Hrbtenica je osrednji del skeleta in povezuje glavo z okončinami v celoto. Omogoča pokončno držo in ščiti osrednje in periferno živčevje. Vratna hrbtenica je sestavljena iz sedmih vretenc. Med seboj so povezana z medvretenčnimi ploščicami, vezmi, sklepi in mišicami. V sredini imajo vretenca odprtino, ki skupaj tvorijo hrbtenični kanal, v katerem je živčevje. V primerjavi s preostalim telesom je teža glave precej manjša, zato so vratna vretenca manjša kot druga. Prvo in drugo vratno vretence sta zaradi svoje funkcije značilno oblikovani. Nosita glavo in omogočata večino rotacije. Vratna hrbtenica je nasploh zelo gibljiva. Slaba stran tega je večja nagnjenost k degenerativnim spremembam in manjša odpornost na delovanje različnih zunanjih sil, značilnih na primer v prometni nesreči.
POŠKODBE VRATNE HRBTENICE
Poškodbe vratne hrbtenice so pogoste. Večinoma gre za blažje okvare, ko so prizadete predvsem mišice in vezi. Če so sile manjše, se vezi ali mišice nategnejo, večje sile pa povzročijo njihovo natrganje in zlome vretenc, kar bistveno poslabša stabilnost vratne hrbtenice. Pri tem se lahko poškoduje živčevje, bodisi periferno ali osrednje, ki ga imenujemo hrbtenjača. Tovrstne poškodbe so izjemno hude, poslabšajo premikanje udov, občutenje, odvajanje urina in blata, v najhujših primerih povzročijo popolno ohromelost telesa od vratu navzdol, nezmožnost dihanja in smrt. Najpogostejša obolenja vratne hrbtenice so degenerativna in so posledica staranja. Način življenja ima zelo velik vpliv na hitrost in obseg razvoja degenerativnih sprememb. Degenerativne spremembe se vidijo na medvretenčnih ploščicah, malih sklepih in vretencih. Ploščice so sestavljene iz vezivnega obroča in sredice. Sredica postopoma izgublja vodo in se seseda, vezivni obroč pa poka. Skozi večje razpoke prične mehka sredica siliti v hrbtenični kanal in lahko pritisne na živčevje, večinoma periferno, ki oživčuje roke, v redkejših primerih pa na hrbtenjačo. Utesnitev perifernega živčevja povzroča bolečino, moti občutenje in zmanjša gibljivost rok, če je utesnjena hrbtenjača, pa so težave s spodnjimi okončinami in hojo.
DRUGI VZROKI
Vratna hrbtenica je lahko prizadeta tudi zaradi drugih bolezni, kot so okužbe, tumorji, prirojene nepravilnosti. K okužbam so nagnjeni bolniki s prizadetim delovanjem imunskega sistema, najpogosteje sladkorni bolniki. Prizadeta so lahko vretenca in medvretenčne ploščice, kar neredko povzroči nestabilnost hrbtenice in utesnitve živčevja.
Tumorje delimo na primarne in sekundarne. Primarni so redkejši, najpogosteje izraščajo iz vretenc, živčevja in njegovih ovojnic. Posledice primarnih tumorjev živčevja, še posebno hrbtenjače, so hude, zdravljenje je zelo zahtevno. Večina tumorjev v vratni hrbtenici je sekundarnih, govorimo o zasevkih primarnih tumorjev iz drugih delov telesa, najpogosteje pljuč, dojke, prostate. Ti tumorji sprva prizadanejo skelet, kasneje pa se širijo v hrbtenični kanal in prizadanejo živčevje. Znana je prizadetost vratne hrbtenice v sklopu revmatoidnega artritisa. V določenem odstotku bolezen prizadene sklop prvega in drugega vratnega vretenca, posledici pa sta nestabilnost in zožitev hrbteničnega kanala. Ob tem je lahko utesnjena hrbtenjača, bolniki najpogosteje govorijo o bolečinah v zatilju, težave imajo z govorom, požiranjem, kasneje tudi s hojo.
V praksi se najpogosteje srečujemo z bolniki, ki imajo težave z vratno hrbtenico zaradi degenerativnih sprememb. Ob prvemu srečanju se seznanimo z bolnikovimi težavami, njegovim načinom življenja, razmerami na delovnem mestu in drugimi dejavniki. S pregledom bolnika ugotovimo morebitno prizadetost živčevja in skušamo ugotoviti vzrok. Pomagamo si z različnimi slikovnimi preiskavami, kot so rentgensko slikanje vratne hrbtenice, računalniška tomografija (CT), magnetnorezonančno slikanje. Pri oceni okvare živčevja so nam v pomoč različne nevrofiziološke preiskave, kot je na primer elektromiografija (EMG). Ko ugotovimo vzrok, bolniku natančno razložimo naravo obolenja, potek in možnosti zdravljenja. Bistvenega pomena za uspešno zdravljenje je bolnikovo razumevanje bolezni. Vedeti mora, kako do teh okvar pride, kaj pospeši oziroma zavira njihov razvoj. Seznanimo ga z ugodnim in neugodnimi dejavniki tveganja, da jih kasneje v vsakodnevnem življenju skuša odstraniti ali vsaj omiliti njihov vpliv. Bolnik mora biti aktivno vključen v proces preprečevanja in zdravljenja, saj se ta ne konča z obiskom pri zdravniku, temveč traja vse življenje.
NAČINI ZDRAVLJENA
V večini primerov pričnemo z neoperativnimi načini zdravljenja. Bolniku razložimo pomen redne vadbe, ohranjanja primerne gibljivosti hrbtenice in krepitve oporne muskulature. Priporočamo redno fizično aktivnost z različnimi oblikami aerobne vadbe (hoja, kolesarjenje, plavanje). Na ta način krepimo krvožilni sistem, spodbujamo prekrvavitev prizadetih predelov, preprečujemo prekomerno telesno težo in skrbimo za vsesplošno dobro počutje. Hkrati lahko uporabimo medikamentozno zdravljenje, najpogosteje s protivnetnimi zdravili iz skupine nesteroidnih antirevmatikov, ki jih ob hujših obolenjih kombiniramo s kortikosteroidi in opiati. V poštev pridejo tudi blokade, ko zdravilo vbrizgamo v neposredno bližino obolelega mesta. Velik pomen pri neoperativnemu zdravljenju ima fizioterapija. Uporabljajo se različne metode, kot so trakcija, elektrostimulacija, masaže in podobno. V nekaterih primerih je potrebno zdraviliško zdravljenje.
Če so ti ukrepi neučinkoviti, bolniku predlagamo operativno zdravljenje. Operativne metode poznamo številne, uporaba je odvisna od vzroka obolenja. V primeru okvare medvretenčne ploščice (»hernia disci«), ki jo dokažemo z ustreznimi slikovnimi preiskavami, je na voljo več operativnih metod. Najpogosteje se uporablja tako imenovani anterolateralni pristop. Skozi kratek rez na sprednji strani vratu se pristopi do sprednje strani vratne hrbtenice, sledi odstranitev sredice medvretenčne ploščice, po potrebi se odbrusijo kostni izrastki in s tem sprosti utesnjeno živčevje. V prazen medvretenčni prostor lahko vstavimo košček kosti in sosednji vretenci učvrstimo s ploščico in vijaki. Na ta način preprečimo morebitno nestabilnost vratne hrbtenice, preprečimo sesedanje medvretenčnega prostora in ohranimo normalno ukrivljenost vratne hrbtenice.
Druga možnost je pristop od zadaj. Napravimo kratek rez v sredini, odmaknemo mišice in si prikažemo vratno hrbtenico od zadaj. Pobrusimo del kosti, ki zapira hrbtenični kanal, in s tem zagotovimo pristop do utesnjene živčne korenine. Pri tej metodi odstranimo le del medvretenčne ploščice, ki je zdrsnil v kanal in pritisnil na živčevje, preostali del pustimo. Učvrstitev vretenc ni potrebna. Če je prizadetost vratne hrbtenice obsežnejša, če je okvarjenih več vretenc, ploščic, prav tako lahko operiramo od spredaj ali od zadaj. Pri sprednjem pristopu je včasih treba odstraniti več vretenc in ploščic, da se utesnjeno živčevje v celoti sprosti, nujna je učvrstitev operiranega predela. Sprostitev živčevja lahko dosežemo tudi tako, da odpremo hrbtenični kanal od zadaj, vretenca in ploščice ostanejo celi, učvrstitev hrbtenice z vijaki pa ni potrebna, če operativni poseg ne prizadane stabilnosti vratne hrbtenice.
Po operativnem zdravljenju okvare medvretenčne ploščice je pooperativno okrevanje hitro. Že isti dan bolnik lahko vstane, po nekaj dneh odide domov. Tudi ob večjih operativnih posegih na vratni hrbtenici bolnike spodbujamo, da pričnejo z okrevanjem čim prej. Čez nekaj tednov bolnika napotimo na dvo do tritedensko zdraviliško zdravljenje, da bi čim hitreje in popolnoma okreval. Zatem ga povabimo na kontrolni pregled in ocenimo stanje po operaciji.
Posebna skupina so bolniki, ki so imeli že ob sprejemu v bolnišnico hudo prizadeto živčevje in zato tudi gibanje. Pri njih so neglede na operacijo možni številni zapleti. Še posebno nevarna je pljučna embolija, ko se v prizadetih spodnjih okončinah tvorijo strdki, ki mašijo žile v pljučih. Pri tej skupini bolnikov je zgodnja rehabilitacija še posebno pomembna. Okrevanje je brez izjeme dolgotrajen, več mesečni proces, razlog za to pa je počasna regeneracija živčevja.
Pri vseh operativnih posegih na vratni hrbtenici uporabljamo mikrokirurško tehniko ob pomoči mikroskopa. S tem dosežemo bistveno večjo natančnost in hkrati znižamo tveganje operativnih zapletov, kot so krvavitev, okužba, poškodba živčevja in drugi.
Operativne metode se nenehoma izpopolnjujejo. Trenutno se veliko pozornosti namenja umetnim medvretenčnim ploščicam. Poznamo več modelov različnih proizvajalcev, osnovna neznanka pa je obnašanje teh protez skozi daljše časovno obdobje (10, 15 let in več). Ploščice, vijake in druge vsadke že vrsto let izdelujejo iz zlitin titana, saj jih telo dobro prenaša, zavrnitvenih reakcij praktično ni. Prednost titana je tudi ta, da ne moti magnetnorezonančne preiskave, kakor jo na primer zlitine nerjavečega jekla.
Poskuša se tudi z gojenjem celic medvretenčnih ploščic, da bi lahko okvarjene nadomestili z naravnimi, prav tako so značilne težnje k razvoju minimalno invazivnih operativnih tehnik – na primer endoskopskih – pri katerih je pooperativno okrevanje še hitrejše.
Pričakovati je mogoče, da bo ob vedno daljši pričakovani življenjski dobi, pretežno sedečem načinu življenja in drugih neugodnih dejavnikih obolevnost vratne in celotne hrbtenice še naprej v porastu. Temu se lahko upremo z učinkovitimi preventivnimi programi, v katere bi vključili že osnovnošolce.
Klinični oddelek za nevrokirurgijo
