Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že poudarila potrebo po mednarodnem sodelovanju. Ugotovljeno je bilo, da ni prepričljivih dokazov o škodljivih zdravstvnih posledicah, če je izpostavljenost pod mejnimi vrednostmi, ki so jih določile mednarodne organizacije. Ker pa odsotnost dokaza o škodljivosti še ne pomeni neškodljivosti, so potrebne nove raziskave. Preveriti je treba protislovne rezultate nekaterih raziskav in oceniti vse možne zdravstvene učinke, meni WHO. V ta namen se izvaja večletni mednarodni projekt o elektromagnetnih poljih, imenovan EMF. 2

Odsotnost dokaza še ne pomeni neškodljivosti


Že med 2. svetovno vojno so zbrali dokaze, ki povezujejo izpostavljenost visokofrekvenčnim elektromagnetnim poljem z akutnimi zdravstvenimi učinki. Zato so bili izdani prvi standardi, ki so omejevali izpostavljenost pri delu. V petdesetih in šestdesetih letih so zaradi vzpona radiodifuzije po vsem svetu postavili veliko močnih virov radiofrekvenčnega sevanja. Zaradi večinoma velike oddaljenosti naseljenim območjem je bila glavnina skrbi še vedno namenjena izpostavljenosti sevanju pri delu. Šele s povečano uporabo mikrovalovnih pečic je bilo zaradi uhajanja sevanja prepoznano tveganje za širšo množico. Od sredine prejšnjega stoletja so o izpostavljenosti elektromagnetnim poljem naredili veliko študij o mogočih učinkih na zdravje. Proti koncu stoletja se je poudarek s področja ekstremno nizkih frekvenc premaknil na področje radiofrekvenc.
Začetki Mednarodne komisije za zaščito pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP) segajo že v leto 1973, v čas 3. mednarodnega kongresa Mednarodnega združenja za zaščito pred sevanji (IRPA). V naslednjih dveh letih je bila oblikovana delovna skupina za neionizirna sevanja ICNIRP, nato pa še študijska skupina za pregled področja neionizirnih sevanj. V času 4. mednarodnega kongresa leta 1977 je bil ustanovljen Mednarodni komite za neionizirna sevanja (INIRC), ki je predhodnik ICNIRP. Mednarodna komisija za zaščito pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP) je bila ustanovljena leta 1992 kot neodvisna strokovna organizacija, ki naj vodi in svetuje o zdravstvenih tveganjih pri izpostavljenosti neionizirnemu sevanju.
Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) je na srečanju v juniju 2001 preučevala znanstvene dokaze o škodljivosti izpostavljenosti električnim in magnetnim poljem ekstremno nizkih frekvenc. Kot izid srečanja so bila magnetna polja ekstremno nizkih frekvenc razvrščena v skupino 2B, torej kot 'mogoče rakotvorna za ljudi'. Klasifikacija je bila osnovana na omejenih, a usklajenih dokazih o epidemiološki povezavi z otroško levkemijo.

POROČILA, ODREDBE IN STANDARDI

V svetu obstaja kopica priporočil, odredb in standardov, ki določajo mejne vrednosti za velikosti elektromagnetnih polj. Evropskega standarda ni, obstajajo samo priporočila mednarodnih organizacij, ki so podlaga narodnim priporočilom, odredbam in standardom. Skoraj vsaka država ima svoje priporočilo oz. uredbo o neionizirnih elektromagnetnih sevanjih. Večina temelji na priporočilih Mednarodne komisije za zaščito pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP).
Mejne vrednosti v priporočilih so odvisne od virov, ki povzročajo elektromagnetno sevanje. Viri delujejo v različnih frekvenčnih območjih (nizkofrekvenčni, visokofrekvenčni) in so različne vrste (zvezni, impulzni). Osnovne biološke omejitve temeljijo na toplotnih učinkih elektromagnetnih sevanj na organizem, ki so raziskani in potrjeni.
V večini držav se omejitve izpostavljenosti elektromagnetnim poljem delijo na poklicno izpostavljeno prebivalstvo in splošno prebivalstvo. Med del poklicno izpostavljenega prebivalstva prištevamo odrasle, ki so v splošnem izpostavljeni znanim virom in so seznanjeni s potencialnim tveganjem, tako da upoštevajo preventivne ukrepe. Med splošno prebivalstvo pa spadajo posamezniki različnih starosti, zdravstvenega stanja, ki se v večini primerov ne zavedajo izpostavljenosti in se ne morejo držati preventivnim ukrepov, da bi se izognili izpostavljenosti.
Predpisi se v večini držav razlikujejo le v malenkostih, v nekaterih pa kar precej, denimo v Italiji, Švici, Belgiji, Sloveniji.
Elektromagnetna sevanja imajo veliko vplivov na človeški organizem. Učinke teh vplivov merimo in ugotavljamo. Po eni delitvi lahko govorimo o škodljivih vplivih in bioloških, ne nujno škodljivih vplivih. Mejne vrednosti izpostavljenosti temeljijo na znanstveno potrjenih in dokazanih učinkih, ki lahko škodujejo zdravju, torej nas pred dokazano škodljivimi učinki varuje zakonodaja. Pod mejo pa ostajajo morebitni biološki učinki, ki večinoma ne veljajo za nevarne, saj niso dovolj natančno raziskani in dokazani. Mehanizmov, ki povzročajo te biološke učinke, zdaj še ne znamo razložiti. Morebitna škodljivost učinkov ni nedvoumno dokazana, zato pred njimi ni zaščite.

NAČELA PREVIDNOSTI

V nekaterih državah so vlade sledile načelu previdnosti in sprejele preventivne ukrepe. Poznamo vsaj tri vrste previdnostnih pristopov:
Previdnostno načelo (ang. Precautionary Principle) pravi, da se moramo zavarovati pred mogočimi nevarnostmi, ne da bi čakali na rezultate znanstvenih raziskav, ki bi potrdile ali ovrgle te nevarnosti. To je tudi osnovno načelo evropske okoljske politike, ki izvira iz Rimskega sporazuma.
Razumna preventiva (ang. Prudent Avoidance) pravi, da uporabimo poceni, preproste in lahko izvedljive ukrepe, s katerimi zmanjšamo izpostavljenost elektromagnetnim poljem kljub odsotnosti kakršnekoli znanstveno utemeljene možnosti, da tveganje sploh obstaja.
ALARA je okrajšava za: Tako nizko, kot je smiselno mogoče (ang. As Low As Resonably Achievable). To načelo ne upošteva mej varnega in nevarnega, marveč uvaja načelo "sprejemljivega tveganja". To načelo se uporablja za ionizirajoče sevanje, kjer so znani učinki seštevanja izpostavljenosti takim sevanjem (npr. rentgenski žarki ali radioaktivno sevanje). Za neionizirna sevanja to načelo ni primerno, saj za zdaj ne obstaja nobeno pričakovanje tveganja pri izpostavljenosti nizkim ravnem neionizirnih sevanj.
V Sloveniji velja politika previdnosti. Osnovne biološke omejitve in iz njih izpeljane referenčne vrednosti so zmanjšane za faktor 10 od vrednosti, ki predstavljajo kakršnekoli zaznavne toplotne učinke. V Sloveniji je uveden dodatni faktor 10, tako da je omejitev glede na možne toplotne učinke za faktor 100 strožja, kot so zaznavni učinki na žive organizme.

Mednarodne organizacije:

  • European Committee for Electrotechnical Standardization (CENELEC). Povezava: www.cenelec.org
  • Federal Communications Commission (FCC). Povezava: www.fcc.gov
  • International Agency for Research on Cancer (IARC). Povezava: http://www.iarc.fr/
  • International Commission on Non-Ionizing Radiation Protection (ICNIRP) Povezava: www.icnirp.de
  • Institute of Electrical and Electronics Engineers (IEEE). Povezava: www.ieee.org
  • World Health Organisation (WHO). Povezava: www.who.int
  • ...

Leta 1996 je bila sprejeta Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, Uradni list RS, št. 70/96. Ta uredba določa mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja v okolju, stopnje varstva pred sevanjem v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja, način določanja in vrednotenja obremenitve okolja zaradi sevanja ter ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega sevanja. Določbe te uredbe veljajo za sevanje zunaj nadzorovanih območij, ki ga v posameznih območjih okolja povzročajo stalne ali občasne emisije enega ali več virov obremenjevanja okolja s sevanjem. Sem ni vključeno sevanje naprav, ki so namenjene diagnostiki ali zdravljenju v zdravstvu, in za sevanje premičnih ali prenosnih oddajnih ali radarskih sistemov za obrambne potrebe ter za zaščito, reševanje in pomoč.
Po uredbi so vir sevanja visokonapetnostni transformator, razdelilna transformatorska postaja, nadzemni ali podzemni vod za prenos električne energije, odprt oddajni sistem za brezžično komunikacijo, radijski ali televizijski oddajnik, radar ali druga naprava ali objekt, katerega obratovanje obremenjuje okolje z: nizkofrekvenčnim elektromagnetnim sevanjem od 0 Hz do vključno 10 kHz in je nazivna napetost, pri kateri vir sevanja obratuje, večja od 1 kV ali visokofrekvenčnim sevanjem od 10 kHz do vključno 300 GHz in je njegova največja oddajna moč večja od 100 W. STOPNJA VARSTVA Mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja so podane glede na stopnjo varstva pred sevanjem. Stopnji varstva pred sevanjem, določeni glede na občutljivost posameznega področja naravnega ali življenskega okolja za učinke elektromagnetnega polja, ki jih povzročajo viri sevanja, sta I. In II. stopnja.
I. stopnja varstva pred sevanjem velja za I. območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem. V to območje spadajo bolnišnice, zdravilišča, okrevališča ter turistični objekti, namenjeni bivanju in rekreaciji, čisto stanovanjsko območje, območje objektov vzgojnovarstvenega in izobraževalnega programa ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč ter javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin, trgovsko-poslovno-stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno bivanju in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim, javno središče, kjer se opravljajo upravne, trgovske, storitvene ali gostinske dejavnosti, ter tisti predeli območja, namenjeni kmetijski dejavnosti, ki so hkrati namenjeni bivanju.
Za II. območje velja zlasti območje brez stanovanj, namenjeno industrijski in obrtni ali drugi podobni proizvodni dejavnosti, transportni, skladiščni ali servisni dejavnosti ter vsa druga območja, ki niso določena kot I. območje, in površine, ki so v I. območju namenjene javnemu cestnemu ali železniškem prometu.
V uredbi je opisan način določanja in vrednotenja obremenitve okolja zaradi sevanja. Celotna obremenitev območja s sevanjem se ugotavlja tako, da se na kraju meritev izmerijo in vrednotijo veličine elektromagnetnega polja, ločeno za nizkofrekvenčne vire sevanja in za visokofrekvenčne vire sevanja. Če so med slednjimi tudi viri z impulznim načinom delovanja, se obremenitev območja zaradi izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem vrednosti posebej.
Med ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega sevanja sodijo določila o novem posegu v okolje ali rekonstrukciji objekta, kar je vsak poseg v vir sevanja, s katerim se bistveno spremenijo glavne tehnične značilnosti, način uporabe ali obratovanja ali zmogljivosti vira in ima za posledico spremembo moči, jakosti ali vrste elektromagnetnega polja. Pri novem ali rekonstruiranem objektu ali napravi, ki je vir sevanja, mora investitor zagotoviti prve meritve veličin elektromagnetnega polja. Lastnik ali upravljavec pa mora zagotoviti občasne meritve veličin elektromagnetnega polja.
Na podlagi znanstvenih raziskav so bile določene jasne meje jakosti elektromagnetnih polj, nad katerimi je zdravje ljudi ogroženo že pri kratkotrajni izpostavljenosti. Ni pa še pojasnjeno, ali obstajajo možni zdravstveni vplivi dolgotrajnih izpostavljenosti šibkim elektromagnetnim poljem. Načelo previdnosti postaja vodilo politike elektromagnetnih sevanj in tudi politike okolja in zdravja. Določiti pravo mero previdnosti pa je izziv za prihodnost.

Eva Stergaršek
Slovenski institut za kakovost in meroslovje

Banner Pulz

Več revij