Socialni delavec oziroma delavka
v zdravstvu spoznava stiske bolnikov, ki so produkt številnih
dejavnikov (odnosi in komunikacija
znotraj družine, poklic – kariera, dom,
materialni status, odnosi v skupnosti,
vloge bolnika, njegovo čustveno in
duhovno življenje). S tega vidika socialno delo zajema vse ravni posameznikovega življenja (individualno, na nivoju
njegove družine, lokalne skupnosti in
širših sistemov). Nasvete in intervencije v domačem in socialnem okolju
bolnika se načrtuje glede na njegove
zmožnosti in želje po sodelovanju. Delo
z duševnimi bolniki zaradi njihove stigmatizacije, nerazumevanja širše okolice
in tudi tabujev od socialnega delavca
zahteva pozitiven odnos do bolnikov,
sposobnost vživljanja v njihove stiske,
sposobnost in pripravljenost na timsko
delo. Istočasno so za dobro opravljanje dela s to specifično populacijo nujni: specifična strokovna izobraženost,
profesionalnost, etična odgovornost,
sposobnost dvosmernega komuniciranja, poznavanje dinamike medosebnih
odnosov, pa tudi poznavanje zakonodaje
in delovanja pravnega sistema. Socialna
služba deluje kot vmesni člen podpore,
svetovanja in povezovanja med bolnikom oz. bolnico, institucijo, mrežo
pomoči, družino in skupnostjo.
Najpogosteje ima posameznik prvi stik s
socialno službo v svojem kraju, in sicer
na pristojnem centru za socialno delo
(CSD). Tu lahko človek poišče pomoč ob
različnih težavah – prva socialna pomoč
(storitev ne rešuje konkretnega problema, temveč nudi informacije, kako priti do ustrezne rešitve in izvajalcev storitev), osebna pomoč in pomoč družini
na domu (brezposelnost, s tem povezane
finančne stiske, konflikti s partnerjem,
nasilje v družini, težave z mladostnikom, razne oblike odvisniškega vedenja, svetovalnice, pomoč starostnikom oz. skrb zanje, urejanje skrbniške
funkcije, rejništva, posvojitve...). Na
pristojni CSD se napotimo tudi, ko urejamo paket za novorojenčka in ko urejamo porodniški dopust.
AMBULANTNA OBRAVNAVA
CSD v obravnavi posameznika sodeluje z različnimi službami, med drugimi tudi z bolnišnicami. Pogosto je bolnik pred sprejemom že voden v psihiatrični ambulanti, kamor ga napoti izbrani zdravnik. Cilj vseh strokovnjakov, ki se vključujejo, je ohranjanje posameznikovega zdravja in funkcioniranja na takšni ravni, da ne potrebuje bolnišničnega zdravljenja. Za socialnega delavca je pomembno, da prepozna stisko posameznika, jo pravilno ovrednoti ter jo skupaj z osebo in njegovo ožjo (družina, svojci) in širšo (šola, služba, razne institucije) okolico tudi razreši. Specifika ambulantne obravnave oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, je v tem, da se bolnika pravilno informira in usmeri v aktivno reševanje svojih težav. Strokovno bi to imenovali opolnomočenje posameznika. Na nek način gre za »triažno« obliko dela – ko je težava prepoznana, je potrebno osebo napotiti na ustrezne službe. Ker gre za širok spekter problematike, je pomembno, da je socialni delavec seznanjen z vsemi oblikami pomoči, ki so na voljo, prav tako mora slediti spremembam in novostim na področju zakonodaje.
BOLNIŠNIČNA OBRAVNAVA
Načini in vzroki sprejemov v psihiatrično bolnišnico so različni. Bolniki so lahko pripeljani z reševalnim vozilom, pridejo lahko v spremstvu policije, svojcev, lahko pa posameznik pride tudi prostovoljno z napotnico splošnega zdravnika; lahko so povratniki ali sprejeti prvič. Ob samem sprejemu se lahko spričo duševne bolezni srečamo s posameznikom, ki hospitalizacijo odklanja, se ji besedno ali celo fizično upira in tako ustvari situacijo, ki je lahko nevarna in nepredvidljiva. V primerih, ko gre za sprejem brez privolitve, se zdravnik lahko sklicuje na 39. člen Zakona o duševnem zdravju. Ta pravi, da je »bolnika, ki ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, mogoče napotiti in sprejeti na zdravljenje tudi brez njegove privolitve«. Seveda le v primeru, če je ogrožanje posledica duševne motnje, ki ima za posledico moteno presojo realnosti in je ni mogoče zdraviti drugače kot v bolnišnici. Sprejem v bolnišnico brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča (40. člen) ali v nujnih primerih (53. člen). O sprejemu brez privolitve je pristojno sodišče, ki nadalje odloča o nujnosti zdravljenja ter določi tudi datum obravnave na oddelku pod posebnim nadzorom. Profil zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja je v psihiatričnih bolnišnicah prisoten z novim Zakonom o duševnem zdravju. Sedež ima v bolnišnici in zastopa posameznika, ki je pridržan na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom ali v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Izbere si ga posameznik z liste zastopnikov, ki mora biti na vidnem mestu na oddelku. Zastopnik bo skrbel za spoštovanje postopkov in določil omenjenega zakona. Osebi morajo biti zagotovljene naslednje pravice: pravica do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, pravica do pošiljanja in sprejemanja poštnih pošiljk, pravica do sprejemanja obiskov, pravica do uporabe telefona, pravica do gibanja, pravica do zastopnika. V primeru, da so te pravice omejene, morajo obstajati evidence o vzrokih in trajanju omejiteve. Pri svojem delu sodeluje z zastopnikom pacientovih pravic (po Zakonu o pacientovih pravicah). Njuni vlogi se ne podvajata, temveč dopolnjujeta. V preteklosti se je bolnika ob prihodu sprejelo na sprejemni oddelek, kasneje pa je imel znotraj bolnišnice možnost premestitve na druge oddelke. Sedaj so lahko sprejemi tudi dogovorjeni, za preprečevanje večkratnega premeščanja pa se lahko bolnika ob sprejemu namesti na oddelek, ki je najprimernejši glede na njegovo trenutno bolezensko sliko. Bolnik in njegovi svojci so ob sprejemu pod velikim stresom, v stiski, nekateri tudi neinformirani glede postopkov. Prve informacije jim posreduje sprejemni zdravnik in osebje na oddelku, kjer se vključi tudi socialni delavec. Delovne naloge socialne delavke vključujejo dejavnosti na oddelku in sodelovanje na vizitah ter ji tako omogočajo spoznavanje posameznikove problematike glede na njegovo bolezen. Lastnosti posameznika v kombinaciji s posebnostmi njegove bolezni zahteva individualni pristop, vsako svetovanje posamezniku pa obsega storitev prve socialne pomoči za opredelitev in določitev možnosti za rešitve težave, osebne pomoči pri ohranjanju ter dopolnjevanju njegovih socialnih zmožnosti.
BOLNIKOVI OBČUTKI
Bolniki pogosto gojijo občutek nizke lastne vrednosti, nemoči, šibkosti in odvisnosti. Metoda opolnomočenja, ki se je delavci socialne službe poslužujemo, bolniku omogoča, da pridobiva občutek sposobnosti za odločanje o svojem življenju in te odločitve v realnem svetu tudi realizira. Z opolnomočenjem krepimo tiste osebne odločitve, ki jih je posameznik sprejel in s pomočjo katerih lahko razširi svoj vpliv in razvije sposobnosti za uporabo svoje moči. Tako se krepi tudi občutek samozavesti in njegovo zavedanje, da je vpliv nad lastnim življenjem najpomembnejši. Zagovorništvo je naslednja pomembna vloga socialnega delavca, pri kateri se zavzema, da bo bolnik deležen maksimalno učinkovite obravnave, ki bo poleg farmakološkega zdravljenja vključevala še različne oblike psihosocialne pomoči. Zagovorniki so tudi osebe, ki se vključujejo v obravnavo, ko je bolnik še v bolnišnici (koordinator skupnostne obravnave je predstavnik CSD). Oseba ima možnost, da si izbere zagovornika in z njim podpiše dogovor o sodelovanju. Ta lahko izhaja bodisi iz pravne, psihološke, socialne ali druge službe in v okviru specializirane, od zdravstvenih organizacij neodvisne službe skrbi za učinkovito varstvo bolnikovih pravic. Vloga zagovornika ni reševanje problemov namesto samega bolnika, temveč da ga ponovno nauči, kako naj se s problemi spoprijema in jih odpravlja. Na ta način naj bi mu omogočil aktivno vključevanje v reševanje svojih problemov na način, ki ga bolnik sam opredeli. Ta način od zagovornika zahteva sposobnost preciznega poslušanja in spraševanja, saj le tako lahko razbere stališča in potrebe posameznika, razbere jedro problema in osmisli problem v širšem pogledu. Skrb za bolnika zahteva tudi pomoč njegovi družini, v katero se bo vrnil, ko bo zapustil bolnišnico. Obsega predvsem pomoč za dom, kjer socialni delavci opravljamo svetovanje družini za urejanje novonastalih situacij, ki so posledica bolezni, in svetovanje s področja pomoči na domu, kjer se lahko z navedeno oskrbo nadomesti vključitev v institucionalno varstvo ali pomeni kot prehodno obliko do namestitve. V okviru tovrstne pomoči socialni delavec teži k individualni ali timski oceni – opredelitvi socialnih težav, kot so neurejena dokumentacija (zdravstveno zavarovanje, osebni dokumenti, brez katerih ni mogoče urejati socialnega statusa), neurejeno finančno stanje (urejanje socialnega statusa in s tem vira dohodka – najpogosteje denarna pomoč preko pristojnega CSD), neurejeni pogoji bivanja (pomoč pri iskanju primernega bivališča – ogledi in nastanitve v stanovanjskih skupinah, domovih za starejše ali socialnovarstvenih zavodih), težave na delovnem področju (neutemeljeni odpusti, zlorabe na delovnem mestu, neopravičeni izostanki, premestitve na lažje delovno mesto), pomoč pri nadaljevanju prekinjenega študija (težave pri učenju, daljši izostanki zaradi bolezni, status študenta s posebnimi potrebami), neurejene družinske razmere (družinski konflikti, zlorabe znotraj družine, ustrezna skrb za mladoletne otroke, razvezni postopki). Vse našteto zahteva povezavo z zunanjimi strokovnimi službami (centri za socialno delo, zdravstvenimi domovi, Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavodom za zaposlovanje, šolami, občinami, delovnimi organizacijami, nevladnimi organizacijami, Karitasom, Rdečim križem), načrtovanje in s tem organiziranje bolnikove socialne mreže. Zelo pomembno je sodelovanje s svojci (poskušamo spremeniti pričakovanja svojcev do bolnika, jih učimo o bolezni, simptomih – izobraževanje za bolnike in njihove svojce, ki poteka na kliniki). S tem se bolniku olajša vrnitev v skupnost po odpustitvi iz bolnišnice. V nasprotnem primeru se zaradi neurejenih osnovnih pogojev za življenje bolnik hitro vrne v bolnišnico.
SKUPNOSTNA PSIHIATRIČNA OBRAVNAVA
Usmerjenost na prednosti in sposobnosti posameznika, da se lažje vključi v skupnost, je sestavni del psihosocialne rehabilitacije, ki v zadnjem času pridobiva pomen. Rehabilitacija se ne osredotoča na raziskovanje razlogov za nastanek bolezni in njenih posledic, temveč na njihovo konkretno in pragmatično obvladovanje in na kakovost življenja posameznika. Na Enoti za rehabilitacijo Psihiatrične klinike v Ljubljani (PKL) se trudimo, da kljub simptomom duševne motnje posameznika s poudarjanjem njegovih pozitivnih lastnosti in z gradnjo njegove zdrave osebnosti dosežemo zadovoljivo stopnjo njegovega delovanja. Dobre rezultate lahko pričakujemo samo s sodelovanjem bolnika, kar pa zahteva spoštljiv odnos do posameznika, njegovo aktivno sodelovanje pri načrtovanju obravnave in obojestransko spoštovanje dogovorov. Socialni delavec oz. delavka svetuje, pomaga, pojasnjuje, informira, poučuje pacienta oz. pacientko in skupaj z njim/ njo načrtuje reševanje trenutnih socialnih težav in problemov. Učenje različnih spretnosti, uporaba vedenjskih metod učenja, psihoedukacija in druge rehabilitacijske tehnike je smiselno uporabljati izven bolnišnice (najpogosteje na bolnikovem domu), saj se le na ta način prilagajajo dejanskim življenjskim okoliščinam posameznika. Projekt Skupnostne obravnave se je v PKL začel leta 2006, danes je tako obravnavanih 54 oseb, ki imajo težave na področju duševnega zdravja. Program nudi nepretrgano prilagojeno podporo pri obvladovanju bolezni, pomoč in učenje reševanja običajnih življenjskih situacij, ki pa so za posameznika lahko tako naporne, da privedejo do hospitalizacije. Zdravnik, psiholog, socialni delavec, medicinska sestra in delovni terapevt (člani tima) z izdelanim individualnim načrtom, z vplivom na okolje in preko izobraževanja družin pripomorejo k bistvenemu zmanjševanju hospitalizacij, te pa so tudi krajše. Pomembno je, da se oseba s takšno obravnavo strinja in aktivno sodeluje pri načrtovanju.
NEVLADNE ORGANIZACIJE
Člani tima se povezujejo z zunanjimi službami, ki pomagajo na različne načine. Izmed pomembnih bi omenila nevladne organizacije (Altra, Šent, Paradoks, Vezi, Ozara), ki imajo dobro organizirane stanovanjske skupine (če ima oseba težave z bivanjem), imajo pisarne za informiranje in svetovanje, opravljajo zaposlitveno rehabilitacijo (težave na področju zaposlovanja) ter dnevne centre, ki posamezniku pomagajo pri oblikovanju strukture dneva (družabni dogodki, pogovorne skupine, učenje socialnih veščin, računalniški, jezikovni tečaji...). Prizadevajo si ustrezno informirati in izobraževati uporabnike služb ter njihove svojce. Spremljanje posameznika po odpustu iz bolnišnice je za vzdrževanje začrtanega procesa in s tem skrbi za zdravje bistvenega pomena. V sedanjem sistemu se namreč velik del bolnikov iz procesa skrbi izgubi bodisi, ker ne želijo več sodelovati, bodisi, ker so ponovno zboleli, pa še niso prišli do ustrezne pomoči. Reševanje takšnih primerov poteka s pomočjo prisilnega zdravljenja, edini sistemski poseg, ki prispeva k zmanjšanju števila sprejemov proti volji, pa je nepretrgano spremljanje bolnikov po odpustu. Dogaja se, da svojci ali uporabniki sami ne vedo, kam in kako se obrniti po pomoč. Dobro je vedeti, katere so službe, ki nudijo tovrstne storitve (omenjeni CSD, zdravstveni domovi, nevladne organizacije, razna društva in združenja, ki so specifična za določeno bolezensko stanje, npr. Spominčica – združenje za pomoč pri demenci, telefoni za pomoč v stiski...). Veliko informacij in napotkov je zbranih v knjižici »Kam in kako po pomoč v duševni stiski«. V zadnjih letih se uporabniki služb za duševno zdravje združujejo (forumi za svojce) in s tem veliko prispevajo k izboljšanju družbenega položaja in kvaliteti življenja duševnih bolnikov. Pomembno je,da se v procesu posvetimo sedanjosti, preteklost nas zanima le toliko, da lahko načrtujemo prihodnost.
Psihiatrična klinika Ljubljana
