Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Veterinarska medicina se ukvarja z zdravstvenim varstvom različnih živalskih vrst, pri čemer posveča posebno skrb prenosljivim boleznim, še posebej tistim, ki lahko ogrožajo tudi zdravje ljudi. Poudarek stroke je na pripravi in zagotavljanju izvajanja preventivnih ukrepov ter vzgoji in izobraževanju lastnikov in skrbnikov živali, kakor tudi vseh tistih, ki z živalmi prihajajo v stik le občasno. Poznavanje bolezni, možnosti prenosa, predvsem pa poznavanje in upoštevanje preventivnih ukrepov zagotavljajo varno sožitje ljudi in živali. Vse več ljudi se odloča za sobivanje s psi ali mačkami, zato je pomembna njihova poučenost tudi o kužnih bolezni, možnostih prenosa z živali na človeka in o zaščiti pred njimi. 2

V skrbi za zdravo sožitje živali in ljudi


Imunski sistem še nerojenih otrok, novorojenčkov in zelo majhnih otrok še ni povsem razvit, zato je tudi manj učinkovit v obrambi pred različnimi okužbami. Podobno je pri starejših ljudeh odpornost slabša, še posebej pa so okužbam pogosteje izpostavljeni starostniki v domovih za starejše in bolnišnicah. Poleg starosti nevarnost okužbe povečujejo prirojene ali pridobljene motenje v delovanju imunskega sistema (npr. okužba z virusom HIV), pa tudi druga sočasna, predvsem kronična obolenja, nosečnost, obsežnejše opekline, medicinski pripomočki, kot so hranilne sonde, permanentni katetri in vsadki, rakasta obolenja, kemoterapija in druga bolezenska stanja. Vsekakor je pri svetovanju o preventivnih ukrepih treba upoštevati vse negativne dejavnike, ki pa niso razlog, da bi se morali sožitju z živalmi odpovedati. Živali so lahko celo zelo pomemben dejavnik v procesu zdravljenja, saj so včasih bolnikov edini prijatelj, ki mu pomaga premagovati osamljenost, spodbuja njegovo fizično aktivnost in zmanjšuje stres.
Zoonoze so kužne bolezni, ki se prenašajo z domačih ali divjih živali na ljudi. Povzročitelji teh bolezni se z živali na človeka lahko prenesejo z vdihom ali zaužitjem okuženih živalskih izločkov, preko predhodno poškodovane kože, z ugrizom ali prasko, z neposrednim stikom sluznic z okuženimi predmeti, hrano in vodo. Nekateri povzročitelji pa se prenesejo tudi z vmesnimi gostitelji, kot so klopi in bolhe, ki lahko parazitirajo tako na psu ali mački kot na človeku. Nekatere zoonoze so lahko zelo resna in celo smrtna obolenja za človeka, ki ni naravni gostitelj omenjenih povzročiteljev, zaradi česar lahko obolenje pri njem poteka burneje kot pri živali, ki ima že prilagojen obrambni mehanizem. Antropozoonoze pa imenujemo okužbe, ki se lahko prenesejo s človeka na žival.
Če želimo prenos bolezni preprečiti, moramo v prvi vrsti poznati povzročitelje le-teh, njihovo biologijo in predvsem načine prenosa. Z ustrezno zaščito se večini povzročiteljev bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi, lahko izognemo, zato so najpomembnejši preventivni ukrepi skrb za preprečevanje obolenj pri živalih in ustrezna higiena.

PARAZITI

Številni zunanji in notranji paraziti lahko občasno ali trajno parazitirajo tudi pri človeku. Večina teh obolenj pri živalih poteka brez kliničnih znakov obolenja ali so ti le blagi. Kljub temu jih je treba zdraviti. Pri živalih priporočamo redno uporabo sredstev za preprečevanje zajedavcev. O ustrezni izbiri in pogostnosti uporabe zdravil za preprečevanje parazitarnih bolezni je dobrodošel posvet z veterinarjem, saj so to zdravila, ki ob neustrezni uporabi lahko živali tudi škodujejo. Seveda pa lahko z rednimi pregledi živalskega kožuha in sluhovodov odkrivamo prisotnost zunanjih zajedavcev (bolhe, različne vrste garjavcev, klopi), s pregledom iztrebkov pa ugotavljamo prisotnost notranjih, predvsem črevesnih zajedavcev (glistavost, trakuljavost, protozoarna obolenja). Prenosu so najpogosteje izpostavljeni otroci, ki živijo v tesnem stiku z živaljo in pogosto preko rok povzročitelje zanesejo v usta. Zunanji paraziti so bolj nadloga in praviloma na koži človeka preživijo le krajši čas, tudi kadar jih ne zdravimo.
Opozoriti velja tudi na bolezni, ki se prenašajo z zunanjimi zajedavci, kot so klopi, bolhe in peščene muhe. Omenjeni zajedavci lahko sprva parazitirajo na živali, nato pa povzročitelja prenesejo tudi na človeka. Psi in mačke, ki živijo v človekovem okolju, so tako lahko potencialni posredni vir okužbe za človeka. Na tak način se prenašajo bolezni, kot so borelioza, erlihioza in anaplazmoza, leišmanioza, bartoneloza. Z izjemo leišmanioze, ki jo prenašajo peščene muhe in za zdaj niso bile odkrite v Sloveniji, imajo vse druge pri nas znanega in prisotnega vmesnega gostitelja.
Bartonelozo povzroča skupina bakterij, med katerimi sta najpomembnejši Bartonella henselae in Bartonella clarridgeiae, kadar govorimo o zoonozah, povezanih z mački ali psi. Bakterije pogosto najdemo tudi pri zdravih živalih, v njihovih rdečih krvnih celicah. Od tu povezava s prenosom preko bolh, ki so krvosesi, v njihovih iztrebkih pa se bakterija ohranja predvsem na mačjem kožuhu in še posebno ob mačjih krempljih. Ob praski se tako bakterija zanese v kri človeka, prenos pa je mogoč tudi neposredno s krvjo okuženih živali ali bolšjimi iztrebki preko najmanjših poškodb kože. Obolenje pri človeku največkrat poteka kot t.i. »bolezen mačjih prask«, ki se kaže kot blago do hudo vnetje kože na mestu okužbe z znaki splošne okužbe ali brez njih. Lahko pa se pojavijo tudi hujše oblike, s pojavom ognojkov v bezgavkah, povečanjem ene ali več bezgavk, vnetjem različnih delov oči in vnetjem možganskih ovojnic. Pri ljudeh s pomanjkljivim delovanjem imunskega sistema okužba lahko poteka še veliko burneje in prizadene različne organske sisteme. Povzročiteljev v krvi psov in mačk ne ugotavljamo rutinsko, saj je odstotek okužb zelo visok, vendar zdravljenje do pojava kliničnih znakov obolenja pri živalih ni smiselno. Vsekakor pa se za to odločimo, kadar se le-ti pojavijo in kadar gre za večjo ogroženost ljudi, ki so z živaljo v tesnem stiku. Za preprečevanje okužbe pri ljudeh običajno zadostuje takojšnje in temeljito umivanje rok takoj po stiku z živaljo, še posebej če se na njej nahaja večje število bolh oziroma njihovih iztrebkov.

GLIVIČNA OBOLENJA

Z dotikom se prenašajo tudi kožna glivična obolenja, ki praviloma zahtevajo dolgotrajno zdravljenje. Med njimi je najpogostejša in najtrdovratnejša mikrosporoza, ki jo zatiramo po zakonu. Obolele živali je v primeru potrjene okužbe lastnik dolžan zdraviti ali pa je treba žival humano usmrtiti. Veterinar je vsak primer obolenja dolžan prijaviti veterinarski inšpekciji, ki nadzira izvajanje zakonskih določil. Žival je ozdravljena, kadar sta dva zaporedna vzorca dlake negativna na prisotnost omenjenih gliv. Manj pogosto glivično obolenje je trihofitija, ki povzroča zelo podobne spremembe in jo tudi podobno zdravimo. Lastnikom živali in tistim, ki so bili z živalmi v stiku, ob pojavu srbečice in pordelih spremembah na koži svetujemo, da čim prej obiščejo zdravnika. Prav tako je treba žival odpeljati k veterinarju, ki bo na osnovi opisanih težav opravil ustrezen klinični pregled in potrebne laboratorijske preiskave. Vedeti moramo tudi, da je žival lahko le prenašalec obolenja, sama pa ne zboli, kar pomeni, da na osnovi znamenj ne moremo sklepati na prisotnost povzročitelja. Za preprečitev prenosa glivičnih obolenj je pomembna higiena: temeljito umivanje rok in vseh izpostavljenih delov telesa neposredno po stiku z živaljo, s čimer bomo večino spor glivic uspešno odplaknili, preden se bodo uspele pričvrstiti na kožo. V kolikor je do obolenja že prišlo, je treba temeljito razkužiti predvsem ležišče živali pa tudi okolico, saj se spore prenašajo z okuženo dlako. Temperatura 60 şC za pranje tekstila zadostuje za uničenje glivičnih spor. Vsekakor sta posvet z veterinarjem in dosledno upoštevanje navodil o celostnem zatiranju povzročitelja pri živali pa tudi pri človeku zelo pomembna.

VIRUSI

Večina virusov je vrstno specifičnih, kar pomeni, da se z določenim virusom okuži in zboli le določena živalska vrsta ali človek. Nekaj pa je vseeno takih, ki ne »izbirajo«. Znano je tudi, da se proti virusom lahko borimo le posredno, z dvigovanjem učinkovitosti imunskega sistema in lajšanjem simptomov, ki jih le-ti povzročajo. Veliko virusnih obolenj lahko preprečimo s predhodnim pravočasnim zaščitnim cepljenjem. Med najhujšimi, smrtnimi obolenji je virus stekline, ki se pri nas na srečo pojavlja le med populacijo lisic. Govorimo o tako imenovani silvatični obliki. Virus se prenaša s slino obolele živali, ki je prišla v stik s poškodovano kožo druge živali ali človeka. Kljub temu, da ne beležimo okužb pri domačih živalih, smo vsi, ki bi morebiti lahko prišli v stik s tako živaljo, preventivno cepljeni. V primeru ugriza človeka je veterinar dolžan poškodovanca napotiti v antirabično ambulanto, kjer bodo ustrezno ukrepali. Hkrati je treba opraviti obvezne klinične preglede živali prvi, peti in deseti dan po ugrizu. Če se v desetih dneh po okužbi niso pokazali znaki obolenja, je možnost prenosa izključena. V tem času živali ni dovoljeno usmrtiti, v kolikor pride do pogina, pa moramo žival obvezno poslati na preiskavo, s katero bodo lahko potrdili ali ovrgli prisotnost virusa stekline v živčnem tkivu. Znaki stekline se pri različnih živalskih vrstah nekoliko razlikujejo, pri vseh pa gre za postopno napredovanje paralize mišic, ki se praviloma začenja na glavi in vratu. Paraliza mišic grla in požiralnika se kaže z nezmožnostjo požiranja in slinjenjem. Pri živalih se lahko pojavijo tudi znaki motenj v delovanju živčnega sistema, bodisi z znaki pretirane umirjenosti ali razdražljivosti. Ob vsakem sumu stika s steklo živaljo ne odlašajte – potrebno je takojšnje ukrepanje vseh zdravstvenih služb in ustrezno spremljanje vsakega pojava obolenja.
Med bakterijskimi obolenji je eno pomembnejših leptospiroza, ki jo povzroča več različno nevarnih podvrst te bakterije. Nekatere med njimi povzročijo le slabo počutje z dvigom telesne temperature, nekatere pa lahko usodno prizadenejo jetrno in/ali ledvično funkcijo. Bolezen lahko poteka zelo hitro in pri živalih lahko že v enem dnevu pride do pogina. Bakterija se izloča z urinom okužene živali, ki tako predstavlja tudi glavni vir okužbe za druge predstavnike vrste ali človeka. Bakterija je sposobna v organizem prodreti tudi preko mikroskopskih poškodb kože. Za živali so vir okužbe običajno stoječe vode, kjer se pogosto zadržujejo mali glodavci, ki so glavni vir okužbe za psih. Mačke so odpornejše in zbolijo le izjemoma. Pse lahko pred najnevarnejšimi vrstami leptospir zaščitimo z rednimi letnimi cepljenji, v primeru suma bolezni pa jih je treba zdraviti z ustrezno antibiotično in podporno terapijo, ob ustrezni karanteni in zaščiti osebja, ki obolelo žival oskrbuje. Lastnike in vse, ki so v potencialni nevarnosti, opozorimo na morebitne znake obolenja pri človeku in potrebne ukrepe ob njihovem pojavu. Toksoplazmoza je protozoarno obolenje, ki je še posebno nevarno za nosečnice, saj povzročitelj Toxoplasma gondi lahko usodno poškoduje plod ali povzroči abortus. Človek se okuži z zaužitvijo jajčec povzročitelja. Jajčeca se izločajo z blatom okuženih živali, predvsem mačk in izjemoma psov, vendar le v določenem obdobju obolenja in še to le nekaj dni. Po preteku omenjenega stadija obolenja jajčec v blatu ne moremo dokazati, zato je v večini primerov nemogoče dokazati prenos z živali na človeka. Prisotnost specifičnih protiteles proti toksoplazmi lahko v krvnem serumu živali dokažemo tudi kasneje, vendar nam ta preiskava ne daje želenega odgovora, kdaj se je žival okužila in kdaj naj bi z blatom izločala jajčeca povzročitelja. Vsekakor pa previdnost ni odveč: po stiku živaljo si umijmo roke, straniščne posode pa je najprimerneje čistiti z rokavicami. Jajčeca toksoplasme lahko zaužijemo tudi s pomanjkljivo oprano zelenjavo ali drugimi onesnaženimi živili, zato poskrbimo, da bomo do sebe ravnali odgovorno, in naše mačke bodo lahko še naprej razveseljevale naš vsakdan.
V prispevku smo opisali nekatere najpogostejše in najnevarnejše zoonoze, ki se pri zdravih ljudeh kljub tesnemu stiku z živaljo pojavljajo le redko. V vseh primerih poškodbe, ki jo je povzročil pes ali maček, svetujemo obisk zdravnika, še posebno kadar gre za osebe z oslabljenim imunskim sistemom, ki bo rano ustrezno oskrbel, odredil morebitne dodatne zdravstvene in preventivne ukrepe. Dobrodošel pa je tudi posvet z veterinarjem, ki je lahko v pomoč pri hitrejšem ugotavljanju potencialnih povzročiteljev okužbe. Veterinarji namreč razpolagamo s podatki o pojavnosti posameznih povzročiteljev in obolenj v populaciji domačih živali. Spremljanje in nadzor žarišč posameznih obolenj stroki omogočata pravočasno ukrepanje pri zaščiti zdravja živali in ljudi. Z upoštevanjem nasvetov tudi veterinarske medicine bo vaše sobivanje z živalmi varnejše in prijetnejše. Vodilo medicinskih strok je: bolje preprečevati kot zdraviti.

doc. dr. Nataša Tozon, dr. vet. med.
Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Klinika za kirurgijo in male živali