Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Za ugotavljanje ali spremljanje bolezni so poleg podatkov preiskovanca o počutju in težavah ter kliničnega pregleda, potrebne tudi različne laboratorijske preiskave, najpogosteje krvne. Kri je tekoče telesno tkivo, ki spremlja vsa dogajanja v organizmu, saj je v stiku z vsemi telesnimi celicami, zato lahko s pravilno izbranimi krvnimi preiskavami hitro zaznamo spremembe zdravstvenega stanja posameznika. Za analizo posameznih krvnih parametrov se najpogosteje uporablja vzorec venske krvi, pri majhnih otrocih in starostnikih pa tudi, seveda le za določene analize, vzorec kapilarne krvi. Zdravnik večkrat naroči tudi osnovno analizo seča, ki da hiter odgovor o motnjah v delovanju ledvic in sečnih poti. Najpogosteje se analizira vzorec srednjega curka jutranjega ali naključnega seča. Ob sumu na krvavitev v prebavnem sistemu, torej prisotnost skrite krvi v blatu, ali prisotnost črevesnih zajedavcev (parazitov) se opravijo analize blata. 2

Osnovne laboratorijske preiskave krvi, seča, blata


Kri je tekoče tkivo, zgrajeno iz več vrst specializiranih celic (belih krvničk ali levkocitov, rdečih krvničk ali eritrocitov, krvnih ploščic ali trombocitov) in krvne plazme, v kateri so raztopljeni beljakovine, soli, maščobe, glukoza, minerali, hormoni in vitamini. Pretaka se po žilah, po katerih jo poganja srce. V telesu odraslega človeka kroži običajno od 5 do 6 litrov krvi.
Za ugotavljanje ali spremljanje bolezni so potrebne različne laboratorijske preiskave krvi. Zdravnik najpogosteje naroči krvno sliko (KS) ali hemogram, ki mu da podatke o:

  • številu belih krvničk ali levkocitov v litru krvi, tj. celic, ki varujejo telo pred okužbami in tujimi beljakovinami;
  • številu rdečih krvničk ali eritrocitov v litru krvi, tj. celic, ki vsebujejo hemoglobin in oskrbujejo telo s kisikom;
  • številu krvnih ploščic ali trombocitov v litru krvi, tj. delcev, ki sodelujejo pri strjevanju krvi in mašijo rane pri poškodbah, da preprečijo izgubo krvi;
  • koncentraciji krvnega barvila hemoglobina v litru krvi, tj. beljakovine v eritrocitih, ki skrbi za prenos kisika iz pljuč do telesnih celic;
  • drugih dodatnih parametrih, povezanih z omenjenimi celicami.

Največkrat naroči zdravnik sočasno tudi levkocitno diferencialno krvno sliko (DKS), ki ovrednoti prisotnost posameznih vrst belih krvničk ali levkocitov – nevtrofilnih, eozinofilnih in bazofilnih granulocitov, monocitov, limfocitov – ter njihove morebitne spremembe. Po potrebi naroči biokemijske analize krvi, na primer določitev koncentracije glukoze (krvnega sladkorja), holesterolov (celotnih holesterolov, »slabega« HDL-holesterola, varovalnega LDL-holesterola), C-reaktivnega proteina (CRP), elektrolitov (kalija, natrija, kloridov, morda tudi kalcija, fosfata, magnezija), jetrne teste (bilirubin, alkalno fosfatazo, aminotransferazi AST in ALT, gama glutamilsko transferazo γGT, beljakovine, protrombinski čas), teste delovanja ledvic (sečnino, kreatinin, albumin) ter številne druge, za posamezno bolezen ali organ specifične analite. Lahko naroči tudi mikrobiološke preiskave krvi.
Za vse laboratorijske krvne analize je potreben pravilno odvzet vzorec venske krvi, pri majhnih otrocih ali starostnikih za določene preiskave (npr. hemogram, DKS, glukozo, elektrolite, CRP) zadošča vzorec kapilarne krvi. Odvzem krvi iz vene je najpogostejši odvzem krvi, običajno se vzorci krvi odvzamejo iz površinskih ven v komolčnem pregibu roke, pri dojenčkih lahko tudi iz vene na glavi ali nogi. Za odvzem vzorca kapilarne krvi se vbode v jagodico prsta na roki, priporočata se sredinec in prstanec, ali se zareže s posebnim rezilcem v zunanji rob pete ali področja za prsti pred lokom stopala na nogi. Prvo kapljico kapilarne krvi se vedno zavrže. Priporoča se, da je preiskovanec ob odvzemu krvnih vzorcev tešč, kar pomeni, da pred odvzemom krvi ni jedel in pil (razen vode) najmanj 5 do 6 ur, za analizo maščob v krvi najmanj 12 ur. Tudi zdravila naj vzame samo tista, ki so nujna. Na rezultate laboratorijskih preiskav lahko vpliva predvsem z maščobami in beljakovinami bogata zaužita hrana. Največje spremembe lahko nastanejo pri analizi glukoze, maščob, železa ali alkalne fosfataze. Tudi kajenje pred odvzemom krvi lahko vpliva na rezultate določenih preiskav. Prav tako ni primeren odvzem krvi pri osebi, ki je v času nekaj dni pred tem zaužila večje količine alkoholnih pijač. Pred odvzemom krvi se mora preiskovanec fizično in psihično umiriti, nekaj minut mora počivati v sedečem položaju. Odvzem krvi jokajočemu, prestrašenemu otroku se ne priporoča. Najboljši čas za odvzem krvi je čas med 7. in 9. uro zjutraj, ker so tako zagotovljeni enaki pogoji dnevnega telesnega ritma, izognemo pa se tudi vplivom prehrane in fizičnih naporov. Tudi vzorci, v katerih so določili referenčne vrednosti posameznih krvnih analitov, so bili odvzeti v tem času. Preiskovanec mora biti seznanjen s celotnim postopkom odvzema krvi in z realnimi pričakovanji neprijetnosti ali bolečine ob odvzemu. Osebi, ki odvzema kri, naj zaupa, katera zdravila jemlje, predvsem, kadar jemlje zdravila za preprečevanje strjevanja krvi (npr. aspirin, marivarin). Za odvzem krvi se sme uporabljati samo pribor za enkratno uporabo. Za venski odvzem se uporablja sistem zaprtega načina odvzema krvi. Po končanem venskem odvzemu krvi naj preiskovanec še nekaj minut drži roko iztegnjeno in pritiska tampon na vbodno mesto, da prepreči morebitni pojav hematoma (izliva krvi v podkožje).
Izvid opravljenih laboratorijskih krvnih preiskav vsebuje ime analita, rezultat analize, mersko enoto, v kateri se izmerjena vrednost izraža, in orientacijske referenčne vrednosti za določeno preiskavo (območje, ki ustreza 95 odstotkom zdravih odraslih ljudi). Odrasel preiskovanec lahko rezultate analize lastne krvi primerja z orientacijskimi referenčnimi vrednostmi na izvidu ter zazna odstopanja, o katerih se pogovori z osebnim zdravnikom ali medicinskim biokemikom v laboratoriju. Orientacijske referenčne vrednosti na laboratorijskih izvidih ne veljajo za otroke, ker so v različnih starostnih obdobjih različne, spreminjajo se z rastjo in dozorevanjem.

OSNOVNE PREISKAVE SEČA

Velikokrat naroči zdravnik tudi osnovne preiskave seča ali urina. Seč je rumena tekočina, ki jo izločajo ledvice in teče preko sečevodov v sečni mehur, od tam pa po sečnici iz telesa. Nastaja v glomerulih ledvic s filtracijo krvne plazme in na ta način telo izloča neželene presnovke ter uravnava sestavo in količino telesnih tekočin. Pozitivni rezultati osnovne analize vzorca seča lahko opozorijo na motnje v delovanju ledvic in sečnih poti, lahko pa nenavadnosti v sestavi seča opozorijo tudi na spremembe v plazmi, povezane z bolezenskimi motnjami v drugih telesnih organih. Za natančno analizo sestavin je zelo pomembno, da je vzorec seča oddan na pravilen način in ob pravem času. Preiskovanec mora biti obveščen, zakaj mora oddati vzorec seča, dobiti mora pravilno označeno zbiralno čašo ali posodo in natančna navodila, kako naj pridobi vzorec. Zdravnik lahko naroči:

  • jutranji vzorec seča, to je prvi jutranji vzorec po prespani noči, pred zajtrkom in telesnimi aktivnostmi, potem ko je bil seč v sečnem mehurju 4 do 8 ur, zato je bolj koncentriran in bolj kisel, celične sestavine (levkociti, eritrociti) se bolj ohranijo in ta vzorec je tudi najbolj primeren za mikrobiološke preiskave;
  • drugi dnevni vzorec seča, zbran 2 do 4 ure po prvem jutranjem uriniranju, vendar sme preiskovanec v času od 22. ure zvečer do oddaje seča popiti samo 1 kozarec (200 ml) vode ali druge tekočine in ne sme biti podvržen večjim fizičnim naporom;
  • naključni vzorec seča, to je vzorec, zbran v katerem koli času dneva, na vsebnost sestavin vplivajo zaužita hrana in pijača ter telesna aktivnost. Tak vzorec se največkrat uporablja za presejalno analizo pri ambulantnih preiskovancih.
  • 24-urni zbirni vzorec seča, ki ga preiskovanec zbira v določeno posodo ves dan, 24 ur. Ob uri, ko prične z zbiranjem, sprazni sečni mehur v straniščno školjko, nato ves dan zbira seč v zbiralno posodo, zadnjič urinira vanjo naslednji dan ob isti uri, kot je začel z zbiranjem (pa četudi le nekaj kapljic). Ob veliki potrebi najprej urinira v zbiralno posodo, šele nato se izčisti v stranišče.

Predpisana posoda za vzorčenje seča je široka prozorna polietilenska čaša za enkratno uporabo s pokrovom z navojem. Za mikrobiološke analize mora biti sterilna.
Način, kako se za osnovno laboratorijsko ali mikrobiološko analizo zbere vzorec seča v zbiralno čašo, je predpisan in ga imenujemo »čisti zajem srednjega curka seča« ter se opravi po skrbni toaleti zunanjega spolovila (glavico moškega spolnega uda ali ustje ženske sečnice je treba umiti). Prvi curek seča, ki je onesnažen z običajno bakterijsko floro sečnice in nožnice, se spusti v straniščno školjko. Brez prenehanja praznitve sečnega mehurja se ujame naslednji, srednji curek seča v zbiralno čašo, ki se jo napolni približno do polovice. Preostanek se spet spusti v straniščno školjko. Pregled vzorca seča se ne priporoča pri ženskah med menstruacijo, neposredno pred njo ali po njej ter v primeru vidnega izcedka iz nožnice. Vzorec seča mora biti analiziran čim prej, najkasneje v 1 do 2 urah. Če takojšnja analiza ni mogoča, se lahko vzorec hrani kratek čas (do 4 ure oziroma za mikrobiološke preiskave do 24 ur) v hladilniku pri 4 0 C.
Z osnovno analizo seča ugotavljamo prisotnost spojin, ki jih v seču zdravih oseb ni ali pa se nahajajo le v sledeh: beljakovin (proteinov), glukoze, ketonskih spojin, žolčnih barvil (bilirubina, urobilinogena), eritrocitov oziroma hemoglobina, levkocitov, nitritov. Naštete spojine v seču zdravih oseb običajno niso prisotne, razen žolčnega barvila urobilinogena, ki se ga z urinom izloči od 0,5 do 5,0 mmol/dan. Rezultati analize so izraženi v dogovorjenih poljubnih enotah: od 0 (negativno) ali 1 (+), 2 (++), 3 (+++) do 4 (++++) kot zelo izražene pozitivne vrednosti. Urobilinogen je vrednoten v EE, to je Ehrlichovih enotah (1 EE = 1 mg urobilinogena v 100 ml seča), bolezensko povečanje je nad 1 EE (2, 4, 8 EE). Če pokaže osnovna analiza seča pozitiven rezultat katere koli spojine, se priporoča tudi analiza sečne usedline (urinskega sedimenta). Mikroskopski pregled sečne usedline je namenjen določitvi v seču prisotnih neraztopljenih in s centrifugiranjem zgoščenih formiranih sestavin: eritrocitov, levkocitov, cilindrov (odlitkov ledvičnih cevk ali tubulov), celic epitela, kristalov soli, bakterij, gliv, zajedavcev. Ob pozitivnih levkocitih ali nitritih se priporoča mikrobiološka analiza seča.

PREISKAVE BLATA

Za preiskave blata na prisotnost skrite (okultne) krvi iz prebavil ali jajčec oziroma cist črevesnih zajedavcev se opravi pregled vzorcev blata. Blato je končni produkt presnove in z njim izločimo iz telesa neabsorbirane in neprebavljene sestavine hrane ter izločke prebavnih organov. Za pregled vzorca blata mora dobiti preiskovanec natančno ustno ali pisno navodilo, kako mora ravnati pred vzorčenjem blata, kako odvzame vzorec blata, koliko ga odvzame in kolikokrat mora postopek ponoviti. Vzorec blata odvzame v standardno plastično posodico za blato, z žličko ali košarico pritrjeno v pokrov, brez stabilizatorja (tak vzorec mora biti analiziran v nekaj urah po odvzemu) ali s tekočim stabilizatorjem (vzorec ostane »svež« nekaj dni).
Večinoma zadostuje za oreh blata. Blato brez stabilizatorja mora biti dostavljeno v laboratorij čim prej po vzorčenju, s stabilizatorjem pa lahko stoji tudi nekaj dni na sobni temperaturi ali v hladilniku. Vzorcu blata ne smeta biti primešana seč ali voda, zato je najprimernejše iztrebljanje v tanko plastično vrečko, položeno v straniščno odprtino. Od tod se prenese za oreh vzorca, odvzetega z različnih delov iztrebka, v posodico za blato.
Preiskovanec vsaj dva tedna pred oddajo vzorca blata ne sme uživati odvajal, sredstev proti driski ter sredstev za nevtraliziranje kislosti želodčnega soka (antacidov).
Za ugotavljanje prikrite krvavitve na blatu se uporabljajo nespecifični ali specifični testi. Zdravnik mora vedeti, katero vrsto testa bo naročil, in temu primerno poučiti preiskovanca. Nespecifični kemijski testi izkoriščajo peroksidazno aktivnost globina iz hemoglobina, vendar nespecifično reagirajo tudi s katero koli drugo v blatu prisotno peroksidazo (predstavnico skupine encimov, ki reducirajo vodikov peroksid v vodo), zaužito s hrano, zato je za pregled blata potrebna predhodna prehranska dieta. Tri zaporedne dni pred oddajo vzorca blata preiskovanec ne sme uživati rdečega mesa, mesnih izdelkov ali izdelkov s krvjo (krvavic). Nekatere vrste zelenjave (zeleno solato, paradižnik, zelje, redkev, zeleno) in sadja (banane, pomaranče, melone, jabolka, hruške, slive, marelice, jagode) sme uživati le v majhnih količinah. Vitamina C (askorbinske kisline) ne sme zaužiti več kot 250 g dnevno. Specifični imunokemijski testi temeljijo na specifičnih protitelesih proti človeškemu hemoglobinu, zato zaužita hrana ne vpliva na rezultat analize in predhodna prehranska dieta ni potrebna. Specifični testi zaznajo samo krvavitve iz debelega črevesa, ne pa tudi iz zgornjih prebavil, ker se hemoglobin v prebavilih razgradi. Sedem dni pred odvzemom vzorca blata za pregled na prisotnost skrite krvi ni priporočljivo jemati aspirina ali drugih nesteroidnih protivnetnih zdravil, kortikosteroidov in železovih preparatov, razen če ni nujno potrebno. Vzorec blata ni uporaben, če je bil odvzet ob menstruaciji, če ima preiskovanec krvaveče hemoroide, če krvavi iz nosu ali obzobnih tkiv. Za zaključek, da ni krvavitve iz prebavil, je treba analizirati vsaj tri vzorce blata, odvzete v treh različnih dneh. Rezultat analize je izražen z 1 (pozitivno) ali 0 (negativno).
V prebavilih lahko živijo in se razmnožujejo tudi različni črevesni zajedavci, katerih črvi, jajčeca ali ciste se izločajo z iztrebki. Za pregled blata na jajčeca ali ciste zajedavcev preiskovanec dva tedna pred oddajo vzorca ne sme jemati antibiotikov. Če je iztrebkom primešana sluz ali kri, se odda v analizo ta del blata. Za zaključek, da jajčec črevesnih zajedavcev ni v blatu, je treba pregledati najmanj tri različne vzorce blata, odvzete v desetih dneh, za zaključek, da niso prisotne ciste ameb ali bičkarja iz rodu Giardia (Giardia lamblia), pa najmanj šest različnih vzorcev blata, odvzetih v štirinajstih dneh. Preiskave morajo biti narejene z metodo koncentracije jajčec in cist.

Posebnost je sum na okužbo s podančicami
Pozitiven izvid pregleda blata na jajčeca ali/in ciste zajedavcev se izrazi z 1 (pozitivno) in imenom zajedavca, katerega jajčeca ali ciste so prisotne. Negativen izvid se izrazi z 0 (negativno).

Jasna-Modrica KOBE, mag.farm., spec.med.biokem.
UKC Ljubljana, Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo