Alergijske reakcije lahko nastanejo ob vsakem času, na vsakem področju in v vsaki starosti. Bolj pogoste so v spomladanskem času, v celinskem podnebju in v otroštvu. Gre za preobčutljivostne reakcije na snovi, ki za večino ljudi ne predstavljajo sprožilca reakcije ali alergena. Poznamo številne alergene, ki so lahko snovi, ki jih vdihavamo, ali aeroalergeni, lahko so snovi, ki jih pojemo, ali prehranski ali nutritivni alergeni, ali pa so snovi, s katerimi pridemo v stik preko kože in jih imenujemo kontaktni alergeni. 8

Spomladanske alergije


Vidimo, da so organi, ki reagirajo na alergen, lahko dihala, prebavila ali koža. Govorimo o tarčnem organu, ki se lahko spreminja pri isti osebi. Majhen otrok ima največkrat alergijske reakcije na prebavilih, ko pride v stik s prehrano, ki mu ni popolnoma prilagojena, npr. kravje mleko, za katero pravimo, da je humanizirano, torej prilagojeno po sestavi človeškemu mleku, vendar ni humano. Pozneje, že po nekaj mesecih, nastopijo lahko znaki alergijske reakcije na koži, v obliki atopijskega dermatitisa, ko se koža lušči, je pordela in močno srbi. Že v prvem letu življenja se pogosto pojavijo znaki piskanja v prsih in suhega, dražečega kašlja. Govorimo o obstruktivnem bronhitisu, ki je lahko posledica okužbe z respiratornim sincicijskim virusom ali pa učinka nekega alergena na dihala, npr. cvetnega prahu trav, plevela, dreves, pršice ali dlake mačke. Omenjeni alergeni so najbolj pogosti sprožitelji alergije na dihalih in jih hkrati prištevamo med močne alergene, kar pomeni, da sprožijo lahko hudo reakcijo, tudi če so koncentracije v zraku nizke.

ATOPIKI

Zakaj govorimo o sprožiteljih alergijske reakcije in ne o povzročiteljih?
Na različne alergene reagirajo namreč osebe, ki jih imenujemo atopiki, in pravimo, da imajo atopijsko konstitucijo. Gre torej za ljudi, ki imajo genetsko nagnjenje za alergijske reakcije in če pridejo v stik z alergeni, se ta razvije, vendar ne vedno v enaki obliki in stopnji.
Lahko je blage oblike, ki je najbolj pogosta. Alergijska reakcija npr. na koži nastane v obliki rdečine, ki srbi, in to na dlaneh, stopalih, na obrazu, na uhljih ali pa se pozneje razširi po celem telesu. Če je reakcija samo na majhnem delu telesa, govorimo o lokalizirani alergijski reakciji. Če se razširi po celem telesu, imenujemo to sistemska reakcija. Pri naslednji stopnji otečejo ustnice, jezik, očesne veke, uhlji, lahko tudi sklepi. Pri tretji stopnji oseba težko diha, v prsih ji piska, postane hripava ali celo izgubi glas. Pri četrti stopnji pade krvni tlak, oseba izgubi zavest, uideta ji blato in seč. Gre torej za najhujšo stopnjo alergijske reakcije, ki ji pravimo anafilaktični šok.
Glede na stopnjo reakcije je potrebno uporabiti zdravila. Če gre za blago stopnjo, bolnik dobi antihistaminik (npr. loratadin, cetirizin) v obliki sirupa, tablet ali injekcije. Če želimo hiter učinek glede na izkušnje, da je oseba že kdaj imela podobno reakcijo, se odločimo za injekcijo. Danes obstaja preparat anapen (adrenalin) v obliki avtoinjektorja v dveh odmerkih (150 in 300 mikrogramov), ki ga uporabi oseba sama, bližnji sorodnik ali prijatelj. Gre za injekcijo, ki ima v brizgalki že točno določeno količino zdravila, tega nato vbrizgamo v mišico stegna. Ker je učinek zelo hiter, prepreči nadaljnji razvoj v hujšo obliko alergijske reakcije. Če nastopijo znaki težkega dihanja, tiščanja v prsih s piskanjem in dušenjem, mora oseba dobiti bronhodilatator (salbutamol ali fenoterol) ali olajševalec v obliki pršila, ki sprosti krč dihalnih mišic in zmanjša oteklino sluznice. Če ugotovimo, da alergiku primanjkuje kisika, ga mora dobiti preko maske ali nosnega katetra. Če prevladuje zapora dihalnih poti kljub zgoraj omenjenim zdravilom, mora bolnik dobiti zdravila, ki jih imenujemo glukokortikoidi ali steroidi (budezonid, flutikazon, mometazon, ciklesonid). Gre za hormone nadledvične žleze, ki so zelo učinkoviti pri zdravljenju težkih alergijskih reakcij.

TESTIRANJE

Kako pa ugotovimo, kateri so povzročitelji alergijske reakcije?
Uporabljamo kožne alergološke teste in določamo alergijska protitelesa v krvi (IgE). Dober test za ugotavljanje alergijskega vnetja v dihalih je določanje koncentracije dušikovega oksida v izdihanem zraku (FeNO). Zvišana koncentracija nam pove, da gre za alergijsko vnetje, pozneje pa je potrebno še narediti kožni alergološki test, da ugotovimo, kateri alergen je sprožitelj reakcije. Spomladi pride pogosto do znakov alergijskega nahoda v obliki kihanja, srbenja nosu in očesnih veznic, obilnega izcedka iz nosu in solzenja ter pogosto do zapore nosnih hodnikov zaradi močne otekline sluznice. Spremembe v nosu lahko merimo z rinomanometrijo.

ASMATIČNI NAPADI

Kako se lahko izognemo astmatičnim poslabšanjem, kot danes imenujemo astmatične napade?
Med astmatičnim poslabšanjem pride do številnih sprememb, posebno v sluznici spodnjih dihalnih poti in v dihalnih mišicah. Najprej se moramo izogibati sprožilcem poslabšanj, npr. hišnemu prahu in pršicam ali pa dlakam domačih živali, npr.mačke, psa, zajca. Upoštevati moramo tudi navzkrižne alergije. Kdor je alergičen na pršico, je lahko alergičen tudi na alergene v morskih sadežih (rakci, lignji) in polžih. Kdor je alergičen na kurja jajca, je lahko alergičen tudi na cepiva, ki vsebujejo jajčni beljak. Kdor je alergičen na pelode breze, je lahko alergičen še na paradižnik, papriko, breskve, lešnike, hruške. Pozorni moramo biti tudi na skrite alergene. Soja je npr. v bonbonih, biskvitih, konzervah, paštetah. Sulfiti so skriti v vloženi zelenjavi, v čipsu,v koncentratih limon in pomaranč, v rdečem vinu.
Obstaja še specifična imunoterapija, ki uporablja standardizirane in prečiščene alergene, na katere smo alergični in jih dobivamo postopoma v vse večji koncentraciji in odmerku, in to tri zaporedna leta. Odmerke lahko dajemo v obliki podkožnih injekcij ali v obliki podjezičnih kapljic s posebno majhno črpalko. Postopoma se spremeni imunski odziv in alergijske reakcije prenehajo. Ker pa lahko obstaja preobčutljivostna reakcija na večje število alergenov, učinki specifične imunoterapije niso popolni. Še vedno se je najbolje izogibati alergenom, za katere vemo, da nam škodijo, če je to seveda možno.

prim. Aleksander Brunčko, dr.med.
Klinika za pediatrijo
UKC Maribor
Banner Pulz

Več revij