Mavčenje skozi čas

Iz zgodovine je poznano, da je perzijski zdravnik Abu Mansur Mufawak že okoli leta 970 uporabljal za zdravljenje zlomov mavčevo zmes, ki jo je nanašal na zlomljeni ud. V turškem cesarstvu so po naravnavi zlomov poškodovane ude namestili v korita, napolnjena z mavcem. Holandski vojaški kirurg Antonius Mathijsen (1805-1878) je leta 1852 prvi objavil publikacije, v katerih piše, da je iznašel mavčev ovoj. To je omogočilo začetek široke uporabe mavca v medicini. V začetku 20. stoletja je oče moderne nekrvave travmatologije Bohler izdelal prva natančna navodila za zdravljenje poškodb z mavci. Za zdravljenje poškodb lahko uporabljamo mavčeve longete ali cirkularne mavce. Čeprav so se v preteklih 100 in več letih menjale tehnike mavčenja, vrste mavca in dolžina imobilizacije, je mavčenje še danes eden od nepogrešljivih načinov imobilizacije.

KAJ JE MAVEC?

Po kemični sestavi je mavec kalcijev sulfat (CaSO4).V naravni obliki vsebuje 21odstotkov kristalne vode. Ko ga pečemo na 130 stopinj Celzija izgubi tri četrtine vode, pri 145 stopinjah pa vso kristalno vodo. Če se tako pečen (dehidriran) mavec namoči v vodo, se spremeni v mehko maso, ki jo je lahko oblikovati. Čas strjevanja in sušenja mavca je odvisen od vrste in kvalitete mavca. Poznamo transportno (začasno) in terapevtsko (dokončno) imobilizacijo. Začasna imobilizacija se uporablja na kraju nezgode in je predvidena samo za prevoz do zdravstvene ustanove. Za transportno imobilizacijo uporabljamo vakuumske blazine, standardne opornice ali pa improvizirane pripomočke – deske, časopis, karton, odejo, dežnik…Večino poškodb v dokončni oskrbi trajno imobiliziramo. To lahko storimo z mavčevo obvezo, mavčevo longeto, z različnimi opornicami in ortopedskimi pripomočki ali ortozami. Namen imobilizacije je poškodovani ud napraviti negiben – imobiliziran. S tem zmanjšamo bolečino, preprečimo nadaljnjo poškodbo živcev, mišic in ožilja in omogočimo pravilno zaraščanje zlomov kosti, raztrganih vezi in sklepnih ovojnic. Posledice predolge imobilizacije so okorelost sklepov, oslabelost mišic in drugih tkiv.

SINTETIČNI IN KLASIČNI MAVEC

Razmerje med uporabo sintetičnega in klasičnega mavca pri nas in v tujini je veliko. V tujini uporablja(denimo Nizozemska) 91odstotkov sintetičnih mavčnih oblog, medtem ko v Sloveniji naredimo več kot 90odstotkov mavcev iz klasičnega materiala. Pri nas je sintetični mavec izključno samoplačniška storitev in ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja, kar je morda glavni vzrok te očitne razlike. Prvi sintetični materiali za imobilizacijo zlomov in drugih poškodb so prišli na tržišče okoli leta 1968. Pri nas so prve sintetične mavce uporabljali leta 1980, vendar so ti bili takrat še slabi in nedodelani. Največja slabost sta bili ostra mrežasta struktura in način namestitve. Za izdelavo takega mavca je bilo treba v posebni posodi ovoj segreti na 80 stopinj in ga nato čim hitreje namestiti. Zaradi pogostih zapletov (opekline, preležanine) smo njihovo uporabo kmalu opustili. Šele po letu 1991 smo začeli plastične mavce izdelovati pogosteje. Danes poškodovanci plastični mavec pogosto tudi sami zahtevajo. Prednosti sintetičnega mavca pred navadnim sta njegova trdnost in majhna teža. Za poškodovanca je udoben, ker je lažji od navadnega mavca in vodoodporen. Zaradi svoje obstojnosti se ne drobi in ne pušča sledi v stanovanju in na posteljnini. Popolno trdnost doseže že po 10 do 25 minutah, zato je možnost, da bi se zlomil, majhna. Primeren ja za imobilizacijo poškodb, pri katerih je potrebno dolgotrajno zdravljenje. Pri zdravljenju svežih poškodb sintetičnega mavca ne uporabljamo zaradi možnosti zapletov (oteklina). V takih primerih namestimo navaden mavec in ga po nekaj dneh zamenjamo s sintetičnim. Pri poškodovancih, pri katerih je bila potrebna naravnava zloma, navadni mavec lahko zamenjamo s plastičnim po dveh do treh tednih. Zaradi izredne propustnosti za rentgenske žarke sintetičnega mavca pri kontrolnih pregledih in slikanjih ni treba menjati.

ORTOZE ALI OPORNICE

Ortoza ali opornica (orthos v grščini raven) je pripomoček, ki olajša zdravljenje bolezenskega stanja ali vsaj upočasni poslabšanje. Nastanek opornic je povezan s človeškim nagonom. Ko se je človek poškodoval, je takoj iskal najboljši položaj poškodovanega uda, da ga ni bolelo. Pri tem si je pomagal z različnimi pomagali, za katera bi lahko rekli, da so to že bile prve opornice. O tem pričajo številne arheološke najdbe. Sorazmerno z napredkom sta se izboljševali kakovost in uporabnost opornic. Včasih so opornice poimenovali po kraju nastanka, avtorju ali celo izdelovalcu, zato lahko enako opornico ali opornice z enakim delovanjem imenujemo različno, tudi različni proizvajalci različne opornice poimenujejo enako. Velik je bil razmah opornic po drugi svetovni vojni zaradi uporabe novih tehnik, novih materialov in novega načina zdravljenja. Za klinične namene je pomembno delovanje opornice. Glede na delovanje oziroma funkcijo ločimo štiri vrste ortoz :

• 1. stabilizirajoče - oporne
• 2. funkcionalne - dinamične
• 3. korektivne - pooperativne
• 4. protektivne - zaščitne

Najpomembnejša je prva skupina ortoz (stabilizirajoče), ki je tudi največja. Seveda se skupine lahko prepletajo, saj se nekatere ortoze uporabljajo za več namenov. Poškodovancu omogočajo nadzor nestabilnega dela telesa ali uda v celoti. S preprečevanjem neželenih gibov učvrstijo sklepe in omogočajo obremenitve. Uporabljamo jih ob različnih boleznih in poškodbah. Ortozo je treba pravilno namestiti in prilagoditi na poškodovan ud. Poškodovancu damo navodila za pravilno vzdrževanje ortoze in za vaje, ki naj jih izvaja doma.

Zato se je v klinični praksi že leta 1998 pojavila pobuda za ureditev poklica. Ta bo prinesla koristi za uporabnike in izvajalce, jasne kompetence in odgovornosti, večjo kvaliteto dela in poenotenje doktrine na področju imobilizacije. V nabor poklicev smo dodali poklic ortopedski tehnolog /ortopedska tehnologinja, ki je tudi evropsko primerljiv, saj polic zdravstveni tehnik ne ustreza zahtevnostim in obsežnosti imobilizacije.
Po ustanovitvi delovne skupine je počasi začel nastajati najprej profil poklica, nato poklicni standard in na koncu tudi Katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za poklicno kvalifikacijo ortopedski tehnolog /ortopedska tehnologinja.
Postopek za registracijo izvajalca postopkov certificiranja na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je že v teku in pričakujemo, da se bo program usposabljanja in certificiranja lahko začel že letos jeseni. Pri tem postopku gre za uradno in formalno potrjevanje in preverjanje pridobljenega znanja ali kvalifikacij, ratificiranje uspeha pridobljenega na tečaju ali izpitu. Vendar ne gre samo za znanja in spretnosti, pridobljena na tečaju ali izpitu, temveč tudi v šolah, na delovnem mestu, pri neformalnem druženju, gre za znanja, pridobljena v procesu formalnega in neformalnega izobraževanja in učenja. Gre predvsem za potrjevanje in preverjanje znanj, pridobljenih zunaj formalnega izobraževalnega sistema. Rezultat uspešno opravljenega postopka certificiranja je certifikat, ki dokazuje poklicno kvalifikacijo.

ZNANJE IN SPRETNOST

Mavčar za svoje delo potrebuje znanja in spretnosti, ki jih ni mogoče pridobiti v programu izobraževanja na zdravstveni šoli. Obsežnost in strokovnost terapevtskega postopka imobilizacij zahteva samostojnega mavčarja z znanjem anatomije in fiziologije, poznavanjem različnih vrst materialov in ortopedskih pripomočkov. Za to so potrebna dodatna znanja, ki jih pridobivamo na strokovnih seminarjih doma in v tujini in sledimo domači in tuji literaturi.