Strokovna zdravstveno vzgojna revija

V družini naj bi se člani počutili varno in imeli pozitiven odnos tako do sebe kot do ljudi okoli sebe. Pozitiven odnos do sebe pomeni, da lahko vidim sebe kot spoštovanja in ljubezni vredno bitje, hkrati pa kot družinski član vem, da lahko v stiski, krizi pričakujem pomoč, podporo družinskih članov. 7

Družinska miza kot oder odigravaja notranjih dram


Družinska miza je kraj ob katerem se največkrat sreča družina, je kraj, kjer se najbolj intenzivno zavemo prisotnosti ali odsotnosti kogarkoli iz družine. Je kraj, kjer skupaj preživimo lep del časa, kjer delimo doživetja, misli, čustva in ko pričakujemo, da nas bodo člani družine slišali, upoštevali, podprli in razumeli. Lahko pa je kraj, kjer se prepiramo, žalimo ali si kako drugače prizadevamo rane, je kraj, ki se ga bojimo in je potreba skriti vse tisto, kar nosimo s seboj in česar ne želimo deliti z nikomer. Tako kljub prisotnosti družinskih članov ostajamo sami. Ves obred pa poteka ob hrani, ki pomeni družinsko ponudbo posameznemu članu.
Brez odnosa ne preživimo po psihičnem ustroju, brez hrane ne preživi naše telo. Hrana vsakič prinaša tudi odnosno sporočilo: kaj in kako je pripravljena in kako jo ponudimo. Ali pri tem upoštevamo okus in potrebe posameznega člana, mu damo možnost, da potrebe in želje izrazi, da odločitev sporoči in smo jo pripravljeni upoštevati ali kot starši ali otroci uveljavimo svoje in se ne oziramo na druge? Je lahko skrb za počutje drugih tako močna, da se je treba odpovedati svojim potrebam? Ko se izgubijo besede o čustvih, posameznikovem počutju, odnosih, konfliktih, kontroli in moči ali teh besed nikoli ni bilo, potem postane hrana edini sinonim za občutja, postane občutje samo – takrat družinska miza postane oder odigravanja notranjih dram posameznika in družine.
V družini naj bi se člani počutili varno in imeli pozitiven odnos tako do sebe kot do ljudi okoli sebe. Pozitiven odnos do sebe pomeni, da lahko vidim sebe kot spoštovanja in ljubezni vredno bitje, hkrati pa kot družinski član vem, da lahko v stiski, krizi pričakujem pomoč, podporo družinskih članov.

ZNAČILNOSTI DRUŽINE Z MOTNJAMI HRANJENJA

Kljub nekaterim skupnim potezam, se te družine medsebojno razlikujejo. Če razumemo družino kot celoto, sistem, motenj hranjenja pri otroku ne moremo ločevati od dogajanja v celotni družini, saj se odnosi znotraj družine prepletajo. Tako vpliva družina na počutje otroka, kakor tudi otrok vpliva na ozračje v družini. Motnje hranjenja sporočajo, da se v družini in znotraj posameznika dogaja nekaj, kar mu ne dovoljuje zadovoljujočega in srečnega življenja. Tako družine omejuje zelo močna meja pred zunanjim okoljem, ki se s povečanjem težav še okrepi. Tako okolje zelo malo ve, kaj se v taki družini dogaja. Ob motnjah hranjenja se pojavi še sram, saj se družina pogosto srečuje z drugimi tudi ob hrani (prazniki). Da bi se temu izognili se še bolj zaprejo za svoje lastne meje, misleč, da bodo vsaj delno kos problemu. Če so meje pred okoljem zelo visoke, pa meja znotraj družine skoraj ni, če pa že so, so zelo propustne. Brezmejnost v odnosu med starši in otroki je posledica nerešenega zakonskega konflikta. Otrok postane del zakonskega trikotnika, ker je zaradi položaja čustveno in ekonomsko odvisen od staršev in išče pot preživetja v družini, saj ima rad oba starša. Nerešen zakonski konflikt in nezadovoljujoč partnerski odnos staršev, ki ga otrok zaznava na več ravneh, je grožnja njegovemu obstoju, saj ga je strah, da bo družina razpadla. V tej stiski prevzame vlogo “rešitelja” zakona staršev. Tako lahko postane zaupnik enemu od staršev, s katerim je čustveni partner proti drugemu staršu. Tako se nenehno spoprijema s problemom vdanosti do staršev, to pa v njem povzroča konflikt. Lahko pa prevzame vlogo “grešnega kozla” in s problemi odvrne starša od njunega konflikta, ker se morata ukvarjati z njim.Tako njegov problem uravnoteži družinski sistem. V obeh primerih se mora otrok odpovedati sebi, svojim željam, potrebam in biti na preži, kako se odvijajo odnosi med staršema, kako se odzivata na njegovo vedenje, ki skuša biti dopadljivo in prilagojeno pričakovanjem staršev. To so navadno otroci, ki so prezgodaj dozoreli, včasih kažejo neverjetno zrelost za svoja leta, vendar samo, ko so v tej vlogi. Ti otroci se prilagajajo, se z vsem strinjajo, ker s takim vedenjem uravnovesijo družinski sistem. Ne poznajo pa sebe, svojih misli, čustev, potreb, saj so se venomer samo odzivali na odzive drugih. Zato ne razvijejo lastne identitete in se bojijo odrasti. Ker niso mogli biti otroci s svojimi čustvenimi potrebami, so lete ostale neprepoznane in nezadovoljene. Poznavanje lastnih otroških potreb in njihova potešitev pa sta pogoja za odraščanje in osamosvajanje. Družina jih s prepletenostjo tako omeji, da jim ostane le še telo, ki ga lahko kontrolirajo, vse drugo je nepredvidljivo, ogrožajoče. Čustva so tako potlačena in neprepoznavna, da jih ni mogoče izraziti, saj pogosto niti ne vedo, kaj čutijo, vendar so polni občutij, jeze, razočaranja, krivde, sramu....Tako anoreksično dekle zavrača hrano, pa tudi vse, kar prihaja od zunaj in bi se ji utegnilo približati, tudi odnos in bližino. Bližina zanje pomeni grožnjo. Tako so starši pretirano vsiljivi s svojo skrbjo, to ne prinaša tolažbe, temveč nasilje nad otrokovimi potrebami in željami.
Bulimična družina se nekoliko razlikuje od družine z anoreksično motnjo. Ta družina je manj povezana in manj skrbna; predvsem pa ne prepoznava otrokovih potreb, zato se na te potrebe neustrezno odziva. Pogosta so kaotična doživljanja, stanja panike in nazadostna kontrola v vedenju staršev. Pogosti so izbruhi jeze in agresije, posebno mati je odmaknjena in hči neprestano zaradi notranje praznine išče nekaj, kar bi jo napolnilo. Tudi te hčere so vpletene v zakonski konflikt, pogosto kot blažilke konfliktov. Tudi one žrtvujejo lastne potrebe in želje, da bi se konflikt zgladil, vendar kljub velikim naporom ostajajo čustveno prazne. Ko se preveč najedo, zapolnijo grozljivo čustveno praznino, ta občutek traja le nekaj trenutkov, ko se pojavita jeza in gnus nad seboj, pa tudi krivda, potem pa se je treba te hrane znebiti, to pa dosežejo z odvajali ali bruhanjem.
Motnje hranjenja ustavijo ali vsaj upočasnijo grozeč proces odraščanja, saj otrok lahko samo z boleznijo opozori družino na potrebe. Tako si lahko hčere kljub letom želijo, da bi jim starši pokazali, da jih imajo radi, da jih cenijo, spoštujejo, jim naklonili čas, se z njimi pogovarjali. Ob njih se nam lahko poraja občutek, da iz teh sestradanih teles vpije otrok, lačen pozornosti, naklonjenosti, čustev. Težava je v tem, kako najti pot do njih, saj so njihove izkušnje z bližino odraslih pogosto ogrožajoče. Tako kljub želji po bližini, bližino odklanjajo, ker se je bojijo in pričakujejo novo bolečino. Bulimično dekle, ki čuti v sebi strahotno praznino in hlasta za vsem, kar bi jo napolnilo; vendar zaradi tega, ker nima meril, ker ne pozna lastnih potreb, želja, sprejme vase vse, kar se ji v danem trenutku ponuja. Ker je tega preveč in mnogo tega tudi neustreznega, ne more v sebi zadržati ničesar, tudi tistega ne, kar bi jo ustrezno čustveno napolnilo.

KLIC PO OČETU

Motnje hranjenja so v veliki meri tudi klic hčera po odnosu z očetom. Oče ni pomemben le v odnosu do otroka, temveč je pomemben kot podpora materi. Očetovstvo otrok čuti tudi, ko oče in mati delujeta skupaj. Za oblikovanje spolne identitete je pomemben odnos z istospolnim staršem, mladostnik/ca potrebuje očeta in mater. Starš nasprotnega spola pomaga mladostnici/ku razumeti, kaj je edinstveno in pomembno za njen/gov spol. Tako bo hči lahko razumela nekatere vidike svoje ženskosti, če bo kaj vedela o moškosti, in oče je lahko v tem pomemben učitelj. Dekle razume žensko vlogo, ko gleda očeta v odnosu z materjo. Očetov odnos do matere je model, kakršnega si mladostnica želi ali pa ne želi. Očetje so pomembni za deklice na prehodu iz otroštva v mladostništvo; da se počutijo osvojene pri očetu, vendar ne v smislu zapeljevanja. Želijo se počutiti privlačne, ženstvene in sprejemljive za najpomembnejšega moškega v življenju-očeta. Ta občutek sprejetosti jim omogoči sprejemanje lastnih telesnih sprememb in jim da zaupanje v fante. Če se deklice ne počutijo sprejete, dvomijo o sebi in so pobite. Stisko lahko izrazijo s socialnim umikom, promiskuiteto ali z zavračanjem sebe prek motenj hranjenja. Očetje navadno ne uživajo preveč ob spremembi hčerinih interesov, saj veliko pozornosti namenjajo zunanjemu videzu. Hčere jih ne iščejo več, da bi jim brali pravljice ali se z njimi igrali, zato včasih ne vedo, kako priti v stik s hčerami. Očete ogroža tudi prebujajoča se spolnost hčera. Še zlasti takrat, ko imajo sami težave na tem področju ali živijo nezadovoljujoč partnerski odnos. Če se ta odnos prekine v začetku odraščanja ga hči razume kot očetovo zavračanje njene ženskosti. Če bi očetje videli hčerin razvoj kot nekaj pozitivnega, bi lahko hčere lastno spolno zrelost vnesle v odnos z očetom in kasneje z drugimi moškimi. Ta očetova sprejetost daje hčeri varnost, da jo ima oče še vedno rad, kljub njenim spremembam.
Če je oče odsoten ali čustveno odmaknjen, se bo hči trudila pritegniti njegovo pozornost, naklonjenost. Če ne bo opazil njenih prizadevanj, bo skušala uporabiti še zadnje, kar ji preostane, svoje telo. Tako se zaplete v past, če bom dopadljiva, mu skušala ugajati, se bo morda odzval in me opazil. Če oče ne pozna svojih meja in svoje vloge, se zaradi te dinamike dogajajo tudi spolne zlorabe. Tako dekle najde navidezno rešitev za pomanjkanje stika z očetom in obvladovanje občutkov ob tem. Od očeta si želi, da ji pokaže in pove, da jo ima rad, da jo spoštuje in ceni, upošteva njene potrebe in želje ter da lahko nadaljuje pot osamosvajanja in se zaradi tega njegov odnos do nje ne bo spremenil.
Lakota po očetu se kaže v nezadovoljujočih in bolečih vlogah v družini. Vsaka vloga se mora prilagoditi na odsotnost moža oziroma očeta. V taki družini se starša ne podpirata, mati je zapuščena, oče izključen, otroci ne čutijo ljubezni, varnosti in sprejetosti. Hčere zapolnijo to praznino s hrano, ker ne verjamejo, da so vredne, da bi jih kdo imel rad, jih spoštoval in cenil. Tako družine danes zrcalijo prevladujoče vrednote in norme, ko ima moški moč zunaj doma, ženske jo lahko najdejo v družini ali lastnem telesu.
Kako naj žena, ki ni poznala svojega očeta, pomaga možu, da bo bolj na voljo otrokom? Žene se počutijo preobremenjene in osamljene in bi potrebovale moževo pomoč, vendar jo izkušnje z očetom odvračajo, da bi prosile za pomoč. Mož pa je še vedno izoliran in nepomemben v družini. Ko deklice opazujejo vlogo matere vedo, da bodo prevzele več odgovornosti, ko bodo odrasle. Želele bi si več od očeta in so jezne na mamo, to pa “prevedejo” v hrano. V taki družini ne rešujejo konfliktov, temveč se jim na vse kriplje izogibajo. Zaradi tega ni nihče zadovoljen. Na zunaj so te družine videti popolne. Mati je model zaposlene gospodinje, ki skrbi za druge in ji zase ostaja zelo malo ali nič časa. Starša delujeta na različnih področjih in prideta skupaj le zaradi otrok, odgovornosti si ne delita. Ker žena ne zna zahtevati od moža, je hči z materjo v sporu, prav tako pa tudi s svojo ženskostjo. Tako mati kljub skrbi za družino dobi malo pohvale, zunaj doma pa prav tako, ker tam veljajo moške vrednote. Tako si dekle ne želi odrasti, temveč želi ostati otrok. Tako motnje hranjenja odsevajo vzorec interakcije in čustvene izmenjave med staršema in željo po spremembi.

ČUSTVENA KLIMA V DRUŽINI

Tako matere nosijo odgovornost za družinsko čustveno življenje in od hčera pričakujejo, da bodo zadovoljne s tem, kar dobijo in bi ne smele zahtevati več. Tako se mati krivi zaradi tega, kar je naredila, oče zaradi tega, kar ni naredil. Matere čutijo obžalovanje, očetje pa praznino, ker ne vedo, kako se približati mladostnici in se še bolj odmaknejo. Tako se oba čutita kriva, nerazumljena in zato ne moreta medsebojno sodelovati. Hčeri pa primanjkuje model sodelovanja med spoloma. Oče obžaluje, kako zanemarja druge in kako je bil zanemarjan sam. Hčere čutijo očetovo zaprtost in žalost.
Jeza je za ženske najbolj nesprejemljivo čustvo, motnje hranjenja jih oddaljujejo proč od občutkov, ker jih ne prepoznavajo čeprav jih čutijo. Jeza narašča, ker se ne čutijo ljubljene in zaščitene pri očetu, ko doživljajo preveč zahtev matere; ko so njihove potrebe na zadnjih mestih pomembnosti in čutijo, da starši od njih pričakujejo popolnost.
Motnje hranjenja pomenijo za starše tudi zlom zaupanja v starševstvo, pomenijo izgubo iluzije, da je z njihovo družino vse v redu.
Posledica medsebojne razdeljenosti, krivde, žalosti in jeze je odtujitev. Tako je hči ob občutke, občutke sebe, ženskosti, družine in okolja. Sprašuje se, kako bo sprejeta in ljubljena kjerkoli. V upanju, da bo našla stik s svetom, se odpoveduje sebi, zato se počuti odtujeno, samo, nesprejeto in zmedeno. Podobno se počutijo starši odrezani od starševstva, bojijo se, kaj so naredili narobe. So odtujeni od preteklosti, hči pa od prihodnosti.
Motnje hranjenja so bolečina hčera, njihovih staršev in celotne družine. Če jih želijo starši videti le kot problem hčera, potem bo malo možnosti, da bi starša in družina kot celota lahko kaj spremenila. Hčero lahko izločijo ali ob njej životarijo po starem ustaljenem modelu, čeprav se ob tem ne sprašujejo o modelih sporazumevanja, ki jih bodo predali naslednjemu rodu. Motnje hranjenja pa so lahko možnost in priložnost za hčero, da se spoprime s seboj in s svetom svojih čustev, jih začne zaznavati, se jih zavedati in se jih nauči izražati. Ob tem ji lahko veliko pomagajo starši, ki se bodo prav tako srečali sami s seboj in bodo imeli morda prvič v življenju priložnost spoznati tudi lastno ranjenost, primanjkljaje in se bodo naučili najprej razumeti sebe in nato tudi partnerja in hčero. Pomembno se je zavedati, da ni staršev, ki bi zavestno želeli škodovati otroku in da so v danem ravnali tako kot so najbolje znali in zmogli. Starši bi naj hčeri pomagali do občutja, da je sprejeta in ljubljena v družini ne da bi ji bilo treba uničevati sebe; ko bodo starši zmogli dati hčeri ta občutek, se bodo vrnili v starševsko vlogo in počasi tudi v vlogo partnerja. To je naporna in dolgotrajna pot spremembe, ki jo je bolje začeti danes kot nikoli.

Mag.Marinka Pahole prof.ped.
Psihiatrična klinika Ljubljana