Duševne motnje so med otroki pogoste. Najpogosteje se otroci soočajo z anksioznostjo, depresijo, razvojnimi motnjami ter motnjami vedenja, hranjenja in spanja. Obstajajo številni dejavniki, ki povečajo tveganje za pojav duševne motnje pri otroku, prav tako pa poznamo številne varovalne dejavnike, ki delujejo zaščitno. Družina ima pomembno vlogo pri otrokovem duševnem razvoju, saj harmonični, podporni odnosi med družinskimi člani delujejo kot zaščitni faktor pred duševnimi težavami in motnjami v otroštvu ter kasneje v življenju. Mental disorders are common among children. Children most often cope with anxiety, depression, developmental disorders as well as behavioural, eating and sleeping disorders. There are many factors that increase the risk of a child developing a mental disorder, and we also know of many protective factors that act protectively. The family plays an important role in a child`s mental development, as harmonious, supportive relationships between family members act as a protective factor against mental problems and disorders in childhood and later in life. 3

Pogoste duševne bolezni otrok


Duševne bolezni so v obdobju otroštva zelo pogoste. Na globalni ravni se z duševno boleznijo sooča okoli 12 % otrok, kar pomeni, da ima v vsakem danem trenutku znake in simptome duševne motnje, ki potrebujejo zdravljenje, kar eden od osmih otrok. Več kot 50 % primerov duševnih bolezni se razvije do 14. leta, kar 75 % pa do 24. leta. Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je povezano s posameznikovim duševnim zdravjem v odrasli dobi in ima lahko dolgotrajne zdravstvene in biopsihosocialne posledice. Neprepoznana in nezdravljena duševna bolezen v otroštvu je tako med drugim povezana s slabšim akademskim uspehom, vedenjskimi težavami, povečanim tveganjem za zlorabo drog in nasiljem. Zato je preprečevanje in zgodnje odkritje bolezni v otroštvu ključno, vendar pa raziskave ocenjujejo, da kar 70 % otrok in mladostnikov z duševnimi težavami ni deležnih primerne intervencije dovolj zgodaj. Razumevanje faktorjev, ki promovirajo pozitivno duševno zdravje v otroštvu, in tistih, ki ščitijo pred duševnimi težavami pri otrocih z visokimi ravni tveganja, je tako ključno za preprečevanje nastanka težav. Duševno zdravje lahko opredelimo kot stanje dobrega počutja, ki ga zaznamujejo pozitiven odnos do sebe in drugih, uspešno spoprijemanje z izzivi, težavami in skrbmi vsakodnevnega življenja, pozitivna samopodoba, optimizem in sposobnost soočanja s stresom. Novejše opredelitve duševno zdravje opisujejo kot kontinuum, v katerem sta zajeti tako pozitivna kot negativna komponenta duševnega zdravja. Tovrsten koncept ponazarja, da duševno zdravje ni zgolj statičen proces, ki bi pomenil stanje odsotnosti simptomov oz. bolezni. Kontinuum duševnega zdravja sega tako od pozitivnega duševnega zdravja (sem prištevamo dobro samopodobo, harmonične odnose, sposobnost spopadanja s stresom ipd.), prek skrbi in blažjih težav z duševnim zdravjem, kar se na drugem koncu prevesi v zmerne in težje težave z duševnim zdravjem, vse do skrajnega negativnega pola, tj. pravih duševnih motenj. Posameznikovo duševno zdravje lahko v tem kontinuumu niha in se spreminja v smeri boljšega ali slabšega, kar pa je odvisno od številnih notranjih in/ali zunanjih dejavnikov.
Posameznik lahko različne situacije in dileme dobro obvlada, lahko pa ga pripeljejo v duševno stisko. Duševna stiska še ne pomeni duševne bolezni – popolnoma običajno je, da posamezniki občasno doživljamo skrbi, nemoč, tesnobo, krivdo, sram in številne druge neprijetne občutke in čustva. Duševne težave so lahko občasne, povezane z večjimi ali manjšimi stresorji ter stresnimi dogodki, krizami ter skrbmi; če pa pride do njih zaradi trajnega specifičnega osebnostnega vzorca doživljanja, čustvenega odzivanja in vedenja, pa lahko to privede do razvoja kroničnih težav, ki lahko ovirajo posameznikovo funkcioniranje in medosebne odnose. Duševna bolezen se razlikuje od običajnih občasnih stisk in težav z duševnim zdravjem. Vznikne iz kompleksnega prepleta posameznikovih genetskih dejavnikov in okolja, v katerem živi oz. mu je bil izpostavljen. Duševna motnja je oznaka za bolezni, pri katerih gre za različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in vedenja ter prizadetost spoznavanja in spomina. Ti simptomi lahko osebi z duševno motnjo zmanjšujejo kvaliteto življenja ter ji povzročajo težave pri opravljanju vsakdanjih obveznosti in soočanju z običajnimi problemi. V predšolskem obdobju se najpogosteje pojavljajo motnje spanja, motnje izločanja, motnje hranjenja (predvsem restriktivna motnja vnosa hrane in motnja hranjenja pica), strah, tesnoba in samotolažilne navade. Poudariti velja, da se majhni otroci odzivajo in procesirajo čustvene izkušnje in travmatske dogodke zelo drugače kot odrasli in mladostniki, zato je diagnoza težja kot pri odraslih. Pogosto jih je težko prepoznati zgodaj, ker mnogi otroci še ne razvijejo zadostnega besedišča in razumevanja lastnih notranjih procesov, da bi lahko razumljivo izrazili svoja čustva. Številni zdravniki in starši se soočajo z zahtevnostjo razlikovanja razvojno normalnih čustev (npr. strahovi, jok) od hudih in dolgotrajnih emocionalnih težav, ki se obravnavajo kot motnje, zato velja pri tej starosti posebna pozornost.
V šolskem obdobju se med otroci najpogosteje odkrivajo hiperkinetični sindrom, anksiozne motnje, depresija, psihosomatske motnje (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu), tiki, vedenjske motnje ter razvojne motnje. Anksioznost in depresivne motnje lahko močno vplivajo na prisotnost v šoli in šolsko delo. Socialna izključenost lahko vodi v izolacijo in osamljenost, depresija lahko vodi do samomora. Hiperkinetična motnja je ena od pogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in mladostništvu, najpogosteje se prične že pred petim letom starosti, a se odkrije šele v šolskem obdobju. Zanjo so značilni hiperaktivnost (otroci so neprestano v pogonu, niso pri miru, govor preskakuje s teme na temo, površno poslušajo), impulzivnost (skakanje v besedo, nepotrpežljivost, prehitri odzivi (dejanja, besede) brez predvidevanja) ter pomanjkanje pozornosti (težave pri poslušanju in pomnjenju). Pri vedenjskih motnjah gre za nezaželene ali nedovoljene oblike vedenja, kot sta agresivnost in razdiralnost, ki prizadevajo druge ali škodujejo drugim ter povzročajo negativne odzive in negativen odnos okolja do otroka. Med vedenjskimi motnjami pri osnovnošolcih prednjači motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), ki je štirikrat pogosteje prisotna pri dečkih kot deklicah. Med razvojne motnje prištevamo motnje iz avtistične skupine, duševno manjrazvitost in specifične učne težave (disleksija, diskalkulija, disgrafija), ki lahko vplivajo na otrokovo delovanje in odzivanje.
Pri mladostnikih prednjačijo depresija, tesnobnost in anksiozne motnje, samouničevalno in samopoškodovalno vedenje, mladostniška delikventnost, obsesivno-kompulzivne motnje, psihosomatske motnje in zloraba psihoaktivnih snovi, v tem obdobju pa se začnejo izražati tudi simptomi psihotičnih motenj (npr. shizofrenija). Anoreksija, bulimija in prenajedanje so najpogostejše v starostni skupini 12–25 let.
V preteklih letih pri otrocih opažamo porast številnih duševnih motenj, prednjačita predvsem depresija in anksioznost. Okrog 5 % mladih v splošni populaciji trpi za depresijo v vsakem danem trenutku, pogosteje prizadene deklice (54 %). Depresija se pogosto pojavi pri posameznikih, ki so izpostavljeni velikemu stresu, se soočajo z izgubo ali imajo motnje pozornosti, učne težave, anksiozne motnje ali druge kronične zdravstvene težave. Pogosto gre za družinsko obliko depresije. Simptomi depresije so raznoliki, med drugim se lahko kaže kot slaba volja, žalost, manjše zanimanje ali užitek v večini aktivnosti, brezup, pomanjkanje energije, nizka samopodoba, občutki manjvrednosti in krivde, povečana razdraženost, jeza, pogost izostanek od pouka in upad šolskega uspeha, pomanjkanje koncentracije, suicidalne misli ali suicidalno vedenje. Samomor je četrti najpogostejši vzrok smrti v skupini 15–29 let.
Blaga do zmerna anksioznost je normalen emocionalni odziv na številne stresne življenjske situacije. Anksioznost smatramo kot motnjo, ko je nesorazmerno pretirana v primerjavi s sprožilnimi dejavniki in ovira dnevno rutino. Pogosto se anksioznostna motnja kaže s pretiranimi skrbmi o stvareh, še preden se te zgodijo, konstantnimi skrbmi o družini, šoli, prijateljih ali aktivnostih. Prisotne so lahko repetitivne neželene misli ali dejanja, strah pred osmešenjem, nizka samopodoba in pomanjkanje samozavesti.
Na duševno zdravje otrok in mladostnikov vpliva kompleksen preplet genetskih, razvojnih, okoljskih, družbenih, ekonomskih in kulturnih dejavnikov ter življenjskih izkušenj. Dejavniki medsebojno delujejo drug na drugega in duševno zdravje krepijo (varovalni dejavniki) ali pa ga ogrožajo (dejavniki tveganja). Med najpomembnejše individualne dejavnike tveganja za pojav duševnih težav pri otrocih spadajo genetska nagnjenost k določenim duševnim motnjam, nekatere osebnostne značilnosti, nezdrav življenjski slog ter stresne izkušnje v zgodnjem otroštvu. Med zunanjimi dejavniki pa so med pomembnejšimi revščina, socialna izključenost, diskriminacija, stigma, prikrajšanost in neenakost. Pomembne posledice na duševnem zdravju otrok in mladostnikov pa je pustila tudi epidemija covida-19. Otroci in mladostniki predstavljajo najbolj ranljivo populacijo, ki je še posebej občutila vpliv preventivnih ukrepov (zaprtje šol, posledično manjša interakcija z vrstniki ter maj možnosti za fizično aktivnost in raziskovanje), kar se manifestira v motnjah spanja, depresiji, povečanih ravneh stresa in anksioznosti.
Med pomembnimi varovalnimi dejavniki, ki krepijo duševno zdravje otrok, so ekonomska in socialna varnost, podporna socialna mreža, pozitivno okolje v šoli, varno družinsko okolje, dobro telesno zdravje, pozitivne vrednote in prepričanja, socialne veščine ter dobre veščine reševanja in soočanja s problemi. Socialna okolja in odnosi, v katerih se otroci počutijo razumljeni, sprejeti in varni, lahko delujejo kot protiutež preteklim ali trenutnim slabim izkušnjam otrok ter spodbujajo upanje ter zaupanje vase in v okolico, kar krepi notranje sile obvladovanja težav. Mnogokrat otroci ali mladostniki pri sebi zaznavajo dlje časa trajajoče osebne stiske, za katere sami ali s pomočjo bližnjih ne najdejo rešitve. V vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter dijaških domovih in vzgojnih zavodih so na voljo svetovalne službe in učitelji, na katere se lahko otroci, mladostniki in njihovi starši obrnejo v primeru duševne stiske. Prav tako v ta namen deluje Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) na 18 različnih lokacijah v zdravstvenih domovih po Sloveniji. Za pogovor s strokovnjaki v CDZOM se lahko odloči otrok oz. mladostnik sam, lahko pa se na center po pomoč obrnejo starši oz. skrbniki. Za vstop v obravnavo ni nujno potrebna napotnica.
V nujnih primerih ukrepamo takoj. Po pomoč se lahko obrnemo na osebnega zdravnika, na regionalni CDZOM, izven delovnega časa pa na dežurno pedopsihiatrično službo.

Ljubljana:

  • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30
  • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Zaloška 29, Ljubljana, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30

Maribor:

  • Za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30

Prav tako obstaja mnogo zaupnih telefonov in kontaktov, kamor se lahko ob hudi stiski obrnejo otroci, mladostniki in starši:

  • TOM telefon: 116 111 (dosegljivi vsak dan med 12.00 in 20.00 uro, klic je brezplačen)
  • Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (dosegljivi vsako noč med 19.00 in 7.00 uro)
  • SOS telefon za žrtve nasilja: 080 11 55 (dosegljivi vsak dan med 12. in 18. uro, klic je brezplačen, svetovanje ponujajo tudi po e-pošti na naslovu drustvo-sos@drustvo-sos.si)
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (dosegljivi 24 ur na dan, klic je brezplačen)

Kako do pomoči na spletu?

  • #tosemjaz – spletni portal, namenjen otrokom in mladostnikom www.tosemjaz.net
  • Spletna postaja za razumevanje samomora in pomoči, ki je na voljo na www.zivziv.si
  • NeBojSe – spletni portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM www.nebojse.si

V otroškem obdobju predstavlja družina prvo varovalno okolje. Zdrav razvoj otroka je odvisen od otrokovih staršev oz. skrbnikov, ki so prvi vir opore v grajenju neodvisnosti za zdravo in uspešno življenje. Raziskave kažejo, da so podporni odnosi glavni varovalni dejavnik duševnega zdravja otroka, saj povečajo odpornost na duševni distres ne glede na prisotnost dejavnika tveganja, poleg tega direktno pomagajo otroka ščititi pred toksičnimi učinki ekstremnega stresa, saj otrokom z visokim tveganjem nudijo varen prostor, da si opomorejo in razvijejo zdrave sisteme za spopadanje s stresom. Pozitivni odnosi pomagajo razvijati posameznikove socialne kompetence in samopodobo, ki so nujne za dobro duševno zdravje tako v otroštvu kot odraslosti.

Starši lahko poskrbijo za varovalno okolje v družini tako, da gradijo tesne odnose, zagotovijo strukturo in postavijo meje, gojijo neodvisnost, spodbujajo otroka k socialnemu povezovanju, ga motivirajo k učenju, ohranjajo integriteto, ga učijo zdravih navad in so vzor pozitivnega vedenja. Dobra komunikacija med otrokom in starši utrjuje vez, gradi na intimnosti, zaupanju, koheziji in prilagodljivosti družine, prav tako pa zagotavlja emocionalno podporo otrokom. Vsi se občasno počutimo zaskrbljeni, prestrašeni ali nemočni v težkih situacijah, zato je ključno tudi, da so starši pozorni na lastno duševno zdravje in ga negujejo, saj bodo le tako lahko nudili optimalno podporo otroku.


Dejavniki tveganja

Vrsta dejavnika

Varovalni dejavniki

  • V nosečnosti in med porodom: poškodba možganov pred rojstvom, izpostavljenost alkoholu v nosečnosti, poškodbe ob rojstvu, zapleti ob porodu, nedonošenost, nizka porodna teža
  • Določene oblike otrokovega značaja (impulzivnost, izbruhi agresije, neprilagodljivost)
  • Nizka samopodoba
  • Težave z zdravjem v otroški dobi
  • Fizične in/ali intelektualne manjzmožnosti
  • Slabše razvite socialne veščine
  • Slabše komunikacijske sposobnosti
  • Vpliv škodljivih substanc: kajenje, alkohol, droge

Individualni

  • Določene značajske značilnosti (npr. prilagodljivost)
  • Optimistična naravnanost
  • Moralna prepričanja in gojenje vrednot
  • Dobra samopodoba
  • Dobro fizično zdravje, dobra telesna pripravljenost, uravnotežena prehrana
  • Dobre intelektualne sposobnosti, šolski uspeh
  • Dobro razvite veščine reševanja in spoprijemanja s problemi
  • Dobro razvite socialne veščine
  • Dobre komunikacijske sposobnosti
  • Pomanjkanje topline in naklonjenosti, zapostavljenost ali celo zavračanje otroka
  • Slab nadzor in slabo spremljanje s strani staršev, nezadostna vključenost v aktivnosti otroka
  • Pretirano stroga disciplina
  • Družinska disharmonija
  • Najstniški starši
  • Nasilje v družini
  • Ločitev
  • Zloraba v otroštvu
  • Izpostavljenost kriminalu, nasilju, zlorabi
  • Zloraba substanc (starši)
  • Duševna motnja pri enem ali obeh starših
  • Socialna izolacija družine, socialno neprilagojeni starši
  • Smrt družinskega člana
  • Nizki dohodki, revščina družine, dolgotrajna brezposelnost v družini

Povezani z družino

  • Povezanost družine

  • Dobra komunikacija družinskih članov
  • Podporni odnosi med družinskimi člani
  • Družinska harmonija
  • Varno družinsko okolje
  • Majhna družina
  • Visoka raven odgovornosti v družini
  • Trdne družinske norme in morala
  • Jasne strukture, meje, pravila, nadzor, predvidljivost, vrednote
  • Ekonomska varnost
  • Slab odnos do šole
  • Šolski neuspeh, težave v šoli
  • Sodelovanje pri trpinčenju in ustrahovanju, žrtev trpinčenja in ustrahovanja
  • Nesprejetost s strani vrstnikov
  • Nezadostno obvladovanje neugodnih vedenjskih vzorcev
  • Pripadnost težavnim vrstniškim skupinam
  • Pogoste selitve in s tem pogosta menjava šol

Povezani s šolo

  • Dobri dosežki v šoli
  • Občutek pripadnosti
  • Pozitivno ozračje v šoli
  • Prosocialne vrstniške skupine
  • Visoka pričakovanja in ambicije
  • Ustrezna odgovornost do drugih in podpora drugim
  • Priložnosti za uspeh in prepoznavanje uspeha
  • Prisotnost mentorjev ter podpora za razvoj sposobnosti in interesov
  • Slabši socialno-ekonomski položaj
  • Podhranjenost zaradi revščine
  • Prenaseljenost in socialna izolacija
  • Izpostavljenost onesnaženemu zraku, svincu, cigaretnemu dimu in/ali pesticidom v zgodnjem otroštvu
  • Socialna in/ali kulturna diskriminacija
  • Nasilje in kriminal v soseski
  • Pomanjkanje možnosti za telesno aktivnost
  • Pomanjkanje podpornih služb
  • Omejen dostop do osnovnih dobrin in storitev
  • Socialna nepravičnost in diskriminacija
  • Socialna neenakost, neenakost spola
  • Vojne, katastrofe, epidemije

Kulturni, družbeni in okoljski dejavniki ter dejavniki, povezani s skupnostjo

  • Občutek povezanosti in pripadnosti v skupnosti
  • Dobro socialno omrežje
  • Močna kulturna identiteta
  • Dostop do podpornih storitev
  • Skupnostne norme proti nasilju
  • Skrbnost v soseski
  • Dostop do osnovnih dobrin in storitev
  • Socialna pravičnost in toleranca
  • Socialna enakost, enakost spolov
  • Fizična in psihološka varnost

Tabela povzeta po (10) in (11)

Živa Poberžnik
študentka 4.letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru
Literatura
  1. Merikangas, Kathleen & Nakamura, Erin & Kessler, Ronald. (2009). Epidemiology of mental disorders in children and adolescents. Dialogues in Clinical NeuroSciences, 11(1), 7–20. Dialogues in clinical neuroscience. 11. 7–20.
  2. Bruha, L., Spyridou, V., Forth, G., & Ougrin, D. (2018). Global child and adolescent mental health: challenges and advances. London Journal of Primary Care, 10(4), 108–109. https://doi.org/10.1080/17571472.2018.1484332
  3. Children and young people: statistics | Mental Health Foundation 2022 [citirano: 27. 10. 2022]. Dosegljivo na: https://www.mentalhealth.org.uk/explore-mental-health/statistics/children-young-people-statistics
  4. Barican JL, Yung D, Schwartz C, et al Prevalence of childhood mental disorders in high-income countries: a systematic review and meta-analysis to inform policymaking Evidence-Based Mental Health 2022;25:36–44.
  5. Hossain, M. M., Nesa, F., Das, J., Aggad, R., Tasnim, S., Bairwa, M., Ma, P., & Ramirez, G. (2022). Global burden of mental health problems among children and adolescents during COVID-19 pandemic: An umbrella review. Psychiatry research, 317, 114814. Advance online publication. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2022.114814
  6. Adolescent mental health | World Health Organization 2021 [citirano: 27. 10. 2022]. Dosegljivo na: https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/adolescent-mental-health
  7. Ogundele M. O. (2018). Behavioural and emotional disorders in childhood: A brief overview for paediatricians. World journal of clinical pediatrics, 7(1), 9–26. https://doi.org/10.5409/wjcp.v7.i1.9
  8. Butler, N., Quigg, Z., Bates, R. et al. The Contributing Role of Family, School, and Peer Supportive Relationships in Protecting the Mental Wellbeing of Children and Adolescents. School Mental Health 14, 776–788 (2022).https://doi.org/10.1007/s12310-022-09502-9
  9. 3. The Language of Mental Health | Pressbooks 2022 [citirano: 27. 10. 2022]. Dosegljivo na: https://opentextbc.ca/studentmentalhealth/chapter/the-language-of-mental-health/
  10. Jeriček Klanšček, Helena, Vinko, Matej, Hočevar-Grom, Ada, Roškar, Saška (2019). Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. Dosegljivo na: https://www.nijz.si/sl/publikacije/dusevno-zdravje-otrok-in-mladostnikov-v-sloveniji
  11. Key Terms Related to the Mental Health Continuum| youth.GOV 2022 [citirano: 29. 10. 2022]. Dosegljivo na: https://youth.gov/youth-topics/youth-mental-health/key-terms-related-mental-health-continuum
Banner Pulz

Več revij