Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Opeklina je poškodba, ki prizadene posameznika tako psihično kot fizično ter predstavlja pomemben zdravstveni, socialni in ekonomski izziv celotne družbe. Za učinkovito zdravljenje opečenca je bistveno razumevanje vzroka, mehanizma nastanka in posledic opeklinske poškodbe. Ob prvem srečanju z opečencem je pomembna ocena opečenega področja. Pri odraslem človeku lahko obsežnost opekline ocenimo s pomočjo »pravila 9«, ki nam pokaže odstotek celotne telesne površine. 1

Opeklinska poškodba in prva pomoč


Koža kot največji telesni organ pri odraslem človeku zavzema površino 1,5 - 2 m2, pri otrocih pa 0,25 m2. Sestavljena je iz dveh glavnih delov: zunanji, tanjši epitel, imenovan povrhnjica (epidermis), in notranji, debelejši del, imenovan usnjica (dermis). Pod usnjico je plast podkožnega tkiva, sestavljena pretežno iz celic maščobnega in vezivnega tkiva (subcutis). Maščevje podkožnega tkiva varuje spodaj ležeče organe pred mehanskimi vplivi iz okolice ter pomaga pri toplotni izolaciji telesa.
Povrhnjica uspešno loči zunanji in notranji svet. V zarodni plasti povrhnjice se nahajajo celice, ki se neprestano delijo in tako nadomeščajo poroženelo vrhnjo plast, ki se komaj opazno lušči in odpada. Tu se poleg proteina (keratin), ki preprečuje dehidracijo organizma, tvorijo tudi zrnca pigmenta (melanin), ki predstavlja pomembno zaščito pred ultravijoličnimi (UV) žarki. Usnjico sestavljajo elastična in kolagenska vlakna, ki zagotavljajo koži moč, elastičnost in zmožnost raztezanja. Med temi vlakni se prepletajo krvne in limfne žile, žleze lojnice, znojnice, lasni mešički in živčna vlakna.
Koža je po strukturi zelo kompleksna in ima številne naloge, ki so bistvene za preživetje. Mednje sodi uravnavanje telesne temperature, zaščita telesa pred zunanjimi dejavniki in mikroorganizmi, zaznavanje toplote, dotika, pritiska in bolečine, skrb za tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje ter sinteza vitamina D.
Opeklinska poškodba nastane kot posledica izpostavljenosti toplotni energiji (npr. plamen, vroč zrak, vroči predmeti, vroča tekočina, para), kemikalijam, električni energiji ter sevanju. Med opeklinsko poškodbo uvrščamo tudi »frikcijsko opeklino«, ki nastane kot posledica trenja med določenim predmetom (npr. zračna blazina, vrv) in kožo. Opeklinska poškodba vpliva na funkcije, ki jih ima koža, in povzroči naslednje spremembe:

  • Če je poškodba manjša, kot je npr. sončna opeklina, se kapilare v usnjici razširijo in rezultat tega je vidna rdečina na koži. Tekočina, ki uide iz kapilar v tkivo, lahko povzroči pritisk, draženje živčnih končičev in bolečino.
  • Pri hudih opeklinah se izgubljena tekočina iz kapilar nabira v mehurju, bodisi v usnjici bodisi na stičišču usnjice in povrhnjice. Pri takšni poškodbi določene celice odmrejo, nadomestijo pa jih celice bližnjega epitela.
  • Ko opeklina poleg povrhnjice uniči še zgornji del usnjice, obnova celic poteka s pomočjo epitelijskih elementov v žlezah in lasnih mešičkih.
  • Hujša poškodba uniči celotno usnjico, lahko se ohrani le nekaj epitelijskih zasnov ob žlezah in lasnih mešičkih v maščobni plasti podkožja. Proces celjenja poteka zelo počasi, rezultat pa je nekvalitetna in tanka koža.

Kaj pomeni »manjša« opeklina in kaj »hujša«, je odvisno od površine in globine opeklinske rane pa tudi od mesta opečenega predela.
Ob prvem srečanju z opečencem je pomembna ocena opečenega področja. Pri odraslem človeku lahko obsežnost opekline ocenimo s pomočjo »pravila 9«, ki nam pokaže odstotek celotne telesne površine (CTP), upoštevajoč različne dele telesa. Tako glava predstavlja 9 %, prsni koš s trebuhom 18 %, hrbet 18 %, vsaka roka posebej 9 %, vsaka posamična noga 18 % ter genitalije 1 %. Pri otroku je razmerje telesne površine drugačno, saj glava in trup predstavljata večji delež CTP. V bolnišničnem okolju se uporablja tako imenovana Lund-Browderjeva shema, ki bolj natančno določa obseg posameznega dela telesa, pri otroku pa upošteva obseg posameznega dela telesa glede na starost. Za predel telesa, kjer se nahaja opeklina v manjšem obsegu oz. če je opeklina razpršena po telesu, lahko uporabimo t.i. »pravilo dlani«: v tem primeru dlan opečenega predstavlja 1 % CTP, ki jo v mislih polagamo na opečene predele. To pravilo lahko uporabimo tudi pri otroku, vendar pri oceni ne sme priti do napake, torej, da bi odrasel ocenjevalec na opečeno površino v mislih polagal svojo dlan namesto otrokove dlani.
Globina opekline je odvisna od jakosti/koncentracije povzročitelja in trajanja stika. Pri globini opeklinske rane ločimo:

  • Epidermalno opeklino, ki prizadene vrhnjo plast kože, kaže pa se v obliki lokalnega vnetja (rdečine). Prisotna je blaga oteklina, koža pa je običajno zelo občutljiva na dotik.
  • Povrhnjo dermalno opeklino, ki prizadene povrhnjico in del usnjice. Koža je močno pordela, prisotni so mehurji in huda bolečina.
  • Globoko dermalno opeklino, ki prizadene povrhnjico in večji del usnjice. Ker so poškodovane žile in živci, je barva kože opečnata do belkasto rdeča. Na prizadetem predelu zaznamo slabšo občutljivost, zato je ta predel razmeroma neboleč.
  • Subdermalna opeklina prizadene povrhnjico, usnjico in podkožje, poškodovane so lahko tudi spodaj ležeče mišice in kosti.

Opeklina ni statična poškodba. Je proces, ki lahko v nekaj urah po poškodbi zajame globlje strukture in tako iz epidermalne opekline nastane povrhnja dermalna opeklina. Spomnimo se samo sončne opekline, kjer lahko mehurji nastanejo šele po nekaj urah ali celo naslednji dan. Podobno se lahko povrhnja dermalna opeklina razvije v globoko dermalno ali celo subdermalno. Zato lahko globino opekline dokončno ocenimo šele 48-72 ur po poškodbi.
Zavedati se moramo, da ima samo povrhnjica sposobnost samoobnovitve. Opeklina, ki se širi v globlje plasti lahko povzroči trajne poškodbe in brazgotine, ki koži na tem predelu več ne dovoljujejo, da bi prevzela prvotno funkcijo. V bolnišnici zdravimo zmerno hude opekline (globoko dermalne opekline, ki zajemajo 15 % CTP in več ter subdermalne opekline, večje od 2 %) in kritične opekline (globoko dermalne opekline nad 30 % CTP, subdermalne opekline nad 10 % CTP, opekline dihalnih poti in funkcionalnih predelov, električne in kemične opekline ter manjše opekline pri bolnikih s sistemskimi boleznimi). Bolnišnično zdravljenje je nujno pri otrocih, mlajših od dveh let ali pri otrocih, ki imajo opeklino v velikosti 10 % CTP ali več. Med funkcionalne predele prištevamo opekline obraza in/ali vratu, rok in/ali prstov, stopal, sklepov, spolovila in/ali presredka ter sluznico dihal. Za takojšnjo zdravstveno oskrbo moramo poskrbeti tudi v primeru, ko gre za pridružene poškodbe drugih struktur telesa (zlomi, poškodba hrbtenice, krvavitve). Opekline, ki krožno zajemajo celoten ud (npr. vrat, roko, nogo, prst, prsni koš), ovirajo pretok krvi v spodaj ležečem tkivu in ogrožajo njihovo preživetje oz. onemogočajo raztezanje pljuč, če gre za krožno opeklino v tem predelu. Takšne opekline potrebujejo nadzor strokovnjaka oz. specialno obravnavo.
Prvo pomoč pri opeklinskih poškodbah nudimo takoj po nastanku poškodbe v obliki hlajenja s hladno vodo, ki naj ima temperaturo med 8 in 23 stopinj Celzija. Če je mogoče, uporabimo tekočo vodo iz pipe, če pa te možnosti nimamo, uporabimo brisače ali čiste krpe, ki jih namočimo v hladno in čisto vodo. Pri manjših opeklinah v domačem okolju naj hlajenje traja, dokler bolečina ne mine, vendar po 30-ih minutah ni več učinkovito. Obstaja tudi tako imenovano »pravilo 15«, ki pravi, da opeklino hladimo v prvih 15-ih minutah po poškodbi (kasneje hlajenje ni več smiselno) vsaj 15 minut z vodo, ki ima 15 stopinj Celzija.
Posebna pozornost je namenjena hlajenju opeklin pri otrocih. Manjše, povrhnje opeklinske rane naj bi hladili do 10 minut, obsežnejše celo manj. V bolnišnico se nikoli ne odpravimo z otrokom, zavitim v mokro brisačo ali rjuho. Pokrijemo ga s toplo odejo in tako preprečimo nepotrebno izgubljanje toplote. Pozornost v smislu preprečevanja podhladitve je potrebna tudi pri starejših in pri obsežnejših opeklinah. Opeklin nikoli ne hladimo z ledom, saj bi s tem lahko povzročili omrzline.
V primeru opeklinske poškodbe odstranimo vse prstane in ostali nakit, uro in pas. V domačem okolju ali na terenu ne prediramo mehurjev, saj to poveča možnost okužbe. Iz istega razloga ni priporočljivo mazanje opeklin z jajčnim beljakom, maslom ali oljem. Za manjše opekline lahko uporabimo vlažilni gel, ki vsebuje aloe vero, ki hladi opeklino in blaži toplotne učinke. Večje, obsežnejše opeklinske rane pokrijemo s sterilno ali čisto krpo ter pokličemo nujno medicinsko pomoč na telefonsko številko 112. Med čakanjem na prevoz poškodovanca pokrijemo s toplo odejo, da preprečimo izgubljanje toplote.



Opeklino na obrazu hladimo, a nanjo ne nameščamo prevez.



Kemične opekline lahko povzročijo kisline, lugi ali druga kemična sredstva. Odstranitev kemijsko onesnaženih oblačil in nakita ter dolgotrajno spiranje pod tekočo, hladno vodo (vsaj 1 uro) sta ukrepa, ki lahko omilita nadaljnje zdravljenje. Sredstva za nevtralizacijo naj bi uporabljali le izkušeni strokovnjaki, saj lahko z napačnim sredstvom povzročimo dodatno škodo. Nanašanje krem in antibiotičnih mazil na poškodovan predel lahko povzroči dodatno kemično reakcijo in poslabša celotno situacijo.
Do poškodb z električnim tokom pride zaradi neposrednega stika z električnim tokom nizke/visoke napetosti ali obločnega plamena. Pri električnih opeklinah je potrebno najprej prekiniti vir električnega toka in zagotoviti varnost na območju nudenja prve pomoči. Opeklinska rana, povzročena z električnim tokom, se razlikuje od termičnih in kemičnih poškodb. Pri poškodovancu pogosto zaznamo le manjše spremembe na koži v obliki vstopnih/izstopnih značk. Vendar je to le t.i. »vrh ledene gore«. Pod navidezno zdravo kožo se lahko skrivajo hude okvare tkiva, vključujoč žile, živce, mišice, kite in kosti. Pri električnih opeklinah ne izgubljajmo časa z odstranjevanjem obleke ali hlajenjem poškodovanega področja. Vidne rane pokrijemo s sterilno ali čisto krpo in poskrbimo za takojšen prevoz v bolnišnico. Če pri opeklini obraza opazimo ožgane trepalnice, obrvi in dlake v nosu ter mehurje na ustnicah, gre lahko za inhalacijsko poškodbo. Takega poškodovanca je potrebno nemudoma pripeljati v bolnišnico.
Večina opeklinskih poškodb nastane nepričakovano, vendar bi mnoge opekline, ki nastanejo v domačem okolju, lahko preprečili s preprostimi, preventivnimi ukrepi. Vžigalice in vžigalnike je potrebno hraniti izven dosega otrok. Enako velja za kemikalije, ki jih vedno hranimo v originalnih embalažah, pri rokovanju z njimi pa uporabljamo zaščitne rokavice in oblačila. Vnetljive snovi hranimo na primernih mestih. Odsvetuje se kajenje v postelji, še posebej, če smo utrujeni. Vtičnice zavarujemo pred otroki in jih tudi sicer ne preobremenjujemo. Ročice loncev in ponev na štedilniku obrnemo proti steni. Nikoli ne pijemo vročih tekočin z otrokom v naročju. Pod nadzorom naj bodo otroci tudi v primeru odprtih kurišč, kurjenja v kaminu in gorečih sveč. Nanje smo pozorni ob cvrtju z vročim oljem in uporabi inhalatorjev. Tudi izdelavo in uporabo pirotehničnih sredstev raje prepustimo strokovnjakom.
Za opekline še toliko bolj velja, da je bolje preprečevati kot zdraviti.

Nataša Žakelj
Klinični oddelek za plastično kirurgijo in opekline,UKC Ljubljana