Strokovna zdravstveno vzgojna revija

V vsakdanjem življenju se pogosto zgodi, da nam zaide košček hrane ali tekočina v dihalno pot in povzroči napad kašlja. Kašelj je normalen refleksno-obrambni mehanizem naših dihal, ki odstranjuje odvečno sluz ali tujke, ki nehote zaidejo v naše dihalne poti. S kašljanjem oziroma z nenadnim hitrim izdihom povzročimo visok pretok zraka proti zaprtima glasilkama, to pa odstrani tujke in odvečno sluz iz dihalne poti. Večino tujkov lahko rešimo na tak način brez dramatičnih posledic. Včasih pa se zgodi, da tujek, ki zaide v dihalno pot, povzroči oteženo dihanje, zaporo dihalne poti in smrt zaradi zadušitve. 4

Prva pomoč pri tujkih v dihalnih poteh


Pri odraslih je najpogostejši razlog za zapore dihalne poti hrana, ki se zatakne globoko v ustih, žrelu ali ob vhodu v sapnik zaradi slabo prežvečenih kosov hrane ali zaradi hlastnega, hitrega uživanja hrane ob sočasnem govorjenju. Zadušitev je možna tudi z izbruhano maso, predvsem v nezavestnem stanju ali globoki opitosti, če človek ne leži na boku.
Pogosteje se zadušitev s tujkom pojavlja pri dojenčkih in otrocih med hranjenjem, ko večji kos zapre dihalno pot ali otrok med hranjenjem joka ali bruha in mu masa zaide v dihalno pot. Življenjsko nevarne so igre majhnih otrok z majhnimi igračkami ali deli igračk, kovanci, fižolčki …, ki jih otrok vnese v usta in vdihne v dihalno pot (aspiracija).
Vzroki, ki bi lahko povzročili oteženo dihanje ali dušenje, so lahko tudi: anafilaktične reakcije na alergen – alergijska reakcija, opekline dihal, poškodbe obraza predvsem v predelu nosu in ust ter razne druge krvavitve v predelu dihal.
Pri prvi pomoči je pomembno, da znamo prepoznati znake, ki kažejo na življenjsko nevarno zaporo dihalne poti, in da znamo s primernimi ukrepi preprečiti smrt.
Dihala so sestavljena iz dihalnih poti, pljučnih žil, pljuč in dihalnih mišic. Glavna naloga pljuč je dihanje , ki omogoča prenos kisika iz zraka v kri in tako v vse dele telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida kot glavnega odpadnega produkta telesnih procesov. Dihanje je podzavesten proces, ki ga nadzoruje dihalni center v možganskem deblu.
Dihalna pot se začne z zgornjo dihalno potjo, ki je sestavljena iz nosne in ustne votline, žrela in grla.
Pri dihanju zrak vstopi v telo skozi nos, usta ali oboje ter prehaja navzdol skozi žrelo in grlo. Zrak se prečisti, ogreje in navlaži. Vhod v grlo zapira poklopec, ki se med požiranjem zapre in tako prepreči, da bi hrana prišla v dihala. V zgornjem delu se namreč prebavna in dihalna pot križata.
Iz grla zrak nadaljuje pot v sapnico, ki se razdeli v dva glavna sapnika za oskrbo levih in desnih pljuč. Glavna sapnika se nato še večkrat delita v še tanjše dihalne poti – bronhiole. Na koncu vsakega bronhiola je na desetine mehurčastih, z zrakom napolnjenih mešičkov –alveolov. Vsakega obdaja gosto mrežje kapilar. Izredno tanke stene alveolov omogočajo izmenjavo plinov v krvni obtok in iz njega. Tako preide kisik v krvni obtok in ogljikov dioksid iz krvi v alveole in z izdihom iz telesa.

TUJEK V DIHALNI POTI

Zapora dihalne poti je lahko delna ali popolna. Če tujek vidimo, ga lahko iz ust in žrela odstranimo s prstom, ki ga zaščitimo z gazo, robcem ali rokavico. Vendar ne za vsako ceno, ker bi lahko tujek potisnili globlje v dihalno pot ali pa poškodovali sluznico in povzročili krvavitev.
Postopek reševanja zapore dihalne poti je odvisen od tega, kako huda ovira je. Kadar nam človek lahko pove, da se duši, in učinkovito kašlja, je za­­­­­pora delna. Pri taki zapori človeka spodbujamo, naj kašlja. Če je zapora popolna, prizadeti na vprašanje » Ali se dušite?« ne odgovori ali samo prikima. Ne more govoriti, neučinkovito kašlja, hrope, med poskusi vdiha slišimo piske, prizadeti je poten, bled in modrikast. V takem primeru žrtvi pomagamo tako, da se, dokler je pri zaves­ti, postavimo na stran prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in pomagamo z izmenjujočimi udarci med lopaticami (do 5 udarcev z dlanjo med lopaticami). Po vsakem udarcu preverimo, ali se je zapora dihalne poti sprostila.
Če po petih udarcih med lopaticami nismo bili uspešni (tujek je še vedno v dihalnih poteh), stopimo za prizadetega, ga nagnemo naprej in roke sklenemo okoli zgornjega dela trebuha tako, da stisnemo dlan v pest, jo položimo v predel med popkom in žličko ter izvedemo močan sunek, ki je usmerjen proti sebi in navzgor (Heimlichov prijem). Tega prijema ne smemo izvajati pri nosečnicah in dojenčkih (otrok do 1 leta), ker bi lahko s sunkovitim stiskom v trebuh povzročili poškodbo pomembnih organov. Ponovimo ga do petkrat. S temi manevri povečujemo pritisk v trebušni votlini, ki se posredno prenese na prsni koš. Povečan pritisk v prsnem košu stisne dihalne poti in tujek lahko iztisne navzven.
Izmenično nadaljujemo z udarci med lopaticama in Heimlichovim manevrom, dokler se tujek ne odstrani in dokler je prizadeti še pri zavesti.
Če je prizadeti nezavesten, ga previdno položimo na tla v hrbtni položaj. Glasno pokličemo »Na pomoč!« Drugi očividci naj kličejo 112, če jih ne pokličemo sami, in začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja (TPO).

TUJEK V DIHALNIH POTEH PRI OTROCIH

Če gre za lažjo zaporo dihalne poti, otrok joka, odgovarja na vprašanja, kašlja in je pri zavesti. V takem primeru ga vzpodbujamo, da kašlja, in ga nadzorujemo. Pri težji zapori dihalne poti otrok ne govori, prisoten je zamolkel kašelj, ne more dihati, je modrikast in ima lahko motnje zavesti.
Pri otroku, ki je starejši od 1 leta, je zaporedje ukrepov odstranjevanja tujka iz dihalnih poteh kot pri odrasli osebi, razen da položaje in moč udarcev po hrbtu in stisov v trebuh prilagodimo starosti in velikosti otroka. Izvedemo 5 udarcev po hrbtu – po vsakem opazujemo, ali je prišlo do spremembe – in nato 5 pritiskov na trebuh (Heimlichov prijem).
Če se duši dojenček, star do 1 leto, ga namestimo v primeren položaj (glej fotografijo), ki naj bo varen za dojenčka, izvedemo do pet udarcev med lopaticama in nato namesto pritiskov v trebuh izvedemo sunkovite stise na prsnico, kot prikazuje spodnja fotografija.
Če zaradi tujka že nastopi nezavest, žrtev položimo na tla na ravno trdo podlago, pokličemo 112, sprostimo dihalno pot, in če tujek vidimo, ga odstranimo (ne na slepo). Nato damo 5 vpihov in začnemo oživljati v pravem razmerju vtisov in vpihov (30 : 2).
Zapora dihalne poti je lahko smrtna, zato je izredno pomembno, da znamo nevarno stanje dušenja prepoznati in takoj ukrepati. V takih trenutkih je treba ohraniti mirno kri in trezno ter zbrano ukrepati. Dobro poznavanje ukrepov prve pomoči je lahko v nenadnih situacijah zagotovilo, da bomo zbrano in pravilno izvedli vse ukrepe, ki bodo zagotovile ohranitev človeka pri življenju.

Julijana Bekš, prof. zdr. vzg.