Obolenja in poškodbe mišično-skeletnega (MSK) sistema so zelo pogosti. O nepravilnostih MSK sistema govorimo takrat, ko so kakorkoli prizadeti motorični organi, mišice, tetive, kosti, hrustanec, ligamenti ali živci. Nekatera od zelo pogostih stanj so npr. bolečina v križu, bolečina v vratu, osteoartroza, revmatoidni artritis, osteoporoza, protin, zlomi in izvini. Težave se pojavljajo tako pri mladih kot starejših ljudeh. Globalno za obolenji MSK sistema trpi 1,7 milijarde ljudi. Ta obolenja so torej med vodilnimi vzroki za nezmožnost in tudi odsotnost z dela (1). Zaradi staranja populacije se strmo zvišuje pogostost obolenj MSK sistema. Nenazadnje je vredno poudariti, da se je pomen MSK obolenj dolgo zanemarjal, ker ta obolenja pogosto ne vodijo v smrt. Dandanes pa je dobro poznana velika socio-ekonomska obremenitev, tako neposredna kot tudi posredna, preko vpliva na poslabšanje zdravstvenega stanja ostalih organskih sistemov.
Radiologija je veja medicine, kjer uporabljamo različne slikovne metode za diagnostiko ali slikovno vodenje pri zdravljenju. Iz tega izhaja, da se radiologija deli na dve veji, diagnostično in intervencijsko radiologijo. V tem prispevku bo predstavljena slednja.
ZDRAVSTVENI TIM
Naš tim sestavljajo: zdravnik - specialist radiologije (radiolog), diplomirani inženir radiologije, diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik in zdravstvena administratorka. V timu sodelujejo vsi ali posamezni člani, timsko delo pa je ključno za ustrezno opravljen poseg. Kompleksnejša obolenja se obravnavajo na multidisciplinarnih konzilijih, kjer sodelujejo zdravniki različnih specialnosti, poleg radiologov npr. še ortopedi, travmatologi, onkologi idr.
Pri diagnostični in intervencijski radiologiji se lahko uporabljajo praktično vse razpoložljive slikovne modalitete: rentgensko slikanje (RTG) oz. fluoroskopija, ultrazvok (UZ), računalniška tomografija (CT) in magnetna resonanca (MR). V fazi diagnostike služijo za opredelitev problema, v fazi terapije pa se uporabljajo za slikovno vodenje med intervencijskimi posegi. Vsaka metoda ima svoje tipične prednosti in pomanjkljivosti. Pogosto se uporablja kombinacija dveh ali več modalitet.
INTERVENCIJSKI POSEGI
Intervencijski posegi so lahko zgolj diagnostični, terapevtski ali pogosto kombinacija obojega.
Nabor različnih radioloških intervencijskih posegov je obširen in zajema relativno enostavne malo invazivne posege, od npr. različnih perinevralnih infiltracij do kompleksnejših, bolj invazivnih posegov, npr. znotrajžilne embolizacije, ablacije tumorjev ipd.
Namen tega prispevka je predstaviti nekaj intervencijskih posegov na področju MSK sistema.
Opravljamo številne protibolečinske/protivnetne aplikacije zdravil. Te pridejo v poštev pri različnih organskih sistemih in v mnogih različnih kliničnih scenarijih, npr. pri kroničnem vnetju v predelu rame, kroničnih bolečinah v predelu sakroiliakalnih sklepov, kroničnih bolečinah v trtici/medenici, kronični ali akutni bolečini v križu zaradi zdrsa medvretenčne ploščice ali drugega vzroka za utesnjen spinalni živec. Izvajamo znotrajsklepne aplikacije zdravil za obnovo sklepnega hrustanca ali protivnetnih/protibolečinskih zdravil v sklopu napredovalih degenerativnih sprememb z namenom zmanjšanja bolečine.
Ukvarjamo se z zdravljenjem različnih tendinopatij, najpogosteje v sklopu odlaganja kalcija v tetive v področju rame, v tem primeru se opravi punkcija kalcifikacije pod kontrolo UZ in se kalcifikacija izpere.
Pogosto ob slikovno ali klinično postavljenem sumu na okužbo različnih sklepov pod UZ kontrolo punktiramo sklep in odvzamemo vzorce sklepne tekočine z namenom potrditve ali izključitve okužbe ter za pridobitev antibiograma, ki nam omogoča ciljano antibiotično zdravljenje.
Pri sumu na okužbo kostnine vretenca in medvretenčne ploščice (spondilodiscitis) je pogosto potreben odvzem vzorca tkiva (biopsija), ki ga izvedemo pod diaskopsko ali CT kontrolo, podobno kot je opisano zgoraj za dokaz ali izključitev okužbe in pridobitev antibiograma, ki nam omogoča ciljano antibiotično zdravljenje. V primeru možnih in neredkih zapletov spondilodiscitisa – obhrbteničnih gnojnih kolekcij jih zdravimo z drenažo, to pomeni postavitev cevke pod UZ, CT ali kombinirano slikovno kontrolo v kolekcijo z namenom izpraznjenja gnoja.
Tudi na področju novotvorb (benignih ali malignih) različne stroke od nas želijo biopsijo spremembe za potrditev ali izključitev malignosti, v današnji dobi personalizirane medicine pa tudi za namen ciljanega zdravljenja, npr. ciljane kemoterapije oz. terapije z biološkimi zdravili (2). Če gre za povrhnje ležeče lezije v mehkih tkivih, se biopsija opravi navadno pod UZ kontrolo, če gre za globlje ležeče mehkotkivne lezije oz. lezije v kosteh, pa se poslužujemo uporabe CT, diaskopije oz. kombinacije.
Pri določenih benignih in malignih obolenjih lahko izvajamo terapevtsko ali paliativno zdravljenje tumorjev z ablacijo – pri nas uporabljamo radiofrekvenčno in mikrovalovno ablacijo (obstajajo še drugi načini), kjer se v tumor postavijo posebne sonde, ki s pomočjo radiofrekvenčnega oz. mikrovalovanja generirajo toploto, ki tkivo segreje na določeno temperaturo, pri kateri odmre.
Pri zlomih vretenc, najpogosteje osteoporotičnih, bolnikom pogosto pomagamo s stabilizacijo vretenc. To dosežemo tako, da v prizadeta vretenca vbrizgamo kostni cement, ki prepreči nadaljnje sesedanje vretenca in s tem zmanjša bolečine (3).
Poleg zgoraj opisanih posegov, ki so pretežno perkutani, torej da se do ciljnega mesta terapije dostopa s slikovnim vodenjem direktno preko kože, pa se v sklopu zdravljenja MSK sistema uporabljajo tudi znotrajžilne oz. endovaskularne metode, kjer se do ciljnega mesta dostopa preko arterij s punkcijo v dimljah. Tak primer je znotrajžilna embolizacija dobro prekrvljenega zasevka vretenca ledvene hrbtenice pred kirurškim posegom z namenom preprečitve obilnejše krvavitve med posegom.
Občasno izvajamo tudi terapijo s pomočjo botulinum toksina. To smo doslej uporabljali v predoperativne namene pri bolnikih z obsežno trebušno kilo, kjer primarna operacija ni možna, zato smo jim približno en mesec pred predvideno operacijo aplicirali botulinum toksin v vse tri plasti stranskih trebušnih mišic z namenom paralize mišic in s tem bolj ohlapne trebušne stene, kar jim je kasneje omogočilo operativni poseg.
OPIS PRIMERA
V nadaljevanju bo ponazorjen potek minimalno invazivnega posega. Ta poseg – tako kot večina intervencijskih posegov na MSK področju, tudi precej bolj invazivnih – poteka zgolj v lokalni anesteziji.
Perinevralna infiltracija oz. selektivna infiltracija spinalne živčne korenine je relativno neinvaziven poseg, ki se izvaja v diagnostične ali terapevtske namene. Najpogostejša indikacija je stisnjenje spinalnega živca ob zdrsu medvretenčne ploščice. To se kaže kot izrazita bolečina, ki seva od mesta prizadetosti vzdolž področja, ki ga oživčuje določen živec, npr. v primeru prizadetosti na nivoju križa, bolečina seva proti nogi. Poseg se opravi pod RTG ali CT kontrolo, v naši ustanovi se navadno poslužujemo CT-ja. V sterilnih pogojih se s tanko iglo (precej tanjšo kot pri odvzemu krvi iz vene) v prostor, ki obdaja živec, aplicirata lokalni anestetik in kortikosteroid, ki delujeta protibolečinsko in protivnetno. Ob pravilno postavljeni indikaciji s strani napotnega zdravnika in pravilno izbranem nivoju želene aplikacije bolnik navadno o dobrem učinku poroča takoj po posegu. Pogosto pred posegom ni zmožen normalno hoditi ali stati zravnano, 15 minut po posegu pa bolečine praktično več ni. V visokem odstotku telo del premaknjene medvretenčne ploščice sčasoma samo razgradi, bolnik pa se je s pomočjo našega posega izognil kirurški terapiji.
UKC Maribor
