Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Odkar obstaja tekmovalni šport, si športniki prizadevajo za prednost pred ostalimi. Nekateri so uživali različna zdravila in druge pripravke – doping, ki jih naredi močnejše in hitrejše. Športnikov, ki so jemali ta sredstva, je bilo vsako leto več, s tem pa se je povečevalo tudi število vrhunskih rezultatov. Vendar pa ima doping tudi negativno stran, saj športnikom prinaša precej zdravstvenih težav, nekateri pa so celo izgubili življenje. Poleg tega doping športnike postavi v prednost pred ostale, kar do slednjih ni pošteno. Zato so se pojavila prizadevanja, da bi doping izključili iz športa. Sprva so to nalogo prevzele športne organizacije, ki so se lotile izločanja športnikov, ki so nastopali pod vplivom prepovedanih snovi. Pozneje so se boju proti dopingu pridružile tudi nekatere države in medvladne organizacije, predvsem v Evropi.

1.
Začetki boja proti dopingu v Sloveniji


Po letu 1960 se je doping precej razširil na vse športne panoge. Tega leta je na olimpijskih igrah v Rimu umrl danski kolesar, Knud Enemark Jensen, zaradi prevelikega odmerka amfetaminov, ki mu jih je dal njegov trener. Šele njegova smrt je spodbudila uvedbo dopinških kontrol. Istega leta je Svet Evrope izdal resolucijo proti uporabi dopinških snovi v športu. Leta 1963 je Svet Evrope ustanovil komisijo strokovnjakov za boj proti dopingu v športu. Nastal je Seznam prepovedanih snovi, ki ga je novembra 1963 prvič izdal Izvenšolski izobraževalni komite Sveta Evrope. Od leta 1967 je bila za ta seznam odgovorna Medicinska komisija pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK), leta 1981 pa je nalogo prevzela Podkomisija za doping in biokemijo. Od leta 2003 je za to odgovorna Svetovna protidopinška agencija (World Antidoping Agency – WADA), ki ob koncu vsakega leta izda obnovljen seznam, le-ta začne veljati z začetkom koledarskega leta. Obnavljanje seznama je nujno, saj se venomer pojavljajo nove in nove prepovedane snovi.
Prve dopinške kontrole so bile opravljene leta 1966 na kolesarskem in nogometnem svetovnem prvenstvu, vendar brez večjih uspehov. Leto kasneje je na kolesarski dirki po Franciji umrl angleški kolesar, Tommy Simpson, zaradi prevelikega odmerka amfetaminov. Ta dogodek je še istega leta spodbudil ustanovitev medicinske komisije pri MOK, ki je izdala svoj prvi seznam prepovedanih snovi, sprejela definicijo dopinga in leta 1968 uvedla prvi formalni dopinški preizkus na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu in poletnih v Mexico Cityju. Do leta 1970 je večina mednarodnih športnih zvez že uvedla dopinške preizkuse. Kljub temu se je še vedno širila uporaba anabolnih steroidov, ker zanje še ni bilo ustreznega načina odkrivanja. V sedemdesetih letih so v Nemški demokratični republiki izvajali sistematičen dopinški program. Šele leta 1974 so na svetovnem prvenstvu v nogometu odkrili prvi primer dopinga, ko so pri igralcu Haitija našli fenmetrazin. Tega leta so uvedli prvo zanesljivo metodo odkrivanja anabolnih steroidov, zaradi česar se je povečalo število pozitivnih primerov, predvsem pri dvigovalcih uteži in težkoatletih. Zatem skoraj ni bilo večjega tekmovanja, kjer ne bi bilo tudi pozitivnega primera zaradi jemanja dopinga. Leta 1975 so dopinške kontrole začeli izvajati tudi v Jugoslaviji.
Leta 1983 je MOK prevzel akreditacijo laboratorijev za kontrolo dopinga. Uvedli so plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo ter s tem povečali natančnost in zanesljivost rezultatov. To je povzročilo nov škandal na panameriških igrah v Caracasu, ko je bilo mnogo športnikov pozitivnih, veliko pa jih je tekmovanje preprosto zapustilo, ker niso želeli biti odkriti. Najbolj razvpit primer dopinga je povezan z Benom Johnsonom, ki je na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 postavil nov svetovni rekord na 100 metrov in osvojil zlato medaljo. Dan pozneje so mu medaljo in rekord odvzeli, ker je bil na dopinški kontroli pozitiven zaradi jemanja anabolika stanozolola. Proti koncu osemdesetih let se je pojavil EPO, ki je bil na seznamu prepovedanih snovi že leta 1990, vendar pa so prve uspešne metode za njegovo odkrivanje uvedli šele na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 s kombinirano analizo urinskega in krvnega vzorca. Leta 1989 je Svet Evrope sprejel protidopinško konvencijo, leto kasneje so uvedli nenapovedano preizkušanje. Leta 1998 je na kolesarski dirki po Franciji prišlo do novega škandala v zvezi z dopingom. Na podlagi tega dogodka je od 2. do 4. februarja 1999 v Lozani potekala svetovna konferenca o dopingu v športu. Sprejeta je bila Lozanska deklaracija o dopingu v športu, na podlagi katere je bila 10. novembra 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA.

V BOJU PROTI DOPINGU SO LEDINO ORALI

Slovenija kot mlada država, se že vse od svojega nastanka spopada s problemom dopinga. Sprva je ta boj potekal le v okviru posameznih mednarodnih športnih zvez, katerih protidopinške predpise so morale spoštovati novonastale nacionalne športne zveze. Že 15. oktobra 1991 je bil ustanovljen Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki ga je 17. januarja 1992 začasno priznal MOK, s čimer je bila slovenskim športnikom dana možnost nastopa na olimpijskih igrah in podvrženosti protidopinškim predpisom MOK. 2. julija 1992 je Slovenija ratificirala protidopinško konvencijo Sveta Evrope, se zavezala, da bo izpolnjevala njena določila in pripravljala zakonske osnove za razvoj protidopinških dejavnosti. Leta 1995 so sprejeli nov zakon o športu, kateremu je bil dodan člen, ki predpisuje, da morajo športniki, organizatorji ali prireditelji tekmovanj, izvajalci letnega programa in pristojni zdravstveni delavci spoštovati določila evropske konvencije proti dopingu in določila MOK. V primeru kršitev tega določila sledi denarna kazen. V letih 1994 in 1995 je bila v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez (OKS – ZŠZ) določena posebna skupina strokovnjakov za zbiranje vzorcev za kontrolo dopinga. Na podlagi vseh teh priprav sta leta 1996 OKS – ZŠZ in Ministrstvo za šolstvo in šport ustanovila Nacionalno antidopinško komisijo (NAK), neodvisno komisijo: predsednik, namestnik predsednika, sekretar, podkomisija za odvzem vzorcev, podkomisija za izvajanje sankcij, odgovorni za marketinško dejavnost in tisk ter odgovorni za izvajanje izobraževalnih programov v šolah. Komisija skrbi za izobraževanje in obveščanje mladih, vrhunskih športnikov, trenerjev, športnih zdravnikov in tudi širše javnosti o tem, kaj je doping, katere snovi in metode so prepovedane, kako poteka kontrola dopinga, predstavlja pozitivne primere in njegove posledice ter ponuja alternative dopingu. Skrbi tudi za izobraževanje in usposabljanje pooblaščenih delegatov za odvzem urinskih vzorcev. V sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije izdela program testiranj za posamezno obdobje. Leta 1996 je NAK sprejela pravilnik o dopinški kontroli in kontroli spola, s katerim so natančneje določeni namen, organizacija in postopek kontrole dopinga in spola v Sloveniji. Pravilnik velja za vse kategorije športnikov kot tudi za rekreativne športnike, ki nastopajo na organiziranih tekmovanjih, za trenerje, športne funkcionarje, zdravnike ter ostalo medicinsko osebje in je obvezujoč za vse nacionalne športne zveze. Prepovedano je dajanje in jemanje prepovedanih snovi ter uporaba prepovedanih metod, kot tudi svetovanje o uporabi, dajanje dovoljenja za uporabo ali opravičevanje uporabe dopinga. Vsak tekmovalec se je dolžan seznaniti s seznamom prepovedanih snovi in metod, o uporabi dovoljenih snovi je dolžan seznaniti zdravnika in drugo medicinsko osebje, ki ga zdravi, ti pa so dolžni preprečiti morebitno zlorabo. Kontrolo dopinga organizira NAK, ki imenuje delegate za odvzem urinskih vzorcev, objavi pa tudi seznam pooblaščenih laboratorijev, v katerih se lahko opravijo analize zbranih vzorcev. Komisija vsako leto pisno objavi navodilo o načinu in postopku kontrole dopinga, ki je v skladu z navodili nadzornega odbora evropske protidopinške konvencije in medicinske komisije pri MOK. Vsaka kršitev pravilnika in protidopinškega kodeksa se kaznuje. Na domačih tekmovanjih kazni izrekajo nacionalne, na mednarodnih pa mednarodne športne zveze. Sredstva za delovanje NAK in delegatov za odvzem urinskih vzorcev, za organizacijo in izvedbo analiz, pa tudi za izobraževanje in informiranje zagotovita OKS – ZŠZ in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Če se kontrola dopinga izvaja izven programa NAK, pa sredstva zagotovi organizator. Leta 1997 je izšla prva celovita knjiga s tega področja, z naslovom Doping in šport, v kateri je predstavljena Konvencija Sveta Evrope, Pravilnik NAK, Standardni postopek za odvzem urinskega vzorca, zelo obsežna lista dovoljenih snovi za športnike, trenutno veljavna lista prepovedanih snovi in postopkov ter nekaj o anabolnih steroidih. Knjigo smo izdali kot fascikel in smo vsako leto dodali samo novo listo prepovedanih snovi in postopkov.

SVETOVNI KODEKS PROTI DOPINGU

Nacionalna antidopinška komisija (NAK), kot krovna institucija za področje antidopinga v Republiki Sloveniji, je Svetovni kodeks proti dopingu sprejela 5. avgusta 2005 s ciljem, da bi delovala kot neodvisna organizacija proti dopingu v imenu Republike Slovenije. Leta 2007 je Slovenija ratificirala Unescovo Mednarodno konvencijo in ob tem lahko govorimo o bolj aktivni vlogi države, kar se kaže tudi v sprejetju novega Kazenskega zakonika. Novembra 2008 je začel veljati novi Kazenski zakonik, kjer je prvič v njem našel svoje mesto tudi doping in predvideva kazenski pregon za posredovalce prepovedanih snovi. Zakonik predvideva le neposreden kazenski pregon tistih, ki posredujejo prepovedane snovi, ne pa športnikov, ki s pomočjo dopinga dosegajo svoje uspehe. Ti so še vedno v pristojnosti športnih zvez in sedaj SLOADO. Junija 2009 je bil sprejet dopolnjen Protidopinški pravilnik Nacionalne antidopinške komisije, ki v Sloveniji celovito ureja namen, organizacijo in postopke kontrole dopinga na nacionalni ravni v Republiki Sloveniji v pristojnosti NAK. Ta pristojnost se konča v letu 2011 s samoukinitvijo NAK. Do ustanovitve Slovenske antidoping organizacije (SLOADO) 1.1.2014 vse aktivnosti v zvezi z bojem proti dopingu opravlja Oddelek za boj proti dopingu v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez.
Povedati je treba, da se odvzemi vzorcev za kontrolo dopinga niso začeli z ustanovitvijo NAK leta 1996, ampak že precej prej. Konec 80-ih in v začetku 90-ih prejšnjega stoletja je odvzeme izvajal pokojni dr. Ažman s svojo ekipo, po letu 1992 pa sem jaz izoblikoval svojo ekipo kasneje pooblaščenih delegatov. K sodelovanju sem povabil v glavnem sodelavce iz Inštituta za klinično kemijo in biokemijo. Za njih sem pripravil izobraževanja in na ta način je bila formirana prva skupina 10-ih pooblaščenih delegatov, ki je do leta 2011 predstavljala okostje ekipe in vsa leta odvzemala urinske vzorce za kontrolo dopinga. Število odvzemov v tem obdobju je prikazano v tabeli 1.


1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

75

125

88

116

179

218

214

278

341

223

250

257

351

157

176

Tabela 1: Število odvzemov za kontrolo dopinga v obdobju od leta 1996 do 2010


Problem so tudi protidopinški predpisi, predvsem glede omejevanja dostopnosti do prepovedanih snovi (kot so anaboliki, eritropoetin in rastni hormon), omejevanja uporabe, uvažanja, preprodaje in izdelave teh snovi. Posledica tega je nesodelovanje institucij, kot so policija, carina in različne inšpekcije. Že danes sicer obstajajo številni zakoni in podzakonski akti, ki posegajo na področje dopinga, vendar pa nikjer ni določeno, da se zadeva obravnava kot doping. Tako niti ne vemo, koliko, če sploh kaj, je v resnici narejenega na tem področju. Največ predpisov, ki v nekaterih določilih posegajo tudi na področje dopinga, se nanaša na zdravila in prepovedane droge. To je povsem razumljivo, saj je večina prepovedanih snovi v osnovi namenjenih za zdravljenje, nekatere od njih pa se uporabljajo tudi kot droge.

Na področje dopinga najgloblje posega Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih, ki določa, katera zdravila se lahko uporabljajo v humani medicini, pogoje za njihovo izdelavo in dajanje v promet ter pogoje in ukrepe za zagotavljanje njihove kakovosti, varnosti in učinkovitosti. Zdravila se lahko izdelujejo le na podlagi dovoljenja za izdelavo zdravil, prodaja pa se jih lahko le imetnikom dovoljenja za promet z zdravili na debelo. To obsega nakup, hranjenje in prodajo zdravil, vključuje pa tudi uvoz in izvoz. Uvoz zdravil je prost, če imajo veljavno dovoljenje za promet. Zdravila se posameznikom prodajajo na drobno, in sicer v lekarnah, če je njihova izdaja na recept, pa tudi v specializiranih trgovinah, če za njihovo izdajo recept ni potreben. V vsakem primeru je prepovedana samopostrežna prodaja zdravil. Poleg tega mora imeti vsako zdravilo, ki se prodaja, veljavno dovoljenje za promet in označbo s podatki o zdravilu v slovenskem jeziku. Na podlagi teh določil je skoraj nemogoče, da bi športnik prišel do prepovedanih snovi, še posebej, če se temu izogiba. Zakon o lekarniški dejavnosti predpisuje, da morajo farmacevtski strokovni delavci v lekarnah nadzorovati pravilnost predpisovanja in izdajanja zdravil.

DOPING SE SKRIVA TUDI V ŽIVILIH

Kljub temu je tudi veliko živil, ki vsebujejo prepovedane snovi in do katerih je dostop lažji. To področje pokriva Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. V njem je med drugim določeno, da morajo biti živila, ki se dajejo v promet, označena z oznako, ki vsebuje podatke o vseh sestavinah. To določilo se v Sloveniji še premalo upošteva, saj je v prodaji ogromno živil, ki ne vsebujejo podatkov o vseh sestavinah. Takšno pomanjkanje podatkov lahko športnikom povzroča hude težave v primeru, če zaužijejo živilo, ki vsebuje prepovedane snovi, zaradi katerih je lahko pozitiven dopinški preizkus. Tako lahko proizvajalci z ustreznim označevanjem živil precej pripomorejo k zaščiti športnikov pred dopingom.
Zakon, ki prav tako zelo globoko posega na področje dopinga, je Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Določa pogoje, pod katerimi so dovoljeni proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog. Le-te so razdeljene v tri skupine, glede na učinek na zdravje ljudi in uporabo v medicini. Med njimi je zelo veliko iz Seznama prepovedanih razredov snovi in prepovedanih metod – poživil in narkotikov. Tako so na seznamu prepovedanih drog tudi amfepramon, amfetamin, buprenorfin, dekstromoramid, fenetilin, fendimetrazin, fencamfamin, fenproporeks, fentermin, heroin, hidrokodon, katin, kokain, mefenoreks, mesocarb, metadon, metamfetamin, metilendioksiamfetamin, metilendioksimetamfetamin, morfij, pemolin, pentazocin, petidin in pipradrol.
Vsak, ki ima brez ustreznega dovoljenja v posesti prepovedane droge, je kaznovan z denarno kaznijo ali z zaporom do 30 dni. Kdor pa ima v posesti manjšo količino prepovedane droge za enkratno lastno uporabo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 5 dni. Tako so lahko kaznovani tudi športniki, ki te snovi uporabljajo za doping, pa tudi trenerji, zdravniki in ostali športni delavci, ki imajo pri sebi večje količine prepovedanih drog, namenjenih za doping. Kljub temu se športniki lahko izognejo kazni, če te snovi uporabljajo kot zdravila., razen heroin, metilendioksiamfetamin in metilendioksimetamfetamin, ki se lahko uporabljajo le v znanstvenoraziskovalne in učne namene. V primeru prestopa državne meje ima lahko oseba pri sebi prepovedane droge le za lastno uporabo z namenom zdravljenja, za kar mora imeti tudi ustrezno potrdilo.
Za proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami je potrebno dovoljenje ministra za zdravje. Promet na debelo smejo opravljati le pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s proizvodnjo prepovedanih drog, ter pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje za promet z zdravili na debelo. Uvoz in izvoz prepovedanih drog je dovoljen le na podlagi dovoljenja za proizvodnjo ali promet zdravil in na podlagi dovoljenja ministra za zdravje. Promet na drobno lahko opravljajo le lekarne, in sicer le za prepovedane droge, ki se smejo uporabljati kot zdravila. Ta določila se nanašajo tudi na ilegalne laboratorije, ki proizvajajo prepovedane droge za uporabo v športu, in na vse, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem, prekupčevanjem in prodajo prepovedanih snovi.
Pomemben je tudi Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge. Predhodne sestavine so razdeljene v tri skupine glede na vlogo pri proizvodnji prepovedanih drog. Med temi sestavinami sta tudi efedrin in psevdoefedrin, ki sta na Seznamu prepovedanih razredov snovi in prepovedanih metod. V primeru suma zlorabe predhodnih sestavin pa morajo pravne in fizične osebe takoj obvestiti Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za notranje zadeve. Ta določila se zopet lahko nanašajo tudi na ilegalne laboratorije, ki proizvajajo prepovedane droge za uporabo v športu, in na vse, ki se ukvarjajo z uvažanjem, izvažanjem in preprodajo prepovedanih snovi.
Za športnike in zdravnike sta pomembna še dva zakona: Zakon o zdravstveni dejavnosti in Zakon o zdravniški službi. Ta dva zakona med drugim urejata odnos med zdravnikom in bolnikom ter njune pravice in dolžnosti. Zdravnik mora svojega bolnika seznaniti z diagnozo in načinom zdravljenja, ukrepati pa sme šele, ko bolnik privoli v predlagani medicinski ukrep. V nasprotnem primeru se zdravnik lahko kaznuje z denarno kaznijo. Posameznik ima pravico odkloniti predlagani medicinski poseg, kar je tudi ena od osnovnih pravic športnikov, ki tako lahko odklonijo zdravljenje, ki bi pomenilo doping. Po drugi strani pa zdravnik ni odgovoren za zdravljenje bolnika, če se le-ta ne ravna po njegovih navodilih in če ne sodeluje pri varovanju, krepitvi in povrnitvi zdravja.
Zdravnik ni odgovoren za potek zdravljenja bolnika, če le-ta navaja neresnične podatke o svojem zdravstvenem stanju. To določilo je pomembno, če športnik z lažnimi podatki o svojem zdravstvenem stanju skuša priti do zdravil, ki vsebujejo prepovedane snovi, pa mu jih zdravnik sicer ne bi predpisal. Zgodi se lahko, da bolnik od zdravnika neposredno zahteva tako zdravljenje, ki bi pomenilo doping. Če se zdravnik tega zaveda, lahko odkloni zdravniški poseg, če meni, da ni v skladu z njegovo vestjo, in če ne gre za nujno zdravniško pomoč. Bolniki oziroma športniki so zaščiteni še s predpisom, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci nikomur ne smejo posredovati podatkov o njihovem zdravstvenem stanju.

NEVARNOST SE SKRIVA V NEPREVERJENIH SNOVEH IN METODAH

V športu se za doping zelo pogosto uporabljajo snovi in metode, ki še niso preverjene. V zdravstvu je preizkušanje še nepreverjenih metod preprečevanja, odkrivanja, zdravljenja in rehabilitacije ter preizkušanja zdravil in opravljanja drugih medicinskih preiskav dovoljeno le s soglasjem ministra za zdravje in pisnim soglasjem bolnika. V primeru prekrška se zdravstveni zavod kaznuje z denarno kaznijo. Pomembno je tudi določilo, da se zasebne zdravstvene dejavnosti ne sme opravljati na področju preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki. Ta predpis lahko športniki zlorabijo predvsem za krvni doping. V primeru prekrška se zdravstveni delavec kaznuje z denarno kaznijo. V okviru teh predpisov delujejo tudi nekateri državni organi, ki s svojim delom lahko prispevajo k bolj učinkovitemu boju proti dopingu. Tu gre predvsem za izvajanje nadzora nad upoštevanjem določil Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih, Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in Zakona o predhodnih sestavinah za prepovedane droge.
Največ pristojnosti ima prav zagotovo Zdravstveni inšpektorat RS, ki deluje v okviru Ministrstva za zdravje. Zdravstveni inšpektorat med drugim opravlja tudi nadzor nad proizvodnjo in prometom z živili, zdravili, prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami za prepovedane droge. Inšpektor lahko začasno zaseže predhodne sestavine ali vzame vzorce za analizo, lahko pa odredi tudi druge potrebne ukrepe za preprečitev nedovoljene uporabe. Carinska uprava RS, ki deluje v okviru Ministrstva za finance, ima nalogo kontroliranja uvoza, izvoza in tranzita blaga, za katerega so predpisani posebni ukrepi, hkrati opravlja inšpekcijske preglede ter preprečuje in odkriva kazniva ravnanja v zvezi z blagom, ki se vnaša ali iznaša na carinsko območje Slovenije. Slovenska carina ima tukaj še posebno pomembno vlogo, ker je Slovenija tranzitna država med Vzhodom in Zahodom, zato je prenos prepovedanega blaga preko njenih meja toliko bolj verjeten. Cariniki tako nadzorujejo tudi prehajanje zdravil, prepovedanih drog in njihovih predhodnih sestavin preko državne meje. Carinik lahko dovoli uvoz zdravil le, če imajo za to ustrezno dovoljenje. Posamezniku pa dovoli le uvoz zdravil za lastno uporabo, če ima za to posebno potrdilo. Podobno je tudi s prepovedanimi drogami, ki se uporabljajo kot zdravila. V primeru uvoza ali izvoza prepovedanih drog mora carinik v vsako dovoljenje vpisati številko deklaracije, datum in kraj carinjenja. Za vsako pošiljko prepovedanih drog v tranzitu pa mora preveriti pravilnost predložene carinske listine. O vrsti in količini prepovedanih drog, državi izvoza in državi uvoza pa mora obvestiti Ministrstvo za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve vodi evidenco o številu prekrškov v zvezi s proizvodnjo in prometom prepovedanih drog in o količini zaseženih prepovedanih drog. Policisti so v skladu s svojimi pooblastili dolžni zaseči prepovedane droge, ki jih imajo v posesti posamezniki in predlagajo uvedbo postopka o prekršku. Sicer pa na področju prepovedanih drog pri Upravi kriminalistične policije v Sektorju za organizirano kriminaliteto deluje Oddelek za prepovedane droge. Čeprav so Zdravstveni inšpektorat, Carinska uprava in Ministrstvo za notranje zadeve posredno pristojni za delovanje na področju boja proti dopingu, pa o tem ni nobenih neposrednih podatkov. Pomembno je vedeti, da organizirane kriminalne skupine, ki imajo v svojih rokah večino trgovine s prepovedanimi drogami, prevzemajo tudi trgovino z dopingom. Tako policija oziroma carina z zasegom prepovedanih drog zaseže tudi morebitne snovi za doping. Da bi bil boj proti dopingu bolj učinkovit, bo morala Slovenija sprejeti posebno protidopinško zakonodajo.
Doping je uporaba nedovoljenih snovi in postopkov ter sodi med neželene prijeme zagotavljanja tekmovalne prednosti, saj nasprotuje športnemu duhu.
V boju proti dopingu je treba promovirati športno etiko in zdravje. Da bi kar najbolje preprečili uporabo dopinga v prihodnosti, je potrebno predvsem izobraževanje. Športnike je treba izobraziti o škodljivih posledicah dopinga in jim ponuditi druge možnosti – zdravo prehrano, metodološki in vnaprej načrtovan trening, ustrezno psihološko pripravo na nastop ... Pri tem pa mora sodelovati ves športnikov tim – menedžerji morajo spremljati njegov razvoj in se prilagajati njegovim potrebam; razvoj športnika morajo spremljati tudi trenerji in ga poučevati o dopingu; zdravniki morajo skrbeti za njegovo zdravje; starši ne smejo pritiskati na svoje otroke in jih siliti v šport ter k doseganju dobrih rezultatov, zaščititi pa jih morajo pred dopingom; športniki morajo pri treningu uživati in spremljati svoj razvoj. Prav tako bi bila potrebna posebna obravnava tistih športnikov, ki so že posegli po dopingu in preprečiti ponovno uporabo. O posledicah dopinga je treba izobraževati in obveščati tudi širšo javnost, ki si zaenkrat še ne želi kaznovati svojih šampionov.

ETIČNI VIDIKI

V športu gre za primerjanje motoričnih sposobnosti in znanj: kdo je hitrejši, kdo močnejši, kdo bolj obvlada spretnosti z žogo itd. Če želimo, da je primerjava poštena, morajo za vse veljati enaka pravila in enaka sredstva za dosego cilja. Zato ni moralno, da nekateri športniki posegajo po poživilih, saj si s tem pridobijo prednost po nepošteni poti, tega pa ljubitelji športa ne odobravamo.

Doping kot kršitev pravil igre (goljufanje)

Vsako športno tekmovanje poteka po pravilih, ki določajo sredstva za doseganje cilja. Tako denimo v nogometu gol z roko ni veljaven in pri plavanju v prsni tehniki se morajo plavalci pri obratu dotakniti stene z roko. Pri nekaterih športih so dovoljeni samo določeni pripomočki, drugi pa ne. In tako je tudi z dopingom.

Doping kot kršitev športnega duha (nepravičnost)

Športni duh preveva vsako športno tekmovanje, na katerem tekmovalci spoštljivo ravnajo drug z drugim, se držijo pravil in skušajo po svojih najboljših močeh pokazati mojstrstvo v igri. Pri tem pa niso žaljivi do nasprotnikov, jih ne ovirajo na način, ki bi lahko vodil v poškodbe, in vedo, da brez poraženca ni zmagovalca.
Doping je zloraba športnega zaupanja. Je zvijača, s katero športnik pridobi nepošteno prednost ob pomoči kemičnih spojin. Športniki, ki uživajo nedovoljene snovi, so prenesli tekmovanje iz igrišč v laboratorije. V tem primeru zmaga tisti, ki ga podpira boljša znanstvena ekipa. In to veliko stane. Na koncu postane pomembneje, koliko strokovnjakov lahko plačaš, in ne, koliko si v resnici sposoben in talentiran.

Doping kot napačen zgled (zloraba zaupanja)

Vrhunski šport je del popularne kulture, katere namen je, da zabava in služi kot zgled za športni način življenja. Užitek je pogledati dobro tekmovanje, ki se včasih dramatično razplete v zadnjih sekundah ali pa o zmagovalcu odločajo le centimetri. Oči mnogih ljudi so usmerjene na športna tekmovanja. Olimpijske igre si ogleda več sto milijonov ljudi po vsem svetu. Veliko teh gledalcev je tudi samih športno aktivnih. Najzvestejši oboževalec pa je predvsem mlajša generacija. Ti si izbirajo idole in sledijo svojim sanjam.
Glavna in najdolgotrajnejša korist športa niso rezultati, temveč vrednote in spretnosti, ki se jih naučimo ob rednem in resnem treningu ter na tekmovanjih. Tu govorimo predvsem o disciplini, redu, skrbnosti in natančnosti, o tem, da znamo stvari izpeljati tudi pod pritiskom, da se znamo spopasti s stresom, tako kot ob težkih treningih ali na tekmovanjih.
In kaj se otroci naučijo, ko izvedo, da njihovi idoli za dosežene rezultate posegajo po nedovoljenih poživilih? Naučijo se, da obstajajo bližnjice, da se ni treba ozirati na druge, da se poštenost ne splača in da lahko delamo s svojim telesom, kar želimo. Mogoče res lahko vse to počnemo, vendar o tem ne moremo odločati, če ne upoštevamo morebitnih posledic.
Kakšna bi bila družba, če se nihče ne bi držal dogovorov? Kakšna bi bila družba, če se nihče ne bi oziral na dobro svojih bližnjih? Kakšna bi bila družba, če bi ljudje ravnali s svojimi telesi kot s stroji, na katerih bi lahko zamenjali izrabljene dele ali jih po nekaj letih zamenjali z novimi?

Doping kot samouničenje športa (samomor v imenu pohlepa)

Iz dosežkov na nekaterih tekmovanjih je razvidno, da določene snovi pripomorejo k boljšim rezultatom. Po tej logiki je doping koristen za športnika. Vendar so koristi mogoče samo, dokler ga izkorišča le peščica športnikov. Če bi to delali vsi, ne bi bilo več nobene koristi od njega. Ostali bi le še škodljivi zdravstveni učinki in vsi bi bili na slabšem. Zato je boj proti dopingu smiseln, saj varuje športnika pred nepotrebnim zdravstvenim tveganjem. Vsak športnik ima namreč pravico nastopati na tekmovanjih, kjer doping ni dovoljen.

Doping kot spodbujanje napačne motivacije (cilj poveličuje sredstva)

Pri tekmovanju je pogosta želja napredovana in izboljšanja lastnih sposobnosti. Znano olimpijsko geslo »hitreje, višje, močneje« ne velja samo v primerjavi z drugimi, temveč in predvsem v primerjavi s samim seboj, kar je motivacija, ki izhaja iz nas in jo lahko imenujemo notranja. To je želja po napredku, izboljševanju naših lastnih sposobnosti, želja po dobrem počutju in razvijanju spretnosti. V primerjavi z notranjo motivacijo pomeni zunanja prizadevanje za nagrade, tudi materialne, in pohvale trenerja ter vrstnikov. Prevelika želja po rezultatih, zmagah, vrhunskih uvrstitvah (prevelika je takšna, ki premaga osnovno ljubezen do športa in željo po dobrem počutju ob izvajanju neke aktivnosti) oziroma prevladovanje zunanje motivacije je tisto, kar lahko pripelje tudi do uporabe dopinga. Ta pa še poveča željo po rezultatih. Športnik začne razmišljati, češ, »vzel sem nedovoljena poživila, sedaj pa moram doseči več kot prej«. Takšno mišljenje ga pripelje v začarani krog prijateljev in znancev, ki uporabljajo nedovoljena sredstva in v čedalje večje hlastanje po rezultatih.

ZDRAVSTVENE RAZSEŽNOSTI

Ker veliko zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje različnih obolenj povzroča učinke na športnikovo sposobnost in zdravje, je dogovorjeno, da WADA preuči vključitev snovi ali postopka na prepovedani seznam v primeru, če izpolnjuje naslednje kriterije:

  • Če obstajajo medicinski ali drugi znanstveni dokazi, farmakološki učinki ali drugo delovanje, ki dokazuje, da ima snov ali postopek učinek na spodbujanje k uspešnosti športnega nastopa;
  • če obstajajo medicinski ali drugi znanstveni dokazi, farmakološki učinki ali drugo delovanje, ki dokazuje, da uporaba snovi ali postopka pomeni dejanski ali morebitni kasnejši škodljivi vpliv na zdravje športnika.

Snov ali postopek bo prav tako uvrščen na Prepovedani seznam, če bo WADA ugotovila, da obstajajo medicinski ali drugi znanstveni dokazi, farmakološki učinki ali drugo delovanje, ki dokazuje, da lahko snov ali postopek učinkuje kot kritje za uporabo drugih prepovedanih snovi ali postopkov.

JAVNOPOLITIČNI IGRALCI

Če govorimo o najpomembnejših igralcih v boju proti doping v Sloveniji, in sicer o njihovi vlogi, poslanstvu, načinu delovanja in odnosih, lahko rečemo, da je bila najbolj izpostavljena NAK kot krovna inštitucija za področje boja proti doping v Sloveniji. NAK je formalno sestavljalo 9 članov, vendar je bilo vedno prisotno dejstvo, da v praksi s pomočjo administrativne podpore OKS – ZŠZ in dopinških delegatov NAK dejansko nepoklicno vodi en sam človek, ki je skrbel za izvedbo celotne politike. Ob vse večjem obsegu dela so z njegove strani prihajale pobude (2007) o ustanovitvi protidopinške agencije, ki bi se z bojem proti dopingu ukvarjala profesionalno. OKS – ZŠZ je ocenil, da v Sloveniji zaenkrat (2009) ne potrebujemo agencije, potrebujemo pa profesionalno zaposlenega, ki bo podpiral delo NAK, imel vlogo koordinatorja in administratorja za področje boja proti dopingu. Posledica takšnega gledanja na problematiko je bila ustanovitev Oddelka za boj proti dopingu. Oddelek je v obdobju od 2009 do 2011 bil kot koordinator in administrator NAK. Najmočnejši igralec je bil vseeno MŠŠ, financer dela NAK (poleg fundacije – preko razpisa). MŠŠ je kljub temu, da ni bil kadrovsko niti z znanjem usposobljen za izvajanje programov NAK, nastopal kot najmočnejši partner. Zaradi nemoči pri izvajanju vse bolj zahtevnih programov sem v letu 2001 podal predlog za ukinitev NAK, ki sta jo ustanovitelja vzela na znanje. Od takrat naprej so šle aktivnosti pospešeno v smeri ustanovitve agencije, ki je bila ustanovljena s 1.1.2014.
Problem dopinga je trenutno najhujši problem v športu. Doping je za šport isto kot kriminal za družbo: nikoli ne boste imeli družbe brez kriminala. Boja proti dopingu se ne bo dalo nikoli dobiti, potrebno pa ga je zmanjšati oziroma spraviti na čim nižjo raven. Boj proti dopingu poteka že okoli sto let in zaenkrat še ni opaziti kakšnih vidnejših rezultatov. Ukrepi proti dopingu so vedno hujši in vedno več jih je, kljub temu pa doping v športu še vedno narašča. V zadnjih dobrih desetih letih se je z ustanovitvijo WADE boj proti dopingu nekoliko izboljšal, sprejemajo se enotnejši predpisi in več se vlaga v preprečevanje dopinga. Pravi rezultati in uspeh vseh teh prizadevanj pa se bodo verjetno pokazali šele v naslednjih petih do desetih letih.

Šport je velik posel, zato se v njem podobno kot v gospodarstvu pojavlja še cela vrsta negativnih kaznivih ravnanj, od namernih športnih poškodb, goljufij pri športnih stavah in do zelo razširjene korupcije. V športu so vedno pogosteje prisotne organizirane kriminalne skupine, ki pokrivajo zelo različna področja kriminalitete, doping pa je le eno izmed njih. Zato bi se vpleteni v boj proti dopingu morali povezati še s tistimi, ki se borijo proti korupciji in goljufijami v športu, saj bodo z uničenjem vseh kriminalnih aktivnosti v športu, izničili tudi doping – tu pa pridemo do začaranega kroga, saj kriminal v družbi ostaja, tako kot doping.

Prof. dr. Joško Osredkar, mag. farm., višji svetnik
Univerzitetni klinični center Ljubljana

Kolesarjenje (Avgust 2014)

- Začetki boja proti dopingu v Sloveniji

- Priprava na kolesarjenje

- Boj proti dopingu v kolesarstvu

- Smernice za športno prehrano

- Kolesarske poškodbe

- Nenadna srčna smrt pri športnikih


Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved