Spolnost in spolni odnosi na potovanjih

Ljudje, ki potujejo, se včasih namenijo na potovanju doživeti kakšno pustolovščino. To je povsem razumljivo, saj je želja po pustolovščinah najpogosteje tisto gonilo, ki nas navede k potovanju. Prav gotovo je ena največjih pustolovščin, če se na tujem zapletemo v romantično razmerje. Ljubezen pod tujim nebom se zdi še posebno privlačna in zato pogosto spregledamo, da je lahko tudi nevarna. S spolnim stikom, včasih tudi brez njega, se lahko nalezemo spolne bolezni. Spolnim boleznim pravimo strokovno spolno prenosljive bolezni, ker niso bolezni spola, ampak se prenašajo ob spolnem odnosu. Takšna definicija pa še ne zagotavlja, da se spolno prenosljive bolezni ne moremo nalesti kako drugače. Znani so npr. prenosi s predmeti, ki se uporabljajo pri ljubezenski igri, ali tesnim stikom pri spanju v isti postelji, s telesnimi tekočinami, zlasti krvjo in semenom. Klasične spolno prenosljive bolezni so gonoreja ali kapavica, sifilis ali lues, mehki čankar, dimeljski limfogranulom in granuloma venerum. V zadnjem času prištevamo med spolno prenosljive bolezni tudi genitalni herpes in seveda aids. Poleg naštetih bolezni se spolno prenašajo okužbe s klamidijami, paraziti – trihomoniaza, glivami – kandidoza in paraziti – garje in pedikuloza. Danes vemo, da se s spolnimi stiki prenaša vsaj 30 mikroorganizmov – bakterij, virusov, gliv, praživali in parazitov.
Znamenja spolno prenosljivih bolezni se večinoma kažejo na spolovilih ali ob njih, redkeje na ustnicah in v ustni votlini, še redkeje drugod. Skoraj vedno je prvo znamenje okužbe nenavadno vnetje spolovil in sečil, ki ga spremljajo ščemenje, srbenje, rdečina in v hujših primerih bolečina in razjeda. Ob umivanju spolovil pogosto opazimo gnojen izcedek, med sramnimi dlakami pa komaj opazne nenavadne drobne živalce – sramne uši. Pa si poglejmo nekaj najpogostejših spolno prenosljivih bolezni.

GONOREJA

Bolezen povzročajo bakterije Neisseria gonorrhoeae, ki lahko preživijo le v vlažnem okolju, na suhem hitro poginejo. Naselijo se v sečilih in rodilih, na očesni veznici. Redko napadejo druga tkiva. Za bolezen je značilen gost zelenkast izcedek, ki ga moški posebno hitro opazijo, saj iz sečnice kaplja gost gnoj. Od tod tudi drugo ime za bolezen – kapavica. Pri ženskah je bolezen bolj skrita in jo pogosto prekrije obilen beli tok. Gonorejo uspešno zdravimo z antibiotiki, ki pa jih mora pravilno predpisati zdravnik. Samozdravljenje se pogosto zaplete s kronično potekajočo boleznijo, ki lahko zapusti trajne posledice.

SIFILIS

Bolezen povzroča Treponema pallidum. To je droben spiralno zavit mikroorganizem, ki hitro pogine v suhem in ob uporabi razkužil. Okužba na straniščih in z uporabo istega kozarca, kot ga je uporabljala bolna oseba, npr. ob pitju bratovščine, je skrajno neverjetna. Uspešno pa se mikrob prenese s spolnim stikom. Bolezen je nenavadna, ker očitnim prvim znamenjem, razjedi na spolovilu ali ustnicah, ki ne boli (!) in se pojavi ponavadi v treh tednih (takrat, ko smo že doma »na varnem«), sledi spontano »ozdravljenje«. Takšno ozdravljenje pa je varljivo, saj pogosto naslednja bolezenska znamenja spregledamo in bolezen postane kronična. Nekaj mesecev po nezdravljenem začetku bolezni se namreč okužba razširi po vsem telesu in se kot zadnji opomin pred dolgotrajnim mirovanjem le še enkrat pokaže kot ošpicam podoben izpuščaj. V obeh obdobjih – prvem, ki mu pravimo tudi obdobje trdega čankarja, in drugem, obdobju kožnih izpuščajev, so bolniki močno kužni. Takrat bolezen prenesejo na zdrave osebe. Pozne posledice sifilisa se pokažejo šele čez več let, celo desetletij. Takrat so spremembe neozdravljive in se kažejo s hudimi živčnimi okvarami, npr. nenavadno hudo pozabljivostjo, z različnimi oblikami ohromelosti in s tumorjem podobnimi spremembami. Sifilis lahko uspešno zdravimo z antibiotiki v prvih dveh stadijih. Zdravljenje mora obvezno predpisati zdravnik, saj so posledice neuspešnega samozdravljenja nepredvidljive in pogosto nepopravljive.

AIDS

To najnevarnejšo spolno prenosljivo bolezen današnjega časa povzroča HIV. HIV je virus (angl. Human Immunodeficiency Virus), ki povzroča pri ljudeh sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti. Prizadeta je obramba organizma pred tem virusom in seveda tudi drugimi povzročitelji nalezljivih bolezni. Bolniki z aidsom zbolevajo pogosteje tudi za nekaterimi vrstami raka – Kaposyjev sarkom. Bolezni se nalezemo s spolnim stikom, s krvjo in z drugimi telesnimi tekočinami. Čeprav še vedno velja, da se bolezen širi predvsem med posamezniki, ki pripadajo skupinam ljudi s posebnimi navadami, pa je že znano, da zbolevajo vse pogosteje tudi navadni ljudje. Bolezen je v dvajsetih letih, kolikor jo poznamo, iz žarišča v Afriki preplavila svet. Danes so najbolj okuženi deli subtropske Afrike, kjer je v nekaterih državah okužen že skoraj vsak tretji prebivalec. V Evropi in Ameriki je bolnikov manj, vendar število bolnikov narašča in govorimo o epidemiji aidsa. Za okužbo so posebno pomembni turistično zanimivi kraji, na primer jugovzhodna Azija, ki poleg naravnih lepot ponujajo poceni spolne storitve. Bolezen lahko uspešno in hitro odkrijemo z vrsto občutljivih in natančnih imunoloških in molekularno genetskih laboratorijskih testov. Testiranje pogosto opravijo na preiskovančevo željo tudi anonimno, tako da se ni bati negativne stigmatizacije. Negativen test v začetku bolezni pa žal še ne pomeni, da se bolezen ne bo razvila. Zato spodbujamo ljudi, ki sumijo, da so se okužili, da testiranje čez nekaj tednov ponovijo. Virus namreč lahko v organizmu počiva dalj časa in ob ugodni priložnosti začne smrtonosni pohod. Aids je možno zdraviti. Bolniki preživijo dalj časa, kot so ga še pred nekaj leti. Zdaj še ne ozdravijo, čeprav se včasih tudi o tem sliši. Zdravila so še v razvojni fazi, vendar se učinki hitro izboljšujejo. Na vidiku je tudi cepivo, vendar je še nekaj vprašanj, ki jih je treba razrešiti, predno ga bomo lahko uporabljali množično. Poglavitna oblika zdravljenja aidsa je učinkovito preprečevanje okužbe. To pa je občevanje s preverjeno neokuženo osebo z uporabo sredstev, ki fizično preprečujejo prenos virusa – kondomom. Čeprav tudi diafragma, podobno kot kondom, fizično preprečuje zanositev, je to neuporabno za preprečevanje okužbe s HIV in tudi z drugimi mikrobnimi povzročitelji spolno prenosljivih bolezni.
Podroben opis drugih spolno prenosljivih bolezni si bomo prihranili za drugo priložnost. Predvsem so te bolezni vsaj navidez manj nevarne za zdravje ljudi in nekatere med njimi so tudi redke. Tiste, ki pa so pogostejše, kot na primer klamidijske okužbe, pa zahtevajo prijem, kot sem ga opisal zgoraj. Če se vam zazdi, da ste se s spolnim stikom okužili, predlagam, da se nemudoma odpravite k zdravniku. Že odkrit pogovor bo odgovoril na vaše vprašanje, še bolj pa si boste odgovor potrdili še z laboratorijskimi preskusi. Odlašanje skoraj vedno vodi k zapletom in dolgotrajnemu zdravljenju z mnogo težavami, na koncu pa bolezen, ki ste jo želeli prikriti, vseeno izbruhne. Kje so spolno prenosljive bolezni doma? Če pogledamo njihovo razprostranjenost po svetu, ugotovimo, da je aidsa največ v Afriki, Jugovzhodni Aziji in Južni Ameriki. Podobno je tudi z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi. Kjer je revščina, tam so tudi bolezni in kjer je revščina, tam so tudi spolne storitve poceni in zlahka dosegljive. V državah z visokim standardom je drugače. Tam se je treba malce potruditi in navadno je tudi dražje, da najdemo vir okužbe. Seveda pa je vse relativno. Tudi na kakšnem žuru se da stakniti marsikatero domačo ali uvoženo spolno bolezen. Zato še svarilo! Kadar se odločimo za romantično srečanje bližnje vrste, zlasti na tujem, pomislimo na možnost okužbe. Odpovejmo se seksu ali pa se ustrezno zavarujmo! Preventivno uživanje antibiotikov je neustrezno in lahko tudi škodljivo. Kondom je prava zaščita za moškega in žensko, čeprav moramo vedeti, da ni popolna! Kontracepcijske tabletke ščitijo pred nosečnostjo, ne pred spolno prenosljivimi boleznimi!