Motnje hranjenja obravnavamo kot bolezensko realnost šele 50 let, čeprav so bili že prej znani številni opisi bolezni, ki bi jih danes uvrstili med motnje hranjenja. Tako je že Seneca v svojih spisih nekega prijatelja opisal takole: »Je, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel«.
Motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje in jih delimo na anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje. Vsaka med njimi ima značilno klinično in epidemiološko sliko ter pridružene motnje. Najpogostejše pridružene motnje so: depresija, anksioznost, razne oblike odvisnosti (dovoljene in nedovoljene psihoaktivne snovi), možne pa so tudi motnje iz kroga psihoz in osebnostnih motenosti.
KLASIFIKACIJA
Antropologi in sociologi motnje hranjenja uvrščajo med etične bolezni. To so bolezni, pri katerih ni moč zanikati povezave med osebnostnimi značilnostmi posameznika in širšim družbeno – socialnim in političnim sistemom, v katerem živi. Tako v bogatih okoljih velja izrek: »Nikoli nisi dovolj bogat in nikoli preveč suh!«.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je število oseb, obolelih za anoreksijo nervozo, v minulih desetih letih stalno, in sicer od 0,5 do 1 %. Drugače je pri bulimiji nervozi: ugotavljajo, da število obolelih strmo narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, danes pa so mnogo večje: od 2 do 5 %, po nekaterih podatkih celo več (podatki raziskovalcev se zelo razlikujejo). Ustreznih podatkov za kompulzivno prenajedanje do danes še ni. Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo, zboli 1 moški in na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo, 1 moški.
Zdravljenje je ambulantno in bolnišnično. Ozdravljenje pa ne pomeni le odsotnosti simptomov motenj hranjenja, temveč tudi zadovoljivo psiho-socialno funkcioniranje.
ENOTA ZA ZDRAVLJENJE
Enota za zdravljenje motenj hranjenja (EMH) je pričela delovati oktobra leta 1999 v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani.
Program tega oddelka je bil zasnovan in izoblikovan že pred več leti. Je plod poznavanja različnih modelov zdravljenja motenj hranjenja v Evropi in prilagojen slovenskim razmeram.
Pregled programov zdravljenja motenj hranjenja v svetu pokaže veliko pahljačo različnih programov, temu lahko sledi ugotovitev, da ni univerzalnega modela za zdravljenje tovrstnih motenj. Zelo pomembna je postavitev jasnih indikacij, zlasti za bolnišnično zdravljenje ter ustrezna selekcija in priprava bolnikov na zdravljenje (motivacijski postopek). Osebje mora biti visoko usposobljeno, medicinsko in psihoterapevtsko. Treba je tudi poznati vzroke in dejavnike tveganja za nastanek motenj hranjenja. Lahko jih razdelimo v tri skupine: biološko–genetski dejavniki tveganja; antropološko-sociološki in družbeni dejavniki tveganja ter družinski dejavniki tveganja.
EMH v Ljubljani je nastala kot odgovor naraščajočim potrebam v slovenskem prostoru, saj do leta 1999 ni bilo možnosti bolnišničnega zdravljenja ne za mladostnike ne za odrasle. Otroke z motnjami hranjenja pa že dolgo ustrezno zdravijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani na Pedopsihiatričnem oddelku.
Indikacije za sprejem na EMH (12 postelj) v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana vključujejo izraženo klinično sliko anoreksije nervoze, bulimije nervoze in kompulzivnega prenajedanja. Na tem oddelku se ne obravnava oziroma zdravi debelost, razen, če je vzrok kompulzivno prenajedanje. Za ustrezno oceno motnje hranjenja je treba upoštevati, da se klinična slika vsake posamezne motnje iz te skupine razvija več let in gre potemtakem za proces. Hkrati je treba dobro poznati elemente razvojne psihologije otroštva, mladostništva in zgodnje odraslosti.
Za sprejem na EMH se mora prijaviti bolnik/bolnica sam/sama. Čakalna doba pred sprejemom, od dva do štiri mesece, je del terapevtskega procesa, saj v tem času bolnik/bolnica redno obiskuje ustrezno psihiatrično ambulanto, kjer s strokovnjakovo pomočjo utrjuje in krepi lastno motivacijo, lahko pa obiskuje tudi samopomočno skupino. Lastna motivacija je ključnega pomena za zdravljenje tovrstnih motenj. Že pred sprejemom na EMH so bolniki/bolnice seznanjeni z načinom zdravljenja, svojimi dolžnostmi in pravicami. Mednje prištevamo redno hranjenje v družbi sobolnikov, dejavno sodelovanje pri vseh psihoterapevtskih dejavnostih in ohranjanje (bulimija nervoza) oziroma pridobivanje telesne teže (anoreksija nervoza).
SLOVENSKI MODEL
Slovenski model bolnišničnega zdravljenja je multidimenzionalen in upošteva kognitivne sposobnosti in posameznikove čustvene potrebe. V opisanem modelu zdravljenja motenj hranjenja ima pomembno mesto izobraževalni program o pomenu ustrezne prehrane in posledicah neustreznih prehranjevalnih navad, asertivni trening in trening socialnih veščin, ki vključuje tudi učenje reševanja problemov. Tako se zmanjša možnost ponovitve bolezni (recidiva). Ključnega pomena za uspešno zdravljenje je sodelovanje svojcev: tako na EMH enkrat na teden sodeluje skupina svojcev. Osnova zdravljenja pa je skupinska psihoterapija, ki obsega elemente vedenjsko – kognitivne in dinamične psihoterapije.
Bolnišnično zdravljenje na EMH traja 2 – 3 mesece in ga delimo na tri faze:
Prva je simptomatska, v njej predvsem z vedenjsko - kognitivno psihoterapijo pomagamo bolniku/bolnici vzpostaviti ustrezen odnos do hrane, pijače in telesne teže ter prek tega do njega samega in njegove samopodobe.
Druga je psihodinamična, v njej bolnik/bolnica s skupinsko in individualno psihoterapijo prepoznava odnos do sebe in dinamično ozadje (vzroke in sprožilne dejavnike) svoje motnje.
Tretja je reintegracijska oziroma socialna, v njej bolnik/bolnica jasno in otipljivo načrtuje prihodnost, spremembe, ki jih želi okrepiti v okviru ožjega in širšega socialnega okolja.
PO ODPUSTU
Po odpustu z EMH se bolniki/bolnice vključujejo še v dnevno oskrbo, nato pa v ambulantno zunajbolnišnično psihoterapevtsko skupino (enkrat na teden) in nadaljnje ambulantno zdravljenje.
Eden od pogojev za sprejem na EMH je tudi taka telesna teža, ob kateri je indeks telesne mase (ITM) vsaj 13 (normalen ITM je od 20 do 25, po nekaterih novejših klasifikacijah celo do 30). Osebe z nižjim indeksom telesne mase (ITM<13) imajo namreč do takšne mere okrnjene kognitivne sposobnosti, da niso sposobne sodelovati pri psihoterapevtskem zdravljenju. Osebe z indeksom telesne mase pod 13, ki niso telesno stabilne, so zdravljene na internih oddelkih slovenskih bolnišnic. Osebam z indeksom telesne mase nižjim od 13 in telesno stabilnostjo je bilo do januarja 2002 omogočeno zdravljenje v tujini.
PROGRAM JE RAZŠIRJEN
Od januarja 2002 je osnovni bolnišnični program zdravljenja motenj hranjenja razširjen z dodatno intenzivno enoto. Namenjena je osebam, ki imajo ITM manjši od 13 in so telesno stabilne. Intenzivno zdravljenje obsega 24-urni nadzor, ustrezno hranjenje, internistično spremljanje telesnega stanja in psihiatrično spremljanje s podporo in z izvajanjem motivacijskega procesa. Ob vnaprej dogovorjenem višanju telesne teže, se postopoma vključujejo v posamezne dejavnosti, ki potekajo na EMH. Osebe obravnavane na intenzivni enoti morajo imeti ITM višji od 13 vsaj 14 dni, da se lahko vključijo v opisani model psihoterapevtskega zdravljenja.
V letu 2001 je bila na pobudo EMH ustanovljena tudi Ekspertna skupina za zdravljenje motenj hranjenja, vanjo so vključeni psihiatri in psihologi, ki se v Sloveniji ukvarjajo z zdravljenjem motenj hranjenja, in predstavniki internističnih oddelkov slovenskih bolnišnic. Namen ekspertne skupine je oblikovanje smernic za zdravljenje in uskladitev sodelovanja med psihiatrijo in interno medicino, to je nujno glede na naravo bolezni. Ekspertna skupina si prizadeva tudi za širitev mreže za pomoč osebam z motnjami hranjenja v Sloveniji ter spodbujanje izobraževanja in raziskovanja na tem področju.
Motnje hranjenja so ozdravljive, treba pa je veliko volje, vztrajnosti in truda. Ozdravljenost ne pomeni le izginotja simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje in posledičen občutek zadovoljstva z življenjem.
Psihiatrična klinika Ljubljana
