Strokovna zdravstveno vzgojna revija

V prispevku predstavljamo nov profil zastopnika oz. zastopnice pravic oseb na področju duševnega zdravja. Zastopnik deluje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi, kjer skrbi, da se ljudem v času, ko jim je omejena pravica do gibanja, zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in njihovega dostojanstva, še posebej pravica do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, pravica do pošiljanja in sprejemanja pošiljk, pravica do sprejemanja obiskov, pravica do uporabe telefona, pravica do gibanja in pravica do zastopnika. Preverja tudi, ali se za osebo vodi evidenca o omejevanju teh pravic oseb, evidenca o uporabi posebnih varovalnih ukrepov in evidenca o zdravljenju s posebnimi metodami zdravljenja. 4

Zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja


Zakon o duševnem zdravju, ki je bil sprejet 23. julija 2008 (Ur. l. RS, 77/2008) je med drugimi novimi profili uvedel tudi profil zastopnika oz. zastopnice pravic oseb na področju duševnega zdravja. S tem se je odmaknil od dosedanje rabe izraza zagovornik (zagovorništvo), kot se je v zadnjih petnajstih letih uveljavil v slovenskem prostoru na različnih področjih varovanja človekovih pravic (na primer zagovornik pravic otrok ali zagovornik enakih možnosti). Zagovorništvo predstavlja splošno usmeritev, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in dostojanstva v najširšem smislu. Temeljna vloga zagovorništva je zastopanje interesov ljudi, zagotavljanje polnopravnosti in nadomeščanje primanjkljajev tistih posameznikov, katerih moč je šibka, prezrta in neenakovredno zastopana v primerjavi z drugimi člani družbe. Na področju duševnega zdravja opozarja predvsem na izgubo pogodbene moči oseb s težavami v duševnem zdravju v vsakdanjem in institucionalnem življenju. Ljudje v določenih življenjskih obdobjih zaradi težav, ki jih imajo v duševnem zdravju ravno zaradi ranljivosti in izpostavljenosti v takšnih obdobjih, pogosto potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo in ki bo ščitil njegove interese in pravice. Med oblikami zagovorništva ločimo predvsem med profesionalnim in laičnim zagovorništvom, med katere štejemo raznovrstne prakse neodvisnega zagovorništva, kot so samozagovorništvo, vrstniško zagovorništvo, kolektivno zagovorništvo in občansko zagovorništvo. Za razvoj zagovorništva v svetu imajo veliko zaslug zlasti uporabniške organizacije. Pri nas so se v preteklosti, od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej, že uveljavile nekatere prakse zagovorništva na področju duševnega zdravja, zlasti so bile to različne oblike laičnega zagovorništva, ki so ga začeli izvajati angažirani svojci, bližnje osebe, uporabniki sami, pogosto pa tudi nevladne organizacije preko programov zagovorništva. Znani zagovorniški organizaciji pri nas sta bili (sedaj ne de- lujeta več) Pravno-informativni center in Zavod Evros, ki sta opravljali prepotrebne brezplačne oblike pravnega zagovorništva na področju urejanja skrbništva, lastništev, uporabnikom so pomagali pisati pritožbe, če so denimo storili kak prekršek, posredovali pa so tudi v ustanovah pri zadržanju brez privolitve in drugo. Laično zagovorništvo je izrednega pomena za krepitev pogodbene moči človeka, ki je zaradi trenutne ranljivosti, povezane z duševnim stanjem, kot tudi zaradi dolgotrajne stigme v šibkejši poziciji. Zagovornik je pogostokrat edina oseba, ki je vsestransko na njegovi strani. Poskuša doseči, da se udejanji tisto, kar osebi legitimno pripada, posreduje želje in potrebe osebju v službah duševnega zdravja kot tudi sorodnikom, delodajalcem in vsem, ki so tako ali drugače vpeti v življenje tega človeka, z drugimi besedami, človeku pomaga, da si ponovno pridobi moč in vpliv nad lastnim življenjem.

PROFESIONALNI PROFIL ZAGOVORNIKA

Pri tem, ko nekomu odvzamemo svobodo gibanja, ki je človekova ustavna pravica, na temelju njegove pravice do zdravljenja, pomoči in podpore laično zagovorništvo ne zadošča. V svetu se je prav zato uveljavil profesionalen profil zagovornika, ki mu država podeli mandat za zaščito pravic in interesov ljudi. Šele s profesionalnim mandatom se lahko zavzemamo za spoštovanje njihovih ustavnih, zakonskih in drugih posebnih pravic. Med to obliko zagovorništva štejemo tudi naš novi institut zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja. Evropske države so tako razvile različne prakse profesionalnega varovanja interesov in pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju (na primer bolniško zagovorništvo v Avstriji, institut neodvisnega statutarnega zagovornika za področje duševnega zdravja v Angliji, sistem osebnega ombudsmana za psihiatrične paciente na Švedskem in drugo). Zagovorništvo je vključeno v mednarodne strategije, akcijske načrte in dokumente na področju duševnega zdravja, posebej ga na primer omenjajo dokumenti Svetovne zdravstvene organizacije. Vključeno pa je tudi v slovenski nacionalni program za duševno zdravje. Naloga zastopnika oziroma zastopnice pravic oseb na področju duševnega zdravja je kot drugod po svetu tudi pri nas varovanje človekovih pravic in dostojanstva, krepitev moči in vpliva človeka. Zastopnike imenuje minister za delo, družino in socialne zadeve. Za zastopnika pa je lahko imenovan posameznik ali posameznica, ki ima najmanj visoko izobrazbo, opravljen izpit za zastopnika, pet let delovnih izkušenj na področju duševnega zdravja in ni pravnomočno obsojen na nepogojno kazen. V mreži zastopnikov je trenutno 17 zastopnikov in zastopnic, ki so imenovani za določeno območje šestih psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji (in drugih ustanov, ki ležijo v tem območju), mreža pa se bo v prihodnosti še razširila. Poudariti gre, da to ni poklicna funkcija. Zastopniki so strokovnjaki različnih profilov (medicinske sestre, socialne delavke, pravnice), ki prihajajo iz različnih delovnih okolij, večinoma pa iz psihiatričnih bolnišnic, socialnih zavodov in nevladnih organizacij. To, da ne gre za poklicne zastopnike, ampak honorarne sodelavce, je slabost našega sistema, ki se kaže najmanj v dveh točkah: na ta način je težje zagotoviti njihovo neodvisnost (slabost rešujejo tako, da ne smejo delovati v ustanovi, v kateri so zaposleni) kot tudi njihovo dostopnost (kot zastopniki lahko delujejo le izven svojega delovnega časa). Zakon o duševnem zdravju pri nas predvideva, da zastopnik deluje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi, kjer je ljudem omejena ustavna pravica do gibanja in je po zakonu prav zato toliko bolj potrebno spremljati izvajanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, še zlasti spoštovanja osebnosti ljudi, njihovega dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti. Ob sprejemu mora osebje vsakogar poučiti o pravici do zastopnika in mu/ji izročiti seznam imenovanih zastopnikov, s katerega si lahko izbere svojega zastopnika, če želi. Zastopnik lahko človeku pomaga, če mu osebje krši ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine, posebej pa še pravico do dopisovanja in uporabo elektronske pošte, pravico do pošiljanja in sprejemanja pošiljk, pravico do sprejemanja obiskov, pravico do uporabe telefona, pravico do gibanja in pravice do zastopnika (12. člen). Preverjal pa naj bi tudi, ali se za osebo vodi evidenca o omejevanju pravic oseb iz 12. člena, saj je omejitev pravic iz prejšnjega člena, razen pravice do zastopnika, dopustna, če je to nujno potrebno, ker oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Vodilo je, da se pravica lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas.

PREVERJANJE POSEBNIH VAROVALNIH UKREPOV

Prav tako lahko zastopnik preverja evidenci o uporabi posebnih varovalnih ukrepov (telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora) in posebnih metod zdravljenja (zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo, hormonsko zdravljenje, uporaba psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo največji predpisani odmerek) (24. člen). Tudi pri uporabi posebnega varovalnega ukrepa velja, da gre za nujen ukrep, ki se ga uporabi le izjemoma in kolikor je nujno potrebno »zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom« (29. člen). Posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi tako ne sme trajati več kot štiri ure, posebni varovalni ukrep omejitve svobode gibanja znotraj enega prostora pa ne več kot 12 ur (seveda pa lahko traja manj kot toliko). Zdravnik lahko ukrep ponovno uvede po preteku navedenega obdobja. Posebne metode zdravljenja pa se načeloma uporabi, ko ni na voljo nobenih drugih učinkovitih metod zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo, ob pisni privolitvi osebe ali skrbnika (100. člen). Zastopnik lahko osebo obišče med izvajanjem posebnega varovalnega ukrepa. Lahko predlaga upravni nadzor nad njegovo odreditvijo in izvedbo. Podobno lahko zahteva izvedbo upravnega nadzora nad izvedbo posebnih metod zdravljenja. V primeru uporabe psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo najvišji predpisani odmerek, pa ima možnost predlagati strokovni nadzor. Zastopnik mora biti tudi pisno obveščen o omejitvi pravic iz 12. člena njegovega zastopanca, o odreditvi in izvedbi posebnega varovalnega ukrepa in posebnih metod zdravljenja, kot tudi o zadržanju osebe na zdravljenju kljub preklicu privolitve v zdravljenje in o sprejemu osebe brez privolitve. V pomoč pa je lahko svojemu zastopancu tudi na mnoge druge načine, na primer tako, da ga podpira na zaslišanju, če je bil zadržan na zdravljenju brez privolitve, sodeluje lahko pri pripravi predloga načrta nadzorovane obravnave, lahko mu pomaga pojasniti postopek sprejema brez privolitve, pomaga mu lahko komunicirati z odvetnikom, ki ga je postavilo sodišče, v pomoč mu je lahko pri sporazumevanju z osebjem na oddelku, lahko ga spremlja in podpira pri pogovorih z osebjem in drugo. Ena od ključnih etičnih načel zastopnikov je, da upoštevajo voljo zastopancev in varujejo njihove pravice, interese in koristi. Priskrbeti jim morajo celovite informacije in nepristransko predstaviti vse možnosti, ki jih imajo. Izbira zastopnika je prostovoljna in prav zato se zastopnik vključi le toliko in za tiste zadeve, ki jih oseba sama želi in za katere ima zastopnik mandat in pooblastilo osebe. Zastopnik tudi dosledno upošteva načelo zaupnosti, kar pomeni, da je do osebe, ki jo zagovarja, iskren glede stopnje zaupnosti, ki jo lahko jamči, se pravi, da mora razložiti vse okoliščine, v katerih lahko molčečnost prekrši (na primer, če bi trenutno ali načrtovano ravnanje osebe predstavljalo hudo nevarnost za njeno življenje ali zdravje ali drugih ljudi oziroma če bi šlo za kriminalno dejanje). Po drugi strani pa mora zastopnik dati osebi vse informacije, ki jih je morebiti dobil od drugih oseb. V državah, v katerih imajo daljšo tradicijo zagovorništva, že beležijo učinke, ki se kažejo v kakovosti oskrbe, skrajšanju časa, ki ga ljudje prebijejo v bolnišnicah, njihovi večji samozavesti in dobrem počutju, okrepitvi njihove socialne mreže, izboljšanju odnosov v njihovih družinah, pa tudi v izboljšanju področne zakonodaje (WHO, 2003). Drugi poročajo tudi o tem, da so se izboljšali komunikacija in odnosi med zaposlenimi in uporabniki, več povratnih informacij je osebje dobilo o svojem delu, zaradi česar so lahko izboljšali storitve, bolj optimistična pa sta tudi vzdušje in morala na oddelkih, kjer imajo uporabniki večji občutek varnosti in vpliva na svoje življenje. Mnogi so prvič doživeli, kako je, »če imaš glas«, če se te sliši, tvoje mnenje upošteva, tvoje občutke vzame resno, in kako je, če je nekdo povsem na tvoji strani. Izkušnja zaupnega in enakopravnega odnosa krepi samozaupanje, osebe pa so tudi manj prestrašene zaradi postopkov, s katerimi se srečujejo v ustanovi, saj imajo možnost večjega nadzora nad življenjem.

doc.dr. Mojca Urek, dipl.soc.del.