Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Dejavnikih, ki vplivajo na človekov psihični razvoj, na njegovo osebnost, čustva, vrednote, prepričanja in stališča, so vedno trije: dednost, okolje in samodejavnost. Obstajajo dedne zasnove, lahko celo geni. Oblikovanje okolja, ki bo iskalo in ponujalo raznolike možnosti za zdrav osebnostni razvoj, v katerem bo cigareta nepotrebna, je osnovna naloga družbe. Starši, vzgojitelji, učitelji, psihologi, zdravstveni delavci in vsi vpeti v razvoj otrok, pa se moramo zavedati, da lahko le svojim zgledom, vrednostnim sistemom in jasnim postavljanjem meja pripomoremo k življenju brez cigarete. Lastna zrelost, odprtost, razgledanost in zdrav način življenja so vstopnica v nekadilsko kulturo. 3

Kadilska omama večine ne zapelje


Odločitev za prvo cigareto običajno sega v obdobje mladostništva, pri ljudeh, ki živijo v socialno manj spodbudnem ali manj prilagojenem okolju, pa mnogokrat že prej. Med odraslimi je razmeroma malo tistih, ki bi postali aktivni kadilci šele kot odrasle osebe. Zakaj torej ravno mladostništvo? Mladostništvo je obdobje, za katerega so značilna raznoliko eksperimentiranje, preizkušanje in soočanje z neznanim in skrivnostnim, prepoznavanje lastnih in okoljskih meja in navsezadnje preizkušanje, kako se bo okolica, običajno starši in vrstniki, odzvala na njihove skoke čez meje dopustnega, moralnega, etičnega in družbeno sprejemljivega. Med tovrstno preizkušanje sodi kar na prvo mesto prav želja po cigareti. Vplivi staršev, vrstnikov in medijev so običajno tisti vzvodi, ki to željo bodisi spodbudijo bodisi zavrejo. Večina mladostnikov, ki so nekoč vsaj enkrat »potegnili dim«, pa ne postane kadilcev.

O PSIHOLOŠKIH UČINKIH KAJENJA

V svetovni psihološki literaturi je zaznati štiri glavne smernice v proučevanju kajenja, ki jih bomo v temle besedilu najprej opredelili, nato pa tistim, ki so pri nas šele v porastu, posvetili več pozornosti. Prva smernica se nanaša na psihična in telesna tveganja ter posledice, ki jih prinašata tako aktivno kot pasivno kajenje. To so, denimo, povečana depresivnost med kadilci, motnje spanja, razdražljivost, čustvena impulzivnost, izpadanje las, srčne bolezni, rakave bolezni itd. Druga smernica proučuje psihološke vplive okolja, ki so krivi za posameznikovo odločitev za kajenje. Med njimi prevladujejo vplivi družine, vrstnikov, širšega družbenega okolja (na primer splošne omejitve kajenja v javnih prostorih ipd.), pa tudi revščina, socialna izključenost, nizka izobrazbena raven, dolgotrajna brezposelnost itd. Tretja smernica pa zajema osebnostne vidike, ki soodločajo o kajenju. Tako se danes v svetu poglobljeno razpravlja o vrednotah, ki usmerjajo posameznikovo vedenje in s tem odločitev za kajenje ali proti njemu. Psihologi ugotavljamo, da sta samopodoba in samospoštovanje med tistimi osebnostnimi značilnostmi, ki imajo bistveno vlogo pri tem, ali bo nekdo kadil ali ne. Ne moremo pa prezreti niti prizadevanj vseh tistih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z individualnimi razlikami v osebnosti med ljudmi, na primer z agresivnostjo, nagnjenostjo k potrtosti, zaprtostjo vase, sovražnostjo, pomanjkanjem samokontrole itd.
Ta spoznanja seveda ne ostajajo le na papirju, temveč se številni psihologi povsem praktično ukvarjajo z možnostmi preprečevanja kajenja (da ne omenjamo poplave programov za odvajanje od kajenja), tako aktivnega kot pasivnega. V ta namen so izoblikovali številne izobraževalne programe, ki temeljijo bodisi na povsem splošni ravni bodisi prehajajo na specifično raven posameznikovih vzgibov za kajenje. Osveščanje o zdravju škodljivih posledicah kajenja je le eden od tovrstnih pristopov.
Niti ne tako nova, a v zadnjem času zelo raziskovana je smernica, ki se ukvarja z genetskimi vzroki kajenja. Raziskovalce zanima predvsem, kateri in kakšni so dedni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje osebnostnih dispozicij za kajenje.
Pri nas je veliko znanega in narejenega pri osveščanju o telesnih pa tudi psihičnih posledicah kajenja, vplivom okolja in lastnim, osebnostnim dejavnikom, ki soodločajo o (ne)kajenju, pa še ne posvečamo tolikšne pozornosti, kot si jo zaslužijo. Še tolikšna osveščenost in poznavanje škodljivih učinkov kajenja namreč ne pomagata nič, če človek živi v nespodbudnem in kajenju naklonjenem okolju in če sam ne naredi nič za to, da ne bi kadil. Zato je osveščanje javnosti o škodljivosti kajenja nujen prvi korak na dolgotrajni poti k nekadilski kulturi.

USODNI VPLIV DRUŽINE

Raziskave kažejo, da je glavni dejavnik, ki vpliva na to, ali bo nekdo postal kadilec ali ne, družina. Pasivno kajenje, ki so mu otroci že od rojstva (ali pa še prej) izpostavljeni, je po številnih študijah prvo in najpomembnejše tveganje za razvoj aktivnega kadilca v mladostništvu in kasneje. Tovrstno tveganje je večje v družinah, kjer prevladujeta revščina in nizka izobraženost staršev (Botelho & Fiscela, 2005). Tudi če starši ne kadijo doma in s tem navidezno obvarujejo svoje otroke pred pasivnim kajenjem, v resnici ne storijo nič boljšega, kot tisti, ki kadijo vpričo njih. Samo ozračje, pogovori o cigaretah, iskanje in nakupovanje cigaret, vonj, jutranje kašljanje itd. bistveno pripomorejo k nevarnosti, da bi otroci kasneje postali aktivni kadilci. O tem navsezadnje priča tudi podatek, da skoraj 88 odstotkov staršev trdi, da skušajo svoje otroke čimbolj obvarovati pred izpostavljenostjo cigaretnemu dimu, a le pri 14 odstotkih izmed njih velja prepoved kajenja doma (Gold, 2005). Ko so ugotavljali, kdo od staršev, oče ali mati, bolj pripomore k otrokovi odločitvi za (ne)kajenje, so psihologi (Brook, Whiteman, Gordon & Brook, 1983; Conrad, Flay & Hill, 1992) naleteli na zanimiv pojav. Izkazalo se je, da se materin odnos do kajenja prenaša tudi na njene otroke, tako hčere kot sinove. Otroci tistih mater, ki so kadile, so bili v mladostništvu in kasneje, pogosteje aktivni in tudi pasivni kadilci kot pa otroci tistih mater, ki niso kadile. Očetovo (ne)kajenje ni vplivalo na odločitev njegovih otrok. Za vpeljevanje in spoštovanje pravil in omejitev pri kajenju, pa velja, da je oče tisti, čigar pravila otroci bolj upoštevajo kot materina. Pa vendar, so ugotovil raziskovalci, to velja bolj za hčere kot za sinove. Jasno postavljenih pravil in vzdrževanja nekadilske kulture so običajno bolj držijo hčere. Videti je torej, da matere nekadilsko kulturo bolj vzpostavljajo z lastnim zgledom, očetje pa bolj z jasnim postavljanjem meja.

ZAKAJ NEKDO KADI, DRUGI PA NE?

Kateri so, poleg vpliva družine, še drugi možni vzroki, da nekdo postane kadilec? Vsi drugi dejavniki so zelo individualne narave in odvisni od posameznika. Predvsem pa so številni. Raziskave (Conrad, Flay & Hill, 1992) so pokazale, da jih je več kot 300. Kljub vsemu pa jih je mogoče strniti v nekaj skupin, za katere je ugotovljeno, da veliko prispevajo k tveganju za kajenje. To so: nizek socialno ekonomski položaj, vpliv vrstnikov v mladostništvu, vpliv socialnih norm, pomanjkanje znanja in nizka osveščenost o škodljivosti kajenja, telesna neaktivnost in siceršnja pomanjkljiva skrb za lastno telo in zdravje, dostopnost cigaret in osebnostni dejavniki. Teh pa je zopet kar nekaj in jim je treba nameniti več pozornosti.

OSEBNOST IN KAJENJE

Med najslavnejše modele osebnosti sodi zagotovo osebnostna teorija H. C. Eysencka, ki je danes znana slehernemu gimnazijskemu maturantu pri nas. Ko so številni psihologi po svetu raziskovali, ali obstaja kakšna povezanost med Eysenckovimi temeljnimi dimenzijami osebnosti in kajenjem, so našli presenetljive rezultate. Ugotovili so (McManus & Weeks, 1982), da je kajenje pomembno povezano z dvema izmed treh osebnostnih dimenzij: s psihoticizmom in z nevroticizmom. To pomeni, da je po njihovih raziskavah v primerjavi z nekadilci med kadilci izraženih več lastnosti, kot so: sovražnost do drugih, sumničavost, drznost, nagibanje h grobosti, želja po posebnih, neobičajnih izkustvih, neprijaznost, egoizem, netolerantnost, togost, netaktnost in druge značilnosti, prepoznavne v osebnostni dimenziji psihoticizma. Tisti ljudje, ki kadijo veliko in ki opravičujejo svoje razloge za kajenje, ugotavljata McManus in Weeks, so bolj nagnjeni k zaskrbljenosti, bojazni, labilnemu čustvovanju, k občutkom krivde in zmanjšani odpornosti na strese in frustracije. Tisti pa, ki si sami zvijajo cigarete, naj bi bili bolj introvertni, se pravi bolj zaprti vase, bolj socialno plašni, manj družabni ipd. kot drugi.
V zadnjih letih se je v psihologiji zelo uveljavil tudi t.i. 5-faktorski model osebnosti, ki namesto »Eysenckovih« treh postavlja pet glavnih dimenzij osebnosti. Raziskave (Shadel, Niaura, Goldstein & Abrams, 2000), ki so proučevale te faktorje osebnosti in kajenje, niso našle nobenih pomembnih povezanosti.
Se pa pojavlja povezanost med kajenjem in posebno motivacijsko naravnanostjo, ki jo psihologi poznamo pod izrazom iskanje doživetij (Zuckerman, 2000). Gre za osebnostno lastnost, pri kateri sta povečano izražena želja in hotenje po tveganih dejanjih in okoliščinah. Njene pojavne oblike pa so raznolike. Lahko gre za povečano uživanje v ekstremno glasni in divji glasbi, potovanja v eksotične dežele, ukvarjanje z ekstremnimi športi, v nekaterih primerih pa tudi za devianten način življenja, iskanje sprememb, izogibanje dolgočasju itd. Kadilci naj bi v povprečju imeli tovrstne lastnosti bolj izražene od nekadilcev.
Nedavno pa so raziskave pokazale, da se za kadilskim vedenjem skriva osebnostna lastnost impulzivnost, hitra in nenadna čustvena razburjenost, povečano izražanje negativnih čustev, zlasti jeze in sovražnosti, trajnostno nezadovoljstvo itd. (Doran, Spring, McChargue, Pergadia & Richmond, 2004). Izkazalo se je namreč, da impulzivnostno naravnanim ljudem cigareta običajno pomeni nagrado, ki je hipoma dosegljiva. Zdi se, da prav zaradi te osebne naravnanosti težje kot nekadilci počakajo na nagrado, čeprav bi bila bolj zdrava in bi doprinesla k večjemu osebnemu zadovoljstvu. S cigareto pač na hitro pomirijo svojo razdražljivost.

GENETSKI DEJAVNIKI KAJENJA

Genetski psihologi so že pred desetletjem in več postavili domnevo, da je dispozicija za kajenje podedovana (Brook, Gordon & Brook, 2001; Brook, Balka, Rosen, Brook & Adams, 2005). Posameznik naj bi skupaj z določenimi osebnostnimi lastnostmi podedoval tudi dispozicijo za kajenje. Čeprav je bilo v svetu opravljenih že mnogo študij, si raziskovalci še danes niso na jasnem, kolikšen delež tveganja za kajenje je podedovan, koliko pa so dejansko vedenjski vzorci in drugi vzgojni vplivi družine tisti, ki lahko prispevajo h kajenju.
Mnogo bolj radikalna in različnih mnenj deležna pa je hipoteza ameriškega genetskega psihologa C. Lermana (Chatterjee, 1999), ki je v primerjavi DNA kadilcev in nekadilcev predpostavil obstoj t.i. nekadilskega gena. V primerjavi s kadilci, ki so sodelovali v raziskavi, so imeli nekadilci gen SLC6A3-9, ta pa naj bi zniževal človekovo tveganje za kajenje.

ODLOČITEV PROTI KAJENJU

Ko govorimo o dejavnikih, ki vplivajo na človekov psihični razvoj, na njegovo osebnost, čustva, vrednote, prepričanja in stališča, imamo pred seboj vedno tri: dednost, okolje in samodejavnost. Povsem enako je pri odločanju za kajenje ali proti njemu. Gotovo obstajajo dedne zasnove, na katerih se lahko ali pa ne razvije tveganje za kajenje. Obstajajo lahko celo geni, zaradi katerih imajo nekateri boljše, drugi slabše možnosti, da ostanejo nekadilci. Pa vendar, vsakršne genske zasnove ostajajo vedno zgolj dispozicija, potencial, ki se v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji sprevrže v dejstvo. Zato je toliko bolj pomembno, da spodbujamo oblikovanje takšnega okolja, ki bo iskalo in ponujalo raznolike možnosti za zdrav osebnostni razvoj, v katerem bo cigareta nepotrebna. Starši, vzgojitelji, učitelji, psihologi, zdravstveni delavci in vsi, ki smo vpeti v razvoj naših otrok, se moramo zavedati, da lahko le svojim zgledom, vrednostnim sistemom in jasnim postavljanjem meja pripomoremo k življenju brez cigarete. Lastna zrelost, odprtost, razgledanost in zdrav način življenja so vstopnica v nekadilsko kulturo. Odločitev o kajenju je torej odločitev vseh nas.

Doc. dr. Darja Kobal Grum
Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta
Univerza v Ljubljani