Vojaška organizacija je zelo specifičen tip organizacije. Je ena izmed redkih organizacij, ki je namenjena delovanju prav v ekstremnih pogojih kaosa, nasilja in nevarnosti. Da lahko v tovrstnih pogojih deluje, so vojske skozi zgodovino razvile mehanizme, ki so ljudi pripravili, da to lahko počno in so pri tem tudi čim bolj uspešni. Tako so se razvili mehanizmi napornih urjenj, ki človeka pripravijo na težke psihične in fizične obremenitve boja, mehanizmi pogojevanja, preko katerega začne človek določena dejanja izvajati refleksno, ter mehanizem spoštovanja avtoritete in kaznovanja odklonskih vedenj, ki zagotavljajo zanesljivejše delovanje človeka med ognjem. Zaradi tovrstne specifike dela je jasno, da vojak – tako kot policist ali gasilec – ne more biti vsak.
Tega so se vojske zavedale že v preteklosti in kaj hitro v svoje vrste vključevale tudi psihologijo. Že okrog prve svetovne vojne so določene zahodne armade uporabljale psihologe v procesih ocenjevanja sposobnosti kandidatov za bojevanje, ob začetku vojne pa tudi za zdravljenje psihičnih posledic bojevanja. To, v osnovi klinično delo, je kaj kmalu preraslo tudi v vključevanje psiholoških znanj v procese usposabljanj poveljniškega kadra ter izdelave učinkovitejših programov urjenj, nato pa preraslo tudi na področja upravljanja s kadri.
Dandanes v modernih zahodnih vojskah praktično ni področja, kjer ne bi, v takšni ali drugačni obliki, zasledili psihologije. Ta se uporablja za izbor in razvoj kadra, izdelave učinkovitejših ekip, priprav enot na delovanje v ekstremnih razmerah, zdravljenje posledic bojnega delovanja in, navsezadnje, v procesih poučevanja psihologije in vodenja, torej pravilnega dela z ljudmi, da bodo ti vodji in organizaciji dali kar največ.
Slovenska vojaška psihologija za tujino ne zaostaja. Kot podporni element se v delo in razvoj Slovenske vojske vključuje na praktično vseh zgoraj naštetih področjih.
Delo vojaških psihologov v Slovenski vojski lahko razdelimo na tri področja: organizacijsko-kadrovsko, klinično ter pedagoško. Prvo je podobno delu psihologov v civilnih delovnih organizacijah, drugo delu psihologov v zdravstvenih ustanovah, tretje pa delu psihologov v šolstvu. Čeprav so podobnosti očitne, pa gre pri delu v vojski vseeno za specifične oblike dela, ki bodo opisane v nadaljevanju.
Organizacijsko-kadrovsko področje dela
Psihologi, ki delujejo na tem področju, so najbolj vpeti v delo in življenje enot. Običajno gre za strokovnjake, ki se nahajajo na nižjih, taktičnih nivojih vojaške organizacije. Ti psihologi z enoto živijo, poznajo njene pripadnike, so na razpolago za pomoč ali svetovanje tako vojakom kot poveljniškemu kadru. Ena ključnih nalog je prenos psiholoških znanj dela z ljudmi na poveljnike, da bodo ti lažje – in učinkoviteje – delali s svojimi podrejenimi in razvijali enoto v učinkovit tim.
Delo je raznoliko. Lahko gre za analize organizacijske klime, anketiranje in pomoč pri internih selekcijah, uvajanje novo prispelih vojakov ali poveljnikov, izvajanje tečajev ali psihološko svetovanje pripadnikom enote ali njihovim družinskim članom. Posebno mesto imajo priprave enot na delovanje v stresnih razmerah, na delovanje v okviru mednarodnih operacij in misij.
Priprave enot na misije se praviloma prično že mesece pred dejanskim odhodom. Psiholog pri svojem delu izhaja iz dejstva, da na misiji daleč najbolje delujejo enote, katerih formalna in neformalna struktura sta usklajeni, v katerih vlada kohezija, odprta komunikacija in delo za skupen cilj. Psiholog tako najprej ugotavlja, kakšni so odnosi, nato pa s svojimi nasveti pripadnikom te odnose skuša popravljati ali razvijati. Pri ugotavljanju stanja ima na razpolago različna orodja, od vprašalnikov in anket do individualnih razgovorov s poveljniki ali skupinskih sestankov z vojaki. Pri tovrstnem delu je, prav tako kot vojaški kaplan, zavezan poklicni etiki. Zbrani podatki mu služijo za oceno stanja, v katerem ni ključen posameznik, temveč področja, ki zahtevajo večjo pozornost. Lahko, da je potrebno zvečati kohezijo med posameznimi skupinami vojakov, lahko, da je opaziti preveliko oddaljenost poveljnika od svojih podrejenih, lahko, da gre za pomanjkljivo komunikacijo med poveljniškim kadrom in podobno. Ukrepi so odvisni od zaznane problematike. V prvem primeru, na primer, psiholog svetuje več skupnih aktivnosti ali izdelavo timov, v kateri bodo morali vojaki, ki drugače ne sodelujejo pogosto, delati z ramo ob rami, v drugem primeru svetuje poveljniku, kako izboljšati svoje vodenje, v tretjem pa s skupnimi sestanki ali tečaji spodbuja komunikacijo med poveljniki.
Pred odhodom psiholog izvede še krajše tečaje s področja stresa in problematike, povezane z odsotnostjo od doma. Med misijo se psiholog z enoto srečuje na različne načine. Lahko gre z njo za celoten čas misije, lahko za krajši čas in se v celotnem trajanju misije izmenjata dva, lahko prihaja na občasne obiske ali pa je zgolj pripravljen v domovini, da enoti pomaga, če se ta obrne nanj. Režim prisotnosti je odvisen predvsem od števila in razpoložljivosti psihologov kakor tudi od obsega enote, ki je odšla na misijo.
Delo se nadaljuje tudi po prihodu z misije. Enote imajo po prihodu sestanek s psihologom in ta je na voljo tako njim kot družinskim članom v procesu ponovnega prilagajanja na domače okolje.
Klinično področje dela
Medtem, ko organizacijsko-kadrovski psihologi (običajno imenovani tudi »enotovni« psihologi) delujejo v enotah, se psihologi s kliničnega področja dela nahajajo v vojaški zdravstveni inštituciji. Težišče njihovega dela predstavljajo klinično psihološki pregledi, izdelave psiholoških ocen delazmožnosti, svetovalno in psihoterapevtsko delo. Tovrstni psihologi pregledajo vsakega kandidata, ki se želi zaposliti v Slovenski vojski, vsakega vojaka, ki odhaja na misijo, kakor tudi vsakega pripadnika v okviru obdobnih zdravstvenih pregledov. Tovrstno delo se v osnovi ne razlikuje preveč od dela v civilnih zdravstvenih strukturah, je pa specifično. Od psihologa zahteva poznavanje specifičnih orodij selekcije in klasifikacije kakor tudi poznavanje dela in razmišljanja vojaka.
Pedagoško področje dela
Del psihologov se nahaja tudi v okviru vojaških izobraževalnih inštitucij. Njihova naloga je pedagoško, razvojno, raziskovalno in publicistično delo na področju vojaške psihologije in psihologije vodenja. Pomen te veje je tako izobraževalni kot razvojni. Psihologi v okviru predavanj in tečajev vzgajajo bodoče generacije poveljnikov in jim dajejo orodja za boljše vodenje in delo z ljudmi kakor tudi za uspešnejšo izdelavo vojaških timov. Nemalokrat se bo zgodilo, da bodo to vsa znanja dela z ljudmi, ki jih bo imel poveljnik kasneje na razpolago pri svojem praktičnem delu v enoti.
Cilj vseh treh oblik delovanja slovenske vojaške psihologije je isti – pomagati Slovenski vojski, da bo uspešnejša pri delovanju v ekstremnih razmerah. To delo ni vedno enostavno. Psiholog je po svoji osnovni usmeritvi humanist, pa vendar mora delovati v organizaciji, ki mora človeka zliti v stroj, ki bo zmožen delovati v ekstremnih razmerah in po potrebi tudi izvajati nasilje. Prav tako ni vedno enostavno jadrati med pričakovanji poveljnikov, ki od psihologa želijo pomoč pri izgradnji dobrih vojakov, ter med pričakovanji posameznikov, katerih motivi niso vedno usklajeni s pričakovanji poveljnikov oziroma organizacije. Na začetku sem zapisal, da vojak ne more biti vsak. Podobno pravzaprav velja tudi za vojaške psihologe. Za dobro, predvsem pa uspešno delo v vojaški organizaciji mora psiholog pokazati znanje in talent, predvsem pa ljubezen do vojaškega poklica in življenja.
