Institucija varuha človekovih pravic izvira iz začetka 19. stoletja (Švedska) in ima predvsem neformalni značaj. To pomeni, da se pristojnosti varuha bistveno razlikujejo od pristojnosti rednih sodišč, kjer se obravnavajo tudi kazniva dejanja, povezana z nasiljem.
Kako torej varuh lahko deluje na področju zmanjševanja nasilja v družini, saj družina ni državni organ, niti ne izvaja javnih pooblastil, in varuh zato ne more neposredno vstopati vanjo. Varuh tudi ne sme obravnavati zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti. Lahko pa varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic. Prav tako lahko daje pobude za spremembe zakonov in drugih pravnih aktov, ki urejajo to področje – na primer pravice otrok ali kazniva dejanja nasilništva.
POMOČ VARUHA
Kdaj se lahko posameznik obrne po pomoč na varuha človekovih pravic in kako lahko to naredi? Pobudo za začetek postopka pri varuhu lahko da vsakdo, ki meni, da so mu z aktom enega izmed zgoraj naštetih organov kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Postopek pri varuhu je neformalen in brezplačen, kar pomeni, da ni določenih oziroma predpisanih obrazcev ali poti, ki bi bili za pobudo obvezni. Tudi tisti, ki ne znajo ali iz določenih razlogov ne morejo sami napisati pobude, lahko to naredijo s pomočjo enega od strokovnih sodelavcev varuha, s katerim se poprej pogovorijo. Sam pogovor še ne pomeni, da je pobuda vložena. Vložiti jo je mogoče pisno ali ustno, ne da bi bila za to potrebna pomoč odvetnika. Če posedujete elektronski podpis, jo lahko pošljete tudi po elektronski pošti. V pobudi morajo biti navedeni okoliščine, dejstva in dokazi, ki utemeljujejo pobudo za začetek postopka. Če ste poprej že izčrpali vse možnosti za rešitev težav ali ne veste več, kaj še bi lahko storili, lahko pokličete tudi na brezplačni telefon varuha 080 15 30. Posebej usposobljeni informator vam bo dal navodila, kako vložite pisno pobudo varuhu, in vam odgovoril na druga vprašanja, ki vas v zvezi s tem zanimajo.
Pobude obravnavajo strokovni sodelavci varuha. O začetku postopka varuh obvesti tako pobudnika kakor tudi organ, ki ga pobuda zadeva. Varuh je dolžan zadevo voditi nepristransko in v vsaki zadevi pridobiti stališča prizadetih strani. Varuh pri tem lahko zahteva vsa potrebna pojasnila in vse potrebne informacije. O svojih ugotovitvah pripravi poročilo, ki vsebuje varuhovo oceno dejstev in okoliščin konkretnega primera ter ugotovitev, ali je šlo za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Varuh poda tudi svoje ugotovitve o načinu kršenja pravic in morebitnih drugih nepravilnostih. Pristojnim organom lahko predlaga način za odpravo ugotovljene nepravilnosti. Pobudnika pa obvesti tudi v primeru, ko pobude iz različnih razlogov ne more obravnavati, in pobudnika napoti, da izkoristi še neizkoriščene pritožbene poti.
PRIMERI OBRAVNAVE NASILJA
Primeri varuhovega sodelovanja pri obravnavi družinskega nasilja (gre za vzorčne primere z izmišljenimi imeni, morebitna podobnost s konkretnimi zadevami je naključna in nenamerna)
Nataša je več let prenašala Petrovo nasilniško vedenje, preden se je z otrokoma umaknila v varno hišo. Upala je, da bo hitro dosegla ločitev in delitev premoženja in se lahko vrnila v družinsko stanovanje. Peter se ni mogel sprijazniti z ločitvijo in razpadom družine. Na sklepe Centra za socialno delo se ni odzival, na sodišču je uporabljal vse razpoložljive načine, da je zavlačeval postopek razdelitve premoženja. Tri leta po tistem, ko so zapustili skupni dom, je bila Nataša z otrokoma še vedno v podnajemniškem stanovanju, v družinskem pa je živel Peter. Natašine prošenje za pospešitev postopka na sodišču niso prinesle rešitve, zato se je obrnila na varuha človekovih pravic. Ta je od sodišča najprej zahteval pojasnilo o tem, zakaj postopek traja toliko časa. Sodišče je podalo podrobno pojasnilo o poteku zadeve in med drugim navedlo načine, s katerimi je Peter zavlačeval postopek. Peter se na varuhovo prošnjo za pojasnilo svojega pogleda na zadevo ni odzval. Varuh je pripravil poročilo, s katerim je sodišče pozval k pospešitvi zadeve. Štiri mesece kasneje je prišlo do razdelitve premoženja in posledično do rešitve stanovanjskega problema za Natašo in otroka.
Tone in Nada sta se znašla v partnerski krizi, ki se je nadaljevala z nasiljem med njima in končala z ločitvijo. Nada je to dejstvo težko sprejela. Tonetu je onemogočala stike s hčerko, ker naj bi bil nasilen do nje tudi vpričo hčerke. Tone je na Centru za socialno delo zagotavljal, da hčerka nikoli ni videla telesnega nasilja z njegove strani, bila pa je priča medsebojnih prepirov, žalitev in groženj. Ni se mu zdelo pravično, da je Nada dosegla začasno prekinitev njegovih stikov s hčerko, saj je bila hčerka močno navezana tudi nanj. Ker se na Centru za socialno delo ni mogel dogovoriti za drugačno rešitev, se je obrnil na varuha človekovih pravic. Ta je zahteval poročilo Centra za socialno delo, policije, hčerkinega izbranega zdravnika in šole. V svojem poročilu je ugotovil, da odločitev o prepovedi stikov ni bila utemeljena, in Center za socialno delo pozval k spremembi takšne odločitve. Dva meseca po vložitvi pobude pri varuhu človekovih pravic je Tone znova dobil pravico do rednih stikov s hčerko.
Eva in Špela sta odraščali v družini, kjer sta oba starša popivala in zanemarjala skrb in vzgojo obeh hčera. Vedno bolj pogosto sta se nad njima znesla tudi s telesnim nasiljem. Družina je živela v stanovanjskem bloku. Sosedje so (sicer anonimno) obveščali policijo in center za socialno delo o tem, da se v družini »nekaj dogaja«, vendar je bilo ob prihodu policije vedno vse mirno in »ni bilo razlogov za ukrepanje«. Varuhu za človekove pravice je pisala sorodnica obeh deklet. Varuh je opravil poizvedbe in opozoril Center za socialno delo, da je verjetno, da gre za primer zanemarjanja otrok s strani staršev. Center za socialno delo se je odzval in dekleti sta bili začasno nameščeni v krizni center za mlade. Njuna mama se je odločila za zdravljenje odvisnosti od alkohola in za ločitev od nasilnega moža, ki se ni hotel vključiti v zdravljenje.
VIZIJA
Vloga varuha človekovih pravic pa tudi presega posamezne primere. Na podlagi analiziranih pobud in drugih ugotovitev varuh lahko predlaga spremembe zakonodaje pa tudi druge ukrepe, ki naj bi prispevali k zmanjševanju nasilja v družini. Vizija sedanje varuhinje je, da je problematiko nasilja v družini treba reševati celostno. To pomeni ugotavljanje razsežnosti in vzrokov nasilja ter pripravo predlogov za nacionalni program zmanjševanja nasilja in za spremembe zakonodaje, ki bi bolj učinkovita zaščitila žrtve, tudi po končanih formalnih procesih. Raziskave iz drugih držav dokazujejo, da je z določenimi preventivnimi ukrepi mogoče preprečevati nasilje. Ti programi se izvajajo na treh ravneh – tako s posamezniki kot z družinami in v lokalni skupnosti. V Sloveniji takih programov ni dovolj, prav tako pa nimamo ustreznih načinov za ugotavljanje njihove učinkovitosti. Zato bi se kazalo zgledovati po državah, kjer imajo vladne agencije ali sekretariate, katerih naloga je preprečevanje nasilja (primer Švedske in Kanade). Izkušnje iz nekaterih drugih držav tudi jasno določajo potrebne pogoje za uspešno delovanje takšnih vladnih teles. Nacionalna strategija mora imeti jasno vizijo svojega delovanja in predvidenih učinkov: prepoznati mora specifične dejavnike tveganja za nastanek nasilnega vedenja ter predvideti ukrepe za njihovo zmanjševanje in odpravljanje. V Sloveniji, kot alkoholu naklonjeni družbi, je eden od temeljnih ukrepov v tej smeri zmanjševanje škodljive in tvegane rabe alkohola v celotni populaciji. Splošno znano dejstvo je, da sta tako zloraba kot odvisnost od alkohola povezani z nasilnim vedenjem tudi v družinah.
Varuhinja vidi svojo vlogo tudi v sodelovanju pri organizaciji praktične pomoči za žrtve nasilnih dejanj. Preučuje možnosti za ustanovitev poklica oziroma funkcije zagovornika, ki bi žrtev lahko zastopal v postopkih pred policijo, sodiščem in tudi kasneje, ko se sooča s posledicami nasilnega dejanja. Varuhinja načrtuje sodelovanje tudi pri strokovnih programih za storilce, ki želijo spremeniti svoj način vedenja.
Varuhinja si bo v svojem šestletnem mandatu prizadevala za odkrivanje in opozarjanje na vse oblike nasilja, ne glede na to, kje in proti komu se pojavlja. V naši družbi se še vse prevečkrat dogaja, da nasilje ostaja neprepoznano, da ga storilci praviloma ne obžalujejo, ga zanikajo ali pa sami ne dojamejo, da je bilo njihovo vedenje nasilno. Pri spreminjanju odnosa do pojavljanja nasilja vseh vrst si bo varuhinja prizadevala za tesno sodelovanje s šolskim sistemom, socialno, zdravstvom, nevladnimi organizacijami in mediji, ki lahko na tem področju veliko naredijo.
Prizadevanje za zmanjševanje vseh oblik nasilja po mnenju varuhinje ne more biti ujeto v posamezno akcijo ali kratko časovno obdobje, temveč mora postati del vsakdanjega življenja. To se lahko doseže s spremenjenim dojemanjem nasilja, z odklonilnim odnosom do takšnega vedenja (tudi kadar ga izvajajo znane osebe), z učenjem nenasilnega načina sporazumevanja, za reševanje sporov brez elementov nasilja in predvsem z medsebojno strpnostjo in spoštovanjem.
varuhinja človekovih pravic RS
