Delo socialnega pedagoga je usmerjeno k pomoči posameznikom in skupinam pri premagovanju socialnih, vzgojnih in osebnih težav, zlasti pri otrocih, mladostnikih in ranljivih skupinah odraslih. Deluje na presečišču vzgoje, socialnega dela in svetovanja, na področjih preprečevanja socialne izključenosti ranljivih posameznikov in skupin, na področju zagovorništva in inkluzije, pomoči otrokom in mladostnikom s težavami v socialni integraciji ter področju dela z družinami. Socialni pedagog je lahko zaposlen v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, socialnovarstvenih organizacijah ali nevladnih organizacijah.
RAZVOJ OTROKA
Varen odnos in varna navezanost na odraslo osebo sta temelj osebnostnega razvoja otroka in temelj za izgradnjo stabilnega psihičnega aparata. V otroštvu poteka intenziven razvoj na vseh področjih: na gibalnem, govorno jezikovnem, spoznavnem, čustvenem in socialnem področju. Ustrezno doseganje razvojnih mejnikov se kaže v duševnem zdravju otrok. Pri otrocih, ki izkazujejo zdravo navezanost, prevladuje občutek sprejetosti in varnosti, uspešno se prilagajajo zahtevam okolja, sposobni so empatičnega odzivanja, imajo zadovoljujoče odnose s starši in vrstniki, pozitivno samopodobo in so zmožni obvladovati svoje čustvene odzive. Vedenjske in čustvene težave otrok in mladostnikov so pogoste v času odraščanja, vendar strokovnjaki opažajo, da sodobni način življenja s povečanimi obremenitvami vpliva na porast težav na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Težave se lahko kažejo kot umik od vrstnikov in družine, kot doživljanje tesnobe in anksioznosti, lahko pa kot uporno vedenje z neupoštevanjem pravil ali v skrajnejših oblikah kot agresija ali nasilno vedenje. Vzroke za tovrstne težave iščemo na področjih družinske dinamike (npr. ločitve, zanemarjenje otrok, nasilje v družini) in šolskem okolju (npr. medvrstniško nasilje, neuspeh v šoli), upoštevati pa je potrebno tudi osebnostne značilnosti otroka (npr. dejavnike temperamenta, impulzivnost), biološke dejavnike (npr. nevrološke motnje) ter vpliv zgodnjih izkušenj (npr. travmatični dogodki).
NEŽELENO VEDENJE
Otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami nimajo razvitih ustreznih strategij, s katerimi bi se uspešno in učinkovito soočali z vsakodnevnimi življenjskimi izzivi in frustracijami.
Agresivno vedenje je v literaturi najpogosteje opredeljeno kot reakcija posameznika, ki se kaže kot agresivno verbalno izražanje, avtoagresija ali fizična agresija proti drugi osebi ali predmetom. Če agresije ne ustavimo, lahko pride do nasilnega vedenja.
Agresivni izbruhi pri učencih z motnjo v duševnem razvoju so eden najzahtevnejših izzivov v šolskem okolju. Agresivni izbruh je lahko posledica frustracije, senzorne preobremenjenosti, nezmožnosti samoregulacije čustev, pomanjkanja komunikacijskih veščin ali spremembe rutine. S pravilnim pristopom vedenjske izbruhe preprečimo oziroma zmanjšamo in otroku pomagamo razvijati primernejše načine izražanja.
DEESKALACIJSKE TEHNIKE
Deeskalacija je proces postopnega reševanja in obvladovanja agresivnega vedenja s komunikacijskimi tehnikami tako na verbalnem kot neverbalnem nivoju. Priporoča se kot prva izbira pri uravnavanju agresivnega vedenja, saj je njen poglavitni namen zmanjševanje vznemirjenosti pri osebi. Tehnike so manj uspešne, če je oseba v preteklosti že izkazala agresivno vedenje. Deeskalacijskih tehnik se lahko naučimo. Različne tehnike so različno učinkovite pri posamezni osebi, uspešnost pa je odvisna tudi od osebe, ki tehnike uporablja, in odnosa, ki ga ima s posameznikom.
Primeri deeskalacijskih pristopov:
- verbalni: spodbuden in pomirjajoč pogovor, empatično reflektiranje, izogibanje provokativnemu ali pokroviteljskemu vedenju, opogumljanje, usklajenost med verbalno in neverbalno komunikacijo, humor, dajanje izbire, preusmerjanje vedenja, aktivno poslušanje, opis logičnih posledic;
- neverbalni: spoštovanje osebnega prostora osebe, omogočanje možnosti za umik in pomiritev, umik občinstva, globok dotik, zamenjava zaposlenih, ignoriranje neprimernega vedenja in pozornost na primernem vedenju.
URAVNAVANJE NEŽELENEGA VEDENJA
Uravnavanje neželenega vedenja otrok in mladostnikov je ena ključnih nalog staršev in pedagoških delavcev v vrtcih in šolah. Cilj intervencij je učenje otrok, kako razvijati samoregulacijo, ustrezne vedenjske vzorce in spoštljive odnose z drugimi osebami. Učinkovit pristop temelji na razumevanju otroka, uravnavanju zunanjega okolja, preventivnem delovanju in učenju nadomestnega vedenja.
Temeljne smernice za delo z osebami z motnjami v duševnem razvoju in vedenjskimi težavami so timski pristop, priprava individualiziranega programa za posameznega učenca, sodelovanje s starši, izvajanje obravnav skupaj z dejavnostmi podpore pozitivnemu vedenju, dosledno izvajanje ukrepov za zmanjševanje vedenjskih motenj, omogočanje stalnosti osebja, ki enotno dela z učencem, primerna ureditev prostorov, ki imajo čim manj motečih dejavnikov in učencu omogočajo doživljanje varnosti, ter skrb za izobraževanje in supervizijo vseh zaposlenih, ki delajo z učencem s čustveno vedenjskimi težavami.
Za preprečevanje oziroma uravnavanje neželenega vedenja je pomembno dobro poznavanje ciklov, kako se to vedenje pojavlja. Povod za spremembo vedenja je vedno nek sprožilec, ki povzroči pri otroku vznemirjenost, ki lahko prerase v vedenjski izbruh z agresivnim vedenjem.
Faze oziroma cikli so naslednji:
- 1. faza – umirjeno obdobje: Otrok je umirjen, sodeluje po svojih zmožnostih, uči se novih spretnosti, to je tudi obdobje, ko se otroka lahko uči določenih veščin uravnavanja vedenja.
- 2. faza – sprožilci: Pri otroku sprožijo vznemirjenje, lahko so zunanji (spori, spremembe rutine, zunanji pritiski …) ali notranji (fobije ali strahovi, senzorna preobčutljivost, nerazumevanje dogodkov …). Pri uravnavanju vedenja je zelo pomembno, da sprožilce prepoznamo in otroku pomagamo pri umirjanju.
- 3. faza: Značilno za to fazo je, da se otrok ne zmore ustrezno odzvati na sprožilec in se prekine obdobje umirjenosti. V tej fazi je že smiselno uporabljati deeskalacijske tehnike oziroma strategije za umirjanje.
- 4. faza – porast vznemirjenja: Sodelovanje z učencem je omejeno, vedenje postane usmerjeno na druge osebe, intenzivnost neželenega vedenja je visoka. Še vedno obstaja možnost preprečitve izbruha z odstranitvijo sprožilca, učencu se omogoči umik v miren prostor ali možnost dodatnega gibanja (npr. sprehod), z njim smo v minimalnem stiku, poskrbi se za varnost oseb in imovine. V CIRIUS Vipava smo zagotovili v nekaterih oddelkih tako imenovane SOS gumbe, s katerimi lahko zaposleni po potrebi pokliče pomoč.
- 5. faza – vrhunec neustreznega vedenja/izbruha: Vedenje je v tej fazi izven nadzora, intenzivnost vedenja je visoka in izven nadzora. Poskrbeti je treba za varnost vseh vpletenih. Smiselno je, da učenca spremlja več odraslih oseb, ki ostajajo mirni in pozitivni, učencu omogočajo dovolj prostora in potreben čas za umiritev. Telesno omejevanje, s katerim se prepreči možnost poškodbe, je možno uporabiti, če imamo »soglasje tima (tudi staršev), natančno vemo, kdaj in kako ga uporabiti, in imamo načrt za vsako obdobje vedenjskega izbruha, in ne le za telesno prisilo ter omejevanje poškodb in materialne škode« (Jurišić D. B., 2021, str. 35).
- 6. faza – upad vznemirjenja: Prepoznamo ga, ko intenzivnost vedenja upade in se otrok ponovno prične odzivati na zunanje okolje.
- 7. faza – umiritev: Postopna vključitev v dejavnosti in socialne interakcije.
V CIRIUS Vipava so strokovni timi za nekatere učence pripravili dokument »Vedenjski načrt«. Vedenjski načrt vsebuje vse pomembne informacije, s katerim so seznanjeni vsi zaposleni, ki z učencem prihajajo v stik. Vedenjski načrt vsebuje natančen opis običajnega vedenja učenca v mirnem stanju, kaj ima rad ter vse pripomočke in prilagoditve, ki jih uporablja. Natančno so opisani znani sprožilci za neželeno vedenje ter vedenje in protokol dela po posameznih fazah. Zabeležene so tudi učinkovite strategije umirjanja pri učencu oziroma tehnike zmanjševanja napetosti. Dokument je učinkovit pripomoček, ki zaposlene vodi pri vseh fazah vedenja, s poudarkom na preprečevanju stopnjevanja vznemirjenosti in ukrepih za zmanjševanje vedenjskih težav. Vsi oddelki so prejeli še pripomoček/opomnik z nasveti za zmanjševanje napetosti in agresivnega vedenja ter plakat z deeskalacijskimi tehnikami. Novo zaposleni se udeležijo internega izobraževanja, kjer so seznanjeni s smernicami delovanja v ustanovi ter o korakih ukrepanja in obveščanja v primeru ogrožajočega vedenja učencev.
svetovalna delavka
CIRIUS Vipava
