Misije, vojaki, družine, psihologi

SV je dejavna na mednarodnih operacijah že od 1997. leta. Že od samega začetka so bile priprave naših pripadnikov zelo obsežne in zahtevne, vendar so bile psihološke priprave na začetku namenjene predvsem seznanjanju vojakov s stresom, upravljanju z njim in kohezivnosti enote. Ob tem pa smo prezrli pomen in vpliv družin ter ožjih socialnih mrež na vojakovo počutje ob daljši odsotnosti od doma. Praksa nas je hitro soočila z dejstvom, da je lahko problematika, povezana z družinskimi odnosi in situacijo doma, za vojake ena najbolj obremenilnih in najtežje rešljivih situacij na misiji, kar seveda močno vpliva na njihovo počutje in posledično na njihovo delo. Danes tej temi posvečamo veliko več pozornosti. V 1. brigadi SV imamo tri psihologe, za katere so ravno priprave na misije ena izmed glavnih nalog. Psihološka podpora vojakom na misijah se v osnovi deli na tri dele: na priprave pred odhodom, pomoč in podporo med samo misijo in pripravo na prihod domov.
V fazi priprav na odhod na misijo vojake, poleg že zgoraj omenjenih tem, seznanimo z dejavniki, ki omogočajo čim boljšo pripravo njih in njihovih domačih na daljšo odsotnost od doma: od povsem tehnično-administrativnih detajlov (različna pooblastila, razpolaganje s financami, medicinska dokumentacija, registracija, oporoka, vzdrževalna dela in servisi, različna zavarovanja ipd.) do pomena medosebnih odnosov v družini in odnosa družine do njihove napotitve. Pripadnike vzpodbujamo, da delijo z bližnjimi vse informacije, povezane z odhodom na misijo, da vključujejo družino v aktivnosti enote, če jih ta organizira, in da domače pravočasno pripravijo na svoj odhod. Pred odhodom na misijo vsak pripadnik dobi kartico ali prospekt z različnimi kontakti. Na njem so telefonske številke matične enote, poveljnika enote, psihologa, kaplana ter telefon za klice v stiski, pri katerem je stalno dosegljiv psiholog, na katerega lahko pokliče kateri koli pripadnik SV ali njihov družinski član, ki je v stiski.
Oblike in izvedbe psihološke podpore in pomoči med misijo so odvisne predvsem od velikosti kontingenta na misiji. Pri večjih kontingentih, kot je na npr. na Kosovu, je psiholog del enote in je konstantno prisoten. Manjše kontingente pa poskušamo podpirati s krajšimi delovnimi obiski. Tako so tudi vsebine psihologovega dela med kontingetni lahko zelo različne. Pri večjih enotah je zelo veliko poudarka na skupinskih procesih v enotah in pomoči poveljniški liniji, pri upravljanju z njo, pri manjših kontingetnih pa je več individualnega dela.
Posebna pozornost pa je namenjena tudi vojakom na vrnitvi domov. Tudi pri tem nas je praksa neusmiljeno opozorila, da polletne odsotnosti od doma še zdaleč niso tako enostavne preizkušnje, kot se zdi na prvi pogled. V času vojakove odsotnosti se mora družina naučiti živeti brez njegove prisotnosti, kar pripelje najmanj do spremembe družinskih obveznosti in dnevne rutine, ter večje samostojnosti in avtonomije zakonca ali partnerja. Vojake pred prihodom domov opozarjamo na ta dejstva in jih poskušamo pripraviti na to, da lahko traja tudi nekaj mesecev, preden se bodo doma počutili »domače«. Pripravljeni naj bodo Poskušamo jih, da bodo ob prihodu domov potrpežljivi, da ne skušajo na silo znova vzpostaviti nadzora v družini ali jo v enem popoldnevu spraviti na »izhodiščno raven«. Da naj bodo pripravljeni na pogovor o družinskih vlogah in odgovornostih, naj se na začetku strpno in konstruktivno vključijo v spremenjeno družinsko rutino in jo šele potem (če je potrebno) spreminjajo.
Vključevanje vojakov na operacije v tujini oz. kakršna koli daljša odsotnost od doma je za vsako družino (še posebej pa za družino s šoloobveznimi otroci) ali partnerstvo zahteven zalogaj. Kljub temu zavedanju pa se v praksi še vedno srečamo z izzivi, ki smo jim težko kos.

Opravljanje dela v tujini, v okviru slovenskega kontingenta, v okviru mednarodne operacije KFOR je bila zame posebna izkušnja. Tako z osebnega, kot strokovnega vidika. Štiri mesece daleč od doma, družine, prijateljev in znancev. Delovne navade in utečeni postopki, ki jih v domačem okolju opravljam rutinsko, so bili v novem okolju le občasno potrebni. Novi sostanovalci, posebna namestitev v kontejnarjih, posebna vrsta prehranjevanja v skupni menzi, novi sodelavci (nadrejeni, ožji tim ter širše delovne zasedbe) in osebje baze, upoštevanje predpisov, ki veljajo za bazo, kjer je organizirano delo, namestitev in prehrana, komuniciranje v več svetovnih jezikih – so vse elementi, ki posamezniku, ko se odpravi na delo v tujino, postavijo življenje na glavo. Okolje in delovne razmere so se z mojim odhodom na delo v Prištino, vojaško bazo Film City, kjer je poveljstvo NATO operacije KFOR, spremenile. Vsak večer sem ugibala ali bo internetni signal dovolj močan, da bo prenesel komunikacijo preko Skypa z mojima hčerkama, ki sem ju od vsega, kar sem za štiri mesece pustila doma, najbolj pogrešala. Če ni šlo, je bila rezervna varianta mobitel. Sponzor pripadnikov slovenske vojske na tem področju je IPKO s svojim paketom nizke tarife telefonskih pogovorov. Zanimivo je, da te prijatelji in znanci bolj pogrešajo, ko si daleč od doma, kot kadar si doma ali pa si tudi pripadniki na delu v tujini za vse, ki jih želimo ohraniti v svojih življenjih, takrat vzamemo več časa in intenzivneje komuniciramo. Glede na to, da so vsi pripadniki na misiji brez družin in s tem tudi družinskih obveznosti, je precej več časa po opravljenem delu na voljo za sklepanje novih poznanstev, rekreiranje, branje, druženje... Sama sem vse naštete aktivnosti dobro izkoristila. V novem okolju sem bila z nekaterimi ljudmi skupaj praktično 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Taka intenzivnost skupnega bivanja ne prenese pretvarjanja. Zato se poleg uradne organiziranosti in hierarhije vzpostavijo hkrati še vzporedni, naravni, pristni, močni medosebni odnosi, kar je bila zame ena največjih pridobitev sodelovanja na misiji. Spoznala sem ljudi, ki jih drugače verjetno v življenju ne bi srečala, kateri so mi v obeh štirimesečnih obdobjih mojega dela na Kosovu dali veliko neponovljivega, od katerih sem se lahko naučila precej novega, s katerimi sem se lahko preizkusila na do takrat nepoznanem delovnem področju in hkrati sem skupaj z njimi spet doživela nekaj mladostne razigranosti ob športu in prostem času. V okviru rednega dela sem poleg svojih kolegov iz Slovenije srečevala in delala s pripadniki vseh sodelujočih držav v mednarodni misiji, v zunanjem okolju (izven baze) pa z domačini dežele, v kateri smo delovali, delavci drugih slovenskih ministrstev in služb, ki prav tako delujejo tam ter s tujci, ki opravljajo delo v drugih mednarodnih organizacijah. V bistvu je na relativno majhnem geografskem prostoru zbran »svet v malem«, ki bi s svojimi aktivnostmii rad pomagal pomoči potrebnim – vsak na svojem strokovnem področju, vsak po svojih zmožnostih, vsak na svoj način. Poleg predpisanih nalog, dogovorjenih ob odločitvi za sodelovanje na formalnih nivojih, včasih najintenzivnejši vtis pustimo pripadniki s svojo prisotnostjo in komunikacijo z domačini, ki imajo Slovence zelo v čislih, so do nas odprti in imamo zaradi tega tudi na stokovnem področju primerjalno prednost pred ostalimi sodelujočimi iz drugih držav.
Na takšnem delu v tujini ni pomembno koliko je kdo star, ne od kod je doma, ne kaj je po izobrazbi. Pomembno je kakšni smo posamezniki v svoji biti in kako delujemo v skupini. Okoliščine so za vse pripadnike enake. Res pa je, da je izkušenj toliko, kolikor je pripadnikov, ki je svoje delo opravlajlo v tujem okolju. Sama sem na obeh misijah dobila bogate izkušnje, ki so tudi v širšem delovnem okolju zelo cenjene.

Zjutraj na smučanje, popoldan pa na kopanje v toplo morje. Verjamem, da nekam znano zveni, vendar tokrat govorim o Libanonu, ki je za polovico manjši od Slovenije in ima več kot 200 kilometrov morske obale ter gorovje po imenu Lebanon, katerega najvišji vrh je Qurnat as Sawda s spoštljivimi 3080 metri višine. Zgodovina Libanona je burna in sega res daleč, daleč nazaj. Najbolje o tem priča dejstvo, da je najstarejši in že 7000 let stalno poseljen kraj na svetu ravno v Libanonu in se imenuje Byblos. Žal nam kot pripadnikom enot UNIFIL (United Nations Interim Force in Lebanon) ni bilo dano, čas pa nam tudi ni dopuščal, da bi obiskovali zgodovinska mesta in si ogledovali arheološka najdišča, imeli pa smo priložnost, da smo srečali veliko domačinov in poskusili vsaj nekaj njihovih tradicionalnih jedi, ki so bliže tistim, ki imajo radi bolj začinjeno hrano. Seveda pa o kakšnih pečenih prašičkih in podobnem ni potrebno razmišljati, saj jih v tem delu sveta ni prav dosti in še tisti, ki so, najverjetneje dočakajo visoko starost. Prav nasprotno pa je bila hrana v našem poveljstvu raznolika, evropska ali bolje rečeno italijanska, kar pomeni pašto na vse možne načine, dunajski zrezki pa niso bili iz »kralja živali ali t.i. ihanskega brancina«, temveč iz kakšne krave, ki je najverjetneje umrla od dolgega časa. Seveda bi delal krivico našim sosedom Italijanom, če bi napisal, da so slabo kuhali, saj je bilo hrane, zelenjave, sadja in sladoleda dovolj in bila je dobra. Tako smo pri tistem znanem reklu, da sta največja sovražnika vojakov na mirovnih misijah ravno alkohol in holesterol.
Vožnja skozi mestna in vaška naselja ob obali je pravo doživetje, saj vidite veliko hiš z ravnimi strehami, na strehah pa klasične sončne kolektorje za gretje sanitarne vode. Gabariti hiš so zelo različni, po večini pa so zaradi hribovitega terena prislonjene na hrib. Največje vile in palače, roko na srce ni jih malo, so postavljene kot gradovi na vrhu teh okroglih hribov, ostale, že omenjene, pa kot venec objemajo hrib. Ob večerih, ko mine največja vročina, družine prinesejo plastične stole na teraso ali pred vhod v hišo, in tam posedajo in se pogovarjajo. Takrat se lahko najbolje vidi pestrost verske sestave Libanoncev, saj so ženske napravljene v različna tradicionalna oblačila, ki jih predpisujejo njihove vere. Uradno je 16 religij (no, nam so rekli, da jih je 18), zanimivo pa je, da so tradicionalna oblačila najstrožje določena za ženske, kljub temu pa ni malo deklet, ki so oblečene po vzoru svojih vrstnic, ki jih vidimo na MTV. Libanonci so vsi po vrsti dobri trgovci in tu najdemo njihove korenine, saj so ravno Feničani iznašli denar. Na tržnicah najbolj izstopajo stojnice z raznimi začimbami in seveda esencami parfumov znanih in neznanih imen. Parfum je eno od najprimernejših daril, če se odpravite na obisk k arabski družini. Med obiski pa veljajo stroga pravila, saj s tradicionalno evropsko ljubeznivostjo, rokovanjem in gledanjem v oči v tem delu sveta ne pridete daleč. Zato je najbolje, da se kontakt vedno vzpostavi z moškim članom družine. Ko in če ženska sama ponudi roko ali pa jo moški gospodar povabi v družbo, pa je primerno, da del naše naklonjenosti in spoštovanja namenimo tudi ženski. V vseh 6 mesecih smo delovali samo južno od reke Litani. V tem času smo imeli kar nekaj priložnosti tudi za spoznavanje kulture lokalnega prebivalstva, ki je bilo po naših izkušnjah prijazno in prijetno, če le nisi imel s seboj fotoaparata ali pa pomolil noge v njihov »vrtiček«. V teh mesecih smo preventivno delovali in preprečevali sovražne aktivnosti obeh strani, v nekaterih primerih pa smo bili priča raketiranju Izraela in njihovim povračilnim ukrepom. Zaradi našega dela nam lokalno prebivalstvo ni bilo najbolj naklonjeno in klasična oblika negodovanja ter pogosta igra otrok je metanje kamenja v mimovozeča vozila UNIFIL. Navedeno je precej povezano s trenutno situacijo ter uspešnostjo vojakov UNIFIL pri izpolnjevanju njihovega poslanstva.

Danes (8. maja 2011) je za menoj dobrih osem mesecev na misiji. Po vojaško bi to pomenilo natančno 259 dni na misiji. Manjka pa mi še natančno 23 dni do zaključka. Kaj to pomeni? Predstavljajte si življenje znotraj obzidja z bodečo žico na vrhu, varnostne kamere na vsakem koraku, na glavnem vhodu straža, vendar vse skupaj rešuje dobra družba italijanskih vojakov. Na prste ene roke lahko preštejem še nekaj civilistov, ki delijo z nami to vojaško življenje. Kako se počutim? Jaz zelo dobro, drugače bi verjetno težko preživela na misiji tako dolgo. Lahko bi rekla, da sem tu odkrila delo, ki me zelo veseli. Gre za delo pri projektih, s katerimi skušamo okrepiti afganistanske vladne institucije, preko katerih pomagamo lokalnemu prebivalstvu. Poleg dela, ki me veseli, pa tukaj odkrivam in spoznavam nove kulture, običaje, navade, spoznavam nove ljudi, skratka, skoraj bi lahko rekla, da ni časa za dolgčas in brezdelje. Moj delovni dan se prične z zgodnjim jutranjim odhodom v telovadnico. Dobra stran življenja z vojaki je ta, da imajo vedno »s seboj« fitnes in dobro hrano. Le-ta je zelo dobrodošla na misijah, vendar so njeni negativni učinki lahko zelo hitro vidni, še posebno pri ohranjanju forme. Z malo volje, truda in samodiscipline pa je rezultat na dosegu. Po prihodu v pisarno sledi obvezna jutranja kavica in klepet z italijanskimi kolegi o dnevnih aktivnostih, v katere pa so vedno vključeni tudi naši afganistanski prevajalci. Brez njih bi bili izgubljeni. Predstavljajo nam okno v svet in so prvi stik z afganistansko kulturo. Če nas doleti sreča, nam z veseljem pričarajo afganistanski večer z lokalno hrano in glasbo. Hrana je zelo preprosto pripravljena, na vodi kuhan riž z začimbami, špinača s fižolom, mesna nabodala in čevapčiči. Ob slednjih se italijanskim kolegom zasmeji srce, ker se spomnijo na preživete misije na Balkanu. Potem me z besedami kot so »živeli« in »dobar tek« želijo prepričati, da znajo nekaj slovenskih besed.
Kakšni pa so Afganistanci? Zelo umirjeni, spoštljivi in zadržani. Potrebujejo kar nekaj časa, da se tujca navadijo in ga sprejmejo. Vendar se potrpežljivost poplača s korektnim in profesionalnim odnosom. Sama pa sem vedno najbolj navdušena nad žensko družbo. Imela sem priložnost srečati študentke z univerze Herat, ženske v zaporu in na eni izmed delavnic za aktivne ženske v politiki. Vsakokrat je bil prvi stik nekoliko zadržan, po nekaj minutah pogovora pa te sprejmejo medse in te pričnejo spraševati vse mogoče stvari. Predvsem v mlajši ženski generaciji se iskri notranji nemir, močna notranja energija in volja za spremembe, kar me zelo veseli, saj verjamem, da bodo one naredile velike korake naproti spremembam. Vse, kar potrebujejo, je čas in nekaj asistence.

Ne vem točno, kako je prišlo do odločitve, da se prijavim na misijo v Afganistan, da s 37 vojaki iz celjske vojašnice, v kateri sem služboval takrat, odidem na šestmesečno potovanje v neznano: v prostor z omejenimi socialnimi interakcijami, v prostor, o katerem sem vedel (pre)malo, v prostor, kjer se moj dan ne bo začel rutinsko, in sicer z jutranjo kavico v kantini, s kovanjem načrtov, kam se bomo vsi odpravili na rekreacijo in kako bo potekal naš službeni dan. Predvsem me je čakalo potovanje, na katerem se bom v šestih mesecih moral naučiti shajati z različnimi karakterji, kjer higiena ne bo na višku in kjer domača postelja ne bo dišala po moji zaročenki in se iz otroške sobe ne bo slišal glas najinega sinka. Tako sem hladnega februarskega jutra, ko sem zapuščal domača tla, v glavi postavil zapornice, ki čustvom niso dovoljevala na plano. Ko sem se usedel v vojaški avtobus in se odpeljal nekaj sto kilometrov stran, sem svoj svet pustil tam . Ob pristanku v Afganistanu-provinci Herat pa se je zame začel nov svet.
Živeli smo v majhni bazi, ki je bila v sklopu letališča. Okoli baze so bili peščeni nasipi opremljeni z opazovalnicami. Bili smo po štirje v bivalnikih, ki so bili razvrščeni v ulice, te smo poimenovali Slovenske ulice. V bazi so živeli še Italijani, Španci in Bolgari. Znotraj baze smo imeli košarkarsko in odbojkarsko igrišče, kantino in za nas najljubšo internetno sobo, v kateri smo preživeli največ prostega časa, za pogovore z domačimi in vzpostavljali vsaj virtualni stik z zunanjim svetom. Pokrajina zunaj baze pa je bila zelo umazana. Domačini so tako prodajali meso na ulicah, po katerih je bila po tleh speljana kanalizacija, na nebu pa žgoče sonce s kakšnimi 40° C. Sicer je bila hrana v bazi precej italijanska. Kuharji so bili Italijani, jedli smo veliko testenin, riža in rib, pripravljenih na več načinov. Ker sem vsejed, nisem bil nikoli lačen in ker rad kampiram, mi prav tako ni bilo moteče opravljati higienskih potreb nekaj metrov izven zabojnika, v za to narejenih prostorih. Tako je bil moj začetek v novem svetu precej lažji kot sem menil, da bo. V začetni fazi življenja na misiji smo se soočili z dejstvom, da se moramo kljub 40°C, z dolgimi rokavi, pokrivalom in še kakšnim kosom opreme veselo izpostavljati soncu. A meni je vreme ugajalo. Najljubši pa so bili odhodi izven baze. Ker sem delal kot voznik, sem prevozil in videl velik del province Herat in se po posušeni rečni strugi peljal tudi do iranske meje. To so nepopisni občutki, ko pred sabo ne vidiš ničesar, le puščavo. Morda se sprašujete, če me je bilo strah. Če bi me bilo, svojega poslanstva ne bi mogel opravljati stoodstotno, zato sem strah pustil nekje zadaj, morda v podzavesti. Tudi spoznavanje domačinov je bila svojevrstna izkušnja. Največ stikov sem imel z otroki, ki so me presenetili s hitrim učenjem tujih jezikov in tako sem jih tudi sam naučil nekaj osnovnih slovenskih besed. Čudil pa sem se, kako da ta suhcena bitja ne podležejo infekcijam, saj je za njihove primarne potrebe storjenega premalo. Tudi moj največji strah je bil strah pred okužbo s kakšno nalezljivo boleznijo.
Tako sem se po dobrih dveh mesecih navadil na življenje v novem svetu in vedno več časa mi je ostalo za razmišljanje. Misli so mi nenehno uhajale domov. Pogrešal sem leto dni starega sina in se spraševal o njegovi reakciji, ko se bova spet videla. Težke misli sem zamenjal z vzpodbudnimi, ki so bile zapisane v pismih, darilih in fotografijah ki mi jih je pošiljala družina. Vem, da bi brez njih težje zdržal do konca, zato sem še danes hvaležen za vse spodbudne misli. Letos mineva peto leto od edinstvene, neponovljive izkušnje, ki sem jo preživel v Afganistanu. Tam sem spoznal, da lahko ljudje prav tako funkcionirajo tudi z mnogo manj dobrinami, kot jih imamo na razpolago mi.