Strokovna zdravstveno vzgojna revija

V zemlji je joda malo, nekoliko več ga je v morskih ribah in morskih sadežih. V večini držav po svetu morajo jod v prehrano dodajati. Običajno jodirajo kuhinjsko sol in sol, ki jo uporabljajo v prehrani živine in živilski industriji. Hudo pomanjkanje joda je v svetu redko in je povezano s hudimi motnjami v delovanju ščitnice, zlasti s premajhnim delovanjem ščitnice že pri novorojenčkih zaradi pomanjkanja joda med nosečnostjo. Zmerno in blago pomanjkanje joda pa povzroči rast ščitnice in razvoj avtonomnega tkiva v ščitnici, to je tkiva, ki ne uboga normalnih mehanizmov za uravnavanje delovanja ščitnice. 1

Majhna žleza v obliki metuljčka


Hormoni so snovi, ki iz žlez z notranjim izločanjem potujejo do drugih celic v telesu. S tem ko se vežejo na te celice ali prehajajo vanje, vplivajo na njihovo delovanje. Tudi ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, kar pomeni, da izloča svoje produkte (ščitnične hormone) v kri. Ščitnični hormoni nato preko krvi prehajajo v različna tkiva po telesu.

ŠČITNICA

Ščitnica leži na sprednjem spodnjem delu vratu pred sapnikom. Ima obliko metuljčka. Sestavljena je iz dveh režnjev – desnega in levega. Na sredini sta povezana z mostičkom, ki ga imenujemo istmus. Ščitnica je majhna žleza, ki pri odraslem tehta samo 10 do 20 gramov. Normalno je, da je pri moških ščitnica nekoliko večja kot pri ženskah. Sestavljena je iz številnih ščitničnih foliklov, ki si jih lahko predstavljamo kot majhne kroglice. Steno teh kroglic sestavljajo folikularne ščitnične celice, ki tvorijo in izločajo ščitnične hormone. V sredini kroglic so uskladiščeni ščitnični hormoni, vezani na beljakovino, ki jo imenujemo tiroglobulin. Zaloga hormonov znotraj ščitnice je precej velika, zadoščala naj bi kar za nekaj tednov. Pri nekaterih bolezenskih stanjih, kot je na primer subakutno virusno vnetje ščitnice, se normalna struktura žleze poruši in uskladiščeni hormoni se sprostijo v kri, kjer lahko dosežejo zelo visoke vrednosti. Ko se bolezen umiri, se raven ščitničnih hormonov v krvi hitro normalizira.

JOD IN ŠČITNICA

Jod je najpomembnejši element, s katerim je ščitnica povezana z okoljem. Je sestavni del ščitničnih hormonov, nujno potreben za njihovo produkcijo, uravnava pa tudi velikost in delovanje ščitnice. Odrasel človek naj bi dnevno zaužil vsaj 150 mikrogramov joda, nosečnice in doječe matere pa približno 250 mikrogramov. Med nosečnostjo se namreč povečajo potrebe po ščitničnih hormonih, kar zahteva večji vnos joda. Ustrezen vnos joda med nosečnostjo je pomemben tudi zato, ker jod prehaja skozi posteljico v plod, pri katerem v drugem trimesečju že deluje tudi lastna ščitnica. Po porodu pa je za dojenčka edini vir joda za tvorbo ščitničnih hormonov jod iz materinega mleka. Čeprav potrebuje človek za normalno delovanje ščitnice izredno majhne količine joda, bi ga v večini predelov po svetu z normalno prehrano brez dodatnega vnosa dobil premalo. V zemlji je namreč joda malo, zato ga je malo tudi v rastlinah in živalih. Nekoliko več ga je v morskih ribah in morskih sadežih, vendar ti v naši kulturi niso na jedilniku dovolj pogosto za zadosten vnos joda. V večini držav po svetu morajo jod v prehrano dodajati. To je mogoče izvesti na različne načine. Ker je sol ena od najbolj razširjenih snovi v prehrani, se je večina držav odločila, da ga bo dodajala v kuhinjsko sol. Običajno jodirajo kuhinjsko sol in sol, ki jo uporabljajo v prehrani živine in živilski industriji. Kljub temu še vedno približno petina svetovnega prebivalstva živi na območjih s pomanjkanjem joda. Hudo pomanjkanje joda je v svetu redko in je povezano s hudimi motnjami v delovanju ščitnice, zlasti s premajhnim delovanjem ščitnice že pri novorojenčkih zaradi pomanjkanja joda med nosečnostjo. Zaradi tega je moten razvoj teh otrok. Zmerno in blago pomanjkanje joda pa povzroči rast ščitnice in razvoj avtonomnega tkiva v ščitnici, to je tkiva, ki ne uboga normalnih mehanizmov za uravnavanje delovanja ščitnice. Na območjih, kjer je joda v prehrani premalo, so ščitnice povprečno večje kot na območjih, kjer je joda dovolj. Tudi v Sloveniji so številne raziskave pred leti pokazale, da je sol premalo jodirana. Slovenija je bila območje z blagim pomanjkanjem joda. Zaradi tega smo v začetku leta 1999 z ustreznimi predpisi vsebnost joda v kuhinjski soli zvišali. Od takrat vsebuje pri nas 10 gramov soli približno 250 mikrogramov joda. Z zaužitjem 6 gramov soli dnevno tako dobimo priporočenih 150 mikrogramov joda. Po poročanju Inštituta za varovanje zdravja pa v Sloveniji povprečno zaužijemo precej več soli, tudi do 10 gramov in več dnevno. S tem si seveda povečamo tudi vnos joda. Novejše raziskave kažejo, da je sedaj joda v naši prehrani dovolj. Seveda pa to velja samo, če uporabljamo jodirano sol. Čeprav marsikdo misli drugače, tudi naravna morska sol vsebuje premalo joda za vsakdanje potrebe in ji je treba jod dodajati. Če želimo dobro svoji ščitnici, moramo torej izbrati jodirano sol. Na naših policah na srečo prevladujejo jodirane soli, tudi če so uvožene iz drugih držav. Jod ni samo sestavni del ščitničnih hormonov, ampak vpliva tudi na velikost ščitnice. Tudi v Sloveniji smo z raziskavami ugotovili, da so se ščitnice po tem, ko se je jodiranje kuhinjske soli povečalo, povprečno zmanjšale. Na velikost ščitnice vplivajo še številni drugi dejavniki, vendar pa je ustrezen vnos joda eden od bolj pomembnih. Ščitnice, ki vsebujejo dovolj joda, so tudi bolj zaščitene pred prevelikim vnosom joda.

PREVELIK VNOS JODA

Zgodi se lahko na primer pri ljudeh, ki jemljejo zdravilo za zdravljenje motenj srčnega ritma (amiodaron), ali pri ljudeh, ki so dobili ob rentgenski preiskavi (na primer CT ali slikanju žil) rentgensko kontrastno sredstvo. To vsebuje velike količine joda, vendar se ta jod običajno hitro izloči iz telesa. Pri bolnikih, ki jemljejo amiodaron, pa se ta kopiči v telesu (v maščevju) in lahko vpliva na ščitnico še več mesecev po tistem, ko smo ga prenehali jemati. Na srečo je človek prilagojen na prevelik, pa tudi na premajhen vnos joda. Večina ljudi kljub izpostavljenosti veliki količini joda nima težav, saj ima zdrava ščitnica mehanizme, s katerimi prepreči škodljive učinke velikih količin joda. Bolj so v nevarnosti tisti, ki nimajo zdrave ščitnice. Če je ščitnica povečana in vsebuje na primer avtonomno tkivo, se lahko po izpostavljenosti večji količini joda razvije prekomerno delovanje ščitnice. Če ima bolnik Hashimotov tiroiditis, pa se lahko po izpostavljenosti večji količni joda razvije ali poslabša premajhno delovanje ščitnice. Večje količine joda so lahko nevarne tudi bolnikom z bazedovko. Pri vseh teh bolnikih odsvetujemo dodaten vnos joda, na primer v obliki vitaminskih preparatov. Če vedo, da bodo izpostavljeni večji količini joda, se morajo pred tem posvetovati s tirologom, to je zdravnikom za bolezni ščitnice. Tudi pred uvedbo zdravila amiodaron, ki ga običajno predpiše kardiolog, svetujemo pregled pri tirologu.

ŠČITNIČNI HORMONI

Jod prehaja v ščitnično celico, se tam kopiči in sodeluje v tvorbi ščitničnih hormonov. V ščitnici nastaja predvsem tiroksin (T4), manj nastaja v njej trijodtironina (T3). Večina T3 se tvori kasneje iz T4 zunaj ščitnice. T4 in T3 iz ščitnice prehajata v kri, kjer se vežeta na prenosne beljakovine. Večina hormonov je vezanih, manj kot 1 odstotek jih potuje po krvi prostih. Samo prosti hormoni pa vplivajo na tkiva. Večina laboratorijev meri koncentracije prostih hormonov v krvi. T3 je veliko bolj učinkovit v tkivih kot T4, zato je koncentracija prostega T3 v krvi veliko bolj pomembna kot koncentracija prostega T4. Prosti T3 prehaja v celice različnih tkiv in tam pospešuje presnovne procese. Ščitnični hormoni vplivajo tako rekoč na vsa tkiva v telesu (možgane, mišice, srčno mišico, kosti, prebavila), pa tudi na druge žleze in sami nase. Najboljše je, če je raven ščitničnih hormonov v krvi normalna. Če je previsoka, govorimo o hipertirozi. Presnovi procesi se pospešijo. Srce utripa hitreje, pospeši se prebava, bolniki se tresejo, hujšajo, so nemirni, nervozni, koža je potna in topla. Če je raven ščitničnih hormonov znižana, govorimo o hipotirozi. Bolniki so utrujeni, zaspani, prebava se upočasni, poveča se telesna teža, koža postane suha in hladna.

URAVNAVANJE DELOVANJA ŠČITNICE

Raven ščitničnih hormonov v krvi uravnava hipofiza, žleza, ki leži na lobanjskem dnu. Hipofiza uravnava tudi delovanje drugih žlez, na primer nadledvičnice, jajčnikov, testisov. T3 prehaja v celice hipofize. Na ta način hipofiza zazna, kolikšna je raven ščitničnih hormonov v krvi. Ko se raven T3 približa spodnji meji ali je znižana, se v hipofizi poveča izločanje tirotropina (TSH). Ta se veže na ščitnične celice in jih stimulira ter tako poskuša povečati tvorbo ščitničnih hormonov. Če se raven T3 približa zgornji meji ali je zvišana, pa se izločanje TSH iz hipofize zmanjša. To je znak za ščitnico, naj zmanjša tvorbo ščitničnih hormonov. Zvišan TSH torej pomeni premajhno delovanje ščitnice (hipotirozo), znižan TSH pa preveliko delovanje ščitnice (hipertirozo). Pri zdravi ščitnici tako hipofizi uspe ohraniti raven ščitničnih hormonov v krvi v normalnem območju. Kadar je ščitnica bolna (deluje preveč ali premalo), pa tudi spremembe ravni TSH ne morejo dolgoročno vzpostaviti normalne ravni ščitničnih hormonov. Kadar posumimo, da ščitnica ne deluje normalno, je najbolje, da nas zdravnik napoti v laboratorij, kjer nam bodo izmerili raven TSH v krvi. Če je ta normalna, ščitnica z zelo veliko verjetnostjo deluje normalno. Če je zvišana ali znižana, morajo v dobrem laboratoriju sami izmeriti še raven prostih ščitničnih hormonov (prostega T4 in prostega T3). Raven TSH pri posamezniku nekoliko niha. Najnižje koncentracije so med 10. in 16. uro. Običajno niha vrednost TSH znotraj normalnega območja. To območje je odvisno od metode, ki jo posamezni laboratorij uporablja. Najpogosteje so normalne vrednosti v območju od 0,3 do 6 mE/L. Za prosti T4 je normalno območje najpogosteje od 9 do 23 pmol/L, za prosti T3 pa od 3,5 do 7,5 pmol/L. Normalen TSH pomeni normalno delovanje ščitnice, razen v zelo redkih primerih, ko hipofiza izloča biološko spremenjen TSH, ki ni učinkovit, kar pa je zelo redko stanje, za katero so značilne še druge težave. Če je raven TSH povsem normalna, meritve prostega T4 in T3 niso potrebne, saj sta v tem primeru skoraj zagotovo normalna. Kadar pa je raven TSH izven ožjega območja normalnih vrednosti oziroma izven normalne vrednosti, je treba izmeriti raven prostih ščitničnih hormonov. S tem odkrijemo tudi blage motnje v delovanju ščitnice.
Ščitnica je pomembna žleza, ki uravnava našo presnovo. Ustrezen vnos joda, torej uporaba jodirane kuhinjske soli, zagotavlja ljudem z zdravo ščitnico in hipofizo normalno delovanje in velikost ščitnice.

Doc. dr. Simona Gaberšček, dr. med.
Klinika za nuklearno medicino,
Univerzitetni klinični center Ljubljana