Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Zdravljenje te bolezni sploh ni težavno. Ker ima v Sloveniji večina bolnikov sladkorno bolezen tipa 2, je osnovno vodilo uskladitev ponudbe, merjene v vrednosti kalorij v prehrani, in porabe, spet merjene v vrednosti kalorij glede na določeno delo. Kadar sladkormemu bolniku krvni sladkor »uide« v nedovoljene vrednosti, samo za nekaj ur opusti kalorična živila in telo bo večininoma samo »uravnalo« in porabilo odvečni sladkor. Če nagaja telesna teža, le za kak teden bistveno omeji količino kalorij – stvari se lepo uredijo same od sebe. Tudi glede zdravil je sladkorni bolnik na boljšem. Bodisi tablete, bodisi hormon insulin »primejo« odlično – le pravilno (pravočasno) se moramo odločiti. 2

Nihče zaradi nje ni revež razen, če to želi biti


Sladkorna bolezen ne more biti nikoli osnovno vodilo naših načrtov, hotenj, ne more biti »naša glavna skrb«. Je pač ena mnogih sitnosti v življenju, ki se nam zgodijo. Seveda ni prijetno, če se nam pokvari pralni stroj, tudi redni servisi avta so nam odveč, kaj šele obiski pri zobozdravniku – toda te nadloge nas vedno doletijo. Zatorej tudi sladkorne bolezni nima smisla obravnavati kot posebno nadlogo: nihče zaradi nje ni revež, razen če to želi biti. Sodobna terapija omogoča (skoraj) vse, pa naj si zaželimo udeležbe na športnem tekmovanju ali potovanja na Havaje. Insulin je po vsem svetu enak.

TRIJE ELEMENTI PRINESEJO USPEH

Rezultate pri uspešnem obvladovanju sladkorne bolezni prinesejo učenje, vztrajnost in pogosta preverjanja. Nihče od nikogar ne pričakuje, da bo zmagal na klubskem tekmovanju v slalomu na prvi tekmi po vpisu v klub. Učenje in vaja pa bosta omogočila, da bo zmagal morda po dveh letih. Sodelovanje v svetovnem pokalu je še daleč – ni pa nedoseglijvo. Zakaj bi bilo pri sladkorni bolezni kaj drugače ?
Dosegli smo prvo stopničko zdravljenje: granitna stopnica, široka in močna, temelj za nadaljnje delo, je ustrezna prehrana. Noben sladkorni bolnik se ji ne more izogniti. Živila se med tipoma sladkorne bolezni resda nekoliko razlikujejo, vendar se razlike ob samokontroli zelo zameglijo. Pri sladkorni bolezni tipa 2 je bistvena omejitev kalorij, zmanjšanje količine maščob in normalizacija teže. Literature o pravilni prehrani je dovolj – bodisi kuharskih knjig, bodisi bolj strokovnih knjig, ki so jih napisali naši priznani zdravniki s sodelavci. Zato bom predstavil samo osnovna načela za lažje obvladovanje sladkorne bolezni. Vzemimo za primer dva dneva v tednu: popoldansko delo je danes (po porabljenih kalorijah) približno enako včerajšnjemu. Današnje kosilo je (po kalorijah) podobno včerajšnjemu. Logično sklepamo, da smo za enako delo popoldne oba dneva dobili dovolj kalorij. Če si želimo popoldne zaužiti še jogurt (kalorična vrednost enaka kosu kruha), jabolko (pol kosa kruha), tri slive (vrednost kosa kruha) ali tri diabetične kekse (enaka vrednost), moramo nujno nekaj spremeniti. Predlagam Vam tri možnosti. Lahko izpustite pol riža ali krompirja pri kosilu, ker boste popoldne pojedli tri slive. Pri večerji se lahko odpoveste še tistemu edinemu kosu kruha, ki ste ga nameravali pojesti ob solati, saj ste že popoldne pojedli breskvi (več kot včeraj). Lahko delate ves popoldan »kot črna živina«, da boste porabili kalorije potice, ki ste jo mimogrede pojedli pri sosedu na rojstnem dnevu. Ker ste na srečo pojedli le en kos, boste morali dodatno likati ali pomivati okna ali dodatno sprehajati se samo eno uro, da boste porabili teh dodatnih sto kalorij. Seveda Vam ne bo v tolažbo pregovor naših babic, da »kdor ne dela, naj tudi ne je!«. Sladkorni bolnik naj vsaj sprva ne je več škrobnih živil hkrati pri istem obroku.Tudi če zaide na veselico, naj se odloči le za najljubšo hrano. Če si bo privoščil kruh in narezek (»Nekaj pač moram jesti!« rečejo moji bolniki), naj se odreče krompirju, rižu, testeninam in potici. Če uživa le meso, zelenjavne priloge in kompot, bo težko prekoračil skupno količino kalorij. Če pa mu res zadiši potica, naj si privošči narezek, kumarične in druge priloge, kruhu pa naj se odpove. Tako bo, ko in če se mu bo krvni sladkor dvignil, natanko vedel, kaj mu je »škodilo«. Enako prehrano priporočam tudi med pokušanjem jedi pri bolj individualno prilagojeni prehrani. Priporočljivo je tudi, naj bolnik sprva uživa eno vrsto škrobnega živila le enkrat na dan. Če bo na primer za zajtrk užival kruh in kavo in ima to rad, naj zvečer uživa žgance in kavo, ne spet kruh. Če ima za kosilo riž, naj zvečer uživa testenine in tako dalje. Pri nenehnem menjavanju živil je manj možnosti za napako, ker se jedi ne bodo (po kalorijah) seštevale ne pri enem obroku ne čez dan.

IZDELAJTE SI LESTVICO ŽIVIL

Pri prehodu na višjo raven uravnavanja dietne prehrane skoraj ne moremo več govoriti o dieti za tip 1 in tip 2. Če bolnik želi dejavno sodelovati, si bo izdelal lestvico živil. Na začetku bolezni si bo meril vrednost krvnega sladkorja pred jedjo in njej dve uri po prvi meritvi. Ob ustrezni količini jedi se bo krvni sladkor dvignil za največ dva milimola (maksimalno v dveh urah dva milimola / lit!). Seveda moramo upoštevati okoliščine: pica po partiji tenisa s prijateljem bo drugače vplivala na krvni sladkor kot enaka pica s prijateljem v gosteh. Merjenja krvnega sladkorja so kljub mnenju naše zdravstvene zavarovalnice in ministra za zdravje nujna za vsakega sladkornega bolnika. V bolnišnicah so namreč zelo pogosti bolniki, pri katerih je sladkor »čisto malo povišan« – dovolj, da bolnik utrpi »čisto malo možganske ali srčne kapi« in je potem »čisto malo invalid«. Če pa si bolnik vsaj enkrat na teden izmeri sladkor pred določeno jedo in po njej (priporočeno je tudi pred določeno dejavnostjo in po njej), bo za dobro dieto poskrbel sam in jo učinkovito uskladil z dejavnostjo; če se bolnik zanima za samokontrolo in mu je zavarovalnica ne omogoči, si lahko v naši bolnišnici za določen čas glukometer izposodi; to bi bilo moč organizirati v večini društev sladkornih bolnikov.)
Nekateri diabetiki pa so tako vzorni, da razlik pri obvladovanju tipov 1 in 2 ni več. Naučijo se meriti dieto (s štetjem ogljikovih hidratov v prehrani) in »profile« brez hrane. Ne glede na terapijo (tablete ali insulin) tak bolnik izpusti (ali zmanjša) jutranjo terapijo, istočasno tudi zajtrk in dopoldansko malico. Drugi dan izpusti kosilo in popoldansko malico, tretji večerjo in večerne prigrizke. Tako si ob blažji terapiji in minimalnih kalorijah meri krvni sladkor vsaki dve do tri ure (tudi zaradi preprečitve porasta ali padca krvnega sladkorja v teh izjemnih razmerah). Tako dobi nekakšne »bazične« vrednosti: kakšen bo vendar krvni sladkor, če nič ne je dopoldne, popoldne, ponoči. Če te izkušnje združi z individualno lestvico živil (oziroma merjeno dieto), ima vse, kar potrebuje. Lahko bo ukrepal lahko vedno: prilagodil si bo predvideno delo oziroma dejavnost (najlažje), ali predvideno prehrano (glede na predvideno delo in vrednosti krvnega sladkorja) ali pa si bo zgolj popravil terapijo. Zaradi teh popravkov je včasih nujno, da ima tudi bolnik na dieti doma glukometer in rezervne tablete – imel bo lahko več svobode in manj omejitev v prehrani, ki pa jo bo »plačal« z odvzemom kapljice krvi iz prsta.

CILJ JE UREDITEV STANJA

Preden stopim na višjo stopničko zdravljenja, uporabo zdravil, naj vas spomnim, da je cilj zdravljenja ureditev stanja: normalna vrednost krvnega sladkorja je na tešče do 6,6 mmol / lit, po jedi do 8 mmol / lit. Povprečna vrednost krvnega sladkorja, merjena prek glikiranega hemoglobina, je tudi znana: HbA1c naj bi bil povišan največ do 7% (to pomeni povprečno vrednost krvnega sladkorja največ do 8 mmol / lit). Če tega ne dosežemo z dieto spremenjenim življenskim slogom, posežemo po tabletah – ali hormonu insulinu. Vse nejasnosti v zvezi s tem so odveč. Naj pojasnim s primerom: v vsakem mestu velja omejitev hitrosti 50 km na uro. Če temu dodamo 50% dovoljene vrednosti, je to 75 km na uro.Ta vrednost ustreza vrednosti krvnega sladkorja 9 mmol / lit. Ko nas ustavi policaj pri 80 km na uro, povejmo tako kot v ambulanti – »da se pri 80 km na uro dobro počutimo«, »da škodimo kvečjemu sebi« in »da bomo vedno vozili 80 km na uro, kadar ne bo policaja za vogalom« !? Mar ni smešno, na cesti se pogajate za 5% prekršek (in plačate kazen!), v ambulanti pa za 50% ! In vendar se veliko obiskovalcev čudi, kakšne nemogoče norme postavljamo zdravniki. Osebno menim, da jih ne – če bi bil slehernik za vsak prekršek in dvig krvnega sladkorja nad 10 mmol / lit ob pol plače ali pol penzije, bi se mu krvni sladkor uredil v 14 dneh. Se motim ?
Pri uporabi tablet težko svetujem eno pot, lahko pa predstavim bom posamezne skupine, ki pa jih je treba prilagoditi posamezniku. Ljudje pač nismo stroji, delovanje našega telesa in vse njegove reakcije na naše posege vanj nas še vedno lahko zelo preseneti. Vsekakor mora izbrana terapija pokazati rezultate v treh, najpozneje v šestih mesecih, sicer jo moramo dopolniti (z drugim izbranim zdravilom, tableto ali insulinom). Samo in edino dieta bi (za odlično vodenje bolezni) zadostovala le pri 10 do 20% bolnikov.

VRSTE ZDRAVIL

biguanidi: Zdravila te skupine priporočamo vsem sladkornim bolnikom, ki jih poleg sladkorne bolezni tare tudi povečana telesna teža (opomba: indeks telesne mase nad 25, to pomeni pri višini 170 cm telesna teža več kot 73 kg). Njihovo osnovno delovanje je zmanjševanje »insulinske rezistence«, zato povečajo učinkovitost človeškega insulina predvsem v jetrih, v maščobnih in mišičnih celicah. Niso sicer nič bolj učinkoviti od drugih zdravil (na primer sulfonil-sečnin), vendar ne obremenjujejo trebušne slinavke in je ne »silijo« v povečano izločanje insulina. Pogosto pa povzročajo prebavne motnje (napenjanje in driska) in tablete so zoprno velike (na primer kot Ospen). Ta zdravila so bila sploh prva na voljo, pri nas so v uporabi že od 60-tih let dalje. Dobro znani predstavnik Aglurab ali Glucophage (kemično metformin) je na voljo od leta 1967, uporaba pa je glede na veliko število »malo predebelih« bolnikov pričakovano velika.
glitazoni: Najnovejša skupina –imajo povsem drugačna prijemališča delovanja kot prva skupina, a prav tako povečujejo učinkovitost insulina in znižujejo tvorbo glukoze v jetrih. Tvorba sladkorja (glukoze) je pri ljudeh bistvena za vzdrževanje možganskih funkcij v času brez hrane (ponoči ali pri stradežu). Delovanje jeter je zelo neugodno pri sladkornem bolniku po jedi ali pri povišani vrednosti krvnega sladkorja, saj mu poslabša že porušeno raven sladkorja v krvi. Prednost te skupine je, da jo bolniki dobro prenašajo. Zdravila jemljejo enkrat, največ dvakrat na dan. Predstavnika v Sloveniji sta zdravili Avandia in Actos, slaba plat je predvsem visoka cena. Uporabljamo jih namesto prve skupine ob slabem prenašanju metformina ali kot kombinirano terapijo, čeprav bi bili zelo primerni kot zdravilo številka 1.
sulfonil – sečnine: Zdravilo za »suhe«: delovanje je ozko povezano s trebušno slinavko. Povečujejo izločanje insulina iz celic slinavke. Uporabljamo jih pogosto, čeprav s slojim delovanjem zmanjšujejo rezerve trebušne slinavke (neugodna plat delovanja). Učinkoviti so v osnovni terapiji in tudi v Sloveniji poznamo veliko predstavnikov. Iz prve generacije zdravil te skupine se starejši gotovo še spominjajo zdravil Diabinese in Tolbusal; iz druge so zelo znani predstavniki Daonil, Glurenorm, Diaprel (in številni drugi). Zadnja generacija (npr. Amaryl) ima bolj izražene še druge učinke te skupine, kot je delovanje na jetra in povečevanje učinkovitosti insulina, podobno kot prvi skupini.
meglitinidi: Ta skupina je relativno nova, zato naj najprej navedem predstavnika: tablete NovoNorm. Pogosto jih uvrščamo med podobna zdravila sulfonil – sečninam zaradi njihovega učinka na trebušno slinavko. Vendar je to zdravilo dosti modernejše: na trebušno slinavko učinkuje bolj usmerjeno (selektivno), prijemališča delovanja so druga kot pri sulfonil – sečninah (ali nateglinidu), ne moti presnove in tvorbe proteinov. Tudi pot izločanja je različna, večidel se izloči prek žolča in ne prek ledvic (pomembno ob slabšem delovanju ledvic). Glavna prednost pred vsemi drugimi tabletami se kaže v značilnosti, da so »hitre in kratke«. V kratkem času po zaužitju sprožijo manjši dvig krvnega sladkorja – delovanje je dovolj kratko, da ne znižujejo krvnega sladkorja med obroki in ne povzročajo hipoglikemij. To omogoča bolniku, da si lažje razporeja obroke in vzame tableto res le takrat, ko jo potrebuje in nasprotno – nič hrane in nič tablet. Zaradi te lastnosti so pogoste v kombinacijah z drugimi tabletami ali večernim insulinom. Naj spomnim, da na končne zaplete sladkorne bolezni izjemno vpliva dvig krvnega sladkorja po jedi (bolj kot vsem znana vrednost na tešče) in ravno v tem delu zdravljenja so ta zdravila učinkovita (navajajo uspešnost pri 85% bolnikov) !
glukozidazni inhibitorji: Najbolj znan predstavnik je Glucobay (acarboza), prvi narejen v tej skupini. Znižuje razgradnjo in vsrkavanje škrobnih živil v črevesu po zaužitju hrane. Tako se zmanjša dvig glukoze v krvi po zaužitju obroka. Njegovo delovanje pa ima tudi slabo plat: ker se škrobna živila zadržujejo v črevesu dlje in tudi v nižjih delih (debelo črevo), jih črevesne bakterije dlje presnavljajo. Posledica je pričakovana: napenjanje (»vetrovi«), zato jih je treba uvajati zelo postopno.
Večina bolnikov se na učinek navadi v nekaj tednih, podobno kot če bi prešli na vegetarijansko prehrano. Zaradi svojega delovanja (dve uri) jih je potrebno jemati ob vsaki jedi, posebno če uživamo le škrobna živila brez balastnih živil.
Zdravila po navadi izberemo stopenjsko, če nas je bolnik le obiskal dovolj zgodaj. Če spremembe življenskega sloga (diete in dejavnosti) ne zadoščajo, bomo kot osnovno zdravilo izbrali metformin ali sulfonil – sečnino. Vendar večinoma ne čakamo na najvišji odmerek enega zdravila, ampak se ob neurejenem sladkorju raje odločimo za kombinacijo dveh zdravil. Upoštevamo življenski slog, druge bolezni, starost, socialne okoliščine, že razvite zaplete sladkorne bolezni, posebne okoliščine. Zadati si je treba stvarne cilje. Če smo neuspešni ali ob posebnih okoliščin (na primer nosečnost), preidemo na povsem drugačno terapijo in uvedemo dodajanje insulina kot osnovno zdravilo ali kot zdravilo v kombinirani terapiji.

INSULIN NI PRAVO ZDRAVILO

Insulin kot hormon ni »pravo« zdravilo, saj sam nič ne zdravi. Je zgolj nadomesteke tistega, ki ga naše telo ne more tvoriti dovolj. Sladkornega bolnika tipa 1 bo spremljal dosmrtno in občasno ali stalno bolnika tipa 2. Zlasti pri drugem tipu potrebujemo insulin za prehodno terapijo pogosto: pri vnetju ga dodajamo nekaj dni, pri srčni kapi pa priporočamo prejemanje več mesecev. Poraba insulina je najvišja v mladosti (17 do 20 let). V starejšem obdobju se presnova upočasni, količina zaužite hrane zmanjša in tudi potreba po insulinski terapiji se lahko več kot razpolovi. Ne moremo spregledati teže: hormon se porabi glede na telesno maso in 1 enota insulina na kg telesne teže na dan lahko pomeni porabo 40 ali 80 enot, čeprav gre za enak odmerek zdravila pri dveh različnih osebah. Zato navadno ni omejitev skupni 24 – urni odmerek prejetega insulina, ampak telesna teža. Ob večji količini hrane (več kalorijah) bi za normalno delovanje telesa pač dodali več insulina in krvni sladkor bi bil normalen. Žal bi tako naglo naraščala telesna teža in s tem potreba po insulinu in krog ne bi bil nikoli sklenjen. Sklep je lahko samo ta, da lahko pojemo toliko, da telesna teža »stoji« – insulina pa dodamo toliko, da »stoji« naš krvni sladkor in nikoli narobe. Pogosto namreč moji bolniki krivijo uporabo insulina, da jim dviguje telesno težo. Podobno bi lahko vozniki okrivili avto, da je prehitro pripeljal mimo radarske kontrole. Ali so res »morali« pritisniti ob nepravem času na plin – ali so (sladkorni bolnik) res morali snesti še ravno to štručko ali ravno to slivo, da ja ne bi ostala na mizi ?
Tudi pri uporabi hormona insulina je več možnosti. Seveda ga vedno uporabimo pri tipu 1 in ob neuspešni terapiji pri tipu 2: sem sodi neuspešna uporaba (ali neprenašanje) tablet, povišan krvni sladkor in hujšanje, tudi povišan krvni sladkor povsem brez bolnikovih subjektivnih težav. Nekaj več omahovanja glede izbire povzročajo drugi tipi sladkorne bolezni, na primer vnetje trebušne slinavke (ne v povezavi s sladkorno boleznijo), ob ugotovljenih zapletih (okvara oči, ledvic, srčna kap), kombinacija povišanih sladkorjev in maščob (drobnih trigliceridov) in redkejši tipi sladkorne bolezni (pozni pojav tipa 1 v starejšem obdobju ali pojav tipa 2 v mladosti, različne prirojene bolezni, spremljane s pojavom povišanega sladkorja v krvi, vpliv drugih zdravil na krvni sladkor –ob astmi ali rakavih obolenjih in drugih).

VRSTE INZULINOV

Okvirno razdelimo insuline glede na začetek in dolžino trajanja, čeprav ponavadi skupni odmerek vseh porabljenih insulinov v določenem dnevu ostane enak. Terapijo vedno prilagodimo bolniku, tako glede tipa bolezni, starosti, načina življenja, že ugotovljenih zapletov, upoštevamo pa tudi njegove želje, če je le mogoče.

  • insulini kratkega delovanja: insulin te vrste je danes povsem enak »človeškemu«, le da je narejen z bakterijami ali gljivicami s sodobnim genetskim inženiringom. Delovati prične v pol ure do 1 ure, vrh delovanja doseže v drugi do tretji uri, delovati preneha po 4 do 6 urah. Tak insulin je zelo primeren za bolnike, ki se zdravijo z več injekcijami na dan (pretežno tip 1), imajo pa urejen režim prehrane, redne obroke in navadno mešane obroke z vsebovanimi balastnimi snovmi in beljakovinami. Uporaben je tudi pogosto pri tipu 2. V naprej pripravljene mešanice ne zadostujejo za posamezen obrok ali pa se je potreba po insulinu spremenila zaradi stresa (npr.bolezni). Ob samokontroli je dodajanje takega insulina preprosto kadarkoli čez dan. Priporočen dodatek je 10% skupnega dnevnega odmerka insulina ali tudi 10% telesne teže naenkrat (npr. 80 kg: plus 8 enot). Po potrebi seveda odmerek ponovimo po 2 – 3 urah, če popravek naše terapije ni zadoščal – vse do ureditve oziroma znižanja krvnega sladkorja pod 10 mmol / lit. Predstavnik te skupine so insulini Actrapid, Humulin R ali Homorap (različni proizvajalci).
  • insulini hitrega delovanja: Po odobritvi ameriškega zveznega urada za zdravila leta 1996 za njegovo uporabo se je uporaba insulina z zelo hitrim delovanjem zelo razširila. Ta insulin prične delovati v 5 do 10 minutah, vrh delovanja nastopi v eni uri, prenehanje po 2 do 4 urah. Zelo je primeren za ameriško hitro (»fast food«) prehrano, saj bolnik dobi naenkrat veliko škrobnega živila, ki ga »pokrije« s hitrim delovanjem insulina. Vendar ni uporaben samo v Ameriki: tudi pri nas je veliko bolnikov, ki so zelo dejavni: nimajo rednih obrokov, ne časovno ne po količini. Pogosto ne vedo, kaj in kdaj bo kosilo – s uporabo te vrste insulina preprosto počakajo: zaradi hitrega delovanja si ga dodajo šele po jedi, s čimer se odlično dopolnjuje individualna in merjena dieta. Bolnik si potrebe predvidi, pogosto si insulin lahko doda po izkušnji in kasneje samo preveri stanje. Tak insulin si seveda lahko dodaja vsako uro do umiritve oziroma normalizacije krvenga sladkorja, delovanje pa ni omejeno na tipe bolezni – priporočamo ga za oba tipa bolezni. V Sloveniji sta na voljo NovoRapid in Humalog insulin, razlika med njima je v tehnični opremi in ne v učinku njunega delovanja.
  • insulini srednje dolgega delovanja: Za zagotavljanje osnovnih (bazalnih) potreb je insulin z daljšim delovanjem nujen, če nimamo na voljo insulinske črpalke. Zagotavlja nam normalne vrednosti krvnega sladkorja med obroki in ponoči. Začne delovati v 2 do 3 urah, vrh doseže med 4 in 6 uro (do 10), delovati preneha po 16 urah, ko deluje največ še s polovično močjo. Ta čas je težje opredeljiv, ker nanj vplivajo predvsem presnovne sposobnosti ledvic. Zaradi njegovega trajanja učinka ga navadno uporabimo dvakrat na dan, čeprav verjetno 70% starejših bolnikov potrebuje približno dve tretjini odmerka zjutraj. Otroci imajo svoje značilnosti, zaradi večje tvorbe nove glukoze v jetrih ponoči je tudi odmerek drugačen (navadno zvečer). Predstavniki te skupine so Insulatard, Humulin N ali Homofan, na voljo so v različnih peresnikih za čim lažjo uporabo.
  • insulini dolgega delovanja: Na slovenskem trgu je samo en predstavnik, insulin Lantus. Začne delovati po 1 – 2 urah, učinek traja pa je od 18 do 23 ur. Posebnega vrha delovanja nima, zato je res »bazični« insulin po osnovnem delovanju.

Na otroški kliniki v Ljubljani preizkušajo drugega predstavnika (insulin detemir), ki bo na voljo v letu ali dveh. Zaradi odličnega delovanja, lahkega kombiniranja s kratko delujočimi insulini in preproste uporabe radi poimenujejo ta insulin tudi »črpalka za revne«. Ob dobro odzivnem bolniku, treh, štirih odmerkih kratkega insulina (odvisno od števila obrokov), dobro urejenem osnovnem dolgodelujočem insulinu, s sprotnimi popravki po samokontroli smo zdravniki le še mentorji. Lahko svetujemo, prilagajamo, pomagamo ob zapletih –bolnik je »sam svoj gospod« in sam svoj zdravnik !

DRUGE MOŽNOSTI ZDRAVLJENJA

Kaj pa druge možnosti zdravljenja: med naštetimi insulini imamo vsaj dve vrsti tovarniško kombiniranih pripravkov insulinov. Lahko kombiniramo insulin kratkega delovanja in srednje dolgega (predstavnika Mixtard in Humulin M), ali uporabimo insulin hitrega delovanja s tehnično spremembo (podaljšanim sproščanjem, predstavnik NovoMix). To so naprej pripravljene kombinacije, ki jih uporabimo pri posameznem bolniku. Načeloma so vedno primerne za bolnika tipa 2, morda starejšega, ki mu je insulinska injekcija samo dvakrat na dan predstavlja veliko olajšanje in je tehnično mnogo manj zapletena. Vnaprej napolnjenih mešanic je dovolj, da ni težko izbrati prave za potrebe bolnika, niti ni zahtevno v smislu tehnike dajanja. Kmalu pričakujemo tudi insuline v obliki pršilke, ki bodo lahko nadomestili kratki insulin tako pri tipu 1 kot tipu 2 (predvsem tukaj pričakujemo veliko), čeprav se pri izdelavi stalno zapleta zaradi neugodnih stranskih učinkov v dihalih, na mestu vsrkavanja te nove oblike zdravila insulina.

INZULINSKA ČRPALKA

Za konec naj omenim še insulinsko črpalko: odlična oblika zdravljenja je v rokah izkušenega bolnika pravo orožje za »boj« proti sladkorni bolezni. Seveda je črpalka kot hiter avto in bi pri nevajenem ali neodzivnem bolniku lahko bila tudi nevarna. Bistvena razlika pri tej obliki zdravljenja je program dodajanja insulina, ki je mnogo bolj prilagodljiv posameznikovim urnim potrebam po insulinu. Na letošnjem sejmu ob svetovnem kongresu smo videli skoraj toliko modelov črpalk, kot bi šlo za telefone: ameriški in vzhodnjaški izdelovalci, različnih oprem in natančnosti. Po merilih naše Zavarovalnice še vedno »pripadajo« le bolnikom do starosti 15 let (niti ne za vse bolnike s boleznijo tipa 1 !?!). Delni razlog je nabavna cena in mesečno vzdrževanje, delno pa slovenski način urejanja problemov (niti nacionalni program za sladkorne bolnike še ni izdelan, kaj šele izračunani pričakovani zapleti in stroški njihovega zdravljenja ob tem ali onem zdravljenju).

EPILOG:

Zdravljenje sladkorne bolezni gotovo ni bolj zapleteno kot vožnja avta, vendar je lažje prelisičiti »policaje«, pa tudi kazni nas udarijo kasneje, ko na prekrške že pozabimo. Rešitev je resen pristop (in poštenost do sebe): s samokontrolo si naložimo več dela, vendar si kupimo svobodo – glede dela, prehrane, samozdravljenja. Kdor je temu kos, je lahko ponosen nase. V Sloveniji so možnosti tehnične podpore izredne. Vsega resda ne plača Zavarovalnica, a na je voljo vse . Včasih smo bila glede oskrbe sladkornih bolnikov šesti v Evropi in osmi na svetu– ali smo danes še boljši, presodite.

Damjan Justinek, dr.med.spec interne medicine
Bolnišnica Topolšica