Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Koža je pravo ogledalo človeka. Razkriva nam številne podrobnosti o njegovem poreklu, socialnih, kulturnih in prehranskih navadah, poklicu, splošnem zdravju, morebitnih notranjih boleznih ali psiholoških motnjah. H koži spadajo tudi specializirani kožni izrastki – lasje, dlake in nohti, pa tudi mlečne žleze (dojke) – ki so v vseh kulturah zgovorno sredstvo komunikacije z okolico in izražanja samega sebe.

1.
Koža nas ščiti pred zunanjim svetom


Na izjemen zdravstveni, socialni in kulturološki pomen kože kaže tudi cela vrsta poklicev, povezanih z nego in spreminjanjem videza kože, denimo frizerji, pedikerji, kozmetičarke, brivci, mojstri tetovaž in pirsingov itd. Za nego kože se uporabljajo nešteti proizvodi in pripravki, ki so donosen vir denarja za industrijo.
Kožo lahko prizadenejo številne bolezni, tudi usodne, kot so rak ali uničujoče avtoimunske bolezni. Medicinska veja, ki se ukvarja s kožo in njenimi boleznimi, je dermatologija. Vpliv kožnih bolezni na bolnikovo duševnost je lahko zelo nesorazmeren. Nekatere benigne bolezni, ki razen spremenjenega videza praktično ne povzročajo subjektivnih težav, denimo akne, vitiligo ali izpadanje las, so obolelim lahko vir neskončnega obupa, medtem ko podobnih “kozmetičnih” bolezni na notranjih organih niti opazili ne bi.
Osnovna funkcija kože je služiti kot meja in pregrada med telesom in njegovo okolico oz. zunanjostjo. Prvobitna funkcija kože je zaščita telesa pred zunanjimi vplivi. Vendar pa opravlja mnogo več ključnih nalog, kot se nam v vsakdanjem življenju zdi na prvi pogled. Koža telo varuje pred poškodbami, mikrobi, strupi in kemikalijami. Ščiti nas pred rakotvornimi ultravijoličnimi žarki in prostimi radikali, ki lahko poškodujejo DNA. Kožna pregrada je neprecenljiva zaščita pred smrtno nevarno izgubo ali prekomernim nakopičenjem toplote ali tekočine. Izguba že samo dvajsetih odstotkov kože, npr. zaradi opekline, lahko pomeni smrt zaradi usodne dehidracije.
Ob svoji zaščitni vlogi pa mora koža ostati dovolj prožna, da omogoča rast in gibanje telesa. Omogočiti mora tudi zaznavanje signalov nevarnosti iz okolja, npr. z bolečino ob poškodbi ali s srbenjem ob piku žuželke, na katere se mora telo odzvati, bodisi tako, da pobegnemo pred nevarnostjo, razbremenimo poškodovani del telesa ali otresemo s sebe nadležnega nepovabljenega gosta.

NAJVEČJE TELESNO SKLADIŠČE VODE

V koži s podkožjem se nahaja kar tretjina celotne telesne tekočine, tako da koža predstavlja tudi največje telesno skladišče vode. Podkožno maščevje pa je telesna energijska rezerva, ki omogoča kar do 40 dni preživetja brez hrane. Koža je tudi izjemno pomemben imunološki in izločevalni organ.
Z bogatim prepletom krvnih žil – skupno dolžino kožnih kapilar ocenjujejo na kar 240 kilometrov – je koža najpomembnejši organ za uravnavanje telesne temperature. Zaradi povečane prekrvavitve ob razširjenih žilah ali manjše prekrvavitve ob zoženih žilah se lahko telesna temperatura zelo hitro spremeni. Pri uravnavanju temperature in tekočinskega ravnovesja sodeluje tudi približno 2,5 milijona žlez znojnic, ki so najgosteje razporejene na koži dlani, podplatov, pazduh in lasišča. V izjemnih pogojih lahko proizvedejo tudi do 5 litrov znoja dnevno. Tudi mlečne žleze so pravzaprav modificirane žleze znojnice.
Čutna oziroma senzorična funkcija kože je izjemno prefinjena. Koža lahko zazna že razliko v teži za 0,005 g in reagira na temperaturo od –18 do +44 stopinj Celzija. Živčni impulzi iz kože v možgane in hrbtenjačo potujejo s hitrostjo 2 m/s. Za to je zaslužno gosto omrežje medsebojno povezanih prostih živčnih končičev in specializiranih čutnic, ki so najgosteje posejani v najbolj na dotik občutljivih področjih, kot so ustnice, dlani, podplati, jezik in spolovilo. Ovojnice las in dlak s svojim obilnim oživčenjem služijo kot še posebej občutljivi receptorji za dotik. Če poskusimo samo za malenkost premakniti las ali dlako, lahko hitro vidimo, kako zaznamo tudi najrahlejšo spremembo.
In nenazadnje, koža je skupaj s svojimi adneksi, kot so lasje in nohti, ključnega pomena v družbeni in spolni komunikaciji. Z roženimi izrastki (kremplji, rogovi, kopita) se živali branijo ali napadajo; v posebnih okoliščinah pri obrambi ali napadu tudi ljudem pridejo prav nohti in lasje.

SESTAVA KOŽE

Kožo sestavljajo trije sloji: zunanja poroženela povrhnjica, pod njo ležeča usnjica in najgloblje podkožje. Te tri sloje dopolnjujejo gosto prepletena omrežja žil, živcev in mezgovnic, ki kožo povezujejo z ostalim telesom. Ta skrbijo za prehrano, preskrbo s kisikom, odstranjevanje nerabnih snovi in za občutke, kot so dotik, bolečina, temperatura in vibracije. Bistveni so za tekočinsko ravnovesje in ustrezen imunski odziv. Kožo povezujejo s komplesno nevro-endokrino-imunskim omrežjem, ki je bistveno za preživetje. Posebne kožne strukture, ki izraščajo iz nje ali so skrite v njej, so lasje in nohti ter žleze lojnice in znojnice.
Povrhnjica ali epidermis je tanek, a robusten poroženeli zunanji sloj kože, ki ni ožiljen. Zaradi tega ob zelo povrhnji poškodbi kože, npr. če se opraskamo, ne krvavimo. Povrhnjico pretežno sestavljajo celice, imenovane keratinociti. Ti se tvorijo iz matičnih celic ob bazalni membrani, se z dozorevanjem spreminjajo in pomikajo navzgor ter končno programirano umrejo in se odluščijo. Življenje in potovanje keratinocita – od rojstva v bazalnem sloju do odluščenja – traja približno štiri tedne. To pomeni, da se nam v letu dni povrhnjica približno 13-krat popolnoma obnovi. Dozorevanje in potovanje keratinocitov je lahko dramatično skrajšano pri nekaterih kožnih boleznih, kot je luskavica, na vsega skupaj 4 dni. Zaradi tega povrhnjica postane močno zadebeljena in se grobo lušči.
Ocenjujejo, da se pri zdravem odraslem vsak dan odlušči 50–60 milijard celic povrhnjice, kar pomeni 4 kilograme odluščene kože na leto. Luske večinoma nezaznavno odpadejo in končajo kot hišni prah. Odpadle kožne luske so tudi najljubša hrana pršic, ki uspevajo v naših posteljah, kavčih in zavesah.
Debelina poroženele povrhnjice se med telesnimi regijami prav neverjetno razlikuje: od le petih stotink milimetra na nežni koži očesnih vek do kar milimetra in pol ali več na podplatih, ki potrebujejo največ mehanske zaščite.
Keratinociti v epidermisu se drug drugemu prilegajo kot zidaki v zidu. Povezujejo jih posebni spoji, dezmosomi. Med temi “zidaki” pa je tudi “malta” – medceličnina, bogata z maščobami, kot so ceramidi, holesterol in proste maščobne kisline. Na površini kože je še dodaten kisel zaščitni film, ki ga tvorijo znoj, loj in produkti razgradnje bogate normalne kožne bakterijske flore. Ta ohranja površino kože vlažno in gladko ter zavira razraščanje patogenih bakterij. Dodatno protimikrobno zaščito zagotavljajo še protimikrobni peptidi (npr. humani defenzini β), ki jih izločajo keratinociti. V zarodni plasti epidermisa so med keratinociti enakomerno razporejeni melanociti, ki tvorijo pigment melanin. Ta je najpomembnejši dejavnik, ki določa barvo kože. Poleg melanina sta za barvo kože pomembna še njena prekrvljenost (bledica pri slabokrvnosti, rožnata barva pri živahni prekrvavitvi in vijolična barva pri zastoju oz. slabi oksigenaciji krvi) ter prisotnost rumenih karotenoidov. Melanociti so dendritične, majhnim hobotnicam podobne celice, ki svoje podaljške raztezajo do okolišnjih keratinocitov in jih oskrbujejo s pigmentnimi zrnci, melanosomi. Vsak melanocit oskrbuje okrog 36 keratinocitov. Število melanocitov ali njihova velikost nista pri temnih rasah nič drugačna kot pri svetlih. So pa pri temnejši koži melanociti bolj aktivni in proizvajajo večje število melanosomov, ki so tudi večji kot pri svetlejši koži. V človeški koži najdemo tri vrste melanina: temno rjavi ali črni evmelanin, rdečkastorumenkasti feomelanin ter intenzivno rdeči trikrom. V koži običajno najdemo mešanico vseh treh melaninov, seveda pa pri temnejši koži oz. laseh prevladuje evmelanin, medtem ko najdemo več feomelanina pri blond in rdečelasih ljudeh, pri katerih se tvori tudi trikrom. Biosinteza vseh treh melaninov poteka iz aminokisline tirozina. Melanin kožo ščiti pred poškodbami zaradi ultravijoličnega sevanja in lovi proste radikale. Melanosomi se nad jedri keratinocitov razporedijo kot ščit in neposredno zaščitijo dedni material pred kancerogenimi UV-žarki. Pigmentacija oziroma zagorelost, ki se pojavi po izpostavljanju soncu, je biološki obrambni mehanizem kože, ki zazna preveliko izpostavljenost UV in kožo zaščiti pred poškodbami celične DNA in kožnim rakom.
V epidermisu najdemo tudi posamezne Merklove celice – drobne čutnice, ki zaznavajo dotik. Poleg naštetih celic pa skozi epidermis nenehno patruljirajo imunske celice, kot so Langerhansove celice in limfociti T.

DLAKE IMAJO ZAŠČITNO VLOGO

Pri večini naših sesalskih prednikov je zaščitno vlogo povrhnjice okrepil še gost plašč dlake. Dlako sestavljajo keratinska vlakna z izjemno mehansko odpornostjo, ki dodatno ščitijo pred UV svetlobo, kemičnimi okvarami in poškodbami. Dlaka je tako izvrsten pripomoček za termoregulacijo, da ljudje s pridom uporabljamo dlako drugih sesalcev za oblačila ali celo nosimo njihovo krzno. V dlačni mešiček se prazni izloček žlez lojnic, ki kožo masti. Dlaka pomaga tudi razpršiti znoj, loj in vonjave po večji površini kože.
Vse te funkcije dlake so pri ljudeh danes sicer omejene, a so – vsaj na lasišču – do neke mere še vedno prisotne. Približno 100.000 las, ki jih imamo na glavi, pa nam danes vendarle služi pretežno za okras. Z njimi oddajamo jasno vidne in prepoznavne socialne, spolne, kulturne, psihološke ali celo politične signale. Nenadna izguba las ali prekomerna rast dlak je zato pogosto katastrofalen dogodek, ki izjemno vpliva na posameznikovo psihološko ravnovesje, samospoštovanje in funkcijo v družbi. Podobno velja za nenormalno rast las ali prekomerno potenje: zabarvani, debeli in razobličeni nohti, prepotena srajca ali vlažne dlani pošiljajo nedobrodošla sporočila okolici in lahko povzročijo hudo stisko.
Dermis – sloj kože pod epidermisom – je gosto naseljen, odlično hidriran in izvrstno prekrvljen mukopolisaharidni gel z dobro elastičnostjo. To mu omogoča mreža prepletenih elastičnih vlaken, ki z naraščajočo okvaro zaradi sonca in s starostjo degenerira. V dermisu se nahajajo številne različne celice, ki med seboj intereagirajo. Ključne celice so dermalni fibroblasti, ki izdelujejo zunajcelični matriks. V dermisu je bogata mreža živcev, skupaj s specializiranimi receptorji. Skozi dermis potekajo znojnice, ki izločajo znoj na površino kože. Dermis je tudi zelo bogato ožiljen s krvnimi in limfnimi žilami.
Skozi dermis se nenehno sprehaja množica imunskih celic, ki so pomemben obrambni mehanizem proti mikrobom. Nekatere so v dermisu prisotne stalno, druge se mobilizirajo, kadar je to potrebno – na primer ob poškodbi ali okužbi.
Približno 10 % telesne teže – razen pri anoreksičnih ali predebelih ljudeh – predstavlja tretji, najgloblji in običajno najdebelejši sloj kože, t. j. podkožje oziroma podkožno maščevje. Najpomembnejše celice, ki ga tvorijo, so adipociti, visoko specializirane celice za skladiščenje maščobe. Podkožje služi kot toplotna izolacija, je ključna telesna energijska rezerva in ščiti globlje strukture in organe pred udarci. To močno prekrvljeno tkivo je tudi prava hormonska tovarna, kjer se lahko presnavlja ali tvori večina steroidnih hormonov. Adipociti imajo tudi številne druge presnovne funkcije, med drugim uravnavajo občutljivost (ali odpornost) na insulin.
Naša koža torej ni le inerten plašč, ki ovija organe, pač pa opravlja neverjetno število funkcij, med katerimi odkrivamo še nove. In čudovita lastnost kože je tudi ta, da je naš edini organ, ki ga lahko v celoti opazujemo in preučujemo od zunaj.

Vesna Tlakar Žunter, dr.med.,
spec. dermatovenerologije
UKC Ljubljana, Dermatovenerološka klinika

Tetoviranje (December 2015)

- Koža nas ščiti pred zunanjim svetom

- Sodobni pristopi k postavitvi diagnoze v dermatologiji

- Poslikave kože in pirsing

- Zbadanje kože

- Porjavelost – privlačna, a nevarna

- Kožni testi in dokazovanje alergij


Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved