Za lažjo predstavo, zakaj je prepoznavanje odvisnosti lahko zadrega, kot primer izpostavimo negativni stereotip »alkoholika«, ki »cel dan pije«, »je zanemarjen«, »ne dela« in na splošno »nič ni od njega«. Pri taki osebi ni težko sprevideti, v čem je težava. Po drugi strani pa je v populaciji tudi veliko ljudi, ki pijejo veliko alkohola, a jih okolica ne prepozna kot odvisne, saj imajo službo, družino in na zunaj ne delujejo problematični. Take osebe nekateri poljudno označijo tudi kot »funkcionalne alkoholike«. Pa vendarle – če bi njihovo življenje vzeli pod drobnogled, bi v skritih, intimnih kotičkih, najpogosteje v ožjem družinskem krogu, lahko začeli hitro ugotavljati, da je izraz »funkcionalen« vse prej kot ustrezen opis stanja, ki pod tančico zakriva številne telesne težave, konflikte v odnosih in psihično trpljenje.
Poslanstvo zdravstvene stroke, pa tudi širše populacije, ki sprejema vrednote solidarnosti in empatije, je, da sočloveka v težavah ne obsojamo in da mu pomagamo. Po epidemioloških študijah v Sloveniji okoli desetina odrasle populacije ustreza kriterijem za odvisnost od alkohola (oziroma t. i. prekomerno uživanje alkoholnih pijač), kar že samo po sebi brez upoštevanja ostalih tipov odvisnosti predstavlja velik zdravstveni in socialni problem. Glede na razsežnost te bolezni se je upravičeno vprašati, koliko ljudi dobi ustrezno pomoč in podporo. Breme posledic bolezni za posameznika in družbo nam govori, da vsekakor manjše število, kot bi bilo potrebno. Za uspešno nudenje pomoči pa obstajata dve pomembni predpostavki: zmožnost prepoznavanja odvisnosti v kulturi, ki je do prekomernega uživanja substanc lahko zelo permisivna, ter zmožnost sprejemanja odvisnosti kot bolezni možganov in ne kot stvar osebne odločitve ali moralne izprijenosti.
PREPOZNAVANJE BOLEZNI ODVISNOSTI
V osnovnem smislu obstajajo enotne spremembe v vedenju in možganih, ki opredeljujejo bolezen odvisnosti. Obstajajo pa seveda tudi različne podvrste odvisnosti glede na specifične učinke in socialne vplive posameznih substanc (ali vedenj v primeru nekemičnih odvisnosti). Ločiti odvisnost od škodljivega ali tveganega jemanja substanc je lahko v praksi izziv za strokovnjaka s tega področja, kaj šele nekoga manj usposobljenega ali celo laika. Ena od značilnosti odvisnosti je namreč, da vzdržuje sama sebe tudi na psihološki ravni. To pomeni, da so osebe s tovrstnimi težavami lahko v zanikanju ali pa se težav zavedajo, a niso pripravljene narediti spremembe, zaradi česar pogosto dobro poskrbijo, da okolica težav sploh ne bi prepoznala. Takšno prikrivanje težav je torej sestavni del odvisnosti. Iz tega sledi, da nas pri prepoznavanju pogosto sprva lahko vodi že intuicija: če začnemo sumiti na težave, je zaradi narave njihovega prikrivanja velika možnost, da so v resnici precej večje, kot jih lahko zaznamo. Da pa nismo popolnoma prepuščeni le občutkom, si lahko pri identifikaciji pomagamo z diagnostičnimi kriteriji iz enega od dveh glavnih klasifikacijskih sistemov (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj – DSM-V oz. Mednarodna statistična klasifikacija bolezni – MKB-10). Pomembnost razlikovanja med tveganim, škodljivim jemanjem substanc in odvisnostjo je predvsem v tem, da lahko razumemo, koliko in kakšne oblike intenzivne pomoči potrebuje ta človek oziroma kako velike spremembe bo potreboval.
Po MKB-10 morajo biti za diagnozo sindroma odvisnosti prisotni vsaj trije od naslednjih šestih kriterijev v obdobju zadnjih dvanajstih mesecev. Prvi je močna ali nepremagljiva želja po jemanju snovi. Pogosto bomo uporabili tudi angleški izraz »craving« /kreɪ.vɪŋ/. Drugi je težava pri nadziranju uporabe snovi. Oseba ima probleme z začetkom, končanjem ali količino uporabe. Tretji kriterij so značilni odtegnitveni simptomi, ki se pojavijo, kadar oseba zmanjša ali preneha z uporabo snovi. Četrti je toleranca, ko so za enak učinek potrebni vedno večji odmerki snovi oziroma imajo enaki odmerki manjši učinek. Peti je zanemarjanje drugih interesov in dejavnosti, saj se veliko časa porabi za pridobivanje, uporabo ali okrevanje. Šesti kriterij je nadaljnja raba kljub dokazani škodljivosti, ko se oseba ne more odreči uporabi, čeprav pozna jasne telesne ali duševne posledice (npr. nesreče, depresija, težave v odnosih).
VRSTE ODVISNOSTI
Odvisnosti lahko razdelimo na dve glavni skupini, ki pa se pogosto prepletata. Pri kemičnih odvisnostih gre za zlorabo psihoaktivnih snovi. Pri vedenjskih (ali nekemičnih) odvisnostih pa ni prisotna psihoaktivna snov, vendar vedenja povzročajo podobne spremembe v možganih in imajo podobne negativne posledice. Glavne vrste odvisnosti od substanc so:
- Odvisnost od alkohola. Ob kroničnem uživanju lahko povzroči motnje razpoloženja, kognitivne težave ali psihozo. Povzroči lahko dolgotrajno nespečnost, saj okvari arhitekturo spanja. Ob hujši epizodi pitja lahko pride do začasne izgube spomina. Ob uživanju med nosečnostjo se lahko otrok rodi s fetalnim alkoholnim sindromom.
- Odvisnost od opioidov. Zajema heroin, morfij, fentanil, tramadol ... Hitro vodi do fizične odvisnosti. Dolgoročno povzroči močno zmanjšano sposobnost doživljanja ugodja in izgubo motivacije.
- Odvisnost od kanabisa. Najpogostejša je pri mladih. Dolgotrajna uporaba lahko povzroči motnje spomina, pozornosti in motivacije. Pri ranljivih osebah povečuje možnost nastanka psihoze.
- Odvisnost od stimulansov. Vključuje kokain, amfetamine, kofein ... Povečujejo energijo in budnost. Kokain in amfetamini v večjih količinah povzročajo psihozo. V ospredju je močna psihična odvisnost, ki se pogosto kaže z nastopom depresije ob prenehanju jemanja.
- Odvisnost od sedativov, hipnotikov in anksiolitikov. Sem spadajo zdravila, kot so benzodiazepini in barbiturati. Odvisnost lahko nastane tudi iatrogeno – ob nepravilnem in slabo nadzorovanem predpisovanju s strani zdravnikov.
- Odvisnost od nikotina. Vključuje kajenje cigaret in ostale nikotinske izdelke. Okoli dvajset odstotkov svetovne odrasle populacije je kadilcev. Čeprav so s kajenjem povezane pomembne zdravstvene težave, nikotin ne povzroča enako problematičnega vedenja in osebnostne spremenjenosti kot mnoge ostale psihoaktivne substance.
- Odvisnost od inhalantov. Vdihavanje snovi, kot so lepila, barve in topila. Lahko povzroči trajne nevrološke poškodbe. Pogosto med otroci in mladostniki.
- Odvisnost od halucinogenov. Sem sodita LSD in psilocibin. Fizična odvisnost je redka, več je predvsem psihološke odvisnosti. Ob redni rabi lahko pride do razvoja psihoze.
Po zdravstveni klasifikaciji sta edini v ožjem smislu opredeljeni vedenjski odvisnosti igranje iger na srečo in odvisnost od videoiger. V širšem smislu imajo podobne vzorce motnje kontroliranja impulzov tudi druga impulzivno-kompulzivna vedenja, kot so prekomerna raba interneta in družbenih omrežij, pornografije, nakupovanja, telesne vadbe itd. Slednje medicina še raziskuje in jih zaenkrat ne konceptualizira kot »prave« odvisnosti, predvsem v izogib pretiranega patologiziranja običajnih človeških vedenj.
DVOJNA DIAGNOZA
O njej v psihiatriji govorimo, ko se pri osebi pojavljata hkrati vsaj dve duševnih motnji, pri čimer je ena bolezen odvisnosti (v ožjem pomenu je ponavadi druga bolezen psihoza). Pri odvisnosti so sočasno potekajoče motnje zelo pogoste in so prej pravilo kot izjema. Primeri so depresija, anksiozne motnje, psihotične motnje, osebnostne motnje itd. Zdravljenje obeh motenj je najbolj efektivno, ko poteka sočasno, saj bo brez obravnave ene motnje težje stekla tudi obravnava druge. V klinični praksi zato pogosto opažamo težave z depresijo in anksioznostjo, ki se ne odzoveta na običajne metode zdravljenja, in se šele kasneje razkrije, da je ta proces onemogočala neugotovljena in nenaslovljena odvisnost.
Ustrezna obravnava se tako lahko prične le z natančno opredelitvijo razsežnosti vseh težav. Poleg diagnostike duševnih motenj ima velik pomen tudi diagnostika in nato obravnava telesnih stanj, saj odvisnost nemalokrat spremljajo številni telesni zapleti, kot so okvare različnih organskih sistemov, okužbe in posledice fizičnih nesreč.
Zdravljenje same odvisnosti je psihoterapevtsko in psihosocialno, imajo pa svojo vlogo tudi zdravila. Ob prekinitvi jemanja substance lahko pride do odtegnitvene krize, kjer bomo z zdravili (predvsem pomirjevali) zmanjševali izraženost odtegnitvenih simptomov oziroma preprečevali razvoj resnejših zapletov, kot so epileptični napadi ali delirij. Pri vzdrževanju abstinence lahko nato pomagajo določena zdravila, ki zmanjšujejo željo ali hrepenenje po substancah (npr. naltrekson pri odvisnosti od alkohola). Posredno vlogo imajo medikamenti tudi pri obvladovanju sočasnih motenj. Primeri so antidepresivi za depresijo in anksiozne motnje. Pri določenih tipih odvisnosti, primarno pa od opioidov, se poslužujemo tudi t. i. substitucijske terapije (npr. metadon, buprenorfin), kjer z varnejšimi alternativami ter jemanjem pod nadzorom zmanjšujemo spremljajoče zaplete, kot so okužbe in predoziranja.
VSTOP V ZDRAVLJENJE
Nekateri ljudje so sposobni samoozdravitve, predvsem če niso preveč odvisni, če imajo močno motivacijo in primerno socialno podporo. Posameznike lahko »strezni« tudi pomemben življenjski dogodek ali prelomnica, kot je rojstvo otroka ali pravne in zdravstvene posledice. Spet drugim lahko ključni del pri vzpostavitvi abstinence predstavlja vključenost v eno izmed podpornih skupin, primer česar so Anonimni alkoholiki.
Mnoge osebe pa z omenjenimi pristopi ne zmorejo abstinirati ali pa se obdobja treznosti prerano zaključijo s ponovitvijo preteklih težav. Za določene osebe je lahko nastop treznosti zaradi odtegnitvenih simptomov ne samo zelo neprijeten, temveč tudi nevaren. V takih primerih se svetuje zdravljenje v zdravstvenem sistemu. Vsakdo, ki prepozna težavo pri sebi, lahko v proces vstopi preko pogovora z izbranim družinskim zdravnikom, ki ga bo potlej napotil k ustreznemu specialistu, lahko pa se na ambulantni pregled k psihiatru naroči tudi direktno sam, ne da bi za to potreboval napotnico. Usmerjeno zdravljenje odvisnosti poteka v vsaki izmed psihiatričnih ustanov v Sloveniji. Preko prvega ambulantnega pregleda stečeta začetek diagnostike in načrtovanje nadaljnjih korakov zdravljenja, ki je lahko ambulantno ali bolnišnično. Vsak pacient v Sloveniji si lahko sam izbere kraj obravnave, a je koristno, da se že predhodno informira o raznolikih pristopih k obravnavi in podtipih obravnavanih substanc v različnih ustanovah (primer tega je, da se odvisnosti od prepovedanih in dovoljenih substanc pogosto obravnavajo ločeno). Glede na to, da je odvisnost bolezen, ki zelo pogosto prizadene celotno družino in ne le posameznika, je vključenost družinskih članov v proces zdravljenja zaželena in spodbujena.
Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana - Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola
