Metabolični sindrom včeraj, danes, jutri

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški diabetolog dr. Reaven imenoval sočasno pojavljanje povišanega krvnega tlaka, debelosti in motenj v presnovi maščob sindrom X. Kasneje so se pojavila še druga imena kot na primer plurimetabolni sindrom, sindrom insulinske rezistence, dismetabolni sindrom. Prav debelost in rezistenca na insulin sta osnova nastanka tega sindroma. Insulinsko rezistenco spremljajo tudi prokoagulacijska in protivnetna stanja ter endotelna disfunkcija, kar še dodatno poveča aterosklerotični potencial.
Metabolični sindrom je velik družbeni in zdravstveni problem, saj poveča tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni in vodi v večjo umrljivost. Znano je, da je pri ljudeh z metaboličnim sindromom večje tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni 2-do 4-krat večje in tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa II pa se poveča za 5-krat. Ocenjuje se, da bo metabolični sindrom vse pogostejši, saj se pojavnost povečuje z daljšanjem življenjske dobe in nezdravim načinom življenja, ki ga opredeljuje premalo gibanja in preveč zaužite hrane. Pogostnost metaboličnega sindroma je v tesni zvezi s prekomerno telesno težo in izrazito narašča s starostjo. Po nekaterih ocenah ima metabolični sindrom že približno petina svetovnega prebivalstva. V evropski populaciji naj bi bil prisoten pri 10 do 15 odstotkih ljudi. Pojavljanje metaboličnega sindroma je pogostejše pri slabši toleranci za glukozo, saj ima sestavine metaboličnega sindroma skoraj 90 odstotkov sladkornih bolnikov tipa II.
Leta 2005 so na srečanju mednarodnega združenja za diabetes (International Diabetes Federation - IDF) v Berlinu sprejeli novo definicijo metaboličnega sindroma. Ta je opredeljen z abdominalno (visceralno) debelostjo, ki jo označuje obseg trebuha, in sicer pri ženskah nad 80 cm in pri moških nad 94 cm, ter še dvema od štirih naštetih dejavnikov tveganja:

• vrednost trigliceridov > 1,7 mmol/l
• vrednosti holesterola HDL pri ženskah < 1,3mmol/l in pri moških < 1,0 mmol/l
• krvni tlak > 130/85 mmHg oziroma uvedeno zdravljenje z antihipertenzivi
• vrednost glukoze na tešče > 5,6 mmol/l oz. potrjena motena toleranca za glukozo oziroma sladkorna bolezen tipa II.

Nova opredelitev določa nižjo vrednost za abdominalno debelost tako pri moških kot pri ženskah in nižjo vrednost glukoze na tešče. Prav tako nova definicija tokrat prvič ne ločuje samo po spolu, temveč tudi po etnični pripadnosti.

Cilj obravnave oseb z metaboličnim sindromom je preprečevanje srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni tipa II. Potrebna je celostna obravnava z nadzorom vseh dejavnikov tveganja, ki jih vsebuje metabolični sindrom. Posameznika z diagnosticiranim metaboličnim sindromom klinično obravnavamo v skladu s sprejetimi smernicami za preprečevanje srčno-žilnih bolezni. Poleg zdravljenja prisotnih sestavin metaboličnega sindroma (hipertenzije, dislipidemije, hiperglikemije) so potrebni posebna skrb za znižanje telesne mase, opustitev kajenja in uvedba antiagregacijske zaščite z acetilsalicilno kislino. Kot osnovni ukrep se prav gotovo priporoča sprememba življenskega sloga, ki naj obsega zmanjšanje telesne mase pri prekomerno težkih osebah in redno aerobno telesno dejavnost. Zdravljenje z zdravili je potrebno ob prisotni hipertenziji oziroma dislipidemiji, in sicer v skladu z oceno srčno-žilne ogroženosti. Ker metabolični sindrom pri posamezniku ne pomeni a priori visokega srčno- žilnega tveganja je pri uvedbi zdravljenja dislipidemije s statini potrebna ocena ogroženosti. Primarni cilj je znižanje LDL-holesterola, kar lahko učinkovito storimo s katerimkoli statinom. Po zdravljenju s statinom pa pri večini bolnikov še vedno ostajajo povišane vrednosti trigliceridov oziroma nižje ravni zaščitnega HDL-holesterola. Tu imajo gotovo mesto fibrati, ki dokazano zmanjšajo tveganje za srčno-žilne bolezni pri osebah z visokimi serumskimi trigliceridi in nizkimi ravnmi HDL-holesterola. V specialistični obravnavi se pri takih osebah pogosto uporablja kombinacija statina s fibratom, predvsem fenofibrata, ki naj bi bila varna z vidika stranskih učinkov. Pri zdravljenju hipertenzije je ciljna vrednost krvnega tlaka podobna kot pri sladkornih bolnikih tipa II, to je pod 130/80 mmHg. Izbiramo antihipertenzive, ki niso diabetogeni, predvsem zaviralce angiotenzinske konvertaze, zaviralce angiotenzinskih receptorjev ali blokatorje kalcijevih kanalov. Izogibamo se predvsem tiazidnih diuretikov in določenih blokatorjev receptorjev beta, ki imajo neugoden vpliv na glukozno homeostazo.Glede zdravljenja insulinske rezistence kot osnovnega mehanizma nastanka metaboličnega sindroma ni uradnih priporočil. Če ima oseba z metaboličnim sindromom tudi sladkorno bolezen tipa II je zdravilo izbora metformin. Ta pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa II dokazano zmanjša tveganje za makrovaskularne zaplete, predvsem miokardni infarkt. To poleg hiperglikemičnega učinka pripisuje tudi njegovemu ugodnemu učinku na lipidni profil in znižanju trombogenih dejavnikov. Cilj presnovne urejenosti je glikiran hemoglobin-HbA1c pod 6,5 odstotka. Ne glede na to, da ima bolnik predpisano terapijo za zdravljenje določene komponente metaboličnega sindroma, pa je pri posamezniku treba ves čas spodbujati napore za spremembo življenjskega sloga.