Kdo lahko postane zasvojen

Kdo lahko postane zasvojen? Kdo je bolj ogrožen, kdo zaščiten pred to boleznijo? Zelo pogosta in zelo enostavna vprašanja, ki pa nimajo enostavnega odgovora.
Odvisniški načini uravnavanja razpoloženja spremljajo človeka že več tisočletij. Na ozemlju Evrope so ljudje pridelovali alkoholne pijače iz vsega, kar je bilo lokalno na voljo. Medici podobne pijače so izdelovali že v paleolitiku pred 10.000 leti, pivu podobne zvarke že pred vsaj 8000 leti, vino pa izhaja iz antične Grčije. Druge droge so bile prisotne na drugih celinah in so si postopno utirale pot v Evropo.
Skozi zgodovino se je vloga alkohola in drog v življenju družbe in posameznikov spreminjala, vedno pa je bil in je še ta odnos zelo kompleksen. Vse velike religije prepovedujejo rabo alkohola in drog. Iz antičnih časov poznamo zapise o škodljivih posledicah alkohola, opiatov, kanabisa in kompulzivnega nakupovanja. Nekateri so poudarjali koristne učinke substanc, drugi so iskali načine za omejevanje uporabe. Nekatere droge so imele pravni status legalne droge, kot ga imata alkohol in tobak tudi v Sloveniji, druge so pravno prepovedane substance oz. je njihova proizvodnja, prodaja in uporaba pod posebnim nadzorom (denimo kokain v okulistiki, opiati za zdravljenje bolečine). Marsikatera vojna se je začela zaradi drog, v marsikateri so droge dobivali vojaki, da so lažje zdržali zahtevane napore. Igre na srečo so bile dovoljene pa prepovedane pa spet dovoljene, v različnih državah je njihova usoda različna. Prva resna gibanja za omejitev dostopnosti alkohola so bila v Angliji v 14. stoletju, Kitajska je v 18. stoletju sprejela dekret o prepovedi uporabe opija. Mednarodno sodelovanje na svetovni ravni za omejitev proizvodnje in uporabe drog pa je značilnost 20. stoletja.
Skozi zgodovino človeštva so se prepletali ali sočasno bili v ospredju različni koncepti razumevanja odvisniškega vedenja in bolezni odvisnosti. Med njimi naj omenim nekaj pomembnejših: prepričanja, da je bolezen odvisnosti posledica slabega značaja ali izraz nemoralnosti, da gre za greh, da je izraz deviantnega vedenja, da je posledica vpliva širše družbe, da je izključno genetsko pogojena.

KRONIČNA BOLEZEN

»Zakaj imajo možgani raje opij kot brokoli?« je naslov Hymanovega članka iz leta 1994, ki je eden prelomnih iz dekade možganov, kot imenujemo devetdeseta leta 20. stoletja, in v kateri je razvoj tehnologije omogočil izjemen preskok v raziskovanju delovanja možganov. Danes vemo, da je to primarna, kronična bolezen možganskih omrežij, ki imajo funkcijo nagrajevanja, motivacije in spomina ter z njimi povezanih poti. Ljudje z odvisnostjo imajo različne motive za odvisniško uravnavanje razpoloženja: nekateri so radovedni ali podležejo vrstniškemu pritisku, nekateri želijo ugodje, nekateri pozabo, nekateri umik od drugih težav v življenju, nekateri kot samozdravljenje drugih bolezni, nekateri pa zato, da sploh normalno funkcionirajo. Sindrom odvisnosti ali zasvojenost ne izbira svojih žrtev ne po socioekonomskem statusu, ne po izobrazbi, ne po filozofskih ali verskih prepričanjih, niti po spolu, rasi …
Posledice bolezni lahko prepoznamo v spremenjenem vedenju, čustvovanju in razmišljanju osebe, ki ima težave zaradi rabe alkohola ali/in drog in/ali drugih oblik odvisniškega vedenja, s katerimi uravnava razpoloženje. Posledice so hkrati diagnostični kriteriji za bolezen: odtegnitveni simptomi in toleranca, močna želja/potreba/hlepenje po pozitivnih učinkih izbrane substance ali vedenja, izguba kontrole nad situacijami, časom, količino zaužite substance ali vedenja, oženje repertoarja interesov, nadaljevanje rabe substance oz. izvajanja odvisniškega vedenja kljub že prepoznanim posledicam za duševno in/ali telesno zdravje. Natančnejši opis je na voljo v drugih prispevkih v tej številki. Tukaj pa je pomembno naslednje: izrazita heterogenost oseb, ki imajo težave zaradi pitja in/ali rabe drog, heterogenost sočasno potekajočih duševnih motenj in telesnih bolezni, heterogenost želja in pričakovanj oseb z odvisnostjo ter nenazadnje heterogenost prepričanj in znanja strokovnjakov ter možnosti ustanov, v katerih se ukvarjajo s pomočjo osebam z boleznijo odvisnosti.
Navedeno je izraz sprememb v funkcioniranju možganov, ki se sprva skušajo zaščititi pred škodljivimi vplivi alkohola in drog, saj so te snovi za možganske (in vse druge) celice strup. Govorimo o nevroadaptaciji. Možganske strukture, ki so del sistema nagrajevanja in pomembno vpletene v nastanek odvisnosti, so v prefrontalni skorji, amigdalah in hipokampusu. Prefrontalna skorja je med drugim sedež odločanja, kontrole impulzov in presoje situacij. Izkušnje pozitivnih učinkov droge so zelo močno zapisane v amigdalah, kjer so tudi sicer shranjene informacije o čustvenih izkušnjah in ugodju. Spomini pa so zapisani v hipokampusu. Pomembno vlogo prenašanja informacij o izkušnji ugodja ima dopamin. Možgani so z evolucijo naravno zgrajeni tako, da so usmerjeni v ponavljanje izkušenj ugodja, ki jih dajo naravni nagrajevalci, kot so druženje s pomembnimi ljudmi, hrana in zdrava spolnost. Izkušnja ugodja v povezavi s prijetnim spominom spodbuja ponavljanje teh izkušenj in torej osebo sili v kompulzivno pitje oz. jemanje droge. Zaradi mehanizmov prilagajanja na drogo je sčasoma potrebna večja količina za doseganje približno enakega učinka (nastane toleranca na pozitivne in negativne učinke alkohola in drog). Vendar ti mehanizmi nimajo neskončnih kapacitet za zaščito možganov in s tem osebe z odvisnostjo. Ravnovesje se poruši na več ravneh in kopičijo se negativne posledice odvisnosti. Pacienti preskok iz rabe brez posledic v odvisnost pogosto opisujejo, kot da je nekaj močnejše od njih in da si ne morejo pomagati, čeprav vedo, da nadaljevanje enakega ravnanja ne zanje ne za njihove bližnje ni dobro.

POMEN GENETIKE

Raziskave družin in dvojčkov so potrdile pomembnost genetskih in epigenetskih sprememb, ki povečujejo tveganje za nastanek odvisnosti. Ta biološka ranljivost, ki jo oseba prinese ob rojstvu na svet, pojasni 50–70 % tveganja za bolezni odvisnosti. Drugi dejavniki iz okolja skozi odraščanje in vplive vzgoje, širše družine, vrstnikov in širše družbe sooblikujejo plodno podlago, da se biološka ranljivost tudi izrazi kot bolezen odvisnosti. Z drugimi besedami: na to, kako in če sploh se ranljivost pokaže, je mogoče vplivati. Izkušnja ne-varnih navezovalnih odnosov v zgodnjem otroštvu in skozi odraščanje ter izkušnja psihološke, telesne ali spolne travme povečajo tveganje za nastanek odvisnosti. Dopuščajoč odnos do alkohola in drugih substanc znotraj družine, v vrstniških skupinah in širši družbi prav tako povečuje tveganje. Enako velja za nezdravljene duševne motnje z anksiozno depresivnega spektra, motnje pozornosti ali nezdravljeno psihozo. Tveganje povečujejo določene osebnostne lastnosti, kot so slabša kontrola impulzov, perfekcionizem, slaba samopodoba in slabo samozaupanje, če so neprepoznane oz. če oseba ne zgradi zdravih načinov obvladovanja teh lastnosti. Dejavnik tveganja je tudi agresivno vedenje v otroštvu. Prav tako zgodnja raba alkohola ali drog (pred končanim psihološkim in telesnim razvojem) pomembno poveča tveganje za nastanek bolezni odvisnosti in spremeni razvojne procese v možganih.
Zaščitni dejavniki so nasprotje dejavnikom tveganja. Spodbujanje samoučinkovitosti s spodbujanjem zaupanja v samokontrolo, zdrava starševska podpora in nadzor (denimo s kom se otrok druži, kaj počne s prijatelji in kaj na spletu, kaj se dogaja v šoli, delo na prepoznavanju in obvladovanju čustvenih odzivov, zdravi navezovalni odnosi, v zdravje usmerjen odnos do alkohola in drog …), pozitivni medosebni odnosi znotraj in izven družine ter prostočasne dejavnosti so zaščitni dejavniki. Prav tako je pomembno, da imajo šole jasno politiko in pravila proti rabi alkohola in drog. Enako velja za širšo družbo. Torej, več ko je zaščitnih dejavnikov v obdobju odraščanja, manjše je tveganje, da pride do bolezni odvisnosti pri ranljivih osebah.
Kdo lahko postane zasvojen? Vsakdo, ki ima poleg biološke ranljivosti še druge dejavnike tveganja – več ko je dejavnikov tveganja prisotnih, večje je tveganje za nastanek bolezni.

PREPREČIMO BOLEZEN

Ali lahko bolezen preprečimo? Lahko. S pomočjo staršem, kaj pomeni in kako izvajati v zdravje usmerjeno vzgojo. S pomočjo in podporo šolam, da učencem in dijakom nudijo varno okolje, ki ni naklonjeno odvisniškim načinom uravnavanja razpoloženja. Z ukrepi od zgoraj navzdol na ravni države: s sprejetjem in striktnim izvajanjem ustrezne zakonodaje, ki ščiti zdravje posameznikov in družbe. Z ukrepi od spodaj navzgor: z zgledom, izobraževanjem, spodbujanjem in pritiskom na odločevalce, kaj je zdravju v korist in kaj ne. Z usmerjanjem v čimprejšnje iskanje pomoči in v zdravljenje, kajti gre za bolezen, ki jo znamo zdraviti in pri kateri se je smiselno boriti za vsak trezen in kvaliteten dan. Sčasoma se jih nabere veliko in za veliko let.