Da ne bo bolelo, bodimo pozorni

Človeški zob v ožjem pomenu besede sestavljata del zoba, ki ga vidimo v ustih in ga imenujemo zobna krona, in del, ki je skrit pod dlesnijo v zobni kosti in ga imenujemo zobna korenina. Zob sestavljajo trda tkiva: na površini je sklenina, ki je najtrše tkivo v človeškem telesu in ki običajno pokriva del zoba, ki gleda v ustno votlino, osnovna zobna substanca je dentin, ki je podoben kostnemu tkivu in se nahaja v kronskem in koreninskem delu zoba. V sredini zoba je zobni živec – zobna pulpa. Pulpina votlina zavzema pri mlademu človeku približno 1/3 prostornine zoba in posnema obliko zoba. S staranjem se pulpina votlina manjša. Površino korenine pokriva zobni cement.

KAKŠNI SO ZDRAVI ZOBJE?

Barvo imajo zamolklo belo ali pa rahlo rumeno, saj je to barva osnovne zobne substance – zobovine (dentina ), ki proseva skozi vrhnjo plast zoba – zobno sklenino; seveda takrat, ko je ta zdrava in nepoškodovana.
Zob na obzobno kost ni prirasel, ampak je pričvrščen z obešalnim aparatom iz vezivnih vlaken, ki potekajo z zobne koreninske površine na obzobno kost. Zob in obzobna tkiva skupaj označujemo kot zobni organ.
Zobni organ torej sestavljajo: zob in obzobna tkiva: dlesen, obzobna kost in manj kot pol milimetra široka špranja med zobno korenino in obzobno kostjo. V tej špranji, ki jo zobozdravniki označujejo kot obzobno - periodontalno špranjo, je vse polno drobnih žilic, živcev in predvsem vezivnih nitk, ki so na eni strani pripete na zobno korenino, na drugi strani pa na obzobno kost, tako da zob visi na teh nitkah , ki zelo učinkovito ublažijo sile, ki nastanejo pri žvečenju in grizenju. Dlesen je ob zobnem vratu pripeta na zob . Prav na tem mestu pa se začnejo skoraj vse oblike bolezni obzobnih tkiv.
Zobje so v zobno vrsto v zgornji in spodnji čeljusti postavljeni tako, da se z zobnimi koreninami dotikajo in tvorijo neprekinjen zobni lok, ki je zelo pomemben , saj omogoča normalno delovanje žvečnega aparata, kamor poleg zob v obeh zobnih lokih prištevamo še žvečne mišice, jezik, žleze slinavke in čeljustni sklep.
Človeški zobje so različno oblikovani. Spredaj so v zobnem loku sekalci; imajo obliko dleta in so namenjeni za sekanje hrane. V višini ustnih kotov sta podočnika, s katerima hrano trgamo, nato sledita na vsaki strani po dva ličnika in po trije kočniki, ki imajo široke grizne ploskve in so namenjeni žvečenju in drobljenju hrane. Tretji kočnik imenujemo tudi modrostni zob.
Človeško zobovje je v stalnem procesu evolucije, ki se med drugim kaže v zmanjševanju števila nekaterih zob zaradi premajhne čeljusti. Izginjajo predvsem modrostniki. Ti se v novejšem obdobju vse večkrat sploh ne razvijejo ali pa ne izrastejo, ker nimajo več prostora v zobnih lokih. Kadar izrastejo le deloma, lahko povzročajo stalne ali pa vsaj občasne težave imetniku takega zoba in v tem primeru je zob smiselno odstraniti.

MENJALNO ZOBOVJE

Človek ima menjalno zobovje, kar pomeni, da mu najprej zrasejo mlečni zobje, ki pa jih v 5. do 6. letu življenja pričnejo postopoma zamenjevati stalni zobje. Mlečnih zob je 20. Manjkajo ličniki in en kočnik. Mlečni zobje so manjši od stalnih. Barva mlečnih zobnih kron je mlečno bela in nima za stalne zobe značilnega rumenkastega odtenka.
Stalnih zob je, kadar so izrasli vsi štirje modrostniki, 32. Na zobnih kronah lahko vidimo robove, vršičke in jamice ter brazde. Vse to je namenjeno osnovni nalogi zob, to je žvečenju, kar je priprava hrane za potovanje skozi prebavni trakt. Pri žvečenju nastajajo ponavljajoči se krožni gibi spodnje čeljusti in s tem se zdrobi in prežveči grižljaj, ki smo ga zaužili. Dobro prežvečen grižljaj, ki ga prepoji še slina, je prvi pogoj, da se hrana na poti skozi prebavni trakt učinkovito izrabi, in prav zato je zelo pomembno, da ima človek v vsakem zobnem loku vsaj 12 zob v neprekinjeni zobni vrsti. Kadar je zobna vrsta prekinjena, je treba manjkajoče zobe čim prej nadomestiti.
Velikost in oblika zob sta dedno določeni. Najmanjši stalni zob je spodnji srednji sekalec, najdaljši je zgornji podočnik. Zobje imajo v sprednjem predelu praviloma eno korenino, kočniki pa imajo dve ali tri zobne korenine, ki lahko omogočajo stabilnost teh zob pri močnih žvečnih silah. Tudi zobna tkiva se stalno obnavljajo. Obnova poteka predvsem iz zobne pulpe, ki je bogato prekrvavljena, in tudi preko žilja v obzobni špranji.