Temeljni postopki oživljanja

Svet se vrti in se nam kaže v svetli in temni podobi 24 ur na dan. In ta podoba se lahko v trenutku spremeni. Bi znali poklicati 112? Bi znali pravilno ukrepati in se približati nezavestni osebi, ki ne diha? Preveriti zavest, dihanje, nuditi zunanjo masažo srca …? Ali nas je strah, da ne bomo pravilno ukrepali in naredili še večjo škodo, ali pa bomo brezbrižno odšli naprej, kot da se to nas ne tiče, pa čeprav nam je življenjska situacija namenila novo izkušnjo, da dokažemo svojo humano plat človeštva, ki pa je v modernem svetu izgubila svojo vrednoto in vlogo? Verjetnost, da se znajdemo v situaciji, ko je iz različnih razlogov ogroženo človeško življenje, ni tako majhna, kot se morda zdi. Zato bi bilo prav, da je vsakdo seznanjen s temeljnimi postopki oživljanja (TPO) tako odraslih kot otrok.

V primeru nenadnega srčnega zastoja zunaj bolnišnice so za preživetje bolnika izredno pomembni čimprejšnja prepoznava stanja, klic nujne medicinske pomoči in izvajanje temeljnih postopkov oživljanja s strani prisotnih očividcev. Prav slednje je izredno pomembno, saj skoraj podvoji preživetje bolnikov, še zlasti, če se oživljanje začne v prvi minuti ali vsaj v prvih štirih minutah po srčnem zastoju.
TPO izvajamo pri osebi, ki je nezavestna (neodzivna), ne diha oziroma ne diha normalno in se ne premika. Če pri prizadetem opazimo občasne neučinkovite poskuse »lovljenja« sape, moramo posumiti, da je prišlo do srčnega , in začeti TPO. Temeljni postopki oživljanja vključujejo zgodnjo prepoznavo stanj, ki lahko hitro privedejo do nenadne smrti, klic na tel. 112, izvajanje zunanje masaže srca in umetnega dihanja, uporabo avtomatičnega defibrilatorja ter ukrepanje pri zapori dihalne poti s tujkom.

Temeljni postopki oživljanja – korak za korakom

ZAGOTOVIMO VARNOST
Poskrbimo za svojo varnost, varnost žrtve/prizadetega in mimoidočih.

2.OCENIMO STANJE ZAVESTI
Zavest preverimo tako, da žrtev nežno stresemo za ramena in glasno vprašamo »Ali ste v redu?«

2. A
• Če na vprašanje odgovori ali se premakne:
  • ga pustimo v obstoječem položaju (če ne grozi nevarnost iz okolice),
  • povprašamo, kaj je se je zgodilo in kako se počuti, po potrebi pokličemo na tel. 112,
  • v rednih presledkih preverjamo stanje prizadetega.
2. B  
• Če se prizadeti NE odziva, je nezavesten:
  • glasno zakličemo »Na pomoč«, da pritegnemo pozornost mimoidočih, vendar žrtve ne zapuščamo,
  • obrnemo ga na hrbet,
  • nezavestni žrtvi sprostimo dihalno pot tako, da z eno roko na čelu zvrnemo glavo nazaj, z drugo roko s konicama dveh prstov dvignemo brado.

OCENIMO DIHANJE
Poskrbimo, da je dihalna pot prosta, in ugotavljamo prisotnost normalnega dihanja:

• opazujemo gibanje prsnega koša,
• pri ustih poslušamo dihalne šume,
• na svojem licu poskušamo občutiti izdihani zrak prizadetega,
• do 10 sekund opazujemo, poslušamo in čutimo, preden se odločimo, da žrtev ne diha oz. ne diha normalno; če smo v dvomih, ravnamo, kot da NE diha.

3. A
• Če prizadeti diha normalno (ne le posamezni vdihi):
  • ga namestimo v položaj za nezavestnega − stabilen bočni položaj (NE pri sumu na poškodbo hrbtenice),
  • pokličemo na 112 ali pošljemo nekoga po pomoč, medtem pa nadzorujemo dihanje.
3. B  
• Če prizadeti NE diha oz. ne diha normalno, začnemo izvajati ZUNANJO MASAŽO SRCA ali UPORABIMO AED (avtomatski električni defibrilator).
  • kličemo pomoč po telefonu št. 112 - če smo sami brez mobilnega telefona, zapustimo žrtev, pokličemo 112 in se vrnemo z AED, če je v bližini; če je na kraju dogodka več ljudi, naj nekdo poliče 112 in poskrbi za AED, sami pa začnemo izvajati zunanjo masažo srca,
  • žrtev obrnemo na hrbet in trdo podlago, če že ni v tem položaju,
  • dlan dominantne roke položimo na sredino prsnega koša, čez njo drugo roko in prepletemo prste,
  • izvedemo 30 stisov prsnega koša, pri vsakem stisu naj se prsni koš ugrezne za 4−5 cm;
  • pomembna je hitrost masaže, ki naj bo 100 stisov/min,
  • po 30 stisih prsnega koša damo 2 umetna vpiha,
  • znova sprostimo dihalno pot in zatisnemo nosnici,
  • normalno vdahnemo in 2-krat vpihnemo, da se prsni koš dvigne,
  • če nismo zmožni ali ne želimo dajati umetnega dihanja, je koristna tudi nepretrgana zunanja masaža srca,
  • 30 stisov prsnega koša in 2 vpiha izvajamo nepretrgoma, dokler:
    žrtev ne začne normalno dihati, tedaj jo namestimo v stabilen bočni položaj, ne prispejo reševalci in smo fizično zmožni.

Tudi po končani oskrbi žrtve ne puščamo same, vendar počakamo do prihoda reševalcev, saj je zelo pomembno opazovanje žrtve, ker se lahko zdravstveno stanje zelo hitro tudi spremeni.

OŽIVLJANJE OTROK

Otroke oživljamo po navodilih za odrasle, le da:

• začnemo s 5 vpihi in nadaljujemo kot pri odraslih s 30 stisi prsnega koša,
• prsni koš stisnemo za 1/3 debeline (za dojenčke uporabimo 2 prsta, za starejše eno ali obe roki),
• TPO izvajamo eno minuto, šele nato pokličemo 112,
• AED ne uporabljamo pri otrocih, starih manj kot eno leto.

VERIGA PREŽIVETJA

Preživetje in kvaliteta življenja po oživljanju sta odvisna od pravilnega vrstnega reda ukrepov in postopkov, ki so združeni v t. i. verigo preživetja. Sestavljajo jo štirje členi:

• 1.zgodnja prepoznava stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti (bolečina v prsih, dihalna stiska, možganska kap) in takojšen klic na številko 112,
• 2. zgodnji TPO (zunanja masaža srca in umetno dihanje),
• 3. zgodnja defibrilacija z avtomatičnim zunanjim defibrilatorjem in
• 4. zgodnji dodatni postopki oživljanja in oskrba po oživljanju.

V urbanem okolju preteče vsaj 8 minut od klica na 112 do prihoda službe nujne medicinske pomoči (NMP). V tem času je preživetje neposredno odvisno od zgodnjega ukrepanja laikov, ki sodelujejo v prvih treh členih verige preživetja, četrti člen pa izvaja služba NMP.
Vsako leto v Sloveniji umre več kot 2000 ljudi, zaradi srčnega zastoja, to je približno 3-5 odstotkov dnevno. Oživljanje predstavlja tako za laike kot za zdravstvene delavce, vedno znova stresni dogodek, vendar čas, ki je potekel od trenutka prenehanja bitja srca, odloča o uspehu ali neuspehu oživljanja. Vsaka izgubljena sekunda je lahko odločilna.