Zvin gležnja

Stopalu daje osnovno obliko in statično oporo 28 kosti. Kosti stopala in goleni so medsebojno gibljivo povezane s 57 sklepi in vezmi. Kljub številnim sklepom je mehanika noge sorazmerno enostavna. Večji gibi so možni predvsem v zgornjem in spodnjem skočnem sklepu. V zgornjem skočnem sklepu se stikajo golenica, mečnica in skočnica. V tem sklepu je možno upogibanje stopala navzgor in navzdol. Spodnji skočni sklep ima sprednji in zadnji del. V zadnjem delu se stikata skočnica in petnica, v sprednjem pa skočnica, čolniček in petnica. V spodnjem skočnem sklepu obračamo stopalo navznoter in navzven.
Skočni sklep obdaja sklepna ovojnica, za večjo čvrstost skrbi več vezi. Med najpomembnejšimi so vezi na zunanji in notranji strani gležnja. Na zunanji strani so tri vezi. Sprednja in zadnja vez, ki povezujeta mečnico s skočnico, in srednja vez, ki povezuje mečnico s petnico. Funkcija sprednje vezi je omejevanje pretiranega giba stopala navznoter in navzdol, srednja vez skrbi za omejevanje pretiranega giba stopala navznoter in zadnja vez za omejevanje pretiranega giba stopala predvsem navzgor. Na notranji strani gležnja je močna vez, sestavljena iz površinskega in globinskega dela. Notranja vez je bistveno močnejša od zunanjih. Naloga notranje vezi je omejevanje pretiranega giba stopala navzven.
Kosti, vezi in sklepna ovojnica so skočnemu sklepu v statično oporo. Mišice, ki obdajajo sklep, mu dajejo dinamično oporo.

NAJPOGOSTEJŠI VZROKI ZVINA

Zvin gležnja je večinoma posledica nepravilnega položaja stopala pri hitri hoji, teku ali doskoku. Več kot 80% zvinov gležnja je posledica sile, ki povzroči čezmeren obrat stopala navznoter in navzdol, na primer pri doskoku na zunanji rob stopala ali pri hoji po neravnem. Pri tovrstnih poškodbah so prizadete zunanje vezi. Sprednja zunanja vez je v dveh od treh primerih vseh zvinov prva in edina poškodovana vez. Srednja vez je druga struktura, ki je poškodovana, ko obremenitev naraste. Poškodba notranjih vezi je redka. Poškoduje jo čezmerna obremenitev stopala navzven in navzgor.

TRI STOPNJE ZVINA GLEŽNJA

Zvini gležnja se najpogosteje razvrščajo v tri osnovne skupine, ki temeljijo na resnosti poškodb vezi gležnja.

I. stopnja
Je najbolj blaga oblika zvina gležnja, pri kateri so vezi gležnja le pretegnjene. Pri tej stopnji občuti poškodovanec manjšo bolečino, gleženj je blago zatečen. Poškodovanec nima težav oziroma ima le manjše težave pri hoji. Sklep ni nestabilen.

II. stopnja
Je težja oblika zvina gležnja, pri kateri so vezi delno natrgane. To stopnjo zvina gležnja spremljata precejšna bolečina in oteklina. Hoja je zaradi bolečin otežena. Sklep je lažje ali srednje močno nestabilen.

III. stopnja
Za najtežjo obliko zvina gležnja je značilno popolno pretrganje vezi, ki ga spremljajo huda bolečina, oteklina in podkožna krvavitev. Poškodovanec ne more obremenjevati noge. Sklep je nestabilen.

ZDRAVLJENJE ZVINA GLEŽNJA

V zadnjem času prevladuje pri zdravljenju zvina I. in II. stopnje tako imenovano funkcionalno zdravljenje. To pomeni, da kmalu po zvinu gležnja poškodovanec prične z nadzorovanim gibanjem skočnega sklepa. V prejšnih časih pogosto uporabljeni mavec se pri sodobnem zdravljenja opušča. Funkcionalno zdravljenje temelji na predpostavki, da se vezi, ki so izpostavljene nadzorovanemu gibanju, bolje in hitreje zdravijo. Raziskave so pokazale, da nadzorovano gibanje pospeši pravilno vzporedno orientacijo vlaken znotraj vezi. Gibanje potemtakem pozitivno učinkuje na celjenje vezi in sposobnost obremenjevanja. Načelo zdravljenja zvina III. stopnje je prav tako funkcionalno zdravljenje. Če obstaja moteča nestabilnost skočnega sklepa, se v redkih primerih opravi operacijo. Zvin gležnja začnete zdraviti s postopkom, ki ga označimo s kratico PLES.

P – POČITEK. Prvih 48 ur po zvinu počivajte in ne obremenjujte noge.
L – LED. Vsaki dve do tri ure si masirajte boleč in zatečen del z ledom. Masaža naj traja 4 do 6 minut, tako da boleče in zatečeno mesto pordi in je neobčutljivo za dotik. Masirajte nežno, da ne poškodujete kože.Led si pripravite jogurtovem lončku, ki je dovolj velik za pripravo ustrezno velikega kosa ledu.
E – ELEVACIJA (lat. elevare dvigniti). Počivajte leže, poškodovano nogo imejte podloženo z blazino.
S – STISK. Stopalo in golen imejte povito z elastičnim povojem, vendar primerno tesno, da omogočite nemoteno kroženje krvi.
S postopkom uspešno zmanjšujete oteklino, vnetno reakcijo tkiva in bolečino, s tem pa lahko bistveno skrajšate čas zdravljenja.

VAJE

Da bi preprečili izgubo mišične moči, se je treba že v tej zgodnji fazi lotiti primernih vaj. To so statične vaje, pri katerih napenjate mišice brez gibanja v sklepu. Vaje izvajate v sede.
Pritisnete eno stopalo ob drugo, položaj zadržite 6 sekund in počasi popustite.
Poškodovana noga je ob steni, pritisnete zunanji rob poškodovanega stopala ob steno, zopet zadržite 6 sekund in počasi popustite.
Poškodovano stopalo pritisnete ob tla, zopet zadržite 6 sekund in popustite.
Peto nepoškodovane noge položite na prste poškodovane noge, pritisnite poškodovano nogo navzgor, zadržite 6 sekund in popustite.
Vsako vajo ponovite deset krat vsake dve do tri ure. Pri vajah pazite na pravilno dihanje, brez zadrževanja sape. Opisane vaje so v začetni fazi zelo pomembne, ker ohranjajo mišično moč, pospešujejo kroženje krvi v nogi in ne povzročajo bolečin.
Po dveh dneh razbremenitve poškodovane noge in ob upoštevanju vseh navodil, se do neke mere zmanjšata bolečina in oteklina. Nastopi čas za začetek nadzorovanega razgibavanja in obremenjevanja poškodovane noge. Začnite razgibavati stopalo najprej navzgor in navzdol, počasi in do meje bolečine. Postopno stopnjujte število izvedenih gibov od 5 do 10-krat na vsake dve do tri ure. Glede na bolečino, morda čez nekaj dni, dodajte vaje, pri katerih s stopalom obzirno izvedete gib navznoter in navzven, z enako serijo ponovitev.
Postopno začnite vaje stoje in sicer stopite na prste obeh nog, zadržite položaj 6 sekund in nato sprostite. Ponovite deset krat vsake dve do tri ure.
Raztezajte počasi ahilovo tetivo, tako da imate poškodovano nogo nazaj s celim stopalom na podlagi. Z rokami se oprite ob steno, se s telesom nagnite naprej in raztezajte ahilovo tetivo 20 do 30 sekund brez zibanja. Ponovite 3 do 4-krat vsake dve do tri ure. Dva dneva po poškodbi začnite postopno polno obremenjevati poškodovano nogo. Zgodnje obremenjevanje je izredno pomembno za primerno celjenje poškodovanih struktur in hitrejše zdravljenje. Sprva je hoja počasna, vendar se trudite hoditi normalno, najprej peta, nato prsti, s sicer krajšimi koraki, a brez šepanja. Hodite na krajše razdalje. Večkrat na dan naj noga za krajši čas počiva višje na blazini, da se izognete nastanku otekline. Po potrebi se še masirajte z ledom. Za hojo imejte nogo povito z elastičnim povojem.
Brž, ko lahko stojite na poškodovani nogi ne da bi vas bolelo, naredite test za oceno sposobnosti vzdrževanja ravnotežja. Izguba sposobnosti vzdrževanja ravnotežja pri zvinu gležnja povzroča kronične težave z občutkom vdajanja stopala in s ponavljajočimi se zvini. Stojte samo na zdravi nogi najprej z odprtimi, nato z zaprtimi očmi. Nato poskušajte narediti stojo na poškodovani nogi z odprtimi in zaprtimi očmi. Če na poškodovani nogi z zaprtimi očmi težje vzdržujete ravnotežje kot na zdravi nogi z zaprtimi očmi, to kaže na težave z ravnotežjem.
Najboljše bo, da se posvetujete s fizioterapevtom, da vam bo dal ustrezen program vaj za izboljšanje stanja.

VRNITEV K REKREACIJI

Medtem, ko se bosta z ustreznimi postopki bistveno zmanjšali oteklina in bolečina ter povečala gibljivost, običajno v enem do dveh tednih, se izboljšata mišična moč in sposobnost vzdrževanja ravnotežja po daljšem času (vsaj dva meseca). Potreben čas je odvisen od resnosti poškodb vezi. Za izboljšanje mišične moči so zelo primerni plavanje, kolesarjenje in čimveč hoje po ravnem. Pozneje sta primerna hoja po različni podlagi in lahen tek. Vrnitev k športu, zlasti tistemu, pri katerem so pogosti hitri in sunkoviti gibi, je možna šele, ko brez težav tečete, ko ste sposobni sonožnih poskokov, poskokov na eni nogi in cikcakastih poskokov.
Uporabljajte primerno obutev, z nižjo in s široko peto, po možnosti z zunanjo razširitvijo pete. Za hojo po neravnem naj bo čevelj višji, tako da se oprime gležnja. Dobra obutev je poleg dobrih mišic in odprave zmanjšane sposobnosti vzdrževanja ravnotežja eden pomembnih dejavnikov preprečevanja ponovnih zvinov.
Pri hujših zvinih je sprva primerna uporaba opornic za zaščito poškodovanih vezi. Pozneje se svetuje uporaba opornice pri športih s sunkovitimi gibi in poskoki.

Pogoste napake po zvinu gležnja:

• tople kopeli v začetni fazi, ko je gleženj otekel,
• hoja z berglami, ki si jih poškodovanci sposodijo od znancev in jih uporabljajo brez posveta z zdravnikom,
• vztrajanje pri šepajoči hoji.

Omenjeni nasveti so vam v pomoč pri pravilnem zdravljenju zvina gležnja I. in II. stopnje. Težji zvin (II. stopnje) obravnava zdravnik, ki lahko izključi tudi morebitno poškodbo kosti, zdravljenje pod fizioterapevtovem vodstvom pa bo lažje in hitrejše. Funkcionalno zdravljenje zvina gležnja III. stopnje zahteva poseben, dolgotrajnejši postopek.