Družba v svetu se spreminja in čas, v katerem živimo, pušča v vseh nas drugačne sledi, kot smo jih poznali pred desetletjem, dvema. Vsepovsod se govori o vdoru spleta v medčloveške odnose, o posledični socialni izolaciji, osamljenosti in tesnobi. Družina in odnosi v njej pa so še vedno ostali osnovna potreba, da se nezrelo človeško bitje razvije v zdravega in kompetentnega odraslega.
Danes se v našem delu sveta pari lahko sami odločajo o načrtovanju družine in tako s starševstvom sprejemajo vseživljenjsko odgovornost. Ko enkrat postaneš oče ali mama, to ostaneš za vedno. Že med nosečnostjo se mladi par začne pripravljati za starševstvo, vloga pa je bistveno različna od partnerske. Pravijo, da se z rojstvom otroka rodijo tudi starši. Med otrokom in starši se začne graditi primarni odnos navezanosti. To je odnos, ki omogoča razvoj otroka. Danes vemo, da ne dojenček ne otrok ne bi preživel brez nujno potrebne pozornosti in pomoči odraslega.
PRVI ODNOS
Odnos se začne že ob rojstvu, ko otroka položijo v naročje staršem: očesni kontakt, vonj, dotik kože na kožo, glas ... Vse to je bližina, ki otroku zagotavlja prisotnost odraslega in sporoča, da je varen, da ni sam. Dojenček se izmenično potaplja v svoja nova doživljajska občutja, izmenično pa kliče na pomoč, ko se neznano nakopiči in straši, boli ali zasipa. Navadno se že na začetku vzpostavi visoko čustveno nabita, vznemirljiva, kratkotrajna in ponavljajoča se ritmična izmenjava med materjo in otrokom. Postopoma se zgradi usklajenost med njima, ko zna mama biti na razpolago za oporo otroku, zna pa tudi ob otrokovi umiritvi začutiti njegovo potrebo po umiku iz stika in to upošteva, ne sili vanj. Prva komunikacija steče, ko se mladi otroški možgani učijo s pomočjo varne navezave z mamo. Mama blaži, pomirja burna stanja vznemirjenja, prepoznava otrokovo nelagodje in poišče pot do ponovne vzpostavitve varne povezanosti, ko med seboj nista več usklajena. Otroku tako omogoča prve uravnave čustveno napornih stanj. Vse to teče na nezavednem nivoju le kadar sta mama in otrok varno povezana. Otrok se npr. ob mami uči, kako opozori na svojo lakoto, da mama ponudi dojko, otrok pa se trudi sesati, kar mu prinaša ugodje, uči se poklicati v bližino in se umakniti iz nje. Postopoma se razvija občutek varnosti in pripadnosti, pa tudi soodgovornost za ta proces.
Danes, ko sodobne matere znajo vedno bolje narediti prostor ob otroku tudi za očeta, se otrok v odnosu z očetom uči zapustiti varno materino naročje. Z očetom mu je dovoljeno preizkušati meje, raziskovati, postajati pogumen. Na primer spodbuda za prve vratolomne vožnje s kolesom z vajo postanejo užitek in ustvarjajo nove priložnosti za učenje življenjskih zakonitosti. Malček postaja v svojem malem svetu vedno bolj gotov vase, hkrati se uči upoštevati avtoriteto staršev, ki ga vodita, tolažita in učita sprejemati nove izzive.
Kadar starši ne zmorejo zadostiti zahtevam starševstva in zaradi svojih razlogov odpovedujejo v starševski vlogi ali morda otroci s svojimi lastnostmi predstavljajo zanje nerešljivo nalogo, se zaplete. Takrat stres med njimi močno naraste in v primeru, da se stanje ponavlja in celo krepi, nastajajo in se stopnjujejo težave pri vzpostavljanju ravnovesja v počutju otroka. Taka stanja so za otroka zelo težka, strašijo ga, ker ne prinašajo upanja, tolažbe in tako potrebne varne navezanosti. Prestrašen otrok svojega strahu ni sposoben premagovati sam in kaj hitro lahko steče psiho-biološki odgovor na stres. To navzven opazimo kot otrokov jok, nerazumljiv nemir, prepogosto neubogljivost, utrujajočo nespečnost, neritmičnost, celo neodzivnost ali pogosto zbolevanje. Rešitve je treba poiskati takoj, ko take težave prepoznamo.
RAZVOJ OTROKA
Za razvoj otroka je značilno, da poteka skokovito, nelinearno. Včasih čisto običajen razvoj zastane ali se morda celo vrti v obratno smer, zato da spet lahko steče po bolj želeni tirnici. Razumljivo je, da mlajši ko je otrok, več vpliva ima družina na njegov razvoj. Vemo tudi, da se otroci ne rodijo kot nepopisan list. Na svet prihajajo nekateri bolj ranljivi od drugih. Nekateri premorejo številne varovalne dejavnike, drugim se naberejo dejavniki tveganja. Vedno se obrestuje, če se trudimo stopiti v stik z otrokom, ga skušamo razumeti in usmeriti v naslednji korak, ki ga zmore. Lahko si to predstavljamo čisto dobesedno: počepnemo k njemu, da se lahko gledava v oči, in ga iskreno sprašujemo. Ampak ne: »Zakaj nagajaš?!«, temveč poiščemo stavke z vprašalnicami, ki se začenjajo na K. Na primer »Kdo je bil s tabo?, Kje si bil pa ti? , Kam si hotel...?« Pozorno poslušamo, da se lahko učinkovito odzivamo na povedano in zares pomagamo izpeljati nalogo, ki je pred njim. Otrokova roka se pogosto kar sama stegne in se oprime ponujene pomoči, saj si od vsega na svetu najbolj želi nekam spadati, biti del skupne zgodbe, čeprav vedno ne daje takega vtisa. Ko že preveč vznemirjen otrok ihtavo brca okrog sebe in joka, se jezi, udarja v vse, kar se mu približa, se zdi, da naj bi ga kar pustili, da se sam »spametuje«. Vendar je to slaba naložba. Odrasli mu običajno v resnici želimo le pomagati, zato se moramo pred posredovanjem na začetku sami najprej resnično umiriti, potem pa umirjeno seči k otroku in vzdržati v pomirjujoči bližini z njim, da bi vznemirjenje popustilo, počakati, da mu odleže in bi otrok lahko prepoznal našo namero po opori, razbremenitvi. Nato ne razpravljamo na dolgo. Dovolj je beseda, povezana z našim razumevanjem zapleta in poimenovanjem otrokove stiske. Potem je priporočljivo poiskati skupno aktivnost, najbolje igro skupaj z njim. Igra nam pogosto razkrije, kaj otroka teži. Igra je hkrati otrokova razvojna potreba, vrsta komunikacije in šola za življenje. Pri igri se otrok uči veščin, premaguje poraze, vztraja, postaja ustvarjalen in se uči socializacije. Preko igre se odrasli pridružimo otroški govorici in lahko dosežemo več.
ODRAŠČANJE
Čisto resno mislimo, ko o procesu odraščanja rečemo, da fant odraste tri leta prej kot mislijo njegovi starši, in dve leti kasneje, kot verjame on sam. Odraščanje je čas, ko fant ni več otrok, a tudi še ne odrasel. Seveda isto velja za dekleta, le časovno ne teče čisto enako za oba spola. To je čas, ko mladostnik še kako potrebuje občutek varnosti, zatočišče v burnih časih iskanja samega sebe, svoje vrednosti, smisla in pozicije v družbi vrstnikov. Istočasno potrebuje mnoge priložnosti za raziskovanje in postopno prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Starši se zavejo, da z avtomobilskimi ključi za večerni izhod mladostniku prepustijo vse ceste, neosvetljene pešce, radarje, kozarce pijače... V tem času naj bi mladostnik razvil ustrezen odnos do ugodja in nagrajevanja v današnjem svetu izobilja. Čakajo ga številne naloge, ki so večplastne, pogosto zapletene in ne dopuščajo malomarnega odzivanja odraslih. Postati mora samostojen, zrel! Nedvomno tudi v najstništvu potrebuje varne bližnje družinske odnose, čeprav stopajo skozi široko odprta vrata vrstniški odnosi. Ali pa ravno zato! Z odpiranjem mladostnika navzven, v socialne odnose, ostajajo osnovni, zaščitni odnosi v družini, varna navezanost in pripadnost, jasna komunikacija in pravila v družini, kar vse je temelj odnosov v vse bolj zahtevnih socialnih stikih. V zdravih družinah znajo konflikte videti kot priložnost, ko se skupaj učijo dopuščati razlike in iščejo nove, funkcionalne skupne točke. Za zdrav razvoj je enako problematično razvajanje otroka kot agresivnost in nasilje, ki ju je otrok deležen neposredno ali posredno. Podobno škodljivo je izogibanje konfliktom kot je problematična neodločnost ali pomanjkljivo sprejemanje odločitev, celo molk in medsebojna ignoranca. V takih družinah pogosto najprej odpove otrok ali mladostnik, tisti pač, ki je iz nekega razloga najšibkejši člen v družini. Pri delu z mladostniki strokovnjaki ugotavljamo, da mladostnik potrebuje starše, ki znajo zanje biti model za identifikacijo, in starše, ki zdržijo napore kot tarče kritik. Mladostnik se lažje znajde v svetu, ko starši jasno postavljajo v odnose hierarhijo, jo povežejo z odgovornostjo za dejanja in znajo nuditi nevsiljivo bližino svojemu najstniku. Torej so to starši, ki jih želiš posnemati, ki jih lahko dosežeš, ki jih dobro poznaš, starši, ki sprejemajo različnost, ki ne zlorabljajo avtoritete, ki sprejemajo svoje otroke, starši, ki znajo živeti svoje življenje. Tako z medsebojnim sodelovanjem, delom in odnosom mladostniki postopoma prepričajo svoje starše, da so vredni zaupanja, da so odgovorni. Odrastejo. To so mladi odrasli, ki imajo izdelana trdna merila, znajo argumentirano braniti svoje mnenje, mladi, ki opravljajo svoje obveznosti, ki sebe poznajo in se sprejemajo, ki vzpostavljajo pristne odnose, ki načrtujejo in sprejemajo odločitve. Ko se odvije vse prav, si mladostniki in njihovi starši pripovedujejo vsak svoj del zgodbe o odraščanju in osamosvajanju, te zgodbe pa se med seboj dopolnjujejo ali vsaj ne izključujejo. Mladi odrasli se vključujejo v delovanje družbe in sveta. Danes se zdi, da smo kar malo pozabili, kako pomembni so socialni odnosi in sobivanje. Pozabili smo jih negovati. Iz zgodovine razvoja življenja na Zemlji pa vemo, da je človeški rod obstal prav zaradi svoje sposobnosti socialnega učenja, zaradi specifičnega delovanja možganov. Možgani so občutljiv socialni organ, kjer se dragocene in kompleksne možganske povezave dolgo gradijo. Vedno, v času razvoja pa še toliko bolj, ljudje potrebujemo drug drugega in se učimo med seboj. Mi soustvarjamo družbo in družba vpliva na naša življenja. Materialne vrednote, zunanji izgled in trženje so stopili v ospredje. Individualnost se zdi vrednejša, družba pa zapletena in kompleksnejša. Veliko je izbire, da je svet videti že kaotičen. Vojne so, nasilje vseh vrst, nestrpnost, revščina, narašča zaskrbljujoča onesnaženost okolja. Pred desetletji smo lahko živeli manj zaščitena življenja, danes to ne gre več. Varnosti smo se lotili na nekem drugem koncu: igrala na igriščih so bolj zaščitena, svoje otroke starši dlje časa spremljajo na poti do šole, obvezne čelade in varnostni pasovi sporočajo, da se moramo pred nevarnostmi sveta čimbolj zaščititi. Skrbi nas. Morda pa le ni tako zelo nevarno plezati na drevesa, si včasih odrgniti kožo na kolenu in si z umazanimi rokami obrisati solzo razočaranja, ko moramo sprejeti nek poraz v dirki z vrstniki? Morda je vredno tvegati za polnokrvno, zadovoljno bivanje na tem svetu? Starši moramo sprejeti svoje odločitve, prevzeti odgovornost, dovoliti smiselne življenjske izzive. Vemo, kako škodljivo deluje odtujenost na človeka (otroka, mladostnika, odraslega, starostnika) in znanstvena nevropsihološka statistika se polni z dokazi, da se je treba vračati k medosebnim odnosom, ki dejansko ščitijo. Odnos v slovenščini je beseda, ki pojasni bistvo svojega pomena. Odnos gre od nosa do nosa torej, če na drugi strani ni nosu, ni od-nosa. Telefon ali ekran ne omogoča celostnega odnosa, tudi če se tako včasih dozdeva. Ena najhujših kazni za človeka je vedno bil zapor. Osamitev otežkoča človekovo bivanje, preprosto zato, ker smo tako ustvarjeni, tako delujejo naši možgani.
POMANJKANJE ODNOSOV
Danes so bližnjice za odnos preko elektronskih medijev v človekov razvoj vnesle neslutene napredke, a žal tudi zaplete. Znanstveniki zato za naslednje rodove predvidevajo drugačen potek nevropsihološkega ustroja kot v vseh stoletjih razvoja doslej, ne znajo pa napovedati še, kakšen. Zagotovo vemo, da se ob pomanjkljivih odnosih lahko hitro razvije odvisnost od tehnologije, ki pritegne pozornost in je ne spusti iz pasti. Odvisnost od tehnologije je že tu kot problem, vedenje odvisnih pa tipično kot pri vseh vrstah odvisnosti: odtegnitev povzroča razdražljivost, agresivnost in opuščanje drugih interesnih dejavnosti. Najmočnejši orodji za učinkovito obrambo sta tudi tu še vedno vzor in bližina. Ni učinkovito, če »pridigamo vodo, sami pa pijemo vino«. V ambulanti presenetijo otroci, stari 7, 9 let, ki očitajo svojim staršem, da se preveč ukvarjajo s telefonom in so zato nedostopni zanje, ko jih potrebujejo. Še težje pa postane, ko se otroci nehajo pritoževati in se sami pogreznejo v samozadostno »tehnoizolacijo«. Podobne so stiske malčkov, kadar mlade mame na sprehodu potiskajo otroški voziček in hkrati gledajo ali govorijo v telefon, namesto da bi gledale in ogovarjale svojega otroka, mu govorile o svetu, ki ga gleda in poskuša razumeti. Kako si naj svet razlagajo malčki sami, prekmalu izključeni iz odnosa navezanosti, stran od očesnega stika, bližine, ki čuva in ščiti? Lahko si predstavljamo, kakšna sporočila s tem sprejemajo mladi možgani, kakšen vpliv ima to na otrokov osebnostni razvoj. Dražljaj iz okolja se prevede v kemično reakcijo, ta preko impulzov gradi nevronske mreže, povezave v možganih ali ugaša tiste druge, ki se dolgo ne uporabijo. Tako se krepijo nevronske povezave, ki nam pomagajo preživeti, ali pa slabi interes za stik s sočlovekom, če otrok neuspešno kliče bližnjega v odnos in čez čas se tudi sam ne zmeni več zanj. Namesto tega se razrašča nemir, negotovost, tesnoba. Je tu iskati vzroke za vedno več tesnobnosti, samomorilnosti, samopoškodovalnega vedenja v zadnjem desetletju, dveh v sodobni družbi?
Prepričana sem in verjamem v dobronamernost staršev, ki želijo svojim otrokom le najboljše. Iz izkušenj tudi vem, da je včasih treba doseči spremembo pri stvareh, za katere smo ugotovili, da ne tečejo prav, stopiti iz cone udobja in zdržati pritisk starega vzorca, da si skupaj končno lahko oddahnemo. Potrebujemo pogum, jasen cilj in sogovornika, saj gre v odnosu nam vsem lažje.
