Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Vsako hujšanje v otroški dobi je skrb zbujajoče, problematično in ima lahko resne posledice za razvoj, rast in zdravje v poznejšem življenju. Zaradi manjše količine maščob se otroci veliko hitreje sestradajo do življenjske ogroženosti kot odrasli. Namerno odklanjanje hrane pri zgodnji anoreksiji nervozi je lahko posledica zelo različnih dejavnikov. Strokovnjaki ugotavljajo, da so vzroki tako v dedno bioloških dejavnikih kot čustvenih in socialnih problemih. 3

Motnje hranjenja v otroštvu


Kadar omenjamo motnje hranjenja, pogosto mislimo le na motnje, povezane z izgubo telesne teže (mase). Anoreksija nervoza, glavna predstavnica opisane skupine, se pri starejših kaže s strahom pred debelostjo in posledično spremenjenim vedenjem.
Čeprav je v otroški dobi tudi čezmerna prehranjenost velik problem, tu omenjamo le motnje, ki se kažejo z odklanjanjem hrane. Anoreksijo nervozo se kaže tudi v otroštvu le, da so izrazne poti različne in včasih težko prepoznavne. Poznamo različna stanja od manjše izbirčnosti do resnega odklanjanja hrane pri depresivnih in popolno zavračanje v stanjih hudega stresa ali med duševno boleznijo. Vsako hujšanje v otroški dobi je skrb zbujajoče, problematično in ima lahko resne posledice za razvoj, rast in zdravje v poznejšem življenju. Zaradi manjše količine maščob se otroci veliko hitreje sestradajo do življenjske ogroženosti kot odrasli. Namerno odklanjanje hrane pri zgodnji anoreksiji nervozi je lahko posledica zelo različnih dejavnikov. Strokovnjaki ugotavljajo, da so vzroki tako v dedno bioloških dejavnikih kot čustvenih in socialnih problemih.

KAJ JE STRADANJE?

Stradanje je sicer zelo verjetno le zunanji izraz globjih čustvenih problemov, ki se jih otroci pogosto ne zavedajo. S stradanjem odkrijejo pot, s katero stiske, ki jih doživljajo zmanjšajo. Zaradi možnih resnih posledic za telesno in duševno zdravje je pomembno čim hitrejše zdravljenje. Zgodnje zdravljenje, ki zahteva pravočasno prepoznavanje prvih bolezenskih znakov, lahko bistveno izboljša izid bolezni. Prepoznavanje te zagonetne bolezni v otroštvu pa zaradi dveh razlogov ni tako preprosto. Pogosto se namreč dogodi, da kljub že močno izraženi bolezni padec teže ni nujen. Zastoj v rasti, v obdobju pričakovane hitre rasti, je lahko dolgo časa edini telesni znak nastajajoče motnje. Čeprav padec teže ni nujno alarmanten, je očitno spremenjeno njihovo vedenje, odnos do hrane in lastnega telesa. Deklice in starši si pred nastajajočimi spremembami zatiskajo oči, znake zanikajo ali zmanjšujejo njihov pomen. Obolevajo čedalje mlajše deklice, stare tudi sedem, osem let.

KO TELO POSTANE OROŽJE

Pogosteje zbolijo uspešne, »prezgodaj zrele in samostojne« deklice, ki so se zaradi narave in značajskih lastnosti dolgo prilagajale zahtevam in pričakovanjem drugih. Veliko se ukvarjajo z uspehom in uspešnostjo, želijo biti popolne in si zastavljajo visoke cilje glede marljivosti in askeze. Prilagajanje potrebam drugih vodi v oblikovanje navideznega, neresničnega jaza. Ko ob različnih razvojnih stiskah pa tudi stresih, med njimi so lahko tudi travmatska doživetja, kot je spolni napad, omenjene vrline niso več zadostna obramba, je anoreksija možna alternativa. Deklice se odrekajo hrani, ki jim predstavlja zadovoljstvo. Lakota odseva v čustvenem stanju. Občutek stradanja zanje ni neprijeten, daje jim občutek moči in nadzora. Telo s premagovanjem lakote postane neke vrste orožje pri premagovanju najrazličnejših stisk. Tako stradanje lahko bolj ali manj hitro preide v kronično stanje, iz katerega bolnik sam ne najde več poti. Z usmerjanjem vse energije v lastno telo in nadzorom nad njim, se deklice izognejo reševanju dejanskih stisk. Te so lahko povezane s tekmovalnostjo v šoli, z razočaranji ob neuspehih, z izgubo prijateljstva, s strahom pred odraščanjem ali debelostjo, ki je v družbi hudo obsojana. V ozadju so lahko tudi resne družinske krize ali travmatska boleča doživetja. Deklice bolezni dolgo časa ne vidijo kot problem, temveč je stradanje zanje pomeni način reševanja problemov. Na zunaj se kažejo samozavestne in odločne, ko pa jih spoznamo, vidimo, da so v resnici prestrašene, saj mislijo, da ni nič, kar storijo, dovolj dobro. Kljub uspehom občutka uspešnosti ne doživljajo, zato so nesrečne in doživljajo in vse bolj osamljene. Kroničnemu stradanju se tudi v otroštvu pridružijo depresivnost, prisilna dejanja, povečana telesna dejavnost in izkrivljena predstava o lastnem telesu. Kljub očitni suhosti, včasih celo shiranosti, se počutijo predebele.

ZDRAVLJENJE

Nezdravljene motnje povzročajo zastoj v rasti, zmanjšanje kostne mase, zmanjšano rodnost, invalidnost ali celo smrt. Zgodnje zdravljenje v marsičem izboljša potek bolezni. Vzpostavitev normalnega prehranjevanja in pridobitev izgubljene telesne mase je eden glavnih ciljev zgodnjega zdravljenja. Normalno prehranjevanje omogoči namreč nadaljevanje zastalih razvojnih procesov, odpravi številne telesne zaplete stradanja in prepreči kroničen potek bolezni, ki se lahko tudi usodno konča. Odločen začetek zdravljenja, včasih tudi proti otrokovi volji, je nujen. Pri mlajših je družinska terapija najuspešnejša metoda zdravljenja. Usmerjena je v pomoč staršem, ki med zdravljenjem počasi prevzemajo odgovornost za prehranjevanje bolnega otroka. Kasneje je kakovost medsebojnih odnosov bistvena za dolgotrajnejšo spremembo in ozdravljenje. V svetu je možno zdravljenje tudi v veliki skupini, da si več družin hkrati izmenjuje izkušnje in se medsebojno uči.

prim.Mojca Brecelj-Kobe,dr.med
Pediatrična klinika, Ljubljana