastišču, kakor tudi v kosteh.

TEMELJNE SMERNICE

Terapevtski postopki pri pojavu preobremenitvenih sindromov. Začasno je potrebna prekinitev športne aktivnosti, premor naj bo sicer čim krajši, sledi pa naj mu nadomestna aktivnost ali aktivnost v razbremenitvi. Čas brez športne aktivnosti naj bo namenjen tudi iskanju in odpravljanju vzrokov za preobremenitveno okvaro. Cilj izvajanja teh terapevtskih smernic je poleg zdravljenja okvare tudi ohranjanje elastičnosti tkiv, mišične moči in propriocepcije.
Bolj specifični terapevtski postopki zadevajo zdravljenje z zdravili za zmanjšanje bolečin, zmanjšanje vnetne reakcije v mišici, tetivi, entezi, zmanjšanje napetosti v mišicah in tetivah, izboljšanje prekrvitve, pospešitev izločanja škodljivih presnovkov. Za ta namen uporabljamo zdravila za lajšanje bolečine (tako imenovane nesteroidne antiflugistike, vazodilatatorje, resorbtivne snovi). Pri primarno kronično potekajoči okvari na mišično-tetivni vezi ali entezi sistemska zdravila pogosto niso uspešna. Lokalno dajanje kortikosteroidov (tako imenovane blokade) je uspešno le v okolici entez pri vnetjih sluznih vrečk in tetivnih ovojnic. Infiltracije v samo tetivo ali vez običajno povzročijo dodatno škodo v obliki okvare tkiva, kar lahko privede do njene raztrganine. Pri stresnih zlomih kosti sta potrebni imobilizacija ali operativna notranja učvrstitev zloma.
Izredno pomembni so fizioterapevtski postopki, s katerimi zmanjšujemo bolečino, zaviramo vnetno reakcijo, sproščamo napetost v tkivih, izboljšamo prekrvitev, raztegujemo skrčene tetive in mišice, izboljšujemo elastičnost tetiv, kakor tudi sposobnost krčenja mišic. V akutni fazi za to najpogosteje uporabljamo krioterapijo (hlajenje), protibolečinske stimulacije, tudi sonoforeze s protivnetnim zdravilom, pozneje pa pridejo v poštev predvsem izokinetične vaje, raztegovanje, masaža, vakuumska terapija, vaje za moč, elastičnost ter propriocepcijo. Če kje, potem pri preobremenitvenih sindromih drži rek »bolje preprečiti, kakor zdraviti«. Velika pozornost je potrebna že pri izbiri športne panoge, pa naj gre za tekmovalno ali rekreativno dejavnost. V otroškem obdobju je ključnega pomena korektna vloga staršev in trenerjev. Športna panoga mora ustrezati psihofizičnim sposobnostim športnika. Po odločitvi o izboru panoge pa so izjemno pomembni celovita osvojitev športne tehnike ter priprava organizma na športne napore in razumevanje fiziologije telesa. Slednja je individualna, zato ljudje potrebujemo daljši ali krajši čas za svojo regeneracijo, to pa nam poleg testov lahko omogoči le skrbno spremljanje vsakega športnika v času priprav in same športne aktivnosti.