Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Simptomi in bolezenski znaki hipotiroze so odvisni od stopnje pomanjkanja ščitničnih hormonov, trajanja hipotiroze pa tudi od subjektivnega zaznavanja težav. Blago ali začetno hipotirozo pogosto odkrijemo naključno, saj običajno ne povzroča težav. Že blaga hipotiroza pa lahko povzroči zvišano vrednost holesterola v krvi. Pri napredovali ali manifestni hipotirozi je pomanjkanje ščitničnih hormonov hujše, kar se izraža z utrujenostjo, slabšo zmogljivostjo in zaspanostjo, pogoste so vrtoglavice, motnje koncentracije, glavoboli in depresija. 5

Hipotiroza je najpogostejša motnja v delovanju ščitnice


O hipotirozi govorimo, kadar ščitnica izloča premalo ščitničnih hormonov, ki so nujni za rast, razvoj in delovanje vseh organov in tkiv. Ob pomanjkanju ščitničnih hormonov se procesi presnove upočasnijo, zato so simptomi hipotiroze številni in raznoliki. Hipotiroza je najpogostejša motnja v delovanju ščitnice. Ocenjujejo, da jo ima od 5 do 10 odstotkov ljudi, kar pri polovici pa ni prepoznana. Velikost ščitnice ni odvisna od stopnje hipotiroze – žleza je lahko normalno velika, povečana, majhna ali pa je ni.

VZROKI HIPOTIROZE

Hashimotov tiroiditis
Hipotirozo najpogosteje povzroči Hashimotov tiroiditis, ki sodi med avtoimunske ščitnične bolezni. Je najbolj pogosta ščitnična bolezen, saj jo ima vsaka peta ženska in vsak deseti moški. V ambulanti za bolezni ščitnice Klinike za nuklearno medicino v Ljubljani, ki pokriva področje polovice Slovenije, na leto odkrijemo približno 1700 novih bolnikov s Hashimotovim tiroiditisom. Bolezen je avtoimunske narave, kar pomeni, da lasten imunski sistem ščitnico prepozna kot tujek in povzroči postopen propad žleze. Ima dolgotrajen potek, saj se hipotiroza praviloma razvija počasi, običajno več let. Med novoodkritimi bolniki je približno 40 odstotkov hipotirotičnih. Hashimotov tiroiditis je bolezen genetsko obremenjenih posameznikov, ki se pojavi v katerem koli starostnem obdobju, največkrat pa okoli 50. leta starosti ali v prvem letu po porodu. Poslabša se lahko zaradi vnosa prekomerne količine joda, ki jo bolnik zaužije v obliki zdravil ali multivitaminskih pripravkov.

Poporodni tiroiditis
Med avtoimunske bolezni sodi tudi poporodni tiroiditis, ima ga od 5 do 10 odstotkov žensk v prvem letu po porodu. Poteka lahko s hipertirozo ali hipotirozo, lahko pa si obe obdobji sledita. V 70 odstotkih primerov je motnja na srečo prehodna, saj se delovanje ščitnice po nekaj mesecih spontano normalizira. V 30 odstotkih primerov je izid poporodnega tiroiditisa trajna hipotiroza.

Zdravljenje z radioaktivnim jodom
Zdravljenje z radioaktivnim jodom je učinkovit način zdravljenja hipertiroze, saj povzroči destrukcijo preveč aktivnega ščitničnega tkiva. Pri bolniku z bazedovko je hipotiroza pričakovan in zaželen izid radiojodnega zdravljenja. Pri drugih ščitničnih boleznih, kot sta avtonomno tkivo v ščitnici ali golša, zdravljenje z radioaktivnim jodom običajno umiri hipertirozo in zmanjša golšo, redkeje pa povzroči hipotirozo.

Operacija ščitnice
Po operaciji ščitnice je izid hipotiroza, kadar kirurg odstrani celo ali skoraj celo ščitnico. To je potrebno, če je ščitnica močno povečana in ima več vozličev, pri operaciji raka ščitnice ali pri bolnikih z bazedovko. Hipotiroza pri teh bolnikih je trajna.

Drugi redkejši vzroki hipotiroze
Hipotiroza se pogosto pojavi po zunanjem obsevanju vratu zaradi malignih tumorjev v tem področju. Lahko jo povzročijo nekatera zdravila, na primer amiodaron, litij ali sunitinib. Pri popolnoma neslani prehrani je vnos joda močno zmanjšan, kar lahko vodi v hipotirozo, saj je jod pomemben gradnik ščitničnih hormonov. Sekundarna hipotiroza se razvije zaradi slabše stimulacije tvorbe hormonov v ščitnici ob zmanjšanem izločanju hipofiznega hormona tirotropina (TSH), običajno po poškodbi hipofize zaradi tumorja, operacije ali obsevanja. Kongenitalna ali prirojena hipotiroza je redka, odkrijemo jo pri enem na 4000 rojstev. Nezdravljena hipotiroza že po nekaj tednih povzroči hude in nepopravljive okvare v razvoju otroka, predvsem možganov, stanje poimenujemo »kretinizem«. Zato v Sloveniji že od leta 1981 izvajamo tako imenovano presejalno testiranje vseh novorojenčkov tretji dan po rojstvu. S takojšnjim zdravljenjem otrokom s prirojeno hipotirozo omogočimo normalno zdravo življenje.

ZNAKI HIPOTIROZE

Simptomi in bolezenski znaki hipotiroze so odvisni od stopnje pomanjkanja ščitničnih hormonov, trajanja hipotiroze pa tudi od subjektivnega zaznavanja težav. Blago ali začetno hipotirozo pogosto odkrijemo naključno, saj običajno ne povzroča težav. Že blaga hipotiroza pa lahko povzroči zvišano vrednost holesterola v krvi. Pri napredovali ali manifestni hipotirozi je pomanjkanje ščitničnih hormonov hujše, kar se izraža z utrujenostjo, slabšo zmogljivostjo in zaspanostjo, pogoste so vrtoglavice, motnje koncentracije, glavoboli in depresija. Nekateri navajajo upočasnjeno prebavo in porast telesne teže, bolečine v mišicah in sklepih, krče ali občutljivost za mraz. Ženske imajo včasih moten menstruacijski cikel ali močnejše menstruacije, lahko je zmanjšana zmožnost zanositve. Zelo huda hipotiroza pogosto povzroča izrazito upočasnjenost, otekanje, mravljinčenje, suho in luščečo se kožo, naglušnost, izpadanje las, hripavost in upočasnjeno bitje srca. Pri hudi hipotirozi se včasih pojavi slabokrvnost ali porast jetrnih in mišičnih encimov. Pri dolgotrajni nezdravljeni hudi hipotirozi je sposobnost organizma, da odgovori na stres, močno zmanjšana. V tem stanju lahko že manjša operacija, poškodba ali okužba povzroči hipotirotično komo, ki se pogosto konča s smrtjo.

KDAJ POMISLIMO NA HIPOTIROZO

Hipotirozo pogosto težko prepoznamo, saj so simptomi številni in neznačilni, težave pa se največkrat pojavijo ali poslabšajo postopoma. Na hipotirozo vsekakor pomislimo, kadar so izraženi posamezni simptomi in bolezenski znaki, predvsem pri posameznikih z večjim tveganjem. To so ženske srednjih let ali v poporodnem obdobju, starejši, sorodniki bolnikov z boleznimi ščitnice, bolniki z različnimi avtoimunskimi boleznimi ali posamezniki z Downovim ali Turnerjevim sindromom. Hipotiroza je pogostejša po zdravljenju z radioaktivnim jodom ali po operaciji ščitnice, po obsevanju vratne regije ali po posegih na hipofizi. Na možnost hipotiroze moramo pomisliti tudi pri bolnikih, ki jemljejo določena zdravila (na primer amiodaron ali litij), ali pri posameznikih, ki se prehranjujejo presno.

PREISKAVE OB SUMU NA HIPOTIROZO

Ob sumu na hipotirozo je treba preveriti delovanje ščitnice z določitvijo TSH in ščitničnih hormonov v krvi, preiskavo izvajajo številni laboratoriji v Sloveniji. Če je izvid patološki, je potrebna obravnava pri specialistu za bolezni ščitnice, tirologu. Ta s pogovorom oceni bolnikove težave in dejavnike tveganja za hipotirozo, s pregledom pa velikost ščitnice ter prisotnost znakov hipotiroze. Med laboratorijskimi preiskavami ima na voljo meritev koncentracije TSH in prostih ščitničnih hormonov ter ščitničnih protiteles. Pri hipotirozi se zaradi pomanjkanja ščitničnih hormonov izločanje TSH poveča, zato je koncentracija v krvi značilno zvišana. Prosta ščitnična hormona, prosti tiroksin (pT4) in prosti trijodtironin (pT3), sta pri blagi hipotirozi še normalna, pri hudi hipotirozi pa značilno močno znižana. Zvišana ščitnična protitelesa so diagnostična za avtoimunsko bolezen ščitnice, kasneje pa njihova določitev ni več potrebna, saj ne vplivajo na potek bolezni. Ultrazvok ščitnice pomaga pri opredelitvi vzroka hipotiroze, z njim tirolog oceni velikost, strukturo in spremembe v žlezi. Scintigrafija ščitnice nam po operaciji ščitnice pomaga opredeliti prisotnost, lego in velikost ostankov ščitničnega tkiva. Pri otrocih s kongenitalno hipotirozo pa s to preiskavo opredelimo prisotnost, lego in aktivnost ščitničnega tkiva.

ZDRAVLJENJE HIPOTIROZE

Hipotirozo zdravimo z nadomeščanjem ščitničnega hormona tiroksina. Hormonski preparat vsebuje sintetični hormon tiroksin. Zdravilo nima stranskih učinkov, saj je sintetični hormon po strukturi enak tiroksinu, ki ga izdela in izloči zdrava ščitnica. Zdravimo tudi blage oblike hipotiroze, čeprav simptomi še niso izraženi. Zdravilo uvede tirolog, začetni odmerek določi glede na stopnjo in vzrok hipotiroze, starost, težo ter pridružene bolezni. Zdravilo uvaja postopno, posebna previdnost je potrebna pri srčnih bolnikih. Odmerek zdravila prilagaja glede na vrednost TSH, dokler koncentracija TSH ne doseže območja normalnih vrednosti. Kasneje zadostujejo kontrole TSH enkrat na leto ali prej ob težavah ali nosečnosti. V primeru patološke vrednosti je treba prilagoditi odmerek zdravila. Zdravljenje s tiroksinom je običajno trajno, saj se delovanje ščitnice, ki je bolezensko spremenjena, ne obnovi. Z ustreznim nadomeščanjem ščitničnega hormona pa ima bolnik s hipotirozo lahko normalno zdravo življenje.
Zdravilo mora bolnik jemati redno vsak dan zjutraj na tešče, z vodo ali čajem in ne z mlekom, kavo ali hrano, saj lahko določene sestavine zdravilo vežejo nase in tako zmanjšajo njegov vstop v telo. Hrano lahko zaužijemo 15 do 30 minut po zdravilu, pripravke kalcija, železa, soje ali antacide pa šele 4 ure po zaužitju zdravila. Redno hormonsko nadomestno zdravljenje je še posebno pomembno v nosečnosti, saj so v zgodnji nosečnosti materini hormoni edini vir ščitničnega hormona za plod. Pomanjkanje ščitničnega hormona pri materi lahko namreč povzroči nepopravljivo škodo v razvoju otroka. Včasih moramo odmerek zdravila celo zvišati, saj je v nosečnosti potreba po tiroksinu večja.

Hipotiroza je izid številnih ščitničnih bolezni, najpogostejši vzrok pa je avtoimunska bolezen ščitnice. Motnjo pogosto težko prepoznamo, saj se težave običajno pojavijo postopoma, simptomi pa so številni in neznačilni. Starejši težave največkrat pripišejo letom ali pridruženim boleznim, ženske srednjih let menopavzi, mlade mamice pa poporodnemu obdobju. Sum na hipotirozo potrdimo preprosto z laboratorijsko določitvijo TSH in ščitničnih hormonov. Za opredelitev vzroka in zdravljenje pa je potreben obisk pri tirologu. Hipotirozo lahko zdravimo le z nadomeščanjem ščitničnega hormona v obliki tablet, samo z rednim in ustreznim jemanjem zdravil pa lahko preprečimo hude posledice nezdravljene hipotiroze in tako bolniku omogočimo normalno zdravo življenje.

Asist. dr. Katja Zaletel, dr. med.
Klinika za nuklearno medicino,
Univerzitetni klinični center Ljubljana